Podpora gibanju

Foto: Shutterstock

Kakšna je prihodnost glede zdravja in razvoja naših otrok? Se zavedamo pravic in odgovornosti, ki jih imamo v zvezi z njihovim zdravjem starši in strokovnjaki? Kaj pravzaprav pomeni resnično naravno zdravje, kako ga razumemo in kako ga je mogoče dosegati?

Gibanje Naravna imunost ponuja mesto za odkrito, strpno in utemeljeno izražanje stališč in mnenj, ki podpirajo svobodno odločanje in naravne poti do zdravja in zdravljenja. Če ste strokovnjak ali laik in želite podati svoje mnenje ali komentar v podporo tem ciljem, nam ga lahko pošljete prek naslednjih kontaktov.



Zdravje je mogoče pridobiti tudi po drugačni poti

Polona Malovrh, mag. farmacije
Junij 2013
Mislim, da je prišel čas, ko je treba na imunost pogledati iz drugačnega zornega kota. Imunost gradimo z zdravim življenjskim slogom in je ni mogoče dobiti v obliki tablete. Zato se mi zdi pomembno, da se gradnikom (zdrava prehrana, pitje vode, spanje, gibanje, ustrezna nega in psihosocialno okolje) posvečamo od prvega dne dalje. Na žalost nas sodobni slog življenja pri tem vedno ne podpira, vendar opažam, da je vloženi trud vedno poplačan. Z našim zgledom in ozaveščanjem drugih ljudi, da si je zdravje mogoče pridobiti tudi po drugačni poti, in ne samo po tisti, ki smo se je naučili tekom izobraževanja in odraščanja, pa lahko prispevamo k spreminjanju klasičnih družbenih norm. Te so po mojem mnenju na področju zdravstva še vedno zelo toge in niso vedno v korist zdravju populacije.

Ne, ni samoumevno, da pogosto zbolevamo

Maja Vovk, mag. farmacije
Junij 2013
V današnjih časih smo navajeni, da lahko kupimo vse – tudi zdravje. Prepričani smo, da nam bo zdravje prinesla steklenička zdravil in da je naša odpornost odvisna od števila cepiv, ki naj bi nas zaščitila. Pozabljamo pa, da zdravje prihaja iz nas samih in je torej odvisno od tega, kako živimo. Ko zbolimo, pozabljamo na zdravila, ki nam jih daje narava – nekatera so zelo močna in industrijska zdravila jih pravzaprav skušajo posnemati. A posegamo po tabletkah, zapakiranih v lične škatlice, ki smo jih videli v takšni ali drugačni reklami, in zdi se nam povsem samoumevno, da sami ali naši otroci pogosto zbolevamo. To se nam dogaja samo zato, ker smo se pustili prepričati, da je zdravje nekaj, na kar sami ne moremo bistveno vplivati.

Obveznosti v nasprotju s pravnimi in moralnimi načeli

Jure Pogačnik, univ. dipl. pravnik
Junij 2013
Kot obvezni zdravstveni ukrep se v Sloveniji predpisuje nekaj, o čemer si stroka v svetu ni enotna. Delež strokovnjakov, ki izraža pomisleke in nasprotovanja, je vse večji in vse prej kot zanemarljiv. S pravnega vidika je zato nedopustno, da se kot obvezno predpiše nekaj, čemur pomemben del stroke nasprotuje. To je v nasprotju z osnovnimi pravnimi in moralnimi načeli.

V Sloveniji, državi z najstrožjo represijo za zagotavljanje cepljenja na svetu, skorajda ni strokovne organizacije ali strokovnjaka, ki bi opravljal raziskave na tem področju. Zdravstveni delavci v glavnem povzemajo podatke iz tujine, kar ne moremo enačiti z izkustvenim znanjem, temveč gre le za neko vrsto "branja in pomnjenja na intelektualno-teoretični ravni".

Zdravstvene oblasti niso vzpostavile resnega oziroma aktivnega sistema, ki bi spremljal stranske učinke cepljenj. Zajeti ne zmore niti takojšnjih, kaj šele dolgoročnih, ki so po mnenju nekaterih strokovnjakov še bistveno pomembnejši. Nevladna organizacija SVOOD je na področju opazovanja stranskih učinkov in posledic cepljenja edina resna avtoriteta v Sloveniji.

Kljub temu, da zdravstvene oblasti ne spremljajo stranskih učinkov aktivno niti ne razpolagajo s kakovostnimi dokazi glede koristi cepljenja, je njihov prvi argument za ohranjanje obstoječe obveznosti trditev, da so koristi cepljenja večje od škode, ki jo povzroča.

Zdravstvene oblasti ne morejo zagotoviti niti tako enostavnih pogojev za varnost cepljenja, kot je na primer seznanitev staršev z navodili, priloženimi k cepivom, kaj šele, da bi zmogle vzpostaviti še druge mehanizme za zagotavljanje varnega oziroma manj tveganega cepljenja.

Zdravstveni inšpektorat je v vseh letih z največjo resnostjo in vnemo reševal prijave zdravnikov cepiteljev, da otroci niso cepljeni, po drugi strani pa ni rešil niti ene prijave staršev, da jim zdravniki cepitelji niso posredovali pomembnih podatkov o cepljenju, kar predstavlja opustitev zakonsko predpisane pojasnilne dolžnosti. Gre za dve enakovredni kršitvi, ki ju zdravstvene oblasti obravnavajo povsem različno.

Ker je anomalij in pravnih kršitev preveč za kratko mnenje, naj izpostavim le še eno: kontradiktoren položaj zdravnikov pediatrov. Njihov strokovni odnos s starši namreč temelji na zaupanju, njihova dolžnost do zdravstvenih oblasti, da necepljene otroke prijavijo, pa je v nasprotju s tem– ovaduške narave. Takšni dvojni vlogi, bi se morali upreti predvsem zdravniki sami.

Slovenska zakonodaja pediatrom odvzema poklic zdravnika

Miloš Židanik, dr. med., spec. psih.
Junij 2013
Problem obveznega cepljenja v Sloveniji je štiri-plasten. Na prvi ravni smo soočeni z nasprotujočimi in izključujočimi se argumenti, ki izhajajo iz iste, medicinsko-biološke paradigme. Čeprav so argumenti zagovornikov cepljenja povsem nasprotni argumentom tistih, ki cepljenju nasprotujejo, se oboji naslanjajo na raziskave učinkovitosti in varnosti cepljenja. Ob tem je za obe skupini najpomembnejši motiv za lastna prepričanja skrb za zdravje otrok.

Druga raven je problem preračunavanja tveganja: zagovorniki cepljenja preračunavajo tveganje za izbruh posamezne nalezljive bolezni na ravni celotne populacije, se pravi, vseh državljanov, nasprotniki pa na ravni posameznega, lastnega otroka, za katerega dobrobit so sami moralno-etično najbolj odgovorni. Pri tem ne pomaga, da v drugem primeru odgovornost za dobrobit komaj rojenega otroka prevzema država.

Tretja raven zajema problematiko odnosa med zdravniki pediatri in starši. V teoriji je odnos med njimi enakopraven, vsi skrbijo za dobrobit istega otroka in skupaj načrtujejo njegovo zdravljenje. Zaradi zakonodaje pa so pediatri prisiljeni preračunavati tveganje na ravni populacije in se v primeru cepljenja odtegnejo imperativu, da jim je zdravje posameznega, konkretnega otroka v njihovi ambulanti, otroka z imenom in priimkom, najpomembnejše. Razmišljujoči starši seveda ostanejo zagovorniki interesov lastnega otroka in tako prihaja do razkola v komunikaciji ter igre moči. Tako se partnerski odnos poruši, pediater se spremeni v avtoriteto z močjo, v samo-zdravnika, starši pa so potisnjeni na raven nevednih laikov, ki ne vedo, kaj je za njihovega otroka najbolje. Se pravi: pediater, ki zagovarja dobrobit populacije, prepričuje starše, da je cepljenje najboljše za njihovega konkretnega otroka, zaradi česar izgubi verodostojnost. Če bi pošteno razložil, da tveganje za posledice cepljenja njihovega otroka sicer obstaja, a da je treba situacijo pogledati širše, z vidika vseh ljudi, bi naletel na bistveno manj odpora, saj bi starše tako povabil, da na problem cepljenja pogledajo z njegovimi očmi. Tako pa jih prepričuje, da je cepljenje dobro prav za njihovega otroka. V odnos se zato prikrade nezaupanje, ki je življenjsko ogrožajoče, saj se bodo starši v primeru bolezni, ki dejansko lahko ogrozijo otrokovo življenje, glede obiska prav tega, izbranega pediatra, zaradi izgube zaupanja obotavljali, s čimer bodo izgubljali dragoceni čas. Po drugi strani bo odtegnitev zaupanja čutil tudi sam zdravnik, ki bo pod večjim pritiskom prej naredil napako ali kaj spregledal; svojo pozornost bo na koncu bolj posvečal reakcijam staršev kot stanju bolnega otroka.

