Sladkor

»Otroci in sladkarije sodijo skupaj kot kruh in marmelada. Čeprav nas to spominja na srečo, pa sladkor ni tako neškodljiv, kot morda mislite. Sladkarije kulturno dojemamo predvsem kot nagrado ali način zamotenja, toda znanstvene raziskave dokazujejo, da je sladkor na prvem mestu predvsem uničevalec zdravja. Kljub tem spoznanjem se je uživanje sladkorja v nekaj stoletjih drastično povečalo, najbolj očitno pa je eskaliralo v minulih desetletjih. Otroci danes pojedo več sladkorja kot katerakoli generacija otrok v zgodovini.«

Občutek »sreče«, ki ga sproži uživanje sladkorja, je posledica vzdraženja nevrotransmiterjev v možganih. Telo stimulira prek identičnih mehanizmov kot alkohol, antidepresivi, morfij, kokain in druge droge. (Foto: Shutterstock)

Tako se začne poglavje o sladkorju, enem najpomembnejših problemov zdravja in prehrane sodobnega otroka, v knjigi Super Nutrition for Babies (Super prehrana za dojenčke), za katero sta avtorici, pediatrinja Katherine Erlich in certificirana nutricionistka Kelly Genzlinger, ob izidu leta 2012 poželi odlične odzive staršev in strokovnjakov.

Ne-hrana in učinek redčenja

Sladkor je antiteza tradicionalne človekove prehrane, opozorita avtorici. Zavira optimalno delovanje prebavil, je toksičen, prizadene imunski sistem in je popolno nasprotje temu, kar lahko razumemo pod pojmom »prehransko vredno«.

Sladkarije so v potrošniškem kapitalizmu zelo redko pojmovane kot obrok hrane in prav tako redko se znajdejo na nakupovalnih seznamih staršev, saj veljajo za antitezo hrane nasploh, v študiji o prehrani otrok in sladkarijah iz leta 2005 opisuje Deborah Albon. V pred-modernih in pred-kolonialnih časih, ko ni bilo na razpolago nobene rafinirane ali prečiščene oblike sladkorja, uživanje sladke hrane ni bilo predmet omejevanja, pač pa normalen del otrokove prehrane. Dajanje sladkih živil je veljalo za prehransko vredno, ljubeče in ustrezno. To se je popolnoma spremenilo s pojavom prečiščenega, procesiranega in na razne načine iz rastlin izvlečenega sladkorja, kar je omogočila industrializacija.

Kako sladkor poslabša delovanje prebavil? Znanost je dokazala, da sladkor bistveno spremeni ravnovesje mineralnih snovi in vitaminov v telesu. Študija o sladkorju in prehranski gostoti v prehrani danskih otrok (Lyhne in Ovesen 1999) je dokazala močno statistično značilno upadanje prehranske gostote in znižanje prisotnosti vseh hranilnih snovi v hrani (razen vitamina C), ko se je koncentracija sladkorja v hrani povečevala. Nastal je zdravju nevaren »učinek redčenja« hranilnih snovi. V vsakodnevnem pogovoru te čiste ogljikove hidrate imenujemo tudi »prazne kalorije«, saj ne vsebujejo mikro-hranil, zaradi česar prihaja do redčenja vitaminov in mineralov, ki smo jih dobili iz druge hrane in ki so shranjeni v telesnih »skladiščih« (npr. kosteh). Do učinka redčenja pride vedno, kadarkoli je prisoten procesirani sladkor.

Neuravnoteženi minerali se ne vsrkavajo na pravilen način in v pravilnih razmerjih, kot bi se, če sladkorja ne bi uživali, navaja knjiga Super Nutrition for Babies. Ker so minerali ključni materiali prebavnih akterjev encimov, tudi encimi v takem okolju ne delujejo več pravilno. Če encimi ne morejo opraviti svojega dela, je prebava prizadeta. Neprebavljena hrana pomeni večjo verjetnost za razvoj alergij – alergen bo bolj verjetno postala tista hrana, ki jo jemo skupaj s sladkorjem. Spremenjena sestava telesnih tekočin poslabša tudi preskrbo okostja in zobovja. Zobje torej ne gnijejo zgolj zato, ker niso bili dobro umiti (po zaužitju tovrstnih jedi), temveč zaradi učinka redčenja in poslabšanja mineralne sestave telesnih tekočin, ki prodrejo v zobovje tudi od znotraj. Skrbno umivanje otroških zob ob prehrani, v kateri so procesirani sladkorji, zato ne prinaša rešitve problema kariesa. Kako odpravimo karies s prehrano, predstavi knjiga Cure Tooth Decay. Ta priročnik in vrsta sorodnih virov temeljijo na knjigi o prehrani in fizičnem propadanju telesa iz leta 1939, Nutrition and Physical Degeneration.

Oblike sladkorja

Beli namizni sladkor nikakor ni edina oblika sladkorja, ki se ga moramo izogibati, opozarjata pediatrinja Erlichova in nutricionistka Genzlingerjeva. Negativne vplive na telo imajo tudi:

Vsaka prečiščena rafinirana moka = sladkor. Škrobna prečiščena živila, kot sta beli riž in bela moka, se v prebavilih hitro razgradijo na enostavne sladkorje. »Za telo je vseeno, ali zaužijete belo moko ali sladkorno peno,« primerjata avtorici.

Dr. Kathleen DesMaisons, avtorica knjige Little Sugar Addicts (Mali sladkorni zasvojenci) opozarja: »Otroci, občutljivi na sladkor lahko reagirajo na rafinirane ogljikove hidrate tako, kot da bi bili sladkor.« Ko torej pomislite na belo žemljico, prestice, sendviče iz belega kruha, palačinke iz bele moke, piškote in krekerje, kot na primerno in zdravo malico za otroka, pomislite dvakrat. Naučite se jih prepoznati kot to, kar v resnici so, »sladkarije« v drugi pojavni obliki.

Toksin in droga

Sladkor je toksin in stimulans. Bistveno vpliva na počutje. Otroci postanejo nemirni, razdražljivi, jokavi, imajo živčne izpade, nekateri so po zaužitju že majhnih količin sladkarij videti, kot bi bili »zadeti«. To ni naključje, saj je dokazano, da se prečiščeni sladkorji v presnovi vedejo enako destruktivno kot alkohol.

Prof. Robert Lustig, dr. med., pediater endokrinolog, opozarja na epidemijske razsežnosti uživanja sladkorja, predvsem ene najbolj toksičnih oblik, s katero je obremenjena tako rekoč vsa industrijska prehrana v ZDA, visoko-fruktoznega koruznega sirupa. Ta oblika sladkorja hitro prizadene jetra (kot alkohol). Največ jo je v industrijskih napitkih, saj je cenejša od belega sladkorja in jo imajo proizvajalci radi. »Vaš dojenček morda ne bo popil pločevinke industrijske pijače, toda kar 26 gramov (več kot 2 veliki žlici!) tega sladila vsebuje tudi 200-mililitrski sok za dojenčke,« opozorita Erlichova in Genzlingerjeva.

Kako se prebavljajo alkoholi in sladkorji, kako povzročajo poškodbe organov (predvsem jeter in slinavke) in imunskega sistema, prof. Lustig opisuje v svojem temeljitem predavanju Sugar: The bitter truth – Sladkor: Grenka resnica. Lustig poudari, da moramo različne oblike hrane z vidika učinkov na telo obravnavati različno, ne glede na kalorije, ki jih vsebujejo: »Fruktoza je lahko nizkokalorična, toda ni izometabolična«. To pomeni, da je mogoče zaužiti enako količino kalorij iz fruktoze ali glukoze, iz fruktoze in beljakovin, iz fruktoze in maščob, toda presnovni učinek bo povsem drugačen. Različna živila (ne glede na kalorije) sprožijo različen hormonski odziv telesa, ki med drugim določa, koliko maščob bomo kopičili. Debeli ljudje v današnjem prehranskem okolju praviloma niso debeli od vnosa maščob, temveč od sladkorja in enostavnih ogljikovih hidratov, ki se (v primerjavi z maščobami) nekajkrat hitreje odlagajo v telesne rezerve. Telo jih mora zaradi njihovega toksičnega vpliva namreč hitro umikati iz krvnega obtoka v maščobne celice. Ker nizek vnos maščob v prehrani dodatno spodbuja potrebo po ogljiko-hidratni prehrani in sladkorju, varčevanje z maščobami lahko problem debelosti in z njo povezanih kroničnih bolezni še potencira.

»Težko si zamislimo, da bi bil tetrapak jabolčnega soka ali kos sladke potice tako toksičen za jetra kot alkohol ali da bi kaj od tega bistveno pripomoglo k razvoju nekaterih najhujših bolezni,« pišeta Erlichova in Genzlingerjeva, »toda sladkor telesu ne daje ničesar za rast, razvoj, zdravje ali zdravljenje, temveč vedno le poslabša delovanje telesnih funkcij. Če ga kratek čas ne uživamo, povzroča simptome odvisnosti in je po definiciji veliko bliže drogi kot hrani.« Da so simptomi uživanja sladkorja enaki kot pri drogah, avtorici pokažeta prek naslednjih desetih dejstev:

10. Sladkor daje zadovoljstvo na drugačen način kot hrana. Z njim proslavljamo in žalujemo (tako kot z alkoholom) in radi ga vsiljujemo drugim (»Daj no, vzemi vsaj eno!«).
9. Sladkor zasvoji, ob uživanju postanemo sladkoholiki.
8. Umik sladkorja povzroča negativne simptome odtegnitve, tako fizične kot psihične: razdražljivost, glavobole, nervozo, tresavico, nihanja počutja,…
7. Sladkor vpliva na razpoloženje in vedenje (pomislimo na razočaranje, če ni sladice, in na zaužitje čokoladic po napornem dnevu).
6. Uživanje sladkorja sproži takojšen čustveni odziv: radost, olajšanje, užitek, biti »boljši« ali manj »na tleh«.
5. Sladkor spremeni normalno delovanje telesnih funkcij: endokrinih, metabolnih, nevroloških in biokemičnih.
4. Uživanje sladkorja pogosto skrivamo pred drugimi.
3. Povezano je s povzročanjem občutkov krivde in sramu.
2. Hlastanje oz. hrepenenje po sladkorju se pojavi, kadar ga dolgo ne zaužijemo.
1. Številka ena vseh vzporednic med sladkorjem in drogami pa je, da sladkor stimulira telo prek identičnih mehanizmov kot alkohol. Deluje na iste nevrotransmiterje (komunikacije v možganih), ki jih vzdražijo tudi antidepresivi, morfij, kokain in druge droge. Poglejmo nekaj primerov:
- zdravila Prozac, Cymbalta … in SLADKOR vplivajo na serotonin
- morfij, opij, heroin… in SLADKOR povzročajo opiatni odziv
- crack, kokain … in SLADKOR privedejo do »viška počutja« tako, da vplivajo na dopamine
- kokain, metamfetamini ... in SLADKOR sprožijo sprostitev adrenalina innorepinefrina

»Dajanje sladkorja ni ljubezen in občutek »sreče«, ki ga sproži njegovo uživanje, je posledica vpliva na živčni sistem (nevrotransmiterje). Kadar se starši vdamo in damo svojim otrokom sladkarije, smo kot razpečevalci, ki ponujajo drogo,« v knjigi zatrdita Erlichova in Genzlingerjeva.

Vpliv sladkorja na imunski sistem

Težko si zamislimo, da bi bil tetrapak jabolčnega soka tako toksičen za jetra kot alkohol, a industrijski procesirani sokovi lahko delujejo na tak način. Izogibajmo se tudi rednega sočenja svežega sladkega sadja. Jabolko je bolje pojesti v celoti. (Foto: Shutterstock)

Poleg opiatnih vplivov na razpoloženje in čustvovanje, motenj endokrinega sistema in toksičnih učinkov na jetra, sladkor bistveno poslabša delovanje imunskega sistema ter veča tveganje za akutne in kronične bolezni. Erlichova in Genzingerjeva se sklicujeta na študije, ki so pokazale, da sladkor onesposobi ključne elemente imunskega sistema – bele krvne celice – za 4-6 ur po zaužitju. Tedaj postane otrok bolj izpostavljen okužbam in obolenjem ter se je bistveno manj sposoben braniti pred njimi. Bolj verjetno je, da bo zbolel prav zato, ker je bil njegovem jedilniku sladkor. Sladkor izčrpava tudi zaloge vitaminov B in drugih pomembnih prehranskih snovi, kritičnih za dobro delovanje imunskega sistema.

Oba, tako navadni sladkor (saharoza) kot visoko procesirani fruktozni koruzni sirup, sta sestavljena iz glukoze in fruktoze. Škoda, povzročena s presežki glukoze, je dokazana: metabolni sindrom, povečano tveganje za srčno-žilne bolezni, diabetes, debelost itd.. Nikoli ne morete npr. pojesti toliko sladkega sadja, da bi povzročili tovrstne negativne učinke, tega narava preprosto ni imela v načrtu. Težave pa lahko hitro nastanejo z uživanjem sadnih sokov, saj se koncentracije sladkorja v napitku, v katerem manjka trdnih snovi in vlaknin, zelo povečajo (problematično je lahko tudi redno sočenje sladkega svežega sadja).

Dr. Robert Lustig opozarja, da sta »visoko-fruktozni koruzni sirup in saharoza v velikih dozah strupena«. Vrsta zdravnikov svari pred vključevanjem sladkorja v otroško prehrano tudi zato, ker sladkor nadomesti živila, bogata s koristnimi snovmi – zaradi uživanja visoko koncentrirane energije otrok po njih preprosto nima potrebe, četudi je njegovo telo v resnici podhranjeno.

Ko je pred-moderne vire hrane začela nadomeščati industrijska procesirana hrana in ko je sladkor postal njen sestavni del, se je pri ljudeh pojavil mehanizem, ki ga opisuje Weston A. Price v knjigi Nutrition and Physical Degeneration: “Edina lakota, ki se je danes zavedamo, je lakota po energiji, da bi nam bilo toplo in da bi nam zagotovila moč. V splošnem prenehamo jesti, ko smo si zagotovili dovolj energije, ne glede na to, ali so bile v naši hrani vključene tudi snovi, ki gradijo telo in popravljajo škodo v njem.”

O zgodovini, politični moči in posledicah uživanja sladkorja za človeštvo pišeta tudi knjigi: Sidney W. Mintz (2005): Sweetnes and Power: The Place of Sugar in Modern Society ter John Yudkin (1972) Pure, White and Deadly.

Naučiti starše in otroke o hrani

Popularni britanski kuharski zvezdnik Jamie Oliver si je za cilj zastavil, da bo v moderni družbi poskušal staršem in otrokom dopovedati, naj jedo pravo hrano in naj procesirano prečiščeno ogljikohidratno ne-hrano prepoznajo kot resno nevarnost za debelost in številne kronične bolezni. V predstavitvi Teach every child about food – Naučimo vsakega otroka o hrani izpostavi, da ima moč hrane prvinsko mesto v našem življenju in zdravju, toda le, kadar ne jemo njenih industrijskih nadomestkov. Oliver prikaže, kako globoko smo zabredli kot družba: otroci v vrtcu ne ločijo več paradižnika od krompirja, saj starši čedalje manj hrane pripravijo sami. Da bi ga otroci in starši vzeli resno, pripelje na oder samokolnico sladkorja, s čimer prikaže dimenzije te substance v vsakodnevnih otroških jedilnikih.

Popularna »zmernost« res modra odločitev?

Erlichova in Genzlingerjeva: »Pomislite, noben sladkor, dodan v prehrano, ni koristen. Vsak sladkor, ki ga vaš otrok zaužije, je nepotreben. Če ste eden od tistih staršev, ki menijo, da je »zmernost« še vedno primerna, premislite, kako bi definirali »zmernost«. Če ukinete vse sladkorje, vključno z belo moko, sadnimi sokovi in ostalim na gornjem seznamu, vam bo hitro jasno, da sladkorji niso prisotni le pri vsakem obroku in prigrizku, ampak sestavljajo danes glavnino otroškega prehranjevanja. Realnost je, da že en sam 55g jogurt, narejen posebej za otroke, vsebuje več kot 2 čajni žlički (10g) sladkorja, porcija običajnih kosmičev za zajtrk vsebuje tri čajne žličke (15g) sladkorja, en zavojček sadne tablice pa prav toliko. Če torej ne boste vložili resnega truda, da bi nadzorovali in zmanjšali uživanje sladkorja, bodo vaši otroci zaužili močno presežne količine sladkorja zgolj z uživanjem »normalne otroške hrane iz supermarketov.«

Zakaj vztrajamo pri uživanju sladkarij in prečiščene ničvredne hrane ob vsem znanju, ki ga premore sodobna znanost? Deborah Albon pravi, da so sodobne sladkarije »kulinarični limbo«, ki ga moramo razumeti v okviru sodobne popularne kulture. Ta umešča sladkarije »nekam med hrano in kulturne artefakte, podobno kot npr. sličice za zbiranje in elektronske igrice.«To ne-hrano imamo pri roki za primere, če bi se otrok dolgočasil, kot podkupnino in način nagrajevanja ali kot nadomestek za pozornost in ljubezen. Drugi razlog je, da je procesirana hrana pogosto poceni.

Med: naravni sladkor in »sveta hrana« pred-modernih družb

Sladkor, ki pozitivno vpliva na zdravje, ni procesiran, pač pa vezan v živilih, kakršna so v naravi. Pred-moderne družbe so brez omejitev uporabljale sadje in naravni neprocesiran in nesegreti med. Mnoge so med cenile kot »sveto hrano«. Ajurveda, mati vseh medicin, že vsaj peti tisoč let med uporablja tako v prehrani kot pri zdravljenju. Med, ki ohrani svoje prvotne lastnosti in ni segret nad temperaturo panja, je encimsko izjemno bogata hrana, ki vsebuje vrsto ključnih mikro-hranil, pomaga krepiti imunski sistem in zdravje organov, med drugim tudi slinavke in jeter, ki ju toplotno obdelani in procesirani sladkorji poškodujejo. Danes ga marsikje segrevajo (pasterizacija medu je npr. značilna za ZDA), s čimer med spremenijo v toksični sladkor z nevarnimi metabolnimi posledicami, kot smo jih že opisali. Enako velja za rastlinske sirupe, ki so sicer pridobljeni iz naravnih virov, a so jih z uporabo industrijskih postopkov, predvsem s segretjem, spremenili v zdravju škodljivi sladkor.