Intervjuji

Vsi intervjuji - povzetek |  Robert F. Kennedy ml.  |  Christof Plothe  |  Alfred Bogomir Kobal  |  Larry Palevsky |  Ludmila Eleková |  Johann Loibner (posebej za Slovence) |  Slađana Velkov |  Georg Kneißl |  Karin Rižner |  Željko Poljak |  Rolf Kron |  Lucija Tomljenović |  Johann Loibner |  Natasha Campbell-McBride


Intervju: Georg Kneißl, dr. med., splošni zdravnik, povezovalec zahodne in vzhodne medicine

Cepljenje moti naravne regulacijske procese v organizmu

Georg Kneißl: »Necepljeni otroci nimajo blokad kot cepljeni, zaradi katerih imajo slednji motnje koncentracije, močijo posteljo ali začno jecljati. Čudovito je gledati necepljene otroke, kako lepo se razvijajo.«

Georg Kneißl je splošni zdravnik, ki je že v času študija je začutil, da sodobni medicini manjka celostni pogleda na zdravje in bolezen. Postal je tudi strokovnjak tradicionalne kitajske medicine in homeopatije in velja za zdravnika, ki povezuje najboljše iz obeh sistemov. V njegovo zasebno prakso v Nemčiji prihajajo bolniki z najtežjimi obolenji, tudi otroci, resno poškodovani s cepivi.

Dr. Kneißl, pozdravljeni! Rad bi se pogovoril o tem, kako deluje človek kot sistem in kaj lahko naredimo, če v njegovem sistemu zaradi cepljenja ali drugih dejavnikov zavlada zmeda. Najprej ste v Nemčiji doštudirali zahodno medicino. Zakaj vas je potem vleklo k homeopatiji in tradicionalni kitajski medicini (TKM)?

Na srečo sem že v času študija začutil, da nam primanjkuje predvsem celostnega pogleda na človeka. Pri študiju ti denimo natvezejo, da če se nekdo jezi in dobi čir na želodcu, je treba le predpisati blokatorje izločanja želodčne kisline in vse bo izginilo, če pa bomo prenehali jesti blokatorje, pa se bo bolezen ponovno pojavila. S tako pomanjkljivo razlago se nisem mogel sprijazniti. Vedel sem, da si moram obzorje razširiti, da moram gledati na probleme celostno. Zakaj se določen človek tako odzove? Ko raziskujemo vzroke, pridemo do konstitucije, do homeopatije, in raziskovanje gre nato še dlje.

Kako ste ugotovili, da cepiva zmedejo celotni sistem?

Zadeve poznam tako dobro, da lahko preverim energijsko pretočnost sistema. Ker sem izobražen tudi s področja kitajske medicine, diagnozo iščem skozi energijske tokove. Pravzaprav pri vsakem bolniku vedno najprej preverim vse pretoke energij.

To je nekakšna mreža, ki teče skozi telo, prek organov, prek človekovega energijskega telesa, kajne?

Drži. Lahko si predstavljamo takole. Da bi bil človek zdrav, mora v njegovem telesu vse pravilno sodelovati. Sodelovanje krmilijo povsem preprosti sistemi naravnih tokov. Delujejo podobno kot hišni ogrevalni sistem. Da bi dobili enakomerno temperaturo 20 stopinj, v hiši potrebujete ogrevalni sistem s senzorji, regulatorji, termostati, in sistem mora samodejno prepoznati, kdaj se temperatura dovolj zniža, da se spet zažene. V telesu je enako. Imamo centralni sistem – to so naši možgani. Možgani pošljejo sporočila, informacije, krmilne signale na periferijo in tako upravljajo presnovo, imunski sistem, telesno temperaturo, prekrvavitve,... Težave nastanejo, če se tok informacij ali sporočil zaradi nečesa prekine. Tok informacij lahko prekinemo mehansko, npr. z brazgotino, ali če se nahajamo na območju vira sevanja, npr. kadar močno sevata mobilna telefonija ali računalnik, ali pa tedaj, ko se v telesu zadržujejo kakšni strupi, morda bakterije. Pri svojem pacientu preverim vse energijske tokove in tako razberem, kaj se dogaja. Vidim, da je pretok informacij nekje blokiran zaradi amalgama, drugje zaradi glivic, na tretjem mestu cepiva ... Na ta način sem spoznal, kako močan vpliv imajo cepiva na nastanek kroničnih bolezni.

Lahko navedete nekaj tipičnih blokad, ki jih povzročijo cepiva, morda zaradi vsebnosti aluminija? Morda zato sistem ne more več pravilno delovati?

Tako je, to vidimo predvsem pri alergijah. Začnimo z ugotovitvijo, da pojavnost alergij narašča. Vse več jih je, šolska medicina pa ne ve, od kod so prišle in kje so vzroki. Najprej moramo povedati, kaj sploh je alergija. Je prekomerna reakcija telesa na nek dražljaj. Vprašanje seveda je, zakaj telo to počne. Razložimo lahko z meridiani. Preprosto – imamo sistem, ki na določen dražljaj vedno prikliče pravilen odziv. Vzemite seneni nahod pri zdravem človeku: delček cvetnega prahu prileti in zadane ob sluznico; sistem mora prepoznati, da gre za cvetni prah – neželeno snov oziroma nek tujek, nato pa mora z zadevo opraviti. To naredi tako, da pošlje tja tri vojake s samokolnicami, ki umazanijo odpeljejo. Pri alergiji telo ne pošlje treh vojakov, ampak na stotine ali tisoče. Zakaj telo to počne? Ker je upravljanje, krmiljenje procesov v telesu moteno. Če pregledamo sto alergikov, ali je pri njih kje napaka v krmiljenju, bomo vedno našli dva ali tri meridiane, ki delujejo moteno in povzročajo napako. Ugotovili bomo, da so pri blokadah vedno prisotni strupi, predvsem amalgam, torej živo srebro iz zobnih zalivk, zelo pogosto pa tudi aluminij in živo srebro iz cepiv. Ti strupi ostanejo v limfnem sistemu in blokirajo oddajanje informacijskih signalov. Telo se zmede in napačno odziva na dražljaje.

Lahko natančneje razložite, kako aluminiju uspe, da telo namesto treh pošlje na stotine ali na tisoče samokolnic?

Aluminij se obesi na limfni sistem in tam ostane. Lahko ostane na mestu, kjer ga vbrizgajo, a gre tudi dlje po limfnem sistemu. Predvsem ga najdemo na glavnem limfnem tkivu, denimo na vratnih bezgavkah in mandljih, tam se nabira. Če aluminij vbrizgajo v roko, se transportira proti predelu vratnih bezgavk in se tam zatakne. Natanko skozi ta predel vratu pa poteka upravljanje telesa, pravimo mu sončni pletež. Tu se torej regulirajo procesi imunskega sistema v telesu in tu pride do prekinitve prenosa informacij oz. »kurirske službe«.

Težava ni le v tem, da prihaja po cepljenju do stranskih učinkov, ki lahko vodijo do težkih imunskih težav ali težke invalidnosti. Veliko kritikov cepljenja pravi, da so necepljeni otroci v primerjavi s cepljenimi tudi bolj odprti, da imajo močnejši jaz, da so bolj osrediščeni … Imate morda razlago, zakaj je večina necepljenih otrok na boljšem od večine cepljenih?

Zelo pogosto vidimo, kako se med otroki množijo težave s slabo koncentracijo, nemirom (takim otrokom pravijo vrtavke). Pri njih vedno najdemo motnjo v lateralizaciji. To pomeni, da njihova leva in desna možganska polovica (torej motorična možganska polovica in čutna možganska polovica) ne moreta pravilno sodelovati. To imenujemo motnja v lateralizaciji. Veliko pogosteje jo najdemo pri cepljenih otrocih. Lateralizacijo upravlja meridian sečnega mehurja. Zelo veliko otrok ima težave z mehurjem, močijo posteljo ali dolgo rabijo, da postanejo čisti, začnejo tudi jecljati, imajo motnje koncentracije, vse to so znaki, da je moten meridian sečnega mehurja. Ta pa je moten zato, ker teče prek sončnega pleteža in limfnega sistema v možgane, kjer kot z nekakšnim stikalom povezuje obe možganski polovici. Na tej poti so torej navzoče blokade, ki so nastale s cepljenjem. Necepljeni otroci teh blokad nimajo, torej se lahko svobodneje razvijajo, pri njih se lateralizacija dobro izoblikuje, možganski polovici pa med seboj bolje sodelujeta. Čudovito je gledati necepljene otroke, kako lepo se razvijajo.

Pri težkem invalidu so možgani fizično skoraj povsem uničeni. Mnogim zdravnikom uspe z izločanjem strupov vsaj zmanjšati ali celo popolnoma odstraniti pojavljanje možganskih krčev. Zakaj po izločitvi lahkih in težkih kovin ti krči oz. napadi prenehajo?

Tudi sam zdravim nekaj otrok, ki so po cepljenju postali težki invalidi in so imeli hude napade možganskih krčev. V mislih imam predvsem nekega otroka z Dunaja, omenjam ga tudi v svoji knjigi. Po cepljenju je imel vsak dan po 50 napadov oz. krčev in nobeno zdravilo ni prijelo. Po terapiji z odstranjevanjem težkih kovin, predvsem iz jeter in žolčnega sistema, smo otroka razbremenili in energija skozi meridian jeter in žolča lahko spet teče. Meridian jeter in žolča je odgovoren za pravilno napetost v telesu. Ko se prekomerna napetost sprosti, se krči zmanjšajo. Toda težke kovine gredo še precej globlje, v živčni sistem, kjer pa povzročijo opustošenje. Tedaj tako rekoč ni možnosti ozdravljenja. Napade krčev sicer lahko umirimo, morda povsem izginejo, zelo malo pa je možnosti, da bo nadaljnji razvoj otroka potekal pravilno. Skoraj nemogoče je pozdraviti te motnje.

Lahko to razložite še na biokemijski, snovni ravni? Kako pride do težkih poškodb možganov pri invalidih, ki sploh ne morejo več uporabljati svojega gibalnega sistema?

Ko strupi iz cepiv ostanejo v telesu, blokirajo meridiane, ki krmilijo izgradnjo mielinskih ovojnic živcev in živčnih celic. Krmiljenje sistemsko poteka tako, da mora človeku zrasti na primer roka. Za izgradnjo živčnih celic v možganih, se te delijo in razvijajo. Če je v krmilnem sistemu blokada, se živčne celice ne morejo razvijati. To smo dobro videli pri poskusu, ki so ga naredili v Calgaryju. Živčne celice so položili v petrijevko in jih kultivirali. Nato so dodali zelo malo živega srebra, tako količino, kot jo najdemo v cepivih. Prikazali so, kako se živčne celice takoj povlečejo popolnoma nazaj, kako se umaknejo in degenerirajo. Videti je podobno, kot če opazujete polža, ki se zaleti v oviro, hitro umakne in povleče tipalo vase. Enako se je v tem poskusu zgodilo z živčnimi celicami. Zamislite si otroka v fazi intenzivnega razvoja, v prvih dveh ali treh letih, ko dobesedno brsti, želi se pognati navzgor in rasti – predstavljajte si, kako zablokira in se umakne. Škoda je nepovratna.

Zakaj so otroci posebej v prvih letih življenja tako ranljivi?

Zato, ker dozorevanje možganov še ni končano. Podobno je kot v materinem trebuhu, tam poznamo več faz razvoja fetusa. Če nekaj vdre tja v času, ko se razvijajo organi, pride do resnih težav. Enako ima človek po rojstvu določene razvojne faze, ko lahko hitro nastopijo težave. Predstavljajmo si čisto majhnega dojenčka, ki niti glave še ne more držati pokonci in se ne more stabilizirati … v tej fazi dozorevanja otroku vbrizgamo snovi, ki napadejo njegove živčne celice in njegov krmilni sistem, pravzaprav hočejo odstraniti in blokirati njegove živčne celice. Saj to je norost!

Ste kritik cepljenja proti poliomielitisu (otroški paralizi). Trdite, da so vsi nemški primeri poliomielitisa v minulih 20 letih izključno posledica tega cepiva. To je zelo močna izjava, to nam morate nekoliko razložiti.

Natanko tako, kot ste povedali. To se ne dogaja samo minulih 20 let, pač pa že 30 ali 40 let. Šolska medicina nam poskuša natveziti, da poliomielitisa nimamo zato, ker cepimo, toda to sploh ne drži! Otroške paralize nimamo zato, ker ne pijemo več vode, v katero spuščajo fekalije. Zato nimamo otroške paralize, kuge, kolere. Lahko rečemo, da po II. svetovni vojni, po tem, ko sta se izboljšali prehrana in higiena, v Nemčiji ni bilo več primerov poliomielitisa. Imeli smo le primere, ki so se pojavili po cepljenju. Hujši in pogostejši so bili izbruhi po vnosu oralnega cepiva, kajti tedaj so se otroci lahko medsebojno okužili. Oslabljen otrok se je z virusom poliomielitisa okužil od cepljenega otroka in pojavili so se poliomielitični simptomi. Zato so oralno cepivo opustili ter izdelali intramuskularno cepivo (torej današnje cepivo, ki se vbrizga v mišico). Res je, v Nemčiji in mnogih drugih evropskih državah že desetletja ni bilo enega samega primera pravega poliomielitisa. To bolezen najdemo v nekaterih nerazvitih državah, kjer je higiena slaba, toda tudi za te države se moramo vprašati, zakaj vendar vsak otrok ne dobi te bolezni. Če je poliomielitis res tako nevaren in nalezljiv, zakaj ga tam, kjer je prisoten, ne dobi vsak otrok? Vzrok je konstitucija. Vedno sem se spraševal, kako je mogoče, da nekateri ljudje „slabo živijo“, pijejo, kadijo, in doživijo 100 let. Ko te ljudi pregledaš, vidiš, da imajo, kar je odločilno – dobro konstitucijo. S seboj na svet so prinesli toliko moči in energije – konstituciijsko moč, da jim vse to ne povzroča nič hudega. Vsak od nas nima takšne konstitucije. To je povezano s tem, v kakšno družino se rodimo, v kateri narod, kje so naše šibke točke. Tukaj vstopa v igro Samuel Hahnemann, utemeljitelj homeopatije. Prav on je to genialno prepoznal. Ugotovil je, da so predniki tistih ljudi, ki imajo npr. pogoste težave z bronhiji, pljučnimi okužbami, kašljem ali astmo, nekoč imeli tuberkulozo. Po tem je sklepal, da določene bolezni naših prednikov tudi nam povzročajo prirojene šibke točke. Vsak dan lahko samo potrdim, da je res tako. Predstavljati si moramo takole. Če se določene bolezni pojavijo v več zaporednih generacijah, nastane občutljivost določenih struktur. Na tistem mestu so vrata npr. namesto 50 centimetrov široka le 20 centimetrov. Virus lahko to šibkost izkoristi, da pride skozi. Toda problem ni odvisen od virusa, pač pa od širine vrat. Vrata je treba ojačati, to je bistveno!

Kaj pa naredi šolska medicina, še dodatno oslabi vrata?

Da, v bistvu vrata še oslabi. Pogosto vidimo tak primer … šolska medicina je uvedla cepivo proti bakteriji Hib, in sicer zato, ker se je pojavljajo veliko oz. čedalje več vnetij možganske ovojnice zaradi okužb z bakterijo Hib. V času mojega študija na Medicinski fakulteti bakterije Hib sploh nismo poznali. Pojavila se je zaradi dolgoletnih terapij z antibiotiki. Prekomerna uporaba antibiotikov je privedla do tega, da se je bakterija Hib pojavila in začela nekaterim otrokom povzročati vnetja možganske ovojnice. Nato so proti njej uvedli cepljenje in opazili so, da je število vnetij možganskih ovojnic zaradi te bakterije bistveno upadlo. Cepljenje torej vendarle nekaj prinaša, so sklepali. Toda skupno število vnetij možganskih ovojnic je ostalo enako. Kaj se je zgodilo? Na to mesto je stopil drug mikroorganizem. Cepljenje morda nekoliko izgradi imunost proti A, toda v sistem zdaj lahko pride B. Problem je pravzaprav večji, kajti vrata so postala široka le 20 namesto 50 cm. Veliko bolj smiselno je, da bi vrata ostala razširjena na 50 cm, kajti tedaj je čisto vseeno, ali se soočimo s problemom A, B ali C.

Šolska medicina torej deluje po logiki, da bolj je sistem človeka šibek, bolj mu lahko vcepimo nekakšno imunost s pomočjo aluminija.

Tako približno je to videti.

Ni to nekakšna nevroza, da potrebujemo vedno več tega?

Res je. Tako sistem vzdržuje samega sebe. Naredijo nekaj novega, odpravijo nek majhen simptom, pride do nekih stranskih učinkov in nastanejo novi simptomi, ki jih je treba spet odstraniti – tako se sistem zelo dobro vzdržuje.

Zakaj je tako absurdno dojenčke cepiti proti hepatitisu B?

Hepatitis B … o njem se kdaj sprašujejo tudi matere. Ko jim zadeve pojasnimo, hitro soglašajo in razumejo zadevo. Hepatitis B lahko dobimo le prek spolnega odnosa ali z drogiranjem, ne pa pri igri v peskovniku. V tem primeru bi moral biti v peskovniku prisoten otrok s hepatitisom B, ki bi drugega otroka tako pogrizel, da bi si oba v potokih izmenjala kri. V takem primeru bi lahko bilo nevarno. Ali bi se to res lahko zgodilo v resničnem življenju? Vprašati bi se morali, kako neki je ogrožen trimesečni dojenček, da bi lahko dobil to bolezen, ki se prenaša spolno in z drogiranjem. Pravzaprav je to norost. No, saj to dejansko priznavajo. V tem obdobju cepijo zgolj zato, ker tedaj dojenčke še lahko „ujamejo“ prek rednih pregledov, kasneje jih ne morejo več.

So še druga cepiva, ki kažejo podobne absurde?

Sploh ne vem, kje bi začel ...

Povejte nam enega ali dva najhujša primera.

Pri poliomelitisu sva že bila, ni ga že 50 let. Pri davici je enako. Tetanus je zelo zanimiv. Tega je treba malce natančneje pojasniti, gre prav tako za absurd. Šolska medicina vzame strup tetanusne bakterije, ga oslabi in nato vam ga trikrat vbrizga. Nastanejo protitelesa na ta strup. No, zdaj šolska medicina trdi, da smo zaščiteni proti tetanusu, ker imamo v krvi protitelesa. Če bi to res delovalo, bi lahko naredili sledeči preizkus: Grem v gozd in poiščem zeleno mušnico, vzamem njen strup, ga oslabim in vam ga trikrat vbrizgam. V krvi boste imeli protitelesa proti strupom zelene mušnice. Potem vam dam krožnik juhe in vas vprašam, če bi jo pojedli. Kaj neki se gredo? Jetra in naš celoten sistem predelujejo strupe ne glede na to, če imamo v krvi protitelesa ali ne. To s protitelesi nima nobene zveze. Pri virusu gre za nekaj drugega. Če izdelamo cepivo proti ošpicam in ga vbrizgamo, se v telesu tvorijo protitelesa proti virusom ošpic. No, to bi lahko imelo več smisla, saj gre velik del obrambe imunskega sistema prek protiteles. Toda ne pri strupih! Ta problem velja tako za davico kot za tetanus. Proti strupom ni mogoče imunizirati nikogar. Če bi to bilo mogoče, bi se zdaj cepil proti pivu in bi ga lahko pil, ne da bi postal pijan. To bi bilo super! Popolnoma absurdno torej.

Mislim, da bi pivovarne imele nekaj proti cepljenju proti pivu. Kako je mogoče, da se proti nečemu cepimo, kar z vidika šolske medicine, če tako rečem, sploh ne more delovati? Kako je to sploh mogoče?

Ne vem, zakaj o tem ne razmišljajo. Kakovost oz. smiselnost nekega cepljenja šolska medicina vedno utemeljuje s tvorbo protiteles. Le na podlagi protiteles določajo, ali je bilo cepljenje uspešno ali ne. Toda protitelesa niso kriva za to, da lahko nekaj zmanjšujem (izločim), tudi pri virusu ne gre tako. Da se lahko branim pred virusi, seveda potrebujem protitelesa, imeti moram močan limfni sistem, potrebujem tudi določeno obrambo na koži, v črevesju, potrebujem dobro razstrupljanje ledvic in jeter. Potrebujem veliko več kot protitelesa. Šolska medicina uspeh pripisuje izključno protitelesom.

Vir

Objavljeno besedilo je izvleček iz 60-minutnega intervjuja in odlomek posnetega materiala k nastajajočemu dokumentarnemu filmu: »Mi ne cepimo!«. Intervju je v slovenščini dostopen tudi kot video posnetek, ogledate si ga lahko tukaj: