Intervjuji

Vsi intervjuji - povzetek |  Robert F. Kennedy ml.  |  Christof Plothe  |  Alfred Bogomir Kobal  |  Larry Palevsky |  Ludmila Eleková |  Johann Loibner (posebej za Slovence) |  Slađana Velkov |  Georg Kneißl |  Karin Rižner |  Željko Poljak |  Rolf Kron |  Lucija Tomljenović |  Johann Loibner |  Natasha Campbell-McBride


Intervju: Johann Loibner, dr. med, avstrijski zdravnik, ki so mu vzeli in morali vrniti licenco

Dosegli smo, da sme zdravnik javno povedati, kaj meni o cepljenju!

Demokratična zavest potrebuje še nekaj časa, da bo jasno, kako se je treba za določene stvari zavzeti in kako si mora posamezni državljan svoje pravice priboriti, o razmerah glede obveznega cepljenja v Sloveniji razmišlja dr. Loibner.

Sedimo v dnevni sobi zakoncev Loibner v bližini avstrijskega Gradca. Po srčnem sprejemu in skrbni postrežbi se počutimo nadvse sproščeno, čeprav nam v mislih mrgoli čisto preveč vprašanj. Kako tudi ne, dr. Loibner pač ni navaden zdravnik. Je tisti zdravnik, ki mu je avstrijska oblast leta 2009 vzela licenco za opravljanje poklica, ker ni hotel ubogati navodil, da mora prenehati predavati o cepivih. Odkar je s pomočjo sodišča oviro preskočil, lahko spet zdravi, čeprav – še raje predava. Je tisti predavatelj, ki je pred trinajstimi leti na ljubljanski Medicinski fakulteti pred polno dvorano zdravnikov in aktivistov povedal, da je cepivo proti črnim kozam v Evropi ubilo najmanj milijon ljudi. Skupaj s svojo ženo vodi avstrijsko društvo AEGIS, kjer na prvo mesto postavljajo naravno krepitev imunskega sistema in naravne metode zdravljenja. Obiskalo ga je že veliko slovenskih družin, nam pove. Še vedno prihajajo, med njimi otroci, poškodovani s cepivi. Vzame predvsem najtežje primere. Obžaluje, da je v Sloveniji tako hud pritisk glede cepljenja in da skuša država starše nadzorovati s trdo roko. Ti časi minevajo, je prepričan, kajti ljudje so čedalje bolje informirani in hitro spoznavajo tudi drugo plat. Ob požirku kave se iskreno nadejamo, da napoved tega politično nekorektnega, uglajenega in srčnega zdravnika drži.

Pozdravljeni, dr. Loibner. Bralci spletne strani gibanja Naravna imunost vas že poznajo, nedavno smo namreč objavili vaše odlično predavanje na konferenci AZK v Švici, kjer opisujete zgodovino cepljenja, že prej pa intervju, ki ste ga dali za nemški dokumentarni film »Mi ne cepimo!«. Zelo ostro opisujete družbo, v kateri živimo, in zgodovinske posledice cepiv, ki naj bi bila največji dosežek medicine. Danes ljudje iščejo tudi drugačne informacije. Od zdravnikov jih, kot pravijo, večinoma ne morejo dobiti. No, vsaj v Sloveniji je tako. Slovenska medicinska stroka si močno prizadeva biti enotna in strah jo postane, kadar spregovori kak kritični zdravnik. Seveda kritični zdravniki obstajajo tudi v Sloveniji, saj prav od njih dobivamo nadvse zanimive informacije, toda v javnosti razprave žal še niso mogoče. Vladata prisila in enoumje. Kako je v Avstriji, kjer cepljenje ni obvezno? Kako se vaše društvo AEGIS loteva seznanjanja ljudi s temami naravnega zdravja in naravne imunosti? Vas še vedno napadajo?

AEGIS vodi moja žena, v društvu nastopava pravzaprav kot družina, kar nama daje dodatno moč. Društva še nikoli ni nihče napadel. Veva sicer, kaj o njem govori oblast, da smo kriminalna organizacija … toda napadal nas ni še nihče. V minulih letih je bilo narejenega veliko. Moč je v obveščanju ljudi. Z večjo dostopnostjo do informacij se odprtost javnosti do teh vprašanj povečuje. V Gornji Avstriji nas je denimo na pogovor sprejela političarka, deželna svetnica za izobraževanje. Pred desetimi leti si nismo mogli niti zamisliti, da bi nas sprejel kak deželni svetnik. Ko sem dobil odločbo sodišča in se je moja prepoved opravljanja zdravniškega poklica končala, sem se želel tudi tukaj na Štajerskem pogovoriti z deželnimi svetniki. Niso me hoteli sprejeti. Toda v politiko prihajajo mlajši ljudje, tudi oni imajo otroke in nekateri nas podpirajo. Okolje se razvija in vedno najdemo nove možnosti obveščanja. Naše delo bo najbrž trajalo še nadaljnjih 15 ali 20 let. Znotraj Evropske unije prihaja do razprav o cepljenju, tudi o dilemi, ali bi bilo obvezno cepljenje sploh še mogoče. Za enkrat obveze pri nas ni, toda ostanek tega sistema nam včasih še skušajo vsiliti. Rečejo nam, da se brez cepljenja ni mogoče zaposliti v določenih službah, da otrok ne bo smel v vrtec ali šolo... Poskrbijo za pritisk.

Moj sodni primer je velik korak za vso Evropo

Tri leta niste smeli opravljati svojega poklica?

Doživljenjsko so me izbrisali s seznama zdravnikov. Nato sem se pritožil na vrhovno sodišče in po štirih letih dosegel, da je sodišče izrečeno prepoved preklicalo. Še ena zdravnica je dobila nekaj podobnega kot jaz, le da je šlo pri njej za pogojno prepoved. To pomeni, da bi izgubila licenco, če bi samo še enkrat kjerkoli v javnosti kritično govorila o cepljenju. Zaradi te sodbe vrhovnega sodišča se ji zdaj to ne more več zgoditi. Za nas je to zelo veliki korak. To je velik korak pravzaprav za vso Evropo, kajti če katero od vrhovnih sodišč izreče sodbo, se lahko sodišča v drugih državah po tej sodbi zgledujejo. K temu niso zavezana, toda pravniki se na moj primer lahko sklicujejo.

Boste tožili za odškodnino?

Postopek poteka. Vendar to ni nič v primerjavi s tem, kar smo dosegli s tožbo na vrhovnem sodišču – torej da sme zdravnik javno povedati svoje mnenje o cepljenju!

Oktobra 2013 ste ordinacijo spet odprli. Kaj vas motivira, da nadaljujete s svojim delom?

Na medicinski fakulteti v Gradcu sem osem let predaval homeopatijo, izobraževal sem se tudi iz medicine po Kneippu, paciente sem od nekdaj spodbujal k ohranjanju zdravja in zdravemu načinu življenja. Ker sem imel znanje in sem skrbno delal po teh načelih, je bila moja zasebna ordinacija zelo iskana in priznana. Takrat, ko se je zapletalo s cepljenjem, so me pacienti prosili, naj preneham predavati, ker niso hoteli, da bi mi oblast zaprla ordinacijo. Toda name to ni vplivalo. Ordinacijo sem žrtvoval, da sem lahko ljudi dalje seznanjal s posledicami cepiv in jih opozarjal pred nevarnostmi cepljenja. To je moj motiv. Ordinacijo sem postavil na kocko ...

Pravzaprav vam ne bi bilo več treba delati.

Star sem 70 let in seveda mi ne bi bilo več treba, toda moje izkušnje so bogate, kot zdravnik sem se veliko naučil, dolga leta sem pripravljal seminarje in druga izobraževanja za kolege zdravnike, tega nočem zavreči. Sem zdravnik z dušo in telesom in temu se ne morem odpovedati. Najprej je dobra ordinacija tista, ki krepi ugled in od človeka zahteva, da se še več izobražuje. Zdaj moja ordinacija deluje namenoma v manjšem obsegu, poglavitna pa so postala predavanja. Nimam več dovolj energije, da bi vodil ordinacijo s polnim delovnim časom in še predaval ter pisal. Pacientov ne sprejemam kar poprek. Na prvem mestu so zelo bolni otroci. Ljudje se morajo naročiti in pričakujem, da bodo aktivno sodelovali. Najprej jih obsežno informiram, nato računam na samostojnost in njihovo odgovorno ravnanje. Zaposlujejo me še druge zadeve. Za mnenja nas pogosteje sprašujejo mediji, pomagamo pa tudi pri sodnih procesih. Pravzaprav si sploh nisem mislil, da bom imel spet toliko energije. Svoje delo opravljam zelo rad.

Od staršev pogosto slišimo, da v Sloveniji ne bodo šli več k zdravniku. Za zdravstvene storitve v tujini se meje odpirajo in čedalje več slovenskih družin, predvsem iz Maribora in slovenske Štajerske, išče zdravnike v Lipnici ali Gradcu.

Da. Vem za zdravnike na avstrijskem Štajerskem, ki zdravijo slovenske otroke. Vem celo za nekega zdravnika, ki je Slovencem žigosal cepilne knjižice.

Kaj res? Poznamo dr. Schwarza v Gradcu, h kateremu hodijo slovenske družine.

On je antropozofski zdravnik in priporoča cepljenje proti tetanusu. (Odmahne z roko.)

»Vedno obstajajo zdravniki, ki jih lahko pridobimo na našo stran in o njih je treba šepetati. Ne sme se jih izpostavljati, da ne zaidejo v težave. Vem za nekega zdravnika, ki je Slovencem žigosal cepilne knjižice,« nam je povedal dr. Loibner in dodal, da je zdravnikov, ki ne cepijo, a tega ne obešajo na velik zvon, v Avstriji okoli 200.

Kako se soočate z zdravniki in pacienti, ki podpirajo cepljenje? Imate težave z njimi ali morda tudi z zdravstveno zavarovalnico?

Zdravstvena zavarovalnica ne more biti problem. Naloga zdravstvene zavarovalnice sploh ni spodbujanje cepljenja, čeprav to vseeno počne. Smisel zdravstvene zavarovalnice je kurativna medicina, zdravljenje, ne preventivna medicina, cepljenje pa velja za preventivni ukrep. Če pogledate koncept naše ureditve, to res ni naloga zavarovalnice in to ni v skladu z zakonodajo, toda zavarovalnice kljub temu prispevajo denar za cepiva proti klopnemu meningoencefalitisu (KME) in druga. Zdravniki, ki zagovarjajo cepljenje, so me opazovali in proti meni podali prijave na zdravniško zbornico. Obstajajo tudi ovaduhi farmacevtske industrije, ki hodijo na moja predavanja in si tam delajo zapiske. Sicer med avstrijskimi zdravniki ni veliko borcev, ki bi goreče podpirali cepljenje, saj so vsi siti in jim je v bistvu vseeno. Če se ljudje ne cepijo, se pač ne cepijo. Le pediatrom ni vseeno, oni od tega živijo. Vsaka druga pediatrična ordinacija bi morala zapreti vrata, če ne bi bilo cepljenja. Toda glede tega se name ne obračajo pediatri, ampak njihove žene. One me zmerjajo, ker jih spravljam ob zaslužek. Smešno, kajne?

So v Avstriji zdravniki posebej plačani za cepljenje? Ali cepiv ne plača zdravstvena zavarovalnica? Kako to gre, dobijo premije?

Samo nekaj cepljenj je takih, za katere zdravniki dobijo manjše neposredno plačilo od proizvajalca cepiv. Za cepljenje proti KME dobijo na primer deset evrov. Tu je bistveno nekaj drugega: pacient mora obiskati zdravnika. Ker je pri njem v obravnavi, dobi zdravnik plačilo za obisk.

Rečemo, da potegne kartico…

Natanko tako. Če ne bi bilo cepljenja, bi bilo veliko manj obiskov pri zdravniku. Zato sem rekel, da zdravnik živi od cepljenja. Nato moramo dodati še to, da pride po cepljenju pogosto do zapletov: visoka vročina, kožni izpuščaji, razni drugi stranski učinki… Zdravnik to zdravi in pri tem ponovno zasluži. Ima zagotovljen obisk, ponuja svoje storitve: injekcije, recepte, preiskave. Tako to gre.

Imamo sistem, v katerem se posledice cepljenja lahko tajijo

Katere postopke zdravljenja uporabljate?

Homeopatijo, medicino po Kneippu, hidroterapijo ... Najprej raziščem, od kod je prišla bolezen, zakaj je človek zbolel. Pri zdravljenju igra veliko vlogo tudi prehrana. Pacientom predlagam način prehrane in pričakujem, da bodo izvajali tudi določene vaje, da bodo hodili zgodaj spat in podobno. Drugače morajo začeti živeti. Če so bolni, se mojih navodil tudi držijo, zdravi pa se jih seveda ne. Kot sem omenil, zdravim zelo prizadete otroke, poškodovane s cepivi, tudi otroke iz Slovenije.

Po čem prepoznate, da je neka bolezen ali okvara zdravja posledica cepljenja?

Sem sodni izvedenec za poškodbe po cepljenju, s tem sem se ukvarjal dolgo vrsto let. Obstajajo tri glavna pravila: 1. zdrav do cepljenja; 2. zbolel po cepljenju; 3. izključeni morajo biti vsi drugi dejavniki, ki bi lahko povzročili to bolezen. Od tu naprej so seveda pomembni še nekateri drugi vidiki. Znano je denimo, da prihaja pri določenih cepivih do pogostejših poškodb, npr. do epileptičnih napadov po cepivu proti oslovskemu kašlju.

Kako se zdravijo otroci, težko poškodovani s cepivi? Kaj je mogoče storiti?

Starši, ki imajo zelo poškodovane otroke po cepljenju, so srečni že ob najmanjšem napredku in izboljšanju kakovosti življenja. Čudežev ne moremo pričakovati. Če je imel ta teden otrok namesto 20 le 15 napadov, so starši presrečni. Če se nenehna zasluzenost nosu in grla vsaj nekoliko izboljša, jih to osreči. Po drugi strani pa vemo, da se lahko pozdravijo tudi otroci, ki imajo zelo težke bolezni, na primer huda kožna obolenja, astmo, vnetje sklepov,… Otroci imajo izjemno moč samozdravljenja, zato se veliko stvari lahko pozdravi.

Zdravniki, ki cepijo, običajno ne beležijo nastalih posledic po cepljenju, kajne?

Teoretično obstajajo pravila obveznega poročanja o posledicah po cepljenju, toda zdravniku pač ni mogoče dokazati, da ni poročal. Lahko se izgovarja, da posledic ni prepoznal ali da so bile vprašljive. Poleg tega je zdravnike strah beležiti stranske učinke, ker bi jih pacienti lahko obtožili, da niso opravili pojasnilne dolžnosti. Zato je njihova pripravljenost javljati posledice po cepljenju zelo majhna in izjemno malo stranskih učinkov je dejansko uradno prijavljenih.

V nekem drugem intervjuju ste rekli, da lahko otrok umre takoj po cepljenju, pa cepivo nikoli ne bo krivec. Tudi v Sloveniji mnogi starši opažajo, da cepljenje ni krivo niti tedaj, ko se otroku po cepljenju godi zelo slabo. Kot da ta možnost sploh ne obstaja!

Pred nekaj leti je v Gornji Avstriji umrl dveletni fantek 24 ur po cepljenju proti KME in smrt uradno ni imela nič s cepljenjem. Vedno je isti vzorec – pripeljali so ga v bolnico, z visoko vročino in krči, nekaj ur kasneje je umrl, prvo, kar starši slišijo od zdravnikov, pa je, da to zagotovo ni povezano s cepljenjem. »Sicer še ne vemo, kaj je bilo, ampak s cepljenjem gotovo nima nobene zveze,« trdijo. To starši poslušajo od vsega začetka, ko gre nekaj narobe. Čisti stereotip. Vklesan v kamen.

Verjetno ne bi bilo toliko polemik, če bi imeli verodostojne statistične podatke o poškodbah po cepljenju, torej če bi bile vse te posledice resnično zabeležene.

Tako je. V svoji knjigi Cepljenje: Posel na račun nevednosti sem objavil dokument, ki sem ga pridobil od avstrijskega ministrstva za zdravje v zvezi s cepivom Hexavac. To cepivo je po petih letih uporabe izginilo s trga. Prijavljenih je bilo prek sto stranskih učinkov po tem cepivu, in to zgolj od peščice tistih zdravnikov, ki stranske učinke sploh prijavljajo. Tretjina teh prijavljenih stranskih učinkov so bili težki primeri, npr. zastoj dihanja, večurni napadi krčev, več kot 48 ur trajajoča visoka vročina, hudi kožni izpuščaji,… Približno 30 otrok, tretjina od vseh, ki so utrpeli posledice, je imela hude stranske učinke, ministrstvo pa ni niti trenilo z očesom. Očitno je bilo to zanje premalo, morda bi se zganili, če bi bilo tri tisoč takih otrok. Nato so v Nemčiji potrdili 33 smrtnih primerov po cepljenju s tem cepivom in Hexavac je izginil s trga.

Zamenjali so ga z drugim cepivom.

Da, s cepivom Infanrix hexa, drug proizvajalec.

Kako si lahko pomagamo sami, ko že imamo posledice po cepljenju? Marsikdo, tudi od odraslih, lahko ob dobrem premisleku svoje slabo zdravstveno stanje pripiše cepljenju.

V Nemčiji in Avstriji obstaja zakon o poškodbah po cepljenju. Odrasli ali starši otrok, ki so utrpeli take poškodbe, lahko vložijo zahtevo za odškodnino. Sledi postopek, kjer odgovorna služba preverja povezavo med cepljenjem in nastalimi boleznimi, čeprav potem priznajo le drobec dejanskih poškodb. Toda mehanizem obstaja in treba ga je izkoristiti.

Tudi v Sloveniji obstaja, vendar v praksi odškodnin ne izplačujejo. Doslej je bila izplačana le ena odškodnina, pa še ta ne otroku, ampak zdravstvenemu delavcu. Zdravniki staršem rečejo, da to ni od cepljenja, in le redki starši vztrajajo, da se stranski učinki sploh vpišejo v otrokov zdravstveni karton. Zdravniki morajo poročati, kot ste dejali, vendar tega ne storijo. Imamo sistem, ki sploh ne deluje.

Imamo nadzorni sistem. Izvajalci cepljenja lahko v tem sistemu tajijo poškodbe po cepljenju. Osebno sem videl veliko grozljivih poškodb po cepljenju, za katere so trdili, da nimajo nobene zveze s cepljenjem. Naša naloga je, da ljudi o tem informiramo. Cepiva ne koristijo, ampak škodijo. Angažiramo se in delamo drobne korake, prej ali slej nam bo uspelo.

Ljudi ne morejo zares pozdraviti, dokler jih cepijo

Dr. Loibner pravi, da zdravniki, ki uporabljajo naravne metode zdravljenja, prej ali slej pridejo do spoznanja, da cepljenje škodi in da pacientov ne morejo zares pozdraviti, dokler jih cepijo. »Ne glede na metodo zdravljenja imajo več bolnih kot zdravih, če ljudi cepijo.«

Nam lahko razložite, kakšna je v nemško govorečih deželah razlika med ordinacijo s koncesijo in zasebno ordinacijo? Opazili smo, da so zdravniki zasebniki pogosto bolj kritični do cepljenja, npr. nemški zdravniki dr. Graf, dr. Kron, dr. Kneißl … Si zasebniki več upajo? So na nek način svobodnejši?

Če si zasebnik, moraš biti v prvi vrsti res dober zdravnik. Če nisi, ne moreš imeti uspešne zasebne ordinacije. Veliko več moraš znati, veliko bolj se moraš izobraževati, več moraš imeti vidnih in priznanih uspehov, imeti pa moraš tudi boljši odnos do pacientov. Sedem let sem imel ordinacijo s koncesijo. Kot koncesionar zdraviš v nekem kraju, tam imaš paciente, ki pridejo k tebi v vsakem primeru, če si dober ali slab, če se žrtvuješ ali če ti je bolj ali manj vseeno. Tam si denimo od osmih do desetih, nato greš smučat – je čisto vseeno… Če delaš dobro, je v redu in si pohvaljen, s finančnega vidika pa se to ne pozna. Poleg tega mora zdravnik s koncesijo uporabljati uveljavljene metode uradne, šolske medicine. Zasebnik pa običajno uporablja tudi druge metode zdravljenja. Zasebno ordinacijo sicer lahko odpre vsak zdravnik, posebnih pogojev ni, toda sam prevzema odgovornost in finančna tveganja, sam se odloča za metode zdravljenja, ki jih bo uporabljal. Zasebniki, ki so boljši zdravniki, ki znajo več od drugih, ki se več izobražujejo, ki se bolj posvetijo pacientom, imajo več obiska. Ljudje jih iščejo in zato so bolje plačani. Ker so preprosto boljši. Nekateri pa seveda ostanejo „zgolj“ zdravniki.

Pomisliti je mogoče, da so zdravniki s koncesijo bolj zavezani sistemu in si zato ne upajo biti javno kritični.

Imamo zdravnike s koncesijo, ki ne cepijo, in imamo zasebnike, ki cepijo ali prepuščajo odločitev pacientom. Bolj svobodni so, ker jim ni treba javljati podatkov o cepljenih za statistiko. Odločilna točka pa je nekje drugje. Danes se v medicini uporablja kemija na kemijo, sredstva za zniževanje temperature, antibiotiki, cepiva,… Od tega je mogoče vedno živeti...

Hočete reči, da to lahko počne vsak…

Da. To lahko počne vsak, predvsem tisti, ki ostajajo »zgolj« zdravniki. Seveda so lahko tudi v ordinacijah s koncesijo zdravniki, ki se začno ukvarjati denimo s homeopatijo. Taka je moja pot. Ti zdravniki praviloma postanejo boljši, ker dobijo dodatna znanja, odkrijejo naravne metode zdravljenja, prej ali slej pa pridejo tudi do spoznanja, da cepljenje škodi in da pacientov ne morejo zares pozdraviti, dokler jih cepijo. Torej morajo nekako nastopiti proti cepljenju. Ne glede na metodo zdravljenja, ki jo izvajajo, opazijo, da imajo več bolnih kot zdravih, če ljudi cepijo. Zato postanejo do cepiv kritični. Že zaradi vesti. Breme nato prevzamejo nase. Nič nimajo od tega, nobene koristi, če so javno kritični do cepljenja, s tem ničesar ne zaslužijo. Njihove ordinacije so polne, ker so dobri zdravniki. Kot sem rekel, obstajajo tudi zasebniki, ki cepljenje podpirajo. A vem, da bo zdravnik, ki se je naučil neke naravne metode zdravljenja in jo uspešno izvaja, prej ali slej soočen s problemom cepljenja. Cepljenje nima kaj iskati v zdravilstvu, nobene zveze nima z naravnim zdravljenjem in nobene zveze nima z zdravjem.

Tuje zveni, ko kot zdravnik uporabite besedo zdravilstvo. V Sloveniji zdravilstvo pomeni krivoverstvo. Nekako smo prilezli do besedne zveze komplementarna (dopolnjujoča) medicina. Bolj všečno bi bilo sicer, če bi uporabljali pojem »zdravljenje z naravnimi pristopi« ali »naravne metode zdravljenja«. Mednje sodi vse, razen uradne, kot ji pravite, »šolske medicine«. V Sloveniji še kar nimamo delujočega sistema zdravilstva. Letos smo za par tednov dobili ministrico, ki je na hitrico in po tihem s seznama pristopov, ki sodijo v komplementarno in alternativno medicino, izbrisala 14 metod.

Takšna tendenca je tudi v Avstriji. Če nekdo izvaja homeopatijo, tega zavarovalnica ne krije. Homeopati ne morejo imeti koncesije, zato se čedalje več zdravnikov, ki prakticirajo tovrstne metode, odloča za zasebne ordinacije.

Slovenski zdravnik mi je zavidal držo in pogum

Društvo AEGIS ugotavlja, da je v Avstriji med pediatri (za razliko od zasebnih družinskih zdravnikov) zelo malo takih, ki ne cepijo otrok in za to odločitvijo tudi odločno stojijo. Veliko pa je takih, ki odločitev staršev spoštujejo in svojih pacientov v cepljenje ne silijo. (Foto: Shutterstock)

Ali v medicinski stroki zaznavate kakšne večje spremembe? Čedalje več bolnih ljudi je, tega ni mogoče zanikati.

Zdravniki koncesionarji imajo veliko izkušenj s cepljenjem in vidijo, kaj se dogaja: »Tega človeka sem cepil, zdaj ima epileptične napade. Tega sem cepil in ima hude težave s kožo. Tega sem cepil in je oslepel. Njo sem cepil, pa je kljub temu zbolela. Njega sem cepil proti meningitisu, a ga je kljub temu dobil.« In tako dalje ... Zdravniki prej ali slej opazijo, da je to narobe, kar jih odvrne od cepljenja. Tega ne obešajo na velik zvon, ampak cepijo le, če starši to izrecno zahtevajo. »Ne cepim sebe, ne cepim svojih otrok, to cepivo ne deluje, vam ga odsvetujem,…« Tako prej ali slej govori vsak zdravnik, ki dlje časa prakticira medicino v zasebni praksi. Druga zgodba so seveda zdravniki v bolnišnicah in pediatri, ki od vsega tega živijo. Prvič, ti zdravniki nimajo enakih izkušenj s posledicami cepljenja kot zdravniki zasebniki ali koncesionarji, kajti v bolnišnicah obravnavajo otroke kratek čas in pogosto niti ne vidijo, kaj je iz vsega tega nastalo. V Avstriji imamo zelo malo pediatrov, ki sploh ne cepijo in za to odločitvijo tudi stojijo. Veliko pa imamo takih, ki odločitve staršev spoštujejo, v cepljenje nikogar ne silijo in otroke sprejmejo ter zdravijo. V Salzburgu smo pet let zaporedoma organizirali simpozij o cepljenju za zdravnike, kjer so predavali mnogi avstrijski zdravniki …

Patovac.

Da, imenoval se je Patovac. Bil je povezan z mojo prepovedjo opravljanja zdravniškega poklica. Ta simpozij bomo spet postavili na noge.

Kje so danes vsi ti zdravniki, ki so predavali poleg vas in obiskovali vaše simpozije?

Vsako leto imamo prireditve v večjih mestih po Avstriji. Do pred nekaj leti so avstrijski zdravniki tam tudi predavali, sam sem skrbel za priprave in organizacijo. Pred petimi leti pa je prišlo tako daleč, da so me kot najbolj znanega kritika cepljenja onemogočili. Po tem dogodku so tudi drugi obmolknili. Nič več si niso upali govoriti o tej temi. Še nekaj časa bo trajalo, da bodo vsi ti zdravniki, zdaj, po moji rehabilitaciji, ponovno prilezli na plano.

Menite, da bi morali tudi v Sloveniji organizirati tak simpozij, povabiti kritične zdravnike iz tujine?

AEGIS Avstrija je 12 let organiziral forume o cepljenju, na katerih je predavala naša gospa Anita Petek iz Švice, poleg nje pa še številni avstrijski zdravniki. Dogodek je bil enkrat na leto v različnih zveznih deželah. Trenutno na Dunaju, kot sem omenil, poteka še en postopek proti eni od zdravnic; tega moramo prestati in zmagati, nato bomo spet šli bolj v javnost. Čaka nas še veliko dela. Kar se dogaja pri nas, gre seveda tudi prek meja. Prirediti simpozij je dobro, zakaj ne, a to zahteva veliko dela in organizacije. Če ga boste priredili, bo zagotovo dobro obiskan. Mediji o tem ne bodo poročali, bo pa objavljeno na spletu. In ljudje bodo videli, da niso sami. Med seboj se bodo spoznali, formirale se bodo manjše skupine ljudi iz istih krajev, ki se bodo nato sestajale in pogovarjale o tej temi. To so zarodne celice. Morda bi lahko imeli simpozij v Ljubljani, čeprav ne vem, ali je v Sloveniji potrebno. Imate internet!
Internet je bil za nas od vsega začetka zelo pomemben medij. Promotorje cepiv ves čas skrbi, da iščemo informacije na spletu. Ta medij pač ni »uraden«, to je naš medij, moj medij. Je cenovno dostopen in tega jih je strah. Učinek spleta je močan, zato je ta za nas idealen. Na spletu najdemo izobražence, ljudje tam čedalje pogosteje iščejo informacije. Ker je moj sin spletni navdušenec, sem med prvimi zdravniki začel svoja stališča objavljati na spletu. Prek spleta smo dosegli največ ljudi. Vse drugo je predrago.

Zakaj mislite, da je v Sloveniji tak pritisk in da se ne upa javno izpostaviti skoraj noben zdravnik, kritičen do cepljenja?

Menim, da demokratična zavest potrebuje še nekaj časa, da bo jasno, kako se je treba za določene stvari zavzeti in kako si mora posamezen državljan svoje pravice priboriti. Tako si to razlagam. Gre še za en moment – blaginja, ki jo imamo v Avstriji, nam dopušča, da se upremo in ne cepimo.

Poznate kakšne slovenske zdravnike, sodelujete s kom, ki je kritičen do cepljenja?

Pred leti sem sodeloval na posvetu stroke in nevladnih organizacij o cepljenju na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Med predavanjem, ko sem govoril, da je cepljenje zakrivilo najmanj milijon smrtnih žrtev v Evropi, je eden od zdravnikov, zelo očitno slovenska cepilna avtoriteta, vstal in vprašal, o katerem cepivu govorim. Ko sem mu odvrnil, da o cepivu proti črnim kozam, se je brez besed sesedel v svoj stol. Tedaj sem tudi videl, kako nekateri slovenski zdravniki mrtvo-hladno in brutalno lažejo. Omenjeni zdravnik je med odmorom pristopil do mene, da me želi še nekaj vprašati: „Hočete reči, da se držite predvsem prvega načela v medicini, to je ne škoduj?“ Odgovoril sem mu, da je tako. Nato mi je odvrnil, da mi zavida mojo držo in pogum.

To je bilo leta 2001.

Da, predavala je tudi Karin Rižner o cepivu proti hepatitisu B. Njeno predavanje je bilo fantastično! Dobil sem odličnega simultanega prevajalca, ki je res neverjetno prevajal in izjemno dobro poznal materijo. Tedaj je vstal nek drug zdravnik in povedal, da je zjutraj med vožnjo slišal po radiu, da je dva otroka ugriznil stekli pes, test na steklino pa naj bi bil pozitiven. V resnici se stekline sploh ne da dokazati! Biološki test traja več tednov do mesecev. Zgodbo je imel vnaprej pripravljeno. Lagal je. Takrat sem si mislil: »Ojoj, ubogi Slovenci.« Prosim vas, nadaljujte s svojim delom, a pod takimi pogoji... Poznam precej usodnih slovenskih zgodb, povezanih s cepljenjem. V Mariboru sem imel tudi seminar o homeopatiji. Organizirala ga je neka slovenska zdravnica, to je bilo leta 1997 ali 1998. Pri organizaciji je sodelovala farmacevtka, prevajal pa je farmacevt s Koroške.

Sedanji slovenski sistem se zdi za kritične zdravnike brezizhoden.

Izhod za zdravnike je v tem, da se naučijo neke metode, s katero bodo lahko bolje zdravili in pridobili večjo avtoriteto. To seveda ni lahko. Sistem skuša onemogočiti naravne metode zdravljenja, zato zbuja pri ljudeh dvome o njih. Na tak način je kancler Lothar von Metternich v avstrijski monarhiji prepovedal uporabo homeopatije. Prej so homeopatijo krajše obdobje učili celo na univerzah, v Innsbrucku in na Dunaju. Potem so Metternichovi svetovalci ocenili, da je homeopatija nevarna, ker vodi v upor in samostojnost ljudi, kar v diktaturi seveda ni bilo zaželeno. Največ nasprotnikov cepljenja prihaja prav iz vrst homeopatije. Homeopati namreč pri svojem delu spoznajo, da cepljenje ne deluje, ampak škodi. Imajo svojo metodo, s katero želijo ljudi pozdraviti, toda zaradi cepljenja njihovo zdravljenje ne deluje.

Metternichov duh je očitno še kar prisoten.

Pred štiridesetimi leti je Nobelov nagrajenec za medicino izjavil: »Ne potrebujemo ljudi, ki se ukvarjajo z zdravljenjem. Potrebujemo medicince. Kdor se hoče ukvarjati z zdravljenjem, naj gre v zdravniško zavetišče za brezdomce in uboge. Tako zdravljenje naj prevzame narod, ljudska medicina. To, kar počnemo mi – to je medicina.'' Te tendence napuha še vedno živijo. Zato je sumljivo, če nekdo uporabi besedo zdravilstvo.

Mama bo vedno našla pot

»Dve skupini ohranjata cepljenje pri življenju, proizvajalci cepiv in zdravniki. Ne le zato, ker s tem služijo, ampak zato, ker so to vedno počeli. Zdravniki so se tako naučili. Kako pa bi izgledalo, če bi nenadoma govorili drugače! Ohranjati morajo svoj obraz in ponos,« pojasnjuje dr. Loibner.

Kaj svetujete slovenskim staršem, ki si prizadevajo za svobodno odločanje glede cepljenja otrok. Kaj je najbolj učinkovito? Kje začeti?

To je boj za svobodo. Vedeti moramo, da obstajata dve skupini, ki ohranjata cepljenje pri življenju, proizvajalci cepiv in zdravniki. Ne le zato, ker s tem služijo, ampak zato, ker so to vedno počeli. Zdravniki so se tako naučili. Kako pa bi izgledalo, če bi nenadoma govorili drugače! Ohranjati morajo svoj obraz in ponos.

V Sloveniji naj bi po nekaterih informacijah zdravnikom grozili z denarnimi kaznimi (slišali smo celo številko 6000 evrov), če staršev, ki niso cepili svojih otrok, ne prijavijo zdravstvenemu inšpektorju. V zakonih tega ni, toda v javnosti je doslej le en zdravnik kritično spregovoril o cepljenju.

V Avstriji imamo približno 200 zdravnikov, ki ne cepijo, toda tega ne govorijo javno. Imam kolega, ki je vedno, ko je moral cepiti, šel za zaveso, cepivo zlil v odtok in zapičil prazno iglo. Še en zdravnik, ki ga poznam, ravna podobno. Vedno več je takih.

V Sloveniji že leta poteka boj staršev s sistemom. V tem krogu obstaja veliko medsebojne pomoči, toda stiske so vseeno velike.

Vedno obstajajo zdravniki, ki jih lahko pridobimo na našo stran in o njih je treba šepetati. Ne sme se jih izpostavljati, da ne zaidejo v težave. Pri društvu imamo imena zdravnikov, ki pacientov ne silijo k cepljenju. Če se ljudje obrnejo na nas, jim podatke posredujemo. Seveda nimamo uradnega seznama, saj bi bili tako ti zdravniki lahko ogroženi. To je eno, kar lahko naredite. Drugo je, če se poškodujete in vas hočejo v bolnici rutinsko cepiti proti tetanusu. V tem primeru ljudem svetujem, naj se zlažejo. Tedaj je laž obramba in obramba ni greh.

Uh, poznam to izkušnjo. Na urgenci sem zavrnila cepljenje sina proti tetanusu. Strašna stvar. Nato je zdravnica priznala, da je sama zelo skeptična do cepiv, toda tetanus in davica, to pa sta edini cepivi, ki ju res priporoča. Bila sem pripravljena na spor, če bi vztrajali – to je nepredstavljiv pritisk, misel na cepljenje pa zame nepredstavljiva.

Seveda. Noben človek v Sloveniji že 30 let ni videl tetanusa ali davice.

O, pa je! Pred veliko leti je menda umrl nek gozdar, za tetanusom.

Ja, seveda, gozdar, ja ja, gotovo je bil star 90 let ... Na enem od predavanj sem spoznal mamo, ki mi je povedala, da v bolnico seboj vedno vzame moža, če bi zdravnik slučajno izvajal pritisk. Nato je vstala neka druga gospa in rekla: ''Gospod doktor, da boste vedeli – jaz ne potrebujem svojega moža, vse to uredim sama!'' Seveda, toda vse ženske niso tako odločne. Čestitam tistim, ki to zmorejo. Spoznal sem mamo, ki je imela na smrt bolnega otroka, bil je v brezupnem zdravstvenem stanju. Vzela ga je iz bolnice, ker mu tam niso znali pomagati, in lečeča zdravnika sta ji grozila, da se bodo videli na sodišču. ''Le poskusite, le poskusite!'' jima je zabrusila. Bila je zelo odločna. Po dveh mesecih se je otrokovo stanje izboljšalo. Krvavi pot je tekel z mene pri tem pacientu. Na koncu je popolnoma ozdravel.

Ker njegovo telo ni več dobivalo strupov?

To je prvo, kar moramo storiti, da nehamo zastrupljati. Hotel pa sem reči, da so ženske bolj diplomatske od moških. Mama bo vedno našla pot, bodisi s simpatičnostjo, izmikanjem, prestavljanjem, ali z resnico. In če eni uspe, lahko uspe tudi drugim. In tako, kot ste rekli, na koncu zdravnik pristavi, da je tudi sam kritičen do cepljenja ...

So še kje v Evropi take razmere, taka cepilna represija kot v Sloveniji?

Da, podobno je na Južnem Tirolskem v Italiji, kjer živi avstrijska manjšina. To je ena najbogatejših dežel v Evropi in tam plačujejo zelo visoke kazni. Obvezna so vsaj štiri cepiva. Če ne cepiš, si lahko tudi ob avto. Poznam družino, ki se ji je to zgodilo. Večinoma gre za družine z več otroki, ki prej ali slej ne cepijo več. Tam vlada drugačen duh, drugačna predstava o življenju. Nek oče zelo veliko dela, da lahko plačuje kazni, čeprav se te ne stopnjujejo tako kot v Sloveniji. Tam plačaš kazen in imaš nekaj časa mir. Ta oče dobro ve, da bo kaznovan, če ne bo cepil svojih otrok, zato veliko več dela. Oblast se poslužuje še drugih metod. Če nekdo kazni ne plača, mu lahko rubijo premoženje.

Koliko slovenskih pacientov ste imeli doslej?

Kar veliko jih je bilo. Med drugim so prihajali farmacevti in žene zdravnikov. Eno leto sem se učil slovenščine, kar dobro sem že znal, nato sem jo premalo uporabljal in precej pozabil. V ordinaciji imam še vedno slovenski slovar. Če imam slovenske paciente, pogledam tja.

Kdo ima avtorske pravice za vašo knjigo, katera založba?

Imamo lastno založbo.

Bi nam prodali avtorske pravice za slovenski prevod?

Prodal? Ne. Takoj vam jih podarjam.

O, hvala! Z veseljem bomo s skupnimi močmi pripravili prevod za slovenske starše.

Imate pravo ime – Naravna imunost. Madžarska skupina se imenuje »Ne dotikaj se me!«. AEGIS pomeni ščit – Aktives Eigenes Gesundes Immun System (Aktiven lastni zdrav imunski sistem). Ideja je torej približno ista. Našemu društvu v Avstriji je seveda nekoliko laže. Tu starši sicer doživljajo enak psihološki teror in grožnje s strani pediatrov in oblasti. Ljudje, ki želijo delat v bolnišnici, se morajo cepiti proti hepatitisu B. Kar nam zares pomaga na tej poti, pa so informacije. Predvsem prek spleta. To morajo dopustiti. Cenzure si danes ne morejo več privoščiti. Zaradi vsega, kar se dogaja, sem se odločil, da bom vso energijo usmeril v predavanja.

V Avstriji že desetletja nismo imeli epidemij

Dr. Loibner razlaga: »Če v Avstriji pride do enega samega primera ošpic, morajo vsi necepljeni otroci ostati doma in ne smejo v šolo 14 dni, čeprav to ni v skladu z zakonom. Po zakonu bi namreč morali otrokom izdati posamične odločbe o prepovedi vstopa v šolo in država bi morala zanje zagotoviti učitelje za šolanje na domu.«

Kaj menite, kdaj bo Pasteurjeva teorija o mikrobih postala zgodovina? Da bomo zvedeli za resnične vzroke bolezni. Vse temelji na teoriji zlobnih mikrobov.

Zelo velika industrija sloni na tej teoriji premagovanja zunanjega sovražnika. Na tem slonijo tudi odločitve oblasti. V resnici nalezljivih bolezni ni, ošpice in mumps, to ne obstaja na tak način, kot nam govorijo. Do teh bolezni v resnici pride zaradi podhladitve, zastrupitev s hrano, to so sezonske bolezni zaradi pomanjkanja določenih vitaminov (posebej ošpice)… Ampak v učbenikih danes pač tako piše, tako se učimo in potem »tako je«. Vse te reči sem analiziral v svoji knjigi, naslednja knjiga, ki še ni izšla, pa bo govorila o prenašanju bolezni.

Kaj pa epidemije? Pri nas uradna medicina venomer obeša na velik zvon, da v državah, kjer cepljenje ni obvezno, torej tudi pri vas v Avstriji, prihaja do epidemij oslovskega kašlja, ošpic in drugih bolezni. O kakšnih številkah tu sploh govorimo? Trenutno imamo v Sloveniji epidemijo oslovskega kašlja, toda ne povedo nam, koliko obolelih je cepljenih in koliko ne? O čem pravzaprav govorijo? Kako to določijo?

To določijo samovoljno. Pred sedmimi leti je bila epidemija ošpic v Salzburgu. Zbolelo je 0,5 odstotka otrok.

In koliko od obolelih je bilo cepljenih?

Rečeno nam je bilo, da tega ne moremo izvedeti, ker bi zahtevalo preveč administrativnega dela. Zdravstveni inšpektorji pač živijo od cepiv. Svoj položaj imajo zaradi cepiv. Pozabil sem poudariti, da je bil Napoleon tisti, ki je uvedel obvezno cepljenje in vso z njim povezano državno birokracijo. Še danes ima vsaka zvezna dežela svoje ministrstvo, ki ima poseben oddelek za cepljenje. Tako vsi mislijo, da to spada k zdravju in k državi, saj je to državna ustanova. Kot na primer vojska ali odvoz smeti ima tudi cepljenje svoj resor. Ljudje zato živijo z mislijo, da se je treba cepiti. Nismo še tako daleč, da bi razumeli: Cepljenje je medicinski poseg in zanj se ljudje zavestno odločijo šele po jasni obrazložitvi. To spada k temeljnim človekovim pravicam, osebna svobodna odločitev vsakogar je, ali poseg želi ali ne. Ta misel se mora šele prebiti do ljudi. To je svoboda odločanja. Tetanus, KME, HPV povrh vsega sploh niso nalezljive bolezni. Zakaj bi se torej morali cepiti? Imajo moč in lahko si samovoljno izmišljujejo razloge in lažejo.

So v Avstriji kakšne bistvene razlike med posameznimi zveznimi deželami?

Po vsej Avstriji je približno enako. Kazni pri nas ni. Dobijo pa starši v Gornji Avstriji premijo, če so njihovi otroci cepljeni po programu.

380 evrov, kajne?

Vidim, da ste zelo dobro obveščeni. Proti temu so potekale celo demonstracije. V Gornji Avstriji imamo tudi največ nasprotnikov cepljenja. Tam pride na vsako predavanje 150, 200, tudi 300 ljudi, čeprav je treba plačati vstopnino. Kadar prireditev organizirajo promotorji cepljenja, je vstop prost, obiskovalcem je na voljo bife, a kljub temu pride le kakih dvajset ljudi. Dogodka se udeleži denimo nek profesor z Dunaja ali drug zdravnik, oglašujejo ga zdravniška zbornica, zdravstvena zavarovalnica in ministrstvo za zdravje, pa vseeno pride samo peščica. Naša predavanja redno obišče 200 do 300 ljudi.

Pri nas lahko zdravniki, ki jih plačuje država, dobijo dodatne honorarje, če predavajo na dogodkih, ki jih organizirajo farmacevtske družbe. Časopisi poročajo o takih prejemkih. Naš krovni državni inštitut ima v rokah vse od nabave in distribucije cepiv do sprejemanja programov cepljenja, beleženja in nadzorovanja poročil o stranskih učinkih cepiv. To so očitni konflikti interesov, kajne? Jih poznate tudi v Avstriji?

Da, imamo nekaj podobnega. V Avstriji ima lahko zdravnik svojo (hišno) lekarno. Zdravila se tudi za bolnišnice prodaja le prek lekarn. V odmaknjenih krajih, kjer v bližini ni večjih mest, ima lahko zdravnik poleg tega, da zdravi, torej še svojo lekarno. Ti zdravniki cepiva nabavljajo v večjih količinah in ceneje in ti nato tudi posebej radi cepijo.

V Sloveniji so bile že izrečene grožnje, da necepljeni otroci ne bi smeli v vrtce ali šole, kar je kršenje temeljnih ustavnih pravic. Ideja je bila tudi, da starši ne bi dobili plačane bolniške, če bi necepljen otrok potreboval nego. Kako komentirate te grožnje in kaj pravite na to, da v Nemčiji necepljen otrok ne sme v šolo tri tedne, če se na šoli pojavi »epidemija«. Ali ni to diskriminacija?

Inšpektorji to počno. Če pride do enega samega primera ošpic, morajo tudi v Avstriji vsi necepljeni otroci ostati doma in v šolo ne smejo 14 dni. To sploh ni v skladu z zakonom. Po pravilih bi namreč morali, če pride do epidemije, otrokom izdati posamične odločbe o prepovedi vstopa v šolo in država bi morala za te otroke zagotoviti učitelje za šolanje na domu. To bi bilo v skladu z zakonom. Seveda pa je velika razlika med izbruhom bolezni in epidemijo. Epidemija sploh ni definirana. Pravzaprav epidemije pri nas nismo imeli že več desetletij.

Politično vprašanje torej. Kot je politično vprašanje tudi, da v Sloveniji zdravnikom ni dovoljeno uporabljati naravnih metod zdravljenja. Če bi jih, bi izgubili licenco.

Zdravniki se očitno še premalo zavedajo svojih pravic. Za te pravice bi se morali zavzeti sami. Seveda jih lahko pri tem podpirate.

Tako kot se starši borimo za svobodo odločanja o cepljenju otrok, tako bi se morali tudi zdravniki boriti za svoje pravice do uporabe različnih metod zdravljenja?

Da. Pot bi lahko bila sledeča: Zbere se dvajset zdravnikov, ki se hoče boriti za tako možnost na podlagi uredbe o izobraževanju. Recimo homeopatija, ki je zahtevna metoda in vzame veliko časa, potrebuje standardizirana pravila, kaj se mora homeopat naučiti, kakšne izkušnje in znanje mora pokazati. Vse to mora biti definirano, vzpostaviti je treba združenje za homeopatske zdravnike, in ko vse deluje, država ne more reči ne. Za vsak tak korak so potrebni zdravniki, ki zadevo predstavijo zdravniški zbornici. Le tako se to lahko izpelje. Homeopatija sicer v Avstriji v bolnišnicah tudi ni dovoljena.

V Nemčiji pa je, tudi tradicionalna kitajska medicina in osteopatija sta dovoljeni.

Da. V Avstriji je drugače. V koncesijskih ordinacijah zdravniki smejo izvajati vse te metode, četudi uradno niso priznane s strani ministrstva, v bolnišnicah pa ne.

Problem je, če plačuješ visoke prispevke za zdravstveno zavarovanje, nato pa greš samoplačniško k homeopatu, na bioresonančno terapijo, terapevtu tradicionalne kitajske medicine ipd., kjer plačaš vse še enkrat sam. V Nemčiji je mogoče vsaj račune za zdravstvene storitve in dopolnilna zdravila uveljavljati kot davčno olajšavo, v Sloveniji ne. Skratka, od uradne medicine ne dobimo tega, kar želimo, zavarovalnica pa ne krije zdravljenja, za katerega menimo, da ga potrebujemo.

Ampak zasebni zdravniki nimajo nobenega interesa, da bi bili plačani s strani zdravstvene zavarovalnice, kajti zavarovalnica ne bo mogla nikoli plačati toliko, kolikor lahko zaračunajo oni sami. Honorar za zdravnika ni določen, to je prosti trg.

Nismo še tako daleč, da bi razumeli, opominja sogovornik: »Cepljenje je medicinski poseg in zanj se ljudje zavestno odločijo šele po jasni obrazložitvi. To spada k temeljnim človekovim pravicam, osebna svobodna odločitev vsakogar je, ali tak poseg želi ali ne. Ta misel se mora šele prebiti do ljudi.« (Foto: Shutterstock)

Bi radi še kaj sporočili slovenskim staršem, ki so v težavah zaradi cepljenja?

Če hočemo doseči skupni cilj, moramo dati na stran delitve, osebne zamere in predsodke. Vedno je dovolj razlogov za nesoglasja in prepir, toda držati moramo skupaj. Velikokrat mislim na vas, ker vem, kako je vaš sistem brutalen in totalitaren. Prišel sem tudi do spoznanja, da morajo nekateri med nami več delati, se bolj izpostavljati, nastavljati glavo … Nihče ni sam, na vsakem koraku se najde kdo z enakim mnenjem, zato nam bo uspelo. Tudi v vladi se vedno najde kdo, ki nas razume, čeprav so tam večinoma ljudje, ki se držijo splošnih usmeritev in o cepljenju niso niti informirani. Mislijo, da cepljenje varuje, da je pomembno. Zato je tako bistveno obveščanje, deljenje brošur, organiziranje manjših skupin, ki nato rastejo, sledijo predavanja, čez kako desetletje pride do naslednjih korakov, kot so nastopi v medijih. Urednica radijske postaje in časopisa, ki me večkrat povabi na intervju, mi pravi: ''Gospod doktor, da boste vedeli, mi smo tukaj vsi proti cepljenju, toda vodilni povejo, kaj bo objavljeno.'' Vodilni zgodbo prikrivajo, tu in tam pa vseeno pridemo skozi. V primerjavi z obdobjem pred desetimi letih v Avstriji zdaj kar polovica staršev ne cepi več ali samo z določenimi cepivi; to so generacije staršev od 25 do 40 let. Do tega je prišlo v desetih letih našega dela. Prepričani bodite, vedno se najde pot. Sprva se morda zdi, da ste sami, a kmalu vidite, da ni tako in da imajo tudi drugi ljudje poškodbe po cepljenju. Samoumevno je, da nekaj moramo storiti. Ime vašega društva mi je res zelo všeč! Če vam lahko pomagamo, bomo to z veseljem tudi storili.

Iskrena hvala za vaš čas in podporo, zelo cenimo vaše delo.

Za gibanje Naravna imunost so se z dr. Loibnerjem 16. maja 2014 v avstrijskem Gradcu pogovarjale Claudia Albina Massier (München), Adrijana Lukačič (Gradec), Jana Vesel (Ljubljana).