Četrta raven je problem zakonodaje. Ta pediatrom odvzema poklic zdravnika, katerega najvišji imperativ je po Hipokratu ne škoditi. Iz njih naredi sodnike in rablje: zdravniki so prisiljeni starše, ki svojih otrok ne želijo cepiti, prijavljati oblastem, s čimer dejansko in merljivo škodijo družini in s tem tudi posameznemu otroku. Zakonodaja nasprotuje sama sebi. Po eni strani nam zagotavlja demokratične pravice in svobodo izbire, po drugi pa nam iste pravice z diktatom države krši.

Je slovenski zdravstveni sistem res v korist otrok?

Darija Kovačič, podjetnica in podpornica naravnega zdravja
Oktober 2013
Zaradi osebnih zdravstvenih težav že dlje časa preučujem strokovno literaturo o škodljivosti cepljenja. V minulih dveh leti se je izbranega materiala nabralo že za lepo knjigo.

V večini zahodnih evropskih držav je cepljenje prostovoljno, pri nas obvezno. Starši, ki svojih otrok ne želijo cepit, ker iščejo drugačno pot in so se izobrazili glede nevarnosti in škodljivosti cepiv, so v tej državi preganjani in kazensko sankcionirani. Vse več pa je otrok, ki so po cepljenju utrpeli trajne zdravstvene poškodbe. Slovenska medicina večine stranskih učinkov ne priznava in ne beleži. Že poškodovane otroke pogosto dalje silijo v cepljenje, staršem pa grozijo z denarno kaznijo. Glede na strokovne podatke, ki sem jih pridobila, čredna imunizacija ne obstaja, je mit, ustvarjen, da bi starše prestrašili. Običajno cepivo »drži« kakih pet let, iz česar lahko sklepamo, da nihče v tej državi, starejši od 15 let, ni imun na nobeno bolezen, za katero so ga cepili v otroštvu. Trajno življenjsko imunost pridobimo s prebolevanjem otroških bolezni. Cepljenje deklic proti rdečkam se mi zato zdi ena hujših medicinskih zmot, saj te deklice kot odrasle ženske sploh niso zaščitene proti rdečkam.

Pripravila sem kratek izračun o stranskih učinkih bazičnega cepiva za dojenčke proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, hemofilusu influence in otroški paralizi, in sicer izračun o vročini, neobičajnem neutolažljivem joku in driski po cepljenju. Po navedbah SmPC in originalnih navodilih proizvajalca cepiva Infanrix-IPV+Hib (dokumentacija odobrena 23. maja 2011) naj bi se vročina (nad 38) in neobičajen jok pojavila pri več kot 10% cepljenih otrocih. Driska naj bi se pojavila pri 1-10% cepljenih otrocih. Prenesimo to na slovenske podatke (št. cepljenih otrok). Glede na navedbe v navodilih bi pričakovali, da bo do vročine in neobičajnega joka prišlo pri več kot 2.104 otrocih, do driske pa pri 210 do 2.104 otrocih. Primerjava pokaže, da je slovenski sistem spremljanja stranskih učinkov glede vročine po tem cepivu zaznal le 2,38% pričakovane stopnje reakcije. Slovenija je prijavila 40-krat manj vročinskih reakcij, kot bi bilo pričakovati. V primeru neobičajnega neutolažljivega joka je sistem zaznal zgolj 0,16% pričakovane stopnje reakcije. Zdravniki so prijavili torej 619-krat manj primerov neobičajnega joka, kot bi pričakovali glede na uradne podatke proizvajalca. V primeru driske je naš sistem zaznal le 0.15-1.5% pričakovane stopnje reakcije, podanih je bilo kar 65-675-krat manj prijav od uradnih pričakovanj.

Sklepamo lahko, da se stranski učinki cepljenja pri nas ne priznavajo in posledično ne vpisujejo v sistem. Naša strokovna in laična javnost očitno nimata pravilnega vpogleda v problematiko stranskih učinkov in posledično zanikata ali podcenjujeta tveganja.

V strokovno razpoložljivi literaturi je mogoče najti vrsto dokazov, da so se bolezni začele umikati zaradi izboljševanja življenjskih razmer, hrane, vode, ne zaradi cepljenja. Otroci, ki so cepljeni, imajo po teh podatkih trajno poškodovan imunski sistem. Zato je vse več raka, alergij, kroničnih obolenj, avtizma. Ljudje so čedalje bolj bolni.

Najhuje je, da se mnogi starši v Sloveniji zaradi prikrivanja informacij, nedelujočega sistema beleženja stranskih učinkov (prikrivanja reakcij) in strahu pred pravnimi posledicami čedalje pogosteje izmikajo obiskom pri zdravniku. Je sistem, kakršnega imamo, res pravi in v korist otrok in družin?