Intervjuji

Vsi intervjuji - povzetek |  Robert F. Kennedy ml.  |  Christof Plothe  |  Alfred Bogomir Kobal  |  Larry Palevsky |  Ludmila Eleková |  Johann Loibner (posebej za Slovence) |  Slađana Velkov |  Georg Kneißl |  Karin Rižner |  Željko Poljak |  Rolf Kron |  Lucija Tomljenović |  Johann Loibner |  Natasha Campbell-McBride


Intervju: mag. Karin Rižner, biologinja, terapevtka in zagovornica naravne imunosti

Napovedujem: nalezljive bolezni prihajajo nazaj

Karin Rižner: »Zdravstvena politika sprejema odločitve na podlagi podatkov ali vzgibov, ki niso nujno pravilni. Drugo je, kaj odkriva znanost, in pri tem drugem niti slučajno ni nobenega konsenza. Številni resni raziskovalci v svojih študijah pritrjujejo, da stvari niso take, kot nam jih zdravstveni politiki nato olepšane prikazujejo.« (Foto: osebni arhiv)

Kako se počutite v vlogi ene od redkih strokovnjakinj v Sloveniji, ki že 15 let javno razkriva drugo plat cepljenja? Se je v letih, odkar opozarjate, da cepiva poškodujejo imunski sistem in zdravje otrok, kaj bistvenega spremenilo?

Počutim se osamljeno. Še vedno (smeh). Zelo sem vesela, da so se okrepila starševska gibanja. Pogrešam pa zdravnike, ki bi si upali na glas povedati svoje zadržke, saj vem, da jih imajo. Na tem področju sem aktivna od leta 1999, ves čas srečujem strokovnjake, ki so zaskrbljeni, pogovarjamo se o tem, toda javno nočejo nastopiti.

Torej so med zdravniki, biologi, kemiki ljudje, za katere veste, da imajo stališča, povsem sorodna vašim, vendar jih zaradi določenih razlogov ne želijo povedati? Koliko jih je?

Seveda so taki. V Sloveniji jih je še vedno peščica, čeprav bistveno več kot včasih. A se skrivajo, sploh zdravniki.

Kako utemeljijo, da se skrivajo?

Gre za dve dilemi. Po dolgoletnih izobraževanjih bi bilo vsakemu posamezniku zelo težko priznati, da je bil zaveden. Sama sem potrebovala pol leta, da sem prišla k sebi po tem, kar sem odkrila v znanstvenih študijah. Težko je, tedaj si lahko rečeš samo: »Toliko časa sem študirala, zdaj pa si lahko veliko znanja zataknem za klobuk.« Tak korak je za pediatra, ki je leta in leta cepil, še težji. Stopiti mora nazaj in si izprašati vest. Tudi sama sem si jo morala. Spraševala sem se, kaj sem naredila svojemu otroku, ko sem dopustila cepljenje.

So med pediatri taki, ki dejstva o cepljenju res dobro poznajo, torej tudi drugo plat?

Oja, sem jih že srečala, čeprav so redki. Kolikor sem seznanjena, imajo bodoči zdravniki na Medicinski fakulteti le eno uro predavanja o cepljenju. Zdravnike se v povezavi s cepljenjem javno prikazuje kot strokovnjake, toda večina o tem ne ve tako rekoč ničesar. Kar bi jim lahko pomagalo pri seznanjenju, je njihova praksa. Toda izkušnje iz prakse so zavrgli in se podredili doktrini. Menim, da si večina pred drugo platjo cepljenja zakriva oči. Lahko jih razumem, narediti ta korak je res težko.

Zanimivo je, da v tujini, denimo v ZDA, v Nemčiji, Avstriji, srečamo pediatre, ki odkrito povedo, da nič več ne cepijo otrok ali pa staršem predstavijo celovito sliko in jim prepustijo odločitev. Zakaj pri nas ni tako?

Zaradi ceha, ki je tako močan, da na grmadi zažge vsakega zdravnika, ki bi hotel razmišljati s svojo glavo. Mislim, da razmere v zdravstvu trenutno niso naklonjene nobenim aktivnostim in nobeni miselnosti, ki se le malenkost oddaljuje od uradne doktrine.

Ste doživljali pritiske in osebne diskreditacije zaradi stališč, ki jih zastopate?

Presenetljivo, da je bilo tega v vseh letih zelo malo. Pričakovala sem bistveno večje pritiske in diskreditacije, sploh na začetku. V pogovorih z večino strokovnjakov sem dejansko dobro prišla skozi. Ko imaš osebni stik in začneš razpravljati, ko vidijo, da res veš, o čem govoriš, se hitro umaknejo in težav v komunikaciji ni.

Morda zato, ker niste doktorica medicine in se ne počutijo ogrožene …

To vsekakor drži, a ne pozabimo na moto »v znanju je moč«. Izhajam iz medicini lastnih argumentov. Medicinska literatura je polna pravih podatkov, treba jih je le najti, pregledati in preučiti.

Večkrat zasledimo, da se v znanstvenih krogih, na najvišji ravni medicine, mirno in odkrito razpravlja o posledicah cepljenja, poziva se k takojšnji preučitvi tveganj, zapiše se, da je določeno cepljenje povzročilo več škode kot koristi. Ko gre za odnos med zdravniki in starši, pa te posledice »izginejo«, pojavijo se komunikacijski šumi, blokade, začne se igra skrivalnic ...

Da. Glavni problem, zakaj do tega prihaja, je naša prisilna zakonska ureditev. Zdravnika smo postavili v zelo čudno vlogo. Izvajati mora neke posege, četudi meni, da ti za bolnika niso najboljši. Že nas starše je sistem postavil v čudno vlogo, zdravnike pa sploh. V Sloveniji so zdravniki prvenstveno izvajalci neke zakonodaje. Izgubili smo odnos med zdravnikom in pacientom, ki bi moral biti nekaj posebnega in zaupnega.

Mnogi zdravniki in zdravstveni funkcionarji trdijo, da v Sloveniji glede cepljenja obstaja »konsenz stroke«. Kaj jim odgovorite?

Povem jim, da to niti slučajno ni res. Eno je zdravstvena politika, ki sprejema odločitve na podlagi določenih statističnih podatkov ali vzgibov, ki niso nujno pravilni. Drugo je, kaj se dogaja na ravni znanosti in kaj odkrivajo avtorji bazičnih raziskav v zvezi s cepivi. Pri tem drugem niti slučajno ni nobenega konsenza, vsaj jaz ga doslej še nisem videla. Gre za številne resne raziskovalce, ki s svojimi študijami pritrjujejo, da stvari niso take, kot so videti oz. kot se olepšano prikazujejo javnosti.

Znanstvene študije in cepilna politika so si navzkriž


Karin Rižner: »Že v 30. letih minulega stoletja dobro vedeli, da je cepljenje problematično, a tedaj je to spoznanje ostalo med peščico v strokovno-znanstvenih krogih. Zdaj vsaka informacija naglo zakroži in ljudje lahko začno kritično razmišljati.« (Foto: osebni arhiv)

Se na področju varnosti cepiv morda dogaja celo nekakšen znanstveni preboj, je danes razkritih več neodvisnih informacij, ki jih nekoč ni smelo biti? Mislim na delo imunologinje dr. Tetyane Obukhanych, na študije dr. Lucije Tomljenović o avtoimunosti pri avtizmu v povezavi s cepivi …

Pravzaprav se take informacije pojavljajo ves čas, že desetletja, toda živimo v informacijski dobi in danes je vsaka taka študija le minuto stran od vas. Velika prednost je tudi, da je informacije mogoče hitreje širiti. Toda resne težave s cepivi so znane že od zgodnjih začetkov množičnega cepljenja. V 30. letih minulega stoletja so dobro vedeli, da je cepljenje problematično, a tedaj je to spoznanje ostalo med peščico ljudi v strokovno-znanstvenih krogih. Zdaj informacija naglo zakroži in ljudje lahko začno kritično razmišljati. Resnica o cepivih je v medicinski literaturi od nekdaj dobro vidna. Zdravstvena politika pa je nekaj povsem drugega. Šele ko bo splošna javnost o vsem tem izvedela več, bo lahko sprevidela, da spoznanja iz študij hodijo navzkriž s splošno zdravstveno politiko, ki nam jo vsiljujejo.

Nekateri epidemiologi in imunologi priznavajo varnostne probleme cepiv, pozivajo k rešitvi teh problemov, vendar rečejo, da se cepljenje mora nadaljevati. Za vas cepiva v nobeni obliki niso sprejemljiva. Zakaj?

Menim, da so cepiva nevarna in neučinkovita. Postopek zaščite, ali kako naj ga imenujem, se je v vseh 200 letih izkazal kot povsem neučinkovit in celo kontraproduktiven. To imunologinja Obukhanycheva v knjigi Iluzije o cepivih lepo razkrije. Dejstva o cepljenju razloži tako jedrnato, da ne vem, ali jih je sploh mogoče razložiti bolje. Celoten koncept cepljenja je zgrešen. Konceptualno je narobe, da komaj rojenega otroka, ki ima minimalne imunske izkušnje, začnemo bombardirati z imunskimi izzivi, in to na povsem nenaraven način. Narava je porabila milijone let, da je ustvarila človekov imunski sistem, ki deluje perfektno in ne dela napak. Poglejte, kako nas recimo hočejo prepričati, da so avtoimunske bolezni napaka imunskega sistema, kar sploh ni res. Avtoimunska bolezen je povsem normalen odziv imunskega sistema v paniki. Telo ne ve, kaj naj bi počelo, ker je soočeno z nenaravnimi razmerami.

Najbrž ste kdaj naleteli na očitke, da ste darvinistka, češ, potem pa cepiva ukinimo in prebolevajmo bolezni naravno ter se prepustimo naravni selekciji.

Zame to ni očitek. Pri vsem, kar smo ljudje do danes odkrili, smo oponašali naravo. Pogosto precej slabo. V naravi je vse dodelano.

S cepivom nam vstavijo kronično bolezen


Kaj mislite s tem, da so cepiva neučinkovita? Da se cepim proti ošpicam in drugo leto lahko dobim ošpice?

Da, seveda lahko! Cepiva so neučinkovita. Mrtva cepiva so popolnoma neučinkovita in ne dajejo nikakršne imunosti. Živa cepiva pa zgolj prestavljajo dovzetnost za akutno bolezen na kasnejši čas.

Je to zato, ker so nam s cepivi pravzaprav vstavili bolezen? Na videz ne zbolimo zato, ker v telesu že imamo to isto bolezen v kronični obliki?

Tako je. Imunski sistem se ne more odzvati pravilno, če že imate v sebi določeno mutirano bolezen, ki ste jo dobili po napačni poti, prek vnosa z iglo. Nimate prave bolezni, imate pa njeno kronično obliko.

… ki je ne vidimo, ker ne dobimo recimo izpuščaja?

Pravzaprav bolezen vidimo. Resda večinoma nima tipičnih znakov, toda lahko vidimo, da je imunski sistem osebe po cepljenju slab, pojavi se dovzetnost za vse mogoče druge bolezni. A ker nimate tipičnih znakov ošpic, vam seveda nihče ne bo rekel: »Joj, vi pa imate že 14 let ošpice!« Natanko to pa je lahko dejstvo.

Ali lahko komentirate konkreten primer? Kako razumeti razlago matere, ki je svojega sina pripeljala na bioresonančno terapijo in se testirala tudi sama, saj je imela podobne zdravstvene težave kot otrok. Ugotovljeno je bilo, da od otroštva še vedno ni izločila virusa ošpic. Kako je to mogoče?

Preprosto. To, kar so ji vbrizgali, je za vedno ostalo v njej in povzročalo škodo na zdravju. Imela je kronične ošpice. Divji virus ošpic se po kratkotrajnem akutnem poteku bolezni izloči. Imunski sