Komentarji zdravnikov

Miloš Židanik, dr. med., psihiater, Slovenija
Russel L. Blaylock, nevrolog in nevrokirurg, dr.med., ZDA
Kornelija Pope Toth, dr. med., homeopatinja, Slovenija
Paul Thomas, dr. med., pediater, ZDA
Nada Jurinčić, dr. med., pediatrinja, Hrvaška
Françoise Berthoud, dr. med., pediatrinja, Francija
Jack Wolfson, dr. med., kardiolog, ZDA
Lee Hieb, dr. med., kirurginja, ZDA
Harold Buttram, dr. med., ZDA
Michael W. Elice, dr. med., pediater, ZDA
Tony Bark, dr. med., pediatrinja, ZDA

Pravico imamo do svobode odločanja in do spoštovanja

Miloš Židanik, dr. med., psihiater, Slovenija

Spoštovani udeleženci ljubljanskega shoda za svobod odločanja!

Žal sem lahko danes z Vami prisoten le v duhu. Vesel sem, da ste se zbrali na protestu zoper zelo nedemokratičen ukrep države, ki ostro posega v pravico do nedotakljivosti telesa. Cepljenju ne nasprotujem. Kot ne nasprotujem alpinistom, ki plezajo v Himalajo. Ali kolesarjem, ki se vozijo po gozdnih brezpotjih po hribu navzdol. Če seveda ne zmotijo mojega miru tako, da se zaletijo v drevo poleg mene in jim moram potem pomagati. Cepljenje ni enostransko slabo. Če bi imeli danes epidemijo otroške paralize in bi bile televizijske novice polne otrok, ki potrebujejo mehansko pomoč za dihanje, bi cepljenje zoper to bolezen verjetno priporočal. A je, hvala Bogu, nimamo. Imamo pa znanje in podatke, ki utemeljujejo resen dvom v pravico Države, da poseže v integriteto naših otrok.

Govorijo o egoizmu staršev, ki svojih otrok ne cepijo, a pozabljajo, kaj beseda sama pomeni. Egoizem pomeni zaščito osebnih interesov na račun nekoga drugega. Tu pa gre za nas starše, ki smo najverjetneje vsi že bili cepljeni in cepljenje – preživeli. In gre za naše otroke, ki smo jih dolžni zaščititi pred škodljivimi vplivi iz okolja. Pred hrupom, pred fizično in psihično agresijo, pred vsemi premočnimi vtisi. In kaj je cepljenje drugega kot dejanje agresije? Namesto, da se otrokov imunski sistem sreča s povzročitelji bolezni na mestu, kjer je naše telo na to najbolj pripravljeno (nos, usta), se otroška koža nasilno predre in v telo vbrizga koktejl povzročiteljev bolezni, telesu tujih živalskih ali človeških celic in izbor težkih kovin, ki služijo stabilizaciji cepiva in krepitvi imunskega odziva. Prva cepljenja so že v starosti, ko je imunski sistem otroka povsem nezrel. Od te točke naprej je vse samo stvar preproste matematike.

V čigavem interesu je cepljenje zdravih otrok v prvem letu starosti?

Razumem, v interesu staršev bolnih, imunsko kompromitiranih otrok je, da so vsi drugi otroci cepljeni … da se s tem doseže takšna stopnja precepljenosti, pri kateri je verjetnost zbolevanja njihovih otrok zanemarljivo majhna. Razumem. Pa vendar, če se vživim v kožo teh staršev, ne bi mogel od staršev zdravih otrok zahtevati, da svoje otroke cepijo. Ker bi s tem sam nase prevzel odgovornost, da bodo zaradi mojega interesa zbolevali drugi, zdravi otroci. To ne bi mogla biti moja odločitev.

Danes vemo, da je mantra o cepljenju kot o varnem in učinkovitem posegu brez resne osnove, je bolj plod želja cepiteljev. Če moj otrok zboli za nevrološko boleznijo, mi ne bo v tolažbo, da je verjetnost takšnega pojava 1:10.000. Moj otrok je pač en sam, je moje vesolje, moj svet. Takrat bom soočen z občutki krivde, da se o varnosti cepiva nisem pozanimal, preden so mojega otroka cepili. In učinkovitost? Kljub visoki precepljenosti se nalezljive bolezni kar naprej pojavljajo. Pri vseh, tudi pri cepljenih s priporočenim številom prejetih odmerkov.

Bil sem priča izrazitemu pritisku Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja (NIJZ) na cepljenje starostnikov v Domu upokojencev, kjer sem delal kot psihiater. Obolevali so vsi, cepljeni in necepljeni. Tudi umirali so vsi. Želel sem analizirati podatke, ki so bili ponujeni na zlatem pladnju, a so mi to prepovedali. Pozneje sem slišal, da je znana učinkovitost cepljenja proti gripi pri starostnikih 25%. 25%! Se opravičujem, a učinkovitost je očitno pojem, ki je zelo prilagodljiv sprotnim potrebam in interpretaciji NIJZ (stroke). Zakaj takšen pritisk na cepljenje, ki je tako slabo učinkovito, in zakaj prepoved analiziranja podatkov? V čigavem interesu je to? In če izgubim zaupanje v verodostojnost NIJZ, ko starostnikom v čim večjem obsegu priporoča cepljenje proti gripi, ali lahko imam zaupanje, ko pritiskajo name, naj cepim svojega otroka?

Zanimiva je psihološka dinamika v ozadju. Država se pojavlja v vlogi Očeta. Obstaja star slovenski izraz očetnjava. Kdo je oče? Prva avtoriteta v našem življenju, v katerega dobre namene ne smemo dvomiti in ki ga lahko le spoštujemo ne glede na njegov odnos do nas. Prav tako in natanko tako se obnaša do nas naša Država. Če v Državo podvomimo, se postavi v vlogo osebno užaljenega očeta, ogorčenega nad našo željo po svobodi. Govori nam, kako moramo razmišljati, čutiti in se vesti, pri vseh odklonih pa nas kaznuje. Politiki so njeni predstavniki. Njihova drža je tipična, državniška. Ogorčeni so, če podvomimo v njihove dobre namene. Potem se večkrat izkaže, da imajo umazane roke. In glave. Podobno je z drugimi predstavniki oblasti. V primeru cepljenja so predstavniki Države tudi pediatri, ki se postavljajo v enako vlogo. Ne vsi, vedno so tudi izjeme. A pediatri so prepogosto ogorčeni ob vprašanjih glede varnosti cepiv in postrežejo z odgovori, ki so mimo: »Mislite, da bi želel vašemu otroku škoditi?« Ne, seveda ne mislim tega, a to ni odgovor na moje vprašanje. Moje vprašanje je bilo, ali je cepivo varno. Starše smo dolžni spoštovati – to je tudi ena od zapovedi v Sv. pismu. Problem je, ko se zdravnik postavi v vlogo našega starša, kar mu omogoči, da se izogne odprtim in jasnim odgovorom, ki jih ali ne pozna ali pa z njimi ne bi dosegel cilja – cepiti našega otroka. Potem pogovor zaide na področje iracionalnega, čustvenega. Od tod čustveno izsiljevanje in jeza, od tod grožnje s prijavo in izpisom pacientove izbire zdravnika. Kar pomeni grožnjo s prekinitvijo odnosa. Ob takšnem pritisku lahko starši popustimo, ker se zavedamo, da bo naš otrok prej ali slej zbolel in da bomo takrat potrebovali zdravnika na svoji strani. To je ključni trenutek. Vedno sta tu dvom vase in negotovost. Starši nas imajo radi, želijo nam najboljše, saj smo njihovi otroci!? Zdravnik v tej drži sporoča isto: »Zaupaj mi, saj sem tu, da ti pomagam in ti stojim ob strani.« Vendar – to je sedaj zelo pomembno – nekomu, ki te ne posluša, ki te ne sliši, zate ni mar. Nima te rad. Če imamo nekoga radi, nam je njegov svet pomemben in ga spoštujemo – njega kot osebo in njegove notranje vsebine. Torej tudi odločitev, da svojega otroka ne cepi – te odločitve pa zdravnik ne spoštuje. Zdravniku v tej drži ni mar za nas. Odveč smo mu. In ko nam to postane jasno, mu bomo lažje postavili mejo.

V življenju je pač tako, da moramo sprejeti, da ne moremo biti všeč vsem. In da nas ne morejo imeti vsi radi. A da imamo hkrati vso pravico čutiti, kot čutimo, in razmišljati, kot razmišljamo. To je temelj samospoštovanja. Če ne bomo spoštovali sebe, nas nihče ne bo spoštoval. S to držo stopim pred pediatra. Z držo, da imam pravico do spoštljivega odnosa do sebe in svojega otroka. Potem bo tudi njihov odnos dejansko spoštljiv. In potem bodo iskali drugačne poti. Tudi država bo morala iskati drugačne poti.

Prav je, da danes protestirate. Kajti država drugačnega razmišljanja ne spoštuje, če v to ni prisiljena. Prav je, da izražamo zahtevo, naj se sliši tudi nas in našo potrebo po svobodi odločitve. Imamo pravico do svobodnega odločanja za cepljenje. Imamo tudi pravico, da cepljenje odklonimo. S posledicami bomo v vsakem primeru živeli mi sami. Ne Država. Ne izbrani pediater.

Vir: To pismo podpore dr. Miloša Židanika so prebrali na Prešernovem trgu v Ljubljani, na javnem protestnem shodu za svobodo odločanja, ki je bil 10. maja 2015. Dr. Židanik je svoja stališča glede cepljenja in svobode odločanja že večkrat predstavil tudi v časopisu slovenskih zdravnikov ISIS.



Natanko vemo, kako cepljenje povzroča avtizem in druge možganske motnje

Dr. Russel L. Blaylock, nevrolog in nevrokirurg

Leta 1976 so otroci v ZDA pred vstopom v šolo prejeli 10 cepiv. Danes jim jih vbrizgajo prek 36 (v Sloveniji je do vstopa v šolo obveznih 28 cepiv, dodatnih 9 odmerkov je priporočenih; op. prev.). Ameriška pediatrična akademija in Center za nadzor nad boleznimi ljudem zagotavljata, da je cepljenje s toliko cepivi varno in da jih je mogoče kadarkoli povsem varno prejeti celo vse naenkrat. Je to res? Ali nam nesramno lažejo?

Medicinski establišment je ustvaril nabor izrazov, ki jih nenehno uporablja za krepitev lastnega ega in utrjevanje svoje avtoritete kot edine, ki razpolaga z medicinskim znanjem – njegova mantra je »na dokazih utemeljena medicina«. Vse, kar je zunaj tega posvečenega dotika, je ničvredno in sumljivo. Skrbna analiza mnogih uveljavljenih načinov zdravljenja pa nam razkrije, da večina teh zdravljenj temelji na premalo dokazih ali na nobenih »z dokazi podprtih« podatkih. Ena od večkrat ponovljenih študij je odkrila, da skoraj 80 odstotkov sodobnih medicinskih praks ni znanstveno podprtih.

Z zanimanjem opazujem, kako neverjetna dvojna merila obstajajo, ko gre za »naše dokaze proti njihovim«. Zagovorniki teze, da so cepiva varna, lahko preprosto trdijo, da so cepiva varna, ne da bi morali temu v prid predložiti kakršnekoli dokaze, tezo je treba sprejeti brez vprašanj. Razglasiti smejo, da je živo srebro varno, in reči celo to, da živo srebro, kot kaže, povečuje IQ, in mi bi morali to sprejeti. Živosrebrni konzervans tiomersal lahko razglasijo za varnega pri uporabi v cepivih, ne da bi kdajkoli v 60 letih uporabe te snovi izvedli eno samcato varnostno študijo v zvezi s tem. In mi bi morali to sprejeti.

Če zdaj jaz ali kdorkoli drug izrazi mnenje, da prekomerno cepljenje povečuje tveganje ne le za avtizem, ampak tudi za shizofrenijo in nevrodegenerativne bolezni – začeli bodo kričati, kot da je konec sveta: »Kje so dokazi? Kje so dokazi?« Ko izvedemo študijo za študijo, vse vedno proglasijo za »nezadosten dokaz« ali za »nesprejemljivo študijo«. Še pogosteje pa se zgodi, da zgolj ignorirajo dokaze. Vse to se dogaja kljub temu, da smo izvedli na desetine ali celo na stotine študij, ki so pokazale ne le klinično in znanstveno povezavo, ampak so jasno prikazale tudi mehanizem, prek katerega nastaja škoda – govorim o mehanizmu vse do molekularne ravni. Imamo študije celičnih struktur, mešanih celičnih kultur, študije organotipičnih tkiv, študije na več vrstah živih živali ali celo na ljudeh. Za branilce doktrine »varnosti cepiv« naši dokazi nikdar niso zadostni in – soočimo se z realnostjo – nikoli ne bodo zadostni.

Poskušali so trditi, da gre za genetiko, toda genetiki so se hitro odzvali, da se genske motnje ne morejo nenadoma povečati v takšnih astronomskih razsežnostih. Nato so rekli, da gre za boljšo diagnostiko, in to kljub dejstvu, da je tako rekoč v vsakem od primerov diagnoza nadvse očitna in da so uradno sprejeta merila diagnosticiranja teh motenj postala kvečjemu ožja, ne pa bolj sproščena.

Ujeti v pomanjkanje lastnih dokazov se branilci manipulativnih stališč zatečejo v svoje staro zatočišče – k epidemiološki študiji. Statistki vam bodo povedali, da je epidemiološka študija najmanj zanesljiva vrsta študije, kajti s podatki v njej je zlahka mogoče manipulirati, tako da vam študija sporoča, karkoli si želite, da bi vam sporočala. Vsa obramba zagovornikov teze o »varnosti cepiv« temelji na takšnih študijah, nikoli na resnični znanosti. Nato javno naznanijo, da je zadeva končana in da ne potrebujemo več nobenih novih študij! Ko so mediji seznanjeni, da je zadeva končana, vse tiste, ki s predstavitvijo dokazov nadaljujejo, obravnavajo kot bedake in popolne nevedneže.

Znatna količina dokazov povezuje ekscitotoksičnost (okvare ali odmiranje možganskih živcev) z možganskimi krči. Še več, številna nova protiepileptična zdravila delujejo tako, da blokirajo glutamatne receptorje ali preprečijo sproščanje glutamata. Eden od osrednjih mehanizmov, ki prekomerno imunsko stimulacijo povezujejo z možganskimi krči, pa tudi s cepivi, je namreč aktiviranje možganov, da sproščajo ekscitotoksina glutamat in kinolonsko kislino iz imunsko stimuliranega možganskega območja, imenovanega mikroglija, in iz možganskih celic astrocitov.

Ena od posledic kroničnega aktiviranja mikroglije je, poleg vnetja možganov, tudi dvig ravni glutamata v možganih. Študije so pokazale, da to lahko vodi v kronično propadanje živcev. V tej smeri naj bi delovali tudi mehanizmi nevropatskih virusov, kakršni so ošpice in borna virusi ... Študije avtističnih otrok so pokazale povišane ravni glutamata v krvi in možgansko-hrbtenjačni tekočini.

... Starši bi morali spoznati, da jim ljudje, ki so na položajih na oblasti, lažejo. Večina pediatrov misli, da ravna tako, kot je prav, kajti tudi sami so žrtve let propagande, ki jo vodijo člani elite v Centru za nadzor nad boleznimi in Ameriški pediatrični akademiji. Večina jih res verjame v to, kar pripovedujejo staršem. Dobro bi bilo, ko bi se prebudili in pridružili širjenju razuma v tej nerazumni politični igri.

Vir: Dr. Russel L. Blaylock, nevrolog in nevrokirurg, uvod k predavanju na konferenci ameriškega združenja za avtizem NAA (National Autism Association); naslov predavanja je The Danger of Excessive Vaccination During Brain Development: The Case for a Link to Autism Spectrum Disorders (Cepiva, nevrološki razvoj in motnje avtističnega spektra: nevarnosti prekomernega cepljenja v času razvoja možganov: primer povezave s spektrom avtističnih motenj). https://www.youtube.com/watch?v=uS0ioiB0_oY Istoimenski znanstveni članek je dostopen na www.russelblaylockmd.com. Podnaslovljeno predavanje si oglejte na https://www.youtube.com/watch?v=jduOu9loJZw (slovenske podnapise vklopite desno spodaj na videu).



Panika zaradi ošpic

Kornelija Pope Toth, dr. med., homeopatinja, Slovenija

Poslušam na »24 ur« paniko zaradi »epidemije ošpic«. Pravijo, da je cepljenje proti ošpicam uvedeno leta 1968 in da se je po tem močno zmanjšala obolevnost …

Nisem se ukvarjala s tovrstno zgodovino, ampak spominjam se, kako je prof. dr. Tea Šik začela predavanje iz pediatrije, nekje v letih 1973-74, s tem, da uvajajo cepljenja proti ošpicam-mumpsu-rdečkam, čeprav (v prvi vrsti za cepljenje proti ošpicam) NI NOBENE MEDICINSKE INDIKACIJE. Gre samo za to, da bi zmanjšali bolniške zaradi nege otrok. Uradno medicinsko mnenje je bilo, da so te bolezni nekakšni mejniki v razvoju in dobro je, da jih otrok čim hitreje preboli; tako so komplikacije manjše, a imuniteta vseživljenjska.

Pred leti sem gledala neke nemške statistike (vemo, da so Nemci zelo natančni!). Grafikoni vseh teh osnovnih bolezni, za katere se cepi, so kazali močan upad števila obolelih, PREDEN SO UVEDLI CEPLJENJA. Zaradi cepljenja, krivulja ni pokazala nadaljnjega padca, ampak stagnacijo, celo porast števila obolelih.

Poleg tega so ošpice prehladna bolezen, ki se širi kot kapljična infekcija in ima latentno dobo. Ko mi zaznamo bolezen, se je ta že močno razširila. In ker nima nobenih tako hudih ekstra komplikacij—ves ta vik in krik, ki so ga zagnali (tudi s pomočjo policije) za »preprečevanje širjenja bolezni«, kot so opisovali na »24 ur«, ni imelo nobenega pomena --- razen teatralnosti. (Škoda denarja.)

Pred kakšnimi 20 leti so naredili paniko zaradi neke epidemije. Ne vem več natančno, zdi pa se mi, da so tudi takrat bile ošpice. To je bilo v tistem času, ko so ljudje še močno verjeli medicini in vem – ker sem tudi sama cepila otroke – precepljenost je bila v Sloveniji praktično 100%.

Če je cepljenje tako zelo učinkovito, zakaj naj bi se razvila epidemija? Zaradi cigančkov – so povedali. Ja, mogoče se je kakšen ciganček izmuznil cepljenju, ampak medicina trdi, da ni nujno, da je precepljenost 100%, da je ves kolektiv zaščiten (tudi tisti, ki niso cepljeni). Za razne bolezni je ta odstotek različen. Giblje se nekje okoli 80-90%. Torej, če je cepljenje tako učinkovito, ne samo, da necepljeni cigančki ne bi smeli izzvati epidemije, ampak bi morali biti tudi oni zaščiteni in ne bi smeli zboleti.

Zakaj je potem prišlo do epidemije in zakaj je zajela tudi tiste, ki so bili cepljeni?!

V javnosti se ne razglablja o tem, da je cepljenje direktni denar za zdravstvene ustanove, da je veliki zaslužek farmacevtskih firm in da je idealni način vzbujanja panike med prebivalci. Panika je idealni način, da se iz ljudi izvleče denar in da se jih ustrahuje …

In, na koncu koncev, s pravilno in pravo homeopatijo (ne z degradirano različico, ki se sedaj »prodaja« pod tem imenom) se dajo takšne in podobne prehladne bolezni pozdraviti v 1-2 dneh. In če se nekdo »konstitucionalno« zdravi, to deluje tudi preventivno in več ne zboleva, četudi okoli njega vsi drugi umirajo za to nalezljivo boleznijo.

Vir: Dr. Kornelija Pope Toth je leta 1975 končala Medicinsko fakulteto v Zagrebu, kjer je opravila tudi magisterij in doktorat znanosti. Specializacijo iz splošne medicine ter prilagojeno subspecializacijo iz diabetologije je končala v Ljubljani. Do leta 1993 je bila družinska zdravnica v Kostanjevici na Krki. Leta 1991 se je po nekajletnem eksperimentiranju v Nemčiji vpisala na študij homeopatije in leta 1993 odprla zasebno homeopatsko prakso. Zapis z njenega zasebnega bloga objavljamo z dovoljenjem avtorice, Ošpice, 7. marca 2015 http://www.alternativna-misel.si/index.php/blog/4-dimenzija/40-ospice-7-3-2015

Ena od alternativ cepljenju je, da ne naredimo ničesar

Paul Thomas, dr. med., pediater, ZDA

V več kot polovici ameriških zveznih državah se od začetka leta 2015 vršijo pritiski, da bi odpravili pravico staršev do verskega in filozofskega ugovora oz. ugovora vesti v zvezi s cepljenjem otrok. Med zdravniki, ki menijo, da bi bil to nazadnjaški in nedemokratičen korak v smeri kratenja temeljne pravice odločanja o zdravju in lastnem telesu, je tudi pediater dr. Paul Thomas. Senatu svoje zvezne države Oregon pojasnjuje, zakaj je takšna zakonska sprememba nesprejemljiva. V govoru postreže z zaskrbljujočimi podatki o visoki stopnji avtizma v ZDA, kjer novorojenčke cepijo že v prvih minutah po rojstvu, do vstopa v šolo pa otroci prejmejo prek 60 odmerkov cepiv. Oregon zaradi opozoril zdravnikov, kot je dr. Thomas, spomladi 2015 ni sprejel zakona, s katerim bi ukinili omenjeno pravico. Kratko pričanje tega pediatra si oglejte na videu (slovenske podnapise vklopite desno spodaj na videu) ali preberite v nadaljevanju.

Pediater dr. Paul Thomas za svobodo odločanja o cepljenju otrok

»Pozdravljeni, prav zdaj grem pred zdravstveni odbor oregonskega senata pričat v zvezi z zakonom SB 442, 3. amandma, s katerim nameravajo odpraviti vaše pravice do filozofskega in verskega ugovora glede cepljenja. Ljudje, od nas bodo zahtevali da naredimo vse, kar bo hotela država; seveda bo to vsiljevanje vseh cepiv vsem otrokom v vsakem trenutku. Možne bodo le še medicinske izjeme, pri določenih in vnaprej izbranih medicinskih izvajalcih. To je burleska. Upam, da pridete noter in spremljate pričanje, kajti to je močno, to je pomembno. Gre za naše otroke, ljudje. Zaščititi moramo otroke in obvarovati njihovo pravico do svobodne izbire ter pravico do informiranega pristanka, še preden bi otrok prejel cepivo. Ali ne gre od nekdaj za to, da mora zdravnik na vsak način predstaviti prednosti, slabosti in alternative medicinskega postopka? Ko gre za cepljenje, je ena od alternativ ta, da ne naredimo ničesar. Sledite mi noter.

Ko stojiš v veliki avli našega odličnega senata, te prevzame občutek pomembnosti. Prav tukaj bi morali braniti in varovati naše državljanske svoboščine in pravice. Zdaj torej preizkušamo svoje državljanske pravice in upajmo, da demokracija deluje, kajti pred senatnim odborom je velika odločitev. Gre za zelo zavajajoč zakonski amandma, ki nam odvzema pravice, zato upam, da bodo prisluhnili.

Dve uri pozneje …

Sem dr. Paul Thomas, pediater iz Oregona, in zastopam 11 tisoč pacientov. Vsak mesec pride k meni okoli 500 novorojenčkov in njihovih staršev, da bi z mojo pomočjo sprejeli informirano odločitev o cepljenju. Moja zdravniška dolžnost in odgovornost sta, da predstavim prednosti in tveganja, pa tudi alternative kateremukoli medicinskemu postopku. Če bo ta zakon sprejet, kot je napisan, mi tega ne bo več dovoljeno početi. In to je tragedija. Zdravnike bi lahko tudi kar ukinili, saj bi ostali brez veljave. Rad bi, da si predstavljate tole. Greste v bolnišnico rodit otroka ali pa gre vaša hči rodit vašega vnuka. Podpišete dovoljenje za rutinsko nego. Otroku v prvih minutah po rojstvu vbrizgajo cepivo proti hepatitisu B, vitamin K in dajo očesne kapljice. Ste vedeli, da vsebuje cepivo proti hepatitisu B 250 mikrogramov aluminija? Ta količina 10-15-krat presega najvišjo dovoljeno mejo za dojenčke. V mapi imate študije, ki kažejo na možganske poškodbe, povezave z avtizmom in obremenitve imunskega sistema. Še huje je, da to cepivo potrebujejo samo dojenčki mater, ki so pozitivne na virus hepatitisa B. Takšnih je v Oregonu in v celotni državi manj kot 1 odstotek. Strup bomo torej vbrizgali tudi v preostalih 99 odstotkov otrok in s tem zakonom bomo to zahtevali kot obvezno. Pokriti ta odstotek ni težaško delo, saj vemo, kdo cepivo potrebuje in kdo ne. Kot kažejo podatki, ki jih imate v mapi, je tragično, da to cepivo ne daje trajne imunosti. 15- do 20-letniki ne bodo imeli več nobene zaščite, ko bodo postali spolno aktivni ali uživalci intravenoznih drog. Takšno politiko moramo spremeniti. V članku v znanstveni reviji JAMA (februar 2013), ki sem vam ga predložil, so Norvežani šest let spremljali 85 tisoč nosečnic in iskali povezavo med stopnjo avtizma ter vnosom folatov. Norveška je imela tedaj enega avtista na tisoč, v ZDA pa je bil v istem času avtističen eden od stotih otrok. Radoveden sem bil, od kod razlika. Uganite! Oni cepiva proti hepatitisu B ne dajejo novorojenčkom, ki ga ne potrebujejo. Ogromna razlika. V svoji praksi imam zdaj tisoč otrok, starih vsaj tri leta – nobenega novega primera avtizma. Glede na povprečje avtizma 1 : 50, ki ga beležijo moji kolegi pediatri, bi moral imeti 20 primerov. Pri štirih milijonih rojstev na leto in ob stopnji 1 : 50 imamo v ZDA vsako leto 80 tisoč primerov avtizma. Številko bi lahko za 76 tisoč zmanjšali z nekaj preprostimi ukrepi. Slišali ste že, da naj bi cepivo OMR povzročalo avtizem ... Res je, da je bil leta 2004 v reviji Pediatrics objavljen članek, ki kaže, da povezave ni, toda ta ista študija bi povezavo potrdila, če ne bi prišlo do izključevanja podatkov … 300-odstotno povečanje avtizma pri afroameriških dečkih. Te študije torej niso dokončne. APP, moja akademija, in CDC menita, da je znanost tu dokončna – ne, znanost ne deluje tako. Znanost je proces, ki se odvija. Potrebujemo nove študije. Primerjati moramo skupino necepljenih otrok, skupino selektivno cepljenih in skupino polno cepljenih otrok ter pogledati, kaj se zgodi. Sam imam kohorto selektivno cepljenih otrok, vsi prejmejo cepivo DTaP (ne dajemo pa ga imunsko kompromitiranim), prej ali slej vsi dobijo tudi cepivo OMR. Čredna imunost je tu. Tega zakona v obliki, kot je napisan, ne potrebujemo. Najlepša hvala.

No, vse sem dal od sebe, ljudje. Spodbujam vas, da tudi vi spregovorite, kajti naši senatorji včasih vendarle poslušajo. Veliko nas je danes pred senatnim odborom govorilo tako za kot proti zakonu. Le upamo lahko, da bodo senatorji razumeli težo sedanje situacije in da ne bodo dovolili krčenja posameznikovih pravic. To bi bil ogromen korak v napačno smer. Prosim, stopite v stik s svojim poslancem in spregovorite, če imate možnost. To je začetek bitke, ki lahko traja mesece ali leta, kajti vplivneže, ki hočejo še povečati dobiček od cepiv po vsej deželi, je treba z znanostjo držati pod nadzorom. Jaz sem za znanost. Poiščite informacije. Ne verjemite vsega, kar slišite v poročilih, in nikar ne pričakujte, da govorijo sveto resnico. Hvala za ogled.«

Vir: Dr. Paul Thomas, M.D. – Preserve Medical Freedom – Vaccines Linked to Autism
http://vaccineimpact.com/2015/dr-paul-thomas-m-d-preserve-medical-freedom-vaccines-linked-to-autism/

Zdravnik cepitelj je osebno odgovoren!

Nada Jurinčić, dr. med., pediatrinja, Hrvaška

Nada Jurinčić je doktorica znanosti in zdravnica specialistka pediatrije z več kot tremi desetletji izkušenj v svojem poklicu. Je ena od tistih zdravstvenih delavcev na Hrvaškem, ki odkrito spregovori o cepljenju. Izpostavljamo njene izjave v dokumentarnem filmu z naslovom Cijepljenje, ki ga je hrvaška državna televizija HRT predvajala 7. oktobra 2014.

(3.17) »Že izvorno nasprotujem ideji o množičnem cepljenju. To množično cepljenje, ki zajame velik del populacije, s seboj definitivno prinaša večjo statistično možnost težav, ki jih mi v trenutku, ko dajo v promet neko novo cepivo, sploh ne zaznamo.«

(37.51’) »Ko rečejo 'pediatrična stroka', bi si želela slišati vse pediatre na Hrvaškem. Niti en pediater ne more svoje osebne odgovornosti delegirati upravnemu odboru Pediatričnega združenja ali komur koli drugemu. To pomeni, da ima zdravnik osebno odgovornost. Ne more se skrivati za tem, da je takšno navodilo dobil od Upravnega odbora, od Hrvaške zdravniške zbornice, od Hrvaškega zdravniškega združenja … V našem zdravstvu že dolgo obstajajo odnosi, ki so prav v zvezi s cepljenjem morda prišli najbolj do izraza in ki se vsekakor morajo spremeniti. Kajti izkristalizirale so se elite in na drugi strani človek, ki ima na terenu stik s stranskimi učinki. Stranski učinek je v najboljšem primeru tak, do katerega pride hitro, se odvija hitro, pri tem pa ne moremo govoriti o krivdi cepiva v smislu, ali je cepljenje potrebno ali ne. Obstajajo ljudje, ki so občutljivi na materino mleko in bodo dobili alergijsko reakcijo na materino mleko. Obstajajo torej ljudje, katerih imunski sistem tako reagira. Toda to ni razlog za nasprotovanje cepljenju. Razlog je prvenstveno v tem, da stroka, torej vsi zdravniki, kljub nekemu profesionalnemu pristopu niso imeli možnosti dobiti celovitih informacij o sestavi cepiv; o tem, čigava je bila ideja, naj se neko cepivo uvrsti v program; od kod to cepivo prihaja; kakšen je urnik cepljenja; in o tem, s katerimi cepivi je treba precepiti določene populacije?«

(43.48') »Življenje človeške vrste poteka prek neke evolucije. Prihaja do evolucije v razmišljanju in vsekakor se bolj in bolj oblikuje kritična masa ljudi, ne le na področju, povezanem z zdravjem, ki je težko področje, saj so najbolj prizadeti najobčutljivejši ljudje. Zagotovo poteka evolucija, v kateri se človek sprašuje: »Kaj počnem tu?« Tisti časi, ko so ljudi cepili brez vprašanj, ko si dobil poziv in si se šel cepiti, ker si imel absolutno zaupanje, to je bilo neko drugo stanje zavesti. Zdaj medicinski laik že leta zbira drugačne izkušnje. On vidi, da se dogajajo mnoge stvari, ki jih stroka ne pojasni, za katere ne odgovarja, na kar človek ne more najti odgovorov. In vsi pravico ima, da se začne spraševati, v kakšni vlogi je tu pravzaprav on sam.«

Dodajmo še dve izjavi, ki jih je pediatrinja dr. Nada Jurinčić podala ob dveh člankih, »Starša iz Zadra sta se odločila, da ne bosta cepila svojega otroka, zato sta končala na sodišču: To je njihova zgodba« in »Enostaven način, kako ne cepiti svojega otroka! O prisilnem cepljenju na Hrvaškem poročali tudi ameriški mediji«. Članka je 18. januarja in 20. marca 2014 objavil spletni portal Dnevno.hr:

»Problem ni v sami imunizaciji prek cepiva, ampak v CEPIVU in v uveljavitvi cepljenj, ki medicinsko sploh niso ne upravičena ne logična. Vprašanje je, ZAKAJ zdravniki sprejemajo prav vse, kar jim je o nekem cepivu ali zdravilu servirano s strani farmacevtske industrije. Vsako cepivo ali zdravilo bi moralo prestati temeljito analizo sestavin in oceno ožje usmerjenosti, namembnosti in razmerja pozitivnih in negativnih učinkov. Tako kot je zdaj, starši na vsa cepiva upravičeno gledajo sumničavo, saj sami ne morejo prepoznati razlik, zdravniki pa vse sprejmejo kot suho zlato.«

»V ljudski modrosti se tedaj, ko je nekaj nenevarno, reče: »Ah, to je 'otroška bolezen'«! Otroška bolezen je torej naravna vaja imunskega sistema, zaradi katere je obrambni sistem postal TRAJNO sposoben za obrambo pred to boleznijo. Kot pediatrinja nikoli nisem videla, da bi katera koli otroška bolezen privedla do smrti in trajnih posledic, pediatrinja pa sem od leta 1981. Otroške nalezljive bolezni so najboljša vakcinacija, ki obstaja, standard, ki ga imamo, vključno s prehranjenostjo otrok pri nas, pa s seboj ne nosi tveganja umiranja in invalidnosti. V ljudski modrosti se reče: »Vsako zlo je za nekaj dobro.« Otroške bolezni je enostavno treba preboleti, s klinično sliko ali sub-klinično. In oživiti svojo imunost.«

Vir:
http://www.cijepljenje.info/pedijatrica-nada-jurincic-lijecnik-cjepitelj-ima-osobnu-odgovornost/

Čudovito zdravje necepljenih otrok

Françoise Berthoud, dr. med., pediatrinja, Francija

Nekega dne, 9. aprila 2009, če sem natančna, so me kot govornico povabili na konferenco o cepljenju. Na vrsti naj bi bila za dvema govorcema, novinarko Sylive Simon in biologom Michelom Georgetom, ki sta bila v predstavitvi te tematike med najboljšimi, kar ju Francija premore. Ko sem ju poslušala kdaj v preteklosti, mi je bilo povsem jasno, da je najboljša izbira držati se stran od cepiv, kolikor je mogoče. Toda nisem vedela, kaj namesto cepljenja storiti, da si zagotovimo kar najboljše možnosti preživetja in zdravja.

Kot pediatrinja in homeopatinja, kvalificirana govoriti o tej temi, sem se odločila, da pripravim konferenco, ki se bo imenovala »Čudovito zdravje necepljenih otrok«, skupaj s prijateljema Sylivie in Michelom. To delo se je kasneje nadaljevalo v knjigo, ki analizira različne življenjske izbire, h katerim se pogosto usmerijo družine, ki ne cepijo. Te izbire zajemajo tudi porod na domu, dojenje, preprosta zdravljenja, dobro prehrano (pogosto vegetarijansko), umirjeno življenjsko okolje in zaupanje v sposobnosti telesa, da se zna zdraviti samo.

V svojem življenju sem kot pediatrinja preživela veliko časa v dialogu s starši, ki so pogosto potrebovali nekoga, ki bi mu povedali o svojih strahovih glede obojega, glede bolezni in cepiv. Skupaj smo našli najboljšo pot za njihove otroke. Nekateri se odločijo, da sploh ne bodo cepili. Druge premaga strah pred boleznimi, posebej pred tetanusom. V teh primerih smo preložili cepljenje, kolikor je bilo mogoče, uporabljali smo homeopatsko zaščito in »čiščenje« prek nozod.

Delala sem v Švici, kjer ne obstaja nobena zakonska obveza glede cepljenja, le enormen družbeni pritisk. V Franciji, le nekaj kilometrov od moje pisarne, so tedaj obstajala štiri obvezna cepljenja (BCG so na srečo umaknili leta 2007, torej ostajajo tri: davica, tetanus in polio).

Temelj, da sem lahko kompetentno govorila o čudovitem zdravju necepljenih otrok, izhajajo iz mojih osebnih izkušenj v vlogi zdravnice. Kot doktorica medicine sem bila leta in leta deležna povratnih informacij:

To seveda ni bilo dovolj, da bi napisala knjigo, toda … obrnilo se je tako, da sem odkrila, kako se tovrstna opažanja na enak način pojavljajo in kar naprej ponavljajo povsod po svetu. Sledite mi okoli sveta.

EVROPA. V Angliji je Michel Odent, dr. med., v dveh študijah pokazal, da imajo otroci, ki niso prejeli cepiva proti oslovskemu kašlju, 5-6-krat manj astme kot otroci, ki so to cepivo prejeli. Prvo študijo je opravil na 450 otrocih, katerih matere so povezane z mednarodno zvezo za dojenje La Leche League, drugo študijo pa na 125 otrocih Steinerjeve šole. (1) Skupina raziskovalcev, pretežno pediatrov, je po Evropi preučevala 14.893 otrok v Steinerjevih šolah v Avstriji, Nemčiji, na Nizozemskem, Švedskem in v Švici. Ugotovila je, da so otroci, ki živijo v »antropozofski kulturi« (ki cepljenje večinoma odklanja), boljšega zdravja od otrok v kontrolni skupini. (2) V Nemčiji je eden od raziskovalcev evropskih Steinerjevih šol zapisal: »V vzhodnem delu Berlina smo pred padcem zidu opažali manj alergij kot na zahodu. Populacija je bila revnejša, bliže naravi in manj cepljena.« Preveč higiene ni vedno dobra stvar. Kot bi morda dejal britanski raziskovalec in avtor »higienske hipoteze« David Strachan: »Dajte nam danes naš vsakodnevni odmerek mikrobov.« V Španiji sta leta 1999 Xavier Uriarte in J. Manuiel MarA¬n, dr. med., objavila študijo 314 otrok, ki sta jih spremljala v letih 1975-2000. (3) Za to skupino otrok je značilno, da se je večina rodila na domu oz. so imele njihove matere naravni porod, bili so dolgo dojeni, necepljeni, namesto o alopatski medicini so bili starši poučeni o holističnem zdravljenju. Med njimi ni bilo nobenih resnih bolezni, le redki primeri hospitalizacij (večinoma ob travmah), astmo je imelo 3,3 odstotka otrok v primerjavi z 20 odstotki v splošni populaciji. In seveda, prihranjenega je bilo veliko denarja!

ZDA. Stopnja pojavnosti avtizma je danes v ZDA nepojmljivih 1 od 100. Necepljeni izkazujejo številke, ki so šokantno v nasprotju z nacionalno statistiko. Mnogi Američani poznajo delo novinarja Dana Olmsteda, ki je pokazal na neverjetno odsotnost avtizma v necepljeni skupnosti Amišev v državah Pennsylvania in Ohio. Še ena impresivna zadeva je Homefirst Medical Clinic, bolnišnica v Chicagu, ki jo vodi skupina zdravnikov, njen nekdanji direktor pa je Mayer Eisenstein, dr. med.. Med temi otroci ni znanih primerov avtizma in super-strašljivih alergij, mnogi so se rodili doma in večina ni prejela nobenih cepiv. Leta 1985 sem v francoščino prevedla knjigo ameriškega pediatra dr. Roberta Mendelsohna »How to Raise a Healthy Child in Spite of Your Doctor« (»Kako vzgojiti zdravega otroka njegovemu zdravniku navkljub«). Zdaj žanjem konkretne rezultate o čudovitem zdravju otrok, katerih zdravniki so učenci dr. Mendelsohna! Obožujem sinhronost življenja.

AVSTRALIJA. Leta 1942 je Leslie Owen Bailey, ustanoviteljica društva naravnega zdravja Natural Health Society of Australia sprejela v varstvo 85 otrok, katerih matere zanje niso mogle skrbeti. Teh 85 otrok ni nikoli dobilo nobenih cepiv, zdravil niso uporabljali in nobena operacija ni bila nikoli potrebna. Edina nadloga, ki se jim je zgodila, je bila, ko je 34 otrok dobilo norice. Nemudoma so jih dali v postelje, prejemali pa so le čisto vodo ali svež sadni sok. Vsi so si hitro pomogli brez kakršnih koli zapletov. Preiskave so pokazale, da so oboleli otroci svoje zdrave malice zamenjevali za nezdrave konvencionalne jedi, zaradi česar izbruh ni bil povsem presenetljiv. Mnogi od teh otrok so podedovali slabo zdravje zaradi zgodovine bolezni in podhranjenosti svojih mater. Kljub temu in kljub dejstvu, da jih matere niso nikoli dojile ter da niso bili normalno povezani s svojo materjo, so zrasli v krepke samozavestne otroke.

NOVA ZELANDIJA. Študiji, izvedeni na Novi Zelandiji v letih 1992 in 1995, jasno kažeta, da imajo necepljeni otroci manj alergij, manj bolečih ali vnetih ušes, manj vnetij mandljev, manj izcedka iz nosu, manj epilepsij, manj motenj pozornosti in hiperaktivnosti (ADHD). (4)

JAPONSKA. Zanimivo obdobje na Japonskem so bila leta 1975-1980, ko je padla odločitev, da bodo s prvimi cepljenji pričeli v starosti dveh let namesto že pri dveh mesecih. Razlog je bil ta, da so v čedalje večji meri odkrivali povezavo med cepivi in smrtjo v zibelki (SIDS). V znanstveni reviji Pediatrics so objavili študijo, ki je od leta 1970 do januarja 1975 zabeležila 57 primerov resnih reakcij po cepljenju, vključno s 37 smrtmi. Od februarja 1975 do avgusta 1981 je bilo osem primerov resnih reakcij po cepljenju, vključno s tremi smrtmi. Žal je na nesrečo otrok in njihovih staršev japonski program cepljenja zdaj spet »normaliziran«. Ta študija dobro kaže, da je imunski sistem pri dveh letih močnejši kot pri dveh mesecih. Kako dobro bi se šele godilo tem otrokom, če sploh ne bi bili cepljeni? Enaka opažanja najdemo v študiji, objavljeni v znanstvenem časopisu Journal of Allergy and Clinical Immunology. Tu so rezultati 11.531 otrok, starih sedem let: od cepljenih pri dveh mesecih starosti jih je 13,8 odstotka astmatikov, od cepljenih med dvema in štirimi meseci starosti jih je 10,3 odstotka astmatikov, od cepljenih po četrtem mesecu jih je 5,9 odstotka astmatikov. Ponovno se vprašajmo, kako dobro bi se godilo tem otrokom, če sploh ne bi bili cepljeni?

UČNA URA O CEPLJENJU. Kot zaskrbljena, sočutna in obzirna pediatrinja lahko pridem zgolj do enega zaključka. Necepljeni otroci imajo bistveno večje možnosti, da bodo uživali čudovito zdravje. Vsako cepljenje deluje v smeri pohabljenja teh možnosti.

(1) www.birthworks.org/primalhealth
(2) Allergic diseases and atopic sensitization in children related to farming and anthroposophic lifestyle – Persifal study. Allergy 2006, 61 (4) : 414-421.
(3) www.vacunacionlibre.org
(4) http://www.ias.org.nz - See more at: http://www.vaccinationcouncil.org/2010/06/25/the-marvellous-health-of-unvaccinated-children/#sthash.FKlZLvJD.dpuf

Vir:
http://www.vaccinationcouncil.org/2010/06/25/the-marvellous-health-of-unvaccinated-children
/#sthash.FKlZLvJD.dpuf

Zakaj vsa ta jeza?

Jack Wolfson, dr. med., kardiolog, ZDA

Nedavno so me intervjuvali za televizijo NBC Phoenix. Vprašali so me, kaj menim o cepljenju v luči izbruha ošpic, ki se je pojavil v Disneylandu v Kaliforniji. Moj odgovor je pri tisočih ljudeh sprožil kar nekaj jeze. Prav tako sem v podporo svojemu komentarju prejel izjemno veliko podpore. Društvo proti vbrizgavanju kemikalij v naše otroke ima, skratka, veliko podpornikov.

Rad bi spregovoril o napačno usmerjeni jezi in se vprašal, ali jo lahko preusmerimo tja, kamor sodi.

1. Jezni bodite na prehransko industrijo. Sladkor, kosmiči, krofi, piškoti in tortice povzročijo vsako leto na milijone smrti. V najtežjem obdobju te bolezni so norice ubile 100 ljudi na leto. Če ti ljudje z noricami ne bi jedli kosmičev (žit) in krofov, bi bili morda še vedno živi. Pokličite v Nabisco in Kellog's in se pritožite. Protestirajte proti njihovim izdelkom. NJIM pošljite sovražno e-pošto.

2. Jezni bodite na verige restavracij s hitro hrano. Burgerji iz mesa izmučenih živali, pesticidni krompirček in hormonski mlečni napitki, to je problem. Problem ni hepatitis B, virus, ki si ga izmenjujejo uživalci drog in tisti, ki spijo s prostitutkami. Res hočete vbrizgati cepivo proti temu svojemu novorojenčku?

3. Jezni bodite na korporacije, ki izdelujejo strupene pralne praške in mehčalce. Vi in vaši otroci nosite oblačila in prek njih vdihavate znane rakotvorne snovi. Pokličite ta podjetja in jim to povejte. Ti izdelki ubijejo več ljudi kot virus mumpsa, zaradi katerega pravzaprav ne umre nihče. Enako je s hepatitisom A, to je vodna driska.

4. Jezni bodite na podjetja, ki onesnažujejo naše okolje. Za kemikalije in težke kovine je znano, da povzročajo avtizem, srčna obolenja, raka, avtoimunske bolezni in vse mogoče zdravstvene težave. V svetovnem merilu povzročijo na desetine milijonov smrti. Smrti zaradi ošpic so drobcen delček v primerjavi z onesnaževalci.

5. Jezni bodite na svoje starše, ker niste bili dojeni, ker niso spali skupaj z vami, ker so vas basali s sladkarijami in kupovali gore pralnega praška. Dojenje varuje otroke pred mnogimi nalezljivimi boleznimi.

6. Jezni bodite na svojega zdravnika, ker je tako ozkogleden in ker vam ne razkrije sestavin v cepivih (če je sam sploh prebral navodila za uporabo). Moral bi vam povedali o aluminiju, živem srebru, formaldehidu, tkivih splavljenih zarodkov, živalskih beljakovinah, polisorbatu 80, antibiotikih in drugih kemikalijah v brizgah. Okoljske organizacije poročajo, da je v popkovnični krvi novorojenčkov zaznati prek 200 kemikalij. Morda vaš zdravnik misli, da še nekaj dodatnih kemikalij, ki jih bo vbrizgal vašemu otroku, ni kakšna posebna stvar.

7. Jezni bodite na svojega kabelskega operaterja in izdelovalca televizijskih aparatov, ker ste vi in vaši otroci zaradi njiju debeli in leni, nočete se gibati in igrati zunaj. Pomanjkanje gibanja ubije milijone več ljudi kot polio. Kje so vsi tisti 80-letniki, ki jih je pohabil polio? Nekako jih ne najdem prav dosti.

8. Pravzaprav bodite jezni na Steva Jobsa in Billa Gatesa, ker sta ustvarila računalnike, da lahko ždite za njimi ves dan, obdani z elektromagnetno radiacijo, in berete komentarje, kot je ta.

9. Jezni bodite na farmacevtske družbe, ker nam dovolijo misliti, da življenje, kot sem ga opisal zgoraj, lahko pozdravimo z zdravili. Pravilno predpisana zdravila vsako leto ubijejo na tisoče ljudi. Gripa ne ubije skoraj nikogar. Cepivo ne deluje.

Nazadnje, jezni bodite nase, ker ne odprete oči ob zamegljevanju in pranju možganov, ki sta prevzela um ljudi. NIKOLI niste zdravniku postavili nobenih vprašanj. NIKOLI niste vprašali, kaj je v cepivih. NIKOLI se niste poučili o teh nenevarnih okužbah.

Bodimo pošteni, pravzaprav vam je čisto vseeno, kaj vaši otroci jedo. Ne zanimajo vas kemikalije v njihovem življenju. Vseeno vam je, če posedajo ves dan in gledajo televizijo ali igrajo video igrice. Vse, kar vas zanima, je to, da spijete kavico, greste na svojo naslednjo plastično operacijo, imate zabavo, ljubezensko afero in svoj naslednji sladkorni fiks!

Ta zapis je nastal z ljubeznijo in zamislijo ustvarjati boljši svet za naše otroke in bodoče generacije. Jeza povečuje vaše tveganje srčnega napada. Pazljivo.

Dr. Jack Wolfson je zdravnik kardiolog, ukvarja se z naravno kardiologijo. Njegova spletna stran je www.thedrswolfson.com. Gornji komentar je izvorno objavljen na spletni strani Vaccine Impact. http://vaccineimpact.com/2015/arizona-cardiologist-responds-to-critics-regarding-measles-and-vaccines/#sthash.ogriwD6D.dpuf

Leviatanska vlada: Kako lahko cepilna histerija zaneti totalitarno nočno moro

Lee Hieb, dr. med., kirurginja, ZDA

Ameriški guverner Chris Christie je bil deležen zgražanja zaradi nadvse preproste izjave – da bi morali imeti starši (in tudi pacienti sami) svobodo odločanja glede cepljenja svojih otrok. Že leta me sprašujejo, kaj menim o cepljenju, zato mi dovolite, da te dileme pojasnim.

Preden se spustimo v znanost, spregovorimo o filozofiji:

1. Glasovi, ki kričijo, da je treba ljudi prisilno cepiti, so isti glasovi, ki kričijo, da je treba podpreti pravico žensk do splava. Če je žensko telo nedotakljivo, če ima ženska pravico roditi otroka ali ne, če ima popolno oblast nad lastnim telesom, kako je mogoče, da ne bi imela tudi pravice sprejeti ali odklonili cepljenja?

2. Medicinska etika je jasna: Nikogar ni mogoče prisiliti, da se bo podvrgel medicinskemu posegu brez informiranega pristanka in brez soglasja k temu posegu. Obsojamo prisilno sterilizacijo v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja, medicinske eksperimente v mestu Tuskegee, kjer so okuževali črnske zapornike, in naci-medicino, ki je med drugim prakticirala neprostovoljno »evtanazijo«, medicinske eksperimente in sterilizacijo. Kako lahko vsiljujemo cepljenje brez soglasja? Cepljenje je tvegan medicinski poseg, med tveganimi izidi pa je tudi smrt. Ob vsej medicinski etiki je povsem anti-etično, da takšna tveganja predpisujemo drugim.

3. Znanost ni nikoli »enotna« in »soglasna«. Gospod Obama in drugi ideologi morda mislijo, da je resnica dokončna (»Znanost je neovrgljiva«), toda v resnici se naše razumevanje bolezni in zdravljenja nenehno nadgrajuje. Tako kot je paradigmo Newtonove mehanike v vesolju izpodrinila Einsteinova fizika, današnji fiziki pa spreminjajo tudi ta pogled, tako tudi medicinska »resnica« ni resnica za dolgo. Ob poskusih kvantificiranja sprememb v medicini je kardiološki znanstveni časopis pred leti objavil članek »Razpolovna doba resnice«. Kardiologi so pregledali 20 let stare znanstvene članke s tega področja, da bi videli, kaj od tega, v kar so tedaj verjeli, danes še velja kot resnično. Odgovor? 50 odstotkov. V kardiologiji – in bolj ali manj v celotni medicini – bo torej le polovica tega, v kar danes verjamemo, čez kakšnih 20 let še vedno resnična. Zadnja beseda o cepljenju še ni izrečena. Pravzaprav je še niso niti začeli pisati.

4. Če absolutno verjamete v koristnost in zaščitno vrednost cepljenja, zakaj je tako pomembno, kaj počno drugi? Ali česa drugi ne počno? Če verjamete, da potrebujete cepljenje, da boste zdravi in zaščiteni, vsekakor cepite svoje otroke in sebe. Zakaj bi morali biti kakor koli zaskrbljeni, kaj bo za svoje otroke izbral vaš sosed – če cepljenje deluje? Koncept čredne imunost namreč še vedno temelji na ideji, da na ravni posameznika cepiva dejansko so zaščitna.

5. Če menite, da ima vlada pravico prisilno cepiti ljudi – v dobro družbe … Kaj jo bo ustavilo, da ne bo v prihodnje prisilno sterilizirala ljudi, prisilno evtanazirala ljudi ali prisilno vstavljala sledilne naprave v ljudi – v dobro družbe? Morda se vam takšni primeri zdijo ekstremni (čeprav sta se dve tretjini od teh primerov že zgodili), a princip je enak. Na ta način vladi dajete popolno avtoriteto nad lastnim telesom.

Vprašali so me: »Zakaj ne bi cepili svojih otrok? Zakaj se ne bi cepili proti gripi?« Verjamem, da je izbira vaša. Svoje mnenje o cepljenju proti gripi sem povedala v članku, ki ga je objavil znanstveni časopis Ameriškega združenja zdravnikov in kirurgov (dostopen je tukaj: Letter to Hospital Authorities on Mandatory Influenza Vaccination). Tu pa je nekaj dejstev o otroških cepivih, zaradi katerih bi pred njihovo uporabo dvakrat premislila. Ta dejstva sem preverila v izvornih virih, nisem jih slepo prepisala iz krivoverskih spletnih člankov. V nekaterih primerih sem ugotovila, da so javne reference napačne, podatki pa so se izkazali kot točni, ko sem prišla do izvornega vira. Velik del tega je vzet iz vladnih poročil. Vsakdo lahko preuči pojavnost bolezni v MMWR (Morbidity and Mortality Weekly Report), uradnem glasilu ameriškega Centra za nadzor nad boleznimi, in z iskalnikom v bazi VAERS, ki zbira poročila o stranskih učinkih cepiv.

1. Od leta 2005 (in tudi že prej) v ZDA ni bilo smrti zaradi ošpic, bilo pa je 68 smrti zaradi cepiva OMR – 68 umrlih otrok je bilo mlajših od treh let. In bilo je skoraj 2.000 primerov invalidnosti zaradi tega cepiva, kot navajajo podatki baze VAERS.

2. V državah, ki proti tuberkulozi uporabljajo cepivo BCG, je pojavnost diabetesa tipa 1 pri otrocih, mlajših od 14 let, skoraj dvakrat višja (Infectious Disease in Clinical Practice, št. 6, str. 449-454, 1997)

3. Kot je leta 1995 poročal znanstveni časopis Lancet, je vnetna črevesna bolezen (t.j. Crohnova bolezen in ulcerozni kolitis) 13-krat pogostejša pri osebah, ki so jih cepili proti ošpicam.

4. V eni od kontroliranih študij v okviru britanske raziskovalne baze GPRD so bolnike s prvo diagnozo multiple skleroze primerjali s kontrolno skupino. Avtorji so zaključili, da je cepljenje z rekombinantnim cepivom proti hepatitisu B povezano s trikratno povečanim tveganjem za razvoj multiple skleroze (Hernan et al. 2004). Druga cepiva, ki so jih preučili, me drugim proti tetanusu in gripi, niso bila povezana s povečanim tveganjem za multiplo sklerozo.

5. Leta 1982 je William Torch, plodovit raziskovalec, ki je objavljal številna nevrološka dela, Ameriški akademiji za nevrologijo predstavil prispevek o smrtih otrok v zibelki (t. i. sindrom SIDS). V članku, ki so ga kasneje tudi objavili, je poročal, da se je v 100 zaporednih primerih 70 primerov smrti v zibelki zgodilo v treh tednih po cepljenju proti oslovskemu kašlju. To se je prepričljivo potrdilo, ko so v eni od japonskih perfektur ustavili cepljenje zaradi povezave s cepivom proti oslovskemu kašlju. Vredno je prebrati celoten zapis dr. Viere Scheibner: Leta 1975 so na Japonskem okoli 37 primerov smrti v zibelki povezali s cepljenjem. Zdravniki ene od perfektur so bojkotirali cepljenje otrok. Japonska vlada jim je prisluhnila in ustavila cepljenje otrok, mlajših od dveh let. Ko so cepljenje zadržali, dokler otroci niso dopolnili 24 mesecev, so primeri smrti v zibelki in zahtevki za odškodnine zaradi smrti po cepljenju izginili. Japonska se je, ko je ustavila cepiva, z visokega 17. mesta po smrtnosti dojenčkov spustila najniže in postala država z najnižjo smrtnostjo dojenčkov na svetu. Japonska 13 let ni cepila otrok, mlajših od dveh let, v obdobju 1975-1988. Nato so japonski starši leta 1988 dobili možnost cepiti otroke kadar koli v starosti 3-48 mesecev. Raziskovalna skupina ministrstva je preučila 2.720 primerov smrti v zibelki v obdobju 1980-1992 in ugotovila, da se je njihova zelo nizka stopnja SIDS početverila.

6. Na Nizozemskem so leta 2004 po pošti izvedli anketo o zdravju 635 otrok. Rdečke in oslovski kašelj sta bili dvakrat pogostejši bolezni pri necepljenih otrocih. Po drugi strani pa so bili v skupini cepljenih bistveno pogostejši vnetja grla, vnetja ušes, revmatične bolečine, epileptični napadi in vročinski krči. Agresivne vedenjske epizode so bile osemkrat pogostejše pri cepljenih otrocih, prav tako je bilo pri njih pogosteje moteno spanje. Mandlje so odstranili 33 odstotkom cepljenih in 7,3 odstotkom necepljenih otrok.

7. Leta 1947 so začeli objavljati prva poročila o vnetjih možganov in kroničnih poškodbah možganov, vključno s smrtjo, po cepljenju proti oslovskemu kašlju (Brody 1947; Byers in Moll 1984; Low 1955; Berg 1958; Strom 1960, 1967; Dick 1967, 1974; Kuhlenampff 1974; Stewart 1977, 1979). Toda potrebnih je bilo več kot 40 let zbiranja dokazov, preden se je akademska medicina odločila, da se to res dogaja – študija NECS (Nationa Childhood Encephalopathy Study) iz leta 1981 in Institut of Medicine ter Nacionalna akademija znanosti (National Adacemy of Sciences) 1994.

Leta 1991 je po pregledu varnosti cepiv ameriški Inštitut za medicino priznal: »Ob poteku pregledovanja je odbor zaznal mnogo vrzeli in omejitev v zanju, ki neposredno ali posredno zadevajo varnost cepiv. Te zajemajo razumevanje bioloških mehanizmov, povezanih z neželenimi učinki, ki sledijo naravni okužbi ali imunizaciji, nezadostne ali nekonsistentne informacije iz poročil o primerih ali serijah primerov, nezadosten obseg ali dolžino spremljanja mnogih populacijskih epidemioloških študij … in le majhno število objavljenih eksperimentalnih študij v povezavi z objavljenim številom epidemioloških študij.«

Naslednje vprašanje se torej glasi: Ali cepljenje deluje? Ali vas res varuje pred boleznimi? Odgovor je spremenljiv. Cepivo proti črnim kozam se zdi zaščitno proti smrtonosni bolezni in v divjini je uporaba tega cepiva vodila k odpravi črnih koz. Umazana podrobnost za nedavnimi izbruhi mumpsa, ošpic in oslovskega kašlja pa je – bolezni se pojavljajo pri cepljenjih ljudeh in v visoko precepljenih populacijah!

Leta 2006 je epidemija mumpsa izbruhnila v moji zvezni državi Iowa. Na koncu je 11 držav poročalo o 2.597 primerih mumpsa. Večina primerov (1.487) je bilo v Iowi. Poročilo »Mumps Epidemic – Iowa, 2006« navaja: »Navkljub poskusom nadozora in visoko precepljeni populaciji se je ta epidemija širila po Iowi in v sosednje države.« Ameriški center za nadzor nad boleznimi CDC piše: »V obdobju, ko cepiva še ni bilo, je skoraj vsakdo v Združenih državah izkusil mumps, 90 odstotkov primerov pa je bilo med otroki. Nato je 97 odstotkov otrok ob vstopu v šolo v Iowi prejelo dva odmerka cepiva OMR.« Dodajmo, da se je ta izbruh večinoma pojavil na fakultetah pri mladih odraslih, ki so bili cepljeni. Le pri šestih odstotkih obolelih je bilo potrjeno, da niso cepljeni, dvanajst odstotkov jih je prejelo en odmerek cepiva OMR, 51 odstotkov pa dva odmerka cepiva OMR; 31 odstotkov (večinoma odraslih) ni bilo prepričanih glede cepljenja.

V letih 2008-2009 je imela Avstralija epidemije oslovskega kašlja in ošpic. Zdravstvene oblasti te države morajo razkriti cepilni status otrok v epidemijah. Med otroki, ki so dobili oslovski kašelj, jih je bilo polno cepljenih 84 odstotkov, med otroki, ki so dobili ošpice, pa jih je imelo 78 odstotkov zabeleženo cepljenje proti tej bolezni.

V izbruhu oslovskega kašlja v zvezni državi Kaliforniji leta 2010 je bilo cepljenih precej več kot polovica obolelih.

Oslovski kašelj je v ZDA postopoma upadal s 100.000 primerov leta 1922 do 2.063 primerov leta 1978. Tega leta so oblasti predpisale cepljenje pred vstopom v šolo. Od leta 1955, ko so imele ZDA 5.137 primerov je do leta 2012 pojavnost te bolezni porasla na 48.000 primerov, med njimi je bilo 20 smrti. Večina smrtnih primerov je bilo med novorojenčki, maljšimi od treh mesecev. Zakaj se to dogaja? Ne zato, ker se ljudje ne cepijo. CDC pravi, da je več kot 84 odstotkov otrok, mlajših od treh let, prejelo štiri odmerke cepiva proti oslovskemu kašlju. Toda sedanje cepivo ne vsebuje vseh sevov oslovskega kašlja. In najbolj ranljivi za to bolezen – majhni dojenčki – ne morejo biti cepljeni. Ker je tveganje smrti zaradi oslovskega kašlja pri starejših otrocih in odraslih bistveno manjše, se moramo vprašati: Je cepljenje učinkovito pri prenosu protiteles iz mater na dojenčke? Bi bilo bolje, da bi dopustili pojavljanje naravne bolezni?

Končno, izkaže se, da je smrt in invalidnost zaradi mnogih otroških bolezni mogoče preprečiti na druge načine kot s cepljenjem. Vitamin A je že od 30. let minulega stoletja znan po tem, da za 60 odstotkov znižuje smrtnost zaradi ošpic. Vitamin D varuje pred virusnimi obolenji. Poleg tega so mnogi avtorji in študije pokazali škodljive učinke kemičnih antipiretikov (zdravil za zbijanje vročine) na naravni potek bolezni – ta praksa je na žalost še vedno zelo razširjena. Boljše razumevanje bolezenskih mehanizmov, uporaba prehranske podpore in boljša, znanstveno podprta nega bolnega otroka so varnejše alternative od množičnega cepljenja.

Morda je najboljši pogled na celotno paradigmo cepljenja podal zdravnik dr. Harold Buttram: »Danes imam kot eden starejših državljanov, ki je v 30. letih minulega stoletja odraščal na ameriškem Srednjem zahodu, in kot zdravnik, ki je zdravil mnoge otroke, morda posebno perspektivo, da skozi čas in izkušnje pogledam na spremembe, ki so se zgodile z zdravjem ameriških otrok od tistih razmeroma nedolžnih časov v 30. letih. Na poletnem taboru v gorah Nove Mehike, ki sem se jih tako z veseljem udeleževal, nihče od fantov ni imel alergij, nihče ni jemal zdravil in nihče ni nikdar zbolel za danes običajnimi boleznimi. Precej podobno je bilo v šoli. Ne spomnim se, da bi kdaj koli videl otroka z zlahka prepoznavnim vedenjem, ki ga danes opisujejo kot hiperaktivnost (ADHD) ali avtizem. … Danes je v popolnem nasprotju s tem približno tretjina mladostnikov prizadeta s 4-A obolenji (avtizem, ADHD, astma in alergije), kot opisuje in dokumentira dr. Kenneth Bock. Šolski budžeti so tik pred zlomom, saj morajo za avtistične otroke in otroke z učnimi motnjami zagotavljati posebne izobraževalne oddelke. Težave z alergijami se množijo, kar kažejo dolge vrste otrok, ki pred šolsko ambulanto čakajo na svoj opoldanski odmerek zdravil. … Bi lahko sodobni program cepljenja dojenčkov in otrok s stalno naraščajočim številom odmerkov prispevak k temu grozečemu zdravstvenemu trendu? Kot odražajo zaslišanja pred ameriškim kongresom (od leta 1999 do decembra 2004) v zvezi s problematiko varnosti cepiv, v katerih so prišle na dan velike pomenjkljivosti glede testiranja cepiv, obstaja resnična verjetnost, da so prav cepiva eden od glavnih, če ne prvenstveni vzrok takšnega trenda.«

Tudi jaz sem dovolj stara, da se spominjam tistih časov. Spreminjamo vzorce bolezni, toda zaradi tega ne naši otroci ne mi nismo nujno bolj zdravi. Benigne otroške bolezni spreobračamo v bolj resne bolezni odraslih. Pomislite na cepivo proti noricam. Včasih smo imeli zabave, na katerih so bili majhni otroci namenoma izpostavljeni otrokom, ki so imeli norice. V tistih časih je vsaka mati ali babica vedela, da je za malčka varneje bolezen preboleti, ne pa čakati, da bo zrasel v najstnika. Danes cepimo, toda cepivo je učinkovito le 15 ali 20 let, zato je treba odrasle kar naprej revakcinirati, sicer tvegajo, da bodo dobili življenje ogrožujočo hudo obliko noric. Pojavlja se tudi okužba s herpesom pasavcem, saj starejši ljudje niso več izpostavljeni divjemu virusu noric. Toda ne skrbite – farmacevtske družbe nam lahko prodajo cepivo proti pasavcu, za bolezen, ki jo je ustvarilo njihovo prejšnje cepivo.

Pozabili smo, da so za večino normalnih otrok otroške bolezni benigne. Kot je zabeleženo o mumpsu v priročniku zdravstvenega urada države Iowe: »Običajnejši je med dojenčki, majnimi otroci in mladimi odraslimi. Med ljudmi, ki niso cepljeni, jih bo več kot 85 odstotkov mumps prebolelo do odraslosti, toda simptomi bodo morda blagi in zato neprepoznavni.«
Na koncu dneva pa imamo opraviti z dilemo svobode in svoboda je svoboda izbire – tudi če je naša odločitev slaba. Argument, da moram cepiti svoje otroke za dobro celotne družbe, ni le znanstveno vprašljiv, ampak je tudi neetičen. To je argument, ki so ga uporabljali vsi diktatorji in totalitarci. »Tovariš, neutrudno moraš delati za dobro kolektiva. Odreči se moraš svojega denarja in lastnine za dobro kolektiva, in zdaj … dopustiti moraš, da tvojim otrokom vbrizgamo to, kar v naših sanjah pojmujemo kot dobro za kolektiv.« Če se ljudje temu ne bodo uprli, smo izgubljeni. Kajti izgubili bomo lastninsko pravico do samih sebe. Naša telesa niso več samo naša – nam in našim otrokom bodo ukazovali v imenu višjega dobrega.

Dr. Lee Hieb je kriruginja otropedinja, specialistka spinalne kirurguje, nekdanja predsednica ameriškega Združenja zdravnikov in kirurgov in avtorica knjige "Surviving the Medical Meltdown: Your Guide to Living Through the Disaster of Obamacare." (Kako preživeti zdravstveni zlom: Vodnik za preživetje v katastrofi, imenovani Obamacare).
Vir članka: http://www.wnd.com/2015/02/how-vaccine-hysteria-could-spark-totalitarian-nightmare/

Spomini na ameriške otroke v 30. letih minulega stoletja v primerjavi z danes in možna vloga cepiv kot povzročiteljev sprememb v smeri nazadovanja

Harold Buttram, dr. med., ZDA

Danes imam kot eden starejših državljanov, ki je v 30. letih minulega stoletja odraščal na ameriškem Srednjem zahodu, in kot zdravnik, ki je zdravil mnoge otroke, morda posebno perspektivo, da skozi čas in izkušnje pogledam na spremembe, ki so se zgodile z zdravjem ameriških otrok od tistih razmeroma nedolžnih časov v 30. letih. Na poletnem taboru v gorah Nove Mehike, ki sem se jih tako z veseljem udeleževal, nihče od fantov ni imel alergij, nihče ni jemal zdravil in nihče ni nikdar zbolel za danes običajnimi boleznimi. Precej podobno je bilo v šoli. Ne spomnim se, da bi kdaj koli videl otroka z zlahka prepoznavnim vedenjem, ki ga danes opisujejo kot hiperaktivnost (ADHD) ali avtizem.

Danes je v popolnem nasprotju s tem približno tretjina mladostnikov prizadeta s 4-A obolenji (avtizem, ADHD, astma in alergije), kot opisuje in dokumentira dr. Kenneth Bock. (1) Šolski budžeti so tik pred zlomom, saj morajo za avtistične otroke in otroke z učnimi motnjami zagotavljati posebne izobraževalne oddelke. Težave z alergijami se množijo, kar kažejo dolge vrste otrok, ki pred šolsko ambulanto čakajo na svoj opoldanski odmerek zdravil.

Bi lahko sodobni program cepljenja dojenčkov in otrok s stalno naraščajočim številom odmerkov prispevak k temu grozečemu zdravstvenemu trendu? Kot odražajo zaslišanja pred ameriškim konfresom (od leta 1999 do decembra 2004) v zvezi s problematiko varnosti cepiv, v katerih so prišle na dan velike pomenjkljivosti glede testiranja cepiv, obstaja resnična verjetnost, da so prav cepiva eden od glavnih, če ne prvenstveni vzrok takšnega trenda. (2)

Epidemiološke raziskave so v štirih geografsko ločenih območjih odkrile, da imajo polno cepljeni otroci značilno več alergijskih obolenj kot otroci z omejenim številom cepljenj ali necepljeni otroci. (3-6)

Čeprav uradniki javnega zdravstva gojijo zakinikanje o vzročni povezavi med živosrebrnim konzervansom v cepivih tiomersalom in sedanjo epidemijo avtizma, dejstev ni mogoče ovreči. Tiomersal so do danes sicer odstranili iz večine cepiv, toda v 90. letih minulega stoletja, ko je pojavnost avtizma med otroki strmo porasla, so dojenčkih pri dveh, štirih in šestih mesecih starosti prejemali tudi do stokrat višje odmerke živega srebra, kot velja za varno mejo (po sedanjih standardih EPA in FDA). (7)

Novi primeri avtizma se še vedno pojavljajo, čeprav so tiomersal v veliki meri odstranili iz cepiv (z izjemo nekaterih cepiv proti gripi in večine osvežitvenih odmerkov proti tetanusu). Verjetni razlog bi lahko bil nenehno naraščanje števila cepiv v najnežnejši dobi otroštva. (8). Za dojenčkov imunski sistem je vbrizganje sedmih ali osmih cepiv hkrati, in to trikrat v prvem letu življenja, tako, kot bi bil izpostavljen sedmim ali osmim boleznim v istem času. Ni se nam treba čuditi, da imunski sistem, pa tudi živčni sistem dojenčka, običajno podivjata in podležeta takšnemu izzivu.

Študija, ki jo je naročilo združenje Generation rescue, je primerjala cepljenje in necepljene v devetih okrajih zveznih držav Oregon in Kalifornija. Študija je preučevala več kot 9.000 dečkov v starosti 4-17 let in odkrila, daje tveganje nevroloških motenj dva-in-polkrat (155%) večje med cepljenimi dečki v primerjavi z njihovimi necepljenimi vrstniki. Za fantek v višji starostni skupini 11-17 let so bili rezultati še izrazitejši, saj je bilo tveganje nevroloških motenj med cepljenimi 158% bolj verjetno; 317% višje je bilo tveganje motenj pozornosti in hiperaktivnoti (ADHD), 112% višje pa tveganje avtizma. (9)

Kot opazovalec vidim, da smo sredi nacionalne tragedije brez primere, povrh vsega pa ji ni videti konca. Kako je sploh mogoče, da se vse to dogaja?

Da bi odgovoril na to vprašanje, bom citiral dve manj znani študiji, objavljeni pred mnogimi leti. Prvo je leta 1984 objavil znanstveni časopis New England Journal of Medicine. (10) Ta študija je odkrila značilen, čeprav začasen upad limfocitov, celic T-pomagalk, pri enajstih zdravih odraslih po rutinskem osvežitvenem odmerku cepiva proti tetanusu. Posebej zaskrbljujoče je dejstvo, da so pri štirih od enajstih osebah T-limfociti upadli na raven, ki je značilna za bolnike z aktivnim obolenjem Aidsa. Če je bila to posledica enega samega cepiva na zdrave odrasle, bi se morali strezniti in pomisliti na možne posledice sodobne množice cepiv, ki jih rutinsko odmerjajo dojenčkom. Toda kljub temu, po mojem najboljšem vedenju, te študije niso nikoli ponovili. Na podoben način je A. L. Low (v Chicagu leta 1955) pri 83 otrocih izvedel meritve možganske električne aktivnosti (EEG) pred cepljenjem proti oslovskemu kašlju in po njem. (11) Pri dveh od teh otrok je bil EEG nenormalen brez drugih znakov ali simptomov nenormalnega odziva.

Študiji, ki jasno kažeta, da lahko že po enojnih cepivih pride do značilnih imunskih in nevroloških posledic, nista celovit dokaz škode, ki jo povzročajo cepiva, sta pa pomemben indic v tej smeri. Kar dokazujeta, je ponavljajoči se vzorec večletne malomarnosti, da bi izsledke teh in podobnih študij pozorno preučili in ponovili.

Obstaja velika potreba po dokončnih testiranjih, ki bi jih izvedli pred in po cepljenju in s katerimi bi raziskali morebitne neželene učinke cepiv na živčni in imunski sistem, pa tudi na genetiko naših otrok, pri razkrivanju teh neželenih učinkov pa bi morali izvesti ustrezne varnostne prilagoditve programov cepljenja. Ta pristop nam vse do danes manjka. Na podlagi osebnih izkušenj lahko rečem, da je bilo opozarjanje oblasti na to potrebo doslej videti tako, kot bi hotel zanetitit ogenj z mokrimi trskami. Toda prav v tej dilemi se lahko skriva preživetje naše družbe.

Menim, da je že davno potekel čas, ko bi morali celovito premisliti in preusmeriti sodobne programe cepljenja otrok. Dokler ne moremo na podlagi temeljitega in zanesljivega varnostnega testiranja zagotoviti varnosti takšnih programov, ostaja vsako nadaljnje obvezno cepljenje otrok moralno in etično nevzdržno.

Harold Buttram, dr. med., je strokovnjak okoljske medicine, ki je sodeloval v razreševanju prek sto sodnih primerov sindroma stresanja dojenčkov oz. poškodb po cepljenju, kasneje pa pri zdravljenju avtističnih otrok in otrok s sorodnimi motnjami.

Reference (1) Bock, Kenneth and Stauth, Cameron. Healing the New Childhood Epidemics: Autism, ADHD, Asthma, and Allergies, Ballantine Books, New York, 2007.
(2) Kirby, David, Evidence of Harm, St Martine’s Press, New York, 2005.
(3) Shaneen S. et al, Measles and atopy in Guinea-Bissau, Lancet, June 19, 1996; 347:1792-1796.
(4) Odent, M.R. Pertussis vaccination and asthma: Is there a link? JAMA, 1994; 271:229-231.
(5) Alm J.S. et al, Atopy in children of families with anthroposophic lifestyle, Lancet, May 1, 1999; 353:1485-1488.
(6) Kemp T. et al, Is infant immunization a risk factor for childhood asthma or allergy? Epidemiology, Nov., 1997; 8(6):678-680.
(7) Buttram, H.E., Vaccines, mercury, and genetic change, Vaccine Risk Awareness Network Inc.(VRAN), Winter-Spring, 2007, page 20.
(8) Blaylock, R.L. What they don’t tell you about vaccination dangers can kill you or ruin your life, Vaccine Risk Awareness Network, Inc. Spring/Summer 2005, Page 1.
(9) http://www.medicalnewstoday.com/medicalnews.php?newsid=75333, Issue July 13, 2007. For complete survey results: http://www.GenerationRescue.org.
(10) Eibl, M. et el. Abnormal T-lymphocyte subpopulations in healthy subjects after tetanus booster immunizations. (Letter) NEJM, 1984; 310(3):198-199.
(11) Low, A.L. Electroencephalographic studies following pertussis immunization , Journal Pediatrics, 1955; 47:35-39.

Ošpice so pomembne

Michael W. Elice, dr. med., pediater, ZDA

Kot izobražen pediater sem enako kot drugi zravniki zaprisegel, da »ne bom škodoval«.

Nedavna medijska predstavitev, da so za izbruh ošpic v Disneylandu krivi necepljeni otroci, me zelo neprijetno vznemirja. Novinarji, od katerih nihče nima diplome iz medicine, nas pitajo z informacijami, ki so že v temelju netočne in ki pravzaprav lahko našim otrokom povzročijo škodo na zdravju.

Zadnja medijska poročila, ki krivdo za odpoved cepiva proti ošpicam valijo na necepljeni del populacije, niso natančna, nekatera od njih pa sploh niso resnična. Dejansko v minulih 30 letih z različnih območij ZDA prihajajo podobne številke o zabeleženih primerih ošpic. Študije, objavljene v vodilnih medicinskih znanstvenih časopisih, kot so New England Journal of Medicine, American Journal of Epidemiology, American Journal of Public Health in drugi, potrjujejo nizke številke, od 75 do 140 primerov ošpic na leto. Zakaj torej zadnje statistike o nekaj več kot 90 potrjenih primerih ošpic, ki so razpršeni prek 14 držav, torej med desetinami milijonov ljudi, imenujejo epidemija?

Mediji hočejo, da verjamemo, da naj bi bile te številke rezultat delovanja peščice populacije, ki odklanja cepljenje svojih otrok, kot je predpisano s trenutnimi smernicami in urnikom cepljenja. Takšna zdravstvena poroča razsvetljujejo več kot očitno neučinkovitost cepiva proti ošpicam, ki ni izpolnilo glasno najavljenih obljub, da bo preprečilo izbruhe v visoko precepljenih populacijah. V resnici se izbruhi ošpic pojavljajo v populacijah, kjer je precepljenih 77-99 odstotkov ljudi, in ne tam, kjer naj bi prevladovali tako imenovani proti-cepilci.

Lani je eden na vsakih 500.000 Američanov dobil ošpice. Skoraj vsi so si opomogli v nekaj dneh brez resnih posledic. Hkrati je eden na vsakih 68 ameriških otrok prejel diagnozo avtizma, torej imamo en primer ošpic na vsakih 7.000 primerov avtizma. Sprašujem se, katera epidemija je tu resnična?

Frank Bruni je v uredniškem komentarju časopisa New York Times 1. februarja 2015 izjavil, da je sedanji izbruh ošpic krivda »bogatih, izobraženih ljudi, ki namerno niso cepili svojih otrok«. O ošpicah piše kot o »kugi, ki smo jo v tej državi že izkoreninili, a se je vrnila«, v resnici pa ta bolezen ni nikoli nikamor odšla! O vseh povezavah med avtizmom in cepivom OMR Bruni piše, kot da so bile ovržene, toda več kot očitno je, da ni prebral nobene študije, izvedene v ZDA ali drugje v svetu, saj te njegovo informacijo postavljajo na laž. Poprosil bi ga, naj utemelji nedavni primer, 340-odstotni porast avtizma pri afroameriških fantih v Chicagu, kot piše poročilo, ki ga je zmrcvaril Center za nadzor nad boleznimi (CDC). Novinar poroča, da se je pojavnost ošpic v minulih desetih letih povečala, toda nihče od obolelih ni umrl.

Vse, ki so se letos udeležili športnega pokala SuperBowl v Phoenixu, so terorizirali z zastraševanjem, ker ena ženska ni bila ustrezno izolirana, ko je sedela na kliniki. V tvegani situaciji naj bi bil tudi vsakdo izmed tisočih ljudi, ki so se mudili na glavni železniški postaji, ker se je nek moški peljal z nekim vlakom. Zaradi zasičenja s takšnimi medijskimi sporočili tovrstne hipoteze zavajajoče pridobivajo na veljavi. Z drugimi besedami, če dovolj veliko število ljudi nekaj trdi dovolj pogosto, v tem že mora biti nekaj resnice. Ali tak pogled upravičuje objavo članka v časopisu USA Today, ki trdi, da bi morali starše, ki otrok nočejo cepiti proti ošpicam, poslati v zapor, tožiti ali pa jim otroke vzeti? Ali to upravičuje takojšnje cepljenje vsakega otroka in odraslega v tej državi ne gledre na njihov imunski status in splošno zdravje? Bodo lokalne lekarne pešce vlekle v svoje prostore in jih cepile s cepivom OMR, tako kot to počno z neučinkovitim cepivom proti gripi?

Ko to pišem, direktor Centra za nadzor nad boleznimi (CDC) izjavlja, da je splošna stopnja preceljenosti v ZDA 92-odstotna!! Kljub temu je zaradi velikega izbruha zelo zaskrbljen, ker opaža trend necepljenja nekaterih otrok. Je to res logično?

Želim si, da bi ti novinarji, vakcinologi in specialisti za nalezljive bolezni preživeli teden dni v moji ordinaciji. Želim si, da bi dejansko prisluhnili pričevanjem, kakršna mi podajajo starši avtističnih otrok, ki so jih več kot očitno prizadela ta cepiva. Želim si, da bi staršem povedali, da je tveganje umiranja zaradi ošpic v ZDA okoli ničle. Želim si, da bi ti ljudje priznali, kako jim farmacevtske družbe svetujejo, naj določenih poročil ne beležijo v statistiko in naj prikrijejo dejanske znanstveno potjene informacije. Želim si, da bi smeli svobodno poročati o tem, kaj povzročajo cepiva, in da ne bi bili odvisni od oglaševalcev zdravil in njihovih spletih informacij.

To je brez dvoma zelo čustvena razprava. Če odštejemo čustva in strah, lahko spoznamo, da bi otroka z večjo verjetnostjo zadela strela, nesrečna utopitev ali stranski učinek cepiva OMR, kot da se okuži s pravimi ošpicami. Želim si, da bi moji kolegi pediatri staršem razložili dejanske prednosti in slabosti cepiv, da bi starši lahko sprejeli informirano odločitev in nato glede cepljenja podali pristanek, ne pa, da jim rečejo, da bodo njihovega otroka vrgli iz šole in da so krivi zlorabe otroka, če ne bodo cepili!

Ne zagovarjam prenehanja cepljenja. Zagovarjam, naj se začno zdravniki in pacienti zavedati sestavin, ki so v cepivih, in kakšne posledice lahko te snovi potencialno povzročijo imunsko kompromitiranemu otroku. Resne reakcije na cepivo OMR in na druga cepiva so ugotovili številni klinični poskusi in študije. Zagovarjam, naj se medicinski praktiki in raziskovalci, ne novinarji, soočijo z resničnimi epidemijami avtizma, astme, prebavnih obolenj in avtoimunskih bolezni, s čimer se sooča naša družba, pa tudi ljudje po vsem svetu. Prenehajte napihovati varnost cepiva OMR, ki bi lahko bilo dejansko bolj nevarno kot divje ošpice, hkrati pa neučinkovito pri preprečevanju bolezni, o kateri zdaj tako zazvzeto poročajo kot o nevarni epidemiji. Prenehajmo verjeti, da nam vodilni mediji govorijo resnico, saj blokirajo vsakršno inteligentno in odprto razpravo o varnosti cepiv in o tem, kako jo izboljšati.

Michael W. Elice, dr. med., je pediater z izkušnjami pri zdravljenju otrok z avtističnim spektrom, mitohondrijskimi, imunskimi in presnovnimi motnjami.
Vira:
http://vaccineimpact.com/2015/dr-michael-elice-m-d-media-promoting-medical-harm-to-our-children/
http://www.aimintegrativemedicine.com/blog/measles-matters

Ne umikajte oprostitev cepljenja – nekateri otroci umirajo zaradi cepiv

Tony Bark, dr. med., pediatrinja, ZDA

Pismo senatorju ameriške zvezne države Oregon Ferrioliju:

V bolnišnici Bellevue v New Yorku sem se usposabljala za pediatrinjo in pridobila znanja iz rehabilitacijske medicine. Kmalu so mi ponudili vodenje pediatrične urgence v bolnišnici Michale Reese Hospital v Chicagu. Sprva sem bila besna, če so starši prihajali in odhajali, ne da bi bili njihovi otroci cepljeni po programu, toda moje stališče se je spremenilo. In to drastično.

Začela sem prepoznavati vzorce. Otroci, ki so obiskali ambulanto za cepljenje, so nato prihajali k nam na urgenco z epileptičnimi napadi, odpovedjo dihanja in astmatičnimi napadi. Spoznala sem, da se vsi otroci na cepljenje ne odzivajo dobro in da zaradi cepiv nekateri dejansko tudi umrejo.

Šele ko sem v letih 2010 do 2012 na magistrskem študiju spoznavala krizni menedžment v medicini, sem razumela prevarantske metode, po katerih poteka trženje cepiv, in korupcijo, povezano z delom svetovalnih odborov.

Sploh nisem vedela, da obstaja federalno sodišče za cepljenje. Pojma nisem imela, da prejemniki cepiv, ki so jih cepiva poškodovala ali ubila, ne morejo zahtevati nikakršnega povračila od proizvajalca cepiva ali od zdravnika. Proizvajalci cepiv uživajo popolno imuniteto pred vsakršnimi tožbami, tudi če gre za defektno cepivo (kot meni Scalia, feb. 2011), pri čemer cepiva pravno veljajo za “neizogibno nevarna”.

Sodišče za cepljenje je skorajda skrivnost. Od ustanovitve leta 1986 je izplačalo tri milijarde dolarjev odškodnin. Prav tako so ljudje slabo seznanjeni s Sistemom poročanja o stranskih učinkih cepiv, vlada pa priznava, da prek tega sistema zajame kvečjemu 10 odstotkov vseh stranskih učinkov, ki se zgodijo.

Predpisujemo več cepiv kot katera koli druga država. Hkrati imamo najslabšo stopnjo umrljivosti dojenčkov v primerjavi s katero koli državo iz prvega in drugega sveta in slabšo celo od nekaterih držav tretjega sveta.

Stara sem 55 let, torej sem prejela le peščico cepiv. Danes dojenčki v ZDA do enega leta prejmejo 14 različnih cepiv, do 18. leta pa številka naraste na 58 cepiv, v nekaterih zveznih državah, kjer je obvezno tudi cepivo proti gripi, je število cepiv še bistveno višje.

Opazka o obveznem predpisovanju cepiva proti gripi: New Jersey in Connectitut sta bili prvi zvezni državi ZDA, ki sta cepivo proti gripi predpisali za vse predšolske in šoloobvezne otroke, vsako leto. To ni v ničemer pripomoglo k zmanjšanju števila primerov gripe v omenjenih državah. Nasprotno, obe sta vsako leto v skupini držav z najvišjo stopnjo pojavnosti gripe.

Med tem ko večina ljudi kar dobro prenese cepljenje, za majhen delež ljudi to ne velja. In resno mislim, da ne velja. Navodila za uporabo cepiv kot možno posledico navajajo encefalitis (vnetje možganov), pa tudi Guillain-Barrejevo paralizo.

Večina staršev in zdravnikov (zator) ni že od nekdaj “proti cepljenju”, pač pa se njihovo stališče spremeni, ko njihovega otroka trajno in globoko poškoduje prav cepivo. Odločijo se, da ne želijo nobenih cepiv več ne za tega otroka ne za svoje ostale otroke. In prav imajo, da so sprejeli takšno odločitev.

Genetika, epigenetika in čas cepljenja imajo lahko zelo velik vpliv na pojavnost stranskih učinkov po cepljenju. Nobeno zdravilo v določenem odmerku ne ustreza vsakomur, domnevati kaj takšnega bi bilo neumno.

Iz mnogih zveznih primerov proti farmacevtskim družbam je očitno, da podatke iz študij o zdravilih skrivajo, da z njimi manipulirajo in da jih celo predelujejo. Zakaj je tako težko verjeti, da se to dogaja tudi, ko gre za cepiva?

Ko sem pisala svoje magistrsko delo, sem odkrila resne dileme v zvezi s preizkušanjem cepiv, ena od teh dilem je bila varnost. Vse varnostne študije cepiv za primerjavo stranskih učinkov uporabljajo lažni placebo. Cepivo HPV (ki ga zaradi resnih reakcij, vključno s smrtjo, nič več ne priporočajo vlade na Japonskem, v Franciji in Izraelu) so kot placebo uporabile nov aluminijev adjuvans. Varnostna študija cepiva Prevnar pa je namesto placebo uporabila ekspimentalno cepivo proti meningitisu C.

Vse neodvisne Cochranove meta-analize, ki so preučile rezultate študij o cepivih, se zaključijo enako: potrebne so varnostne študije, da bi ocenili razmer med tveganji in koristmi. V pripravi je prek 200 novih cepiv, ki bodo tako kot tista pred njimi odobrena in priporočena, nato pa tudi predpisana. Kdaj je dovolj res dovolj?

Po koncu nacistične Nemčije so nurmberški zakoni prepovedali prisilne medicinske posege. Helsinški sklepi so zelo jasni: vsi pacienti imajo pravico do informiranega soglasja pred izvedbo medicinskega posega.

Kot je to urejeno zdaj, informirano soglasje k cepljenju ne obstaja. Resnično moramo biti pazljivi, da ne bomo nazadovali. Več kot pripravljena sem vam poslati študije, se pogovoriti z vami ali prileteti do vas in pripraviti predstavitev teh dilem.

Toni Bark je doktorica medicine, pediatrinja in strokovnjakinja rehabilitacijske medicine. Delala je kot zdravnica neonatalne intenzivne medicine in kot direktorica pediatrične urgence, kasneje pa je študirala holistično medicine in magistrirala iz menedžmenta urgentne medicine.
Vir: Facebook stran dr. Tony Bark in http://vaccineimpact.com/2015/dr-toni-bark-m-d-do-not-remove-vaccine-exemptions-some-children-die-from-vaccines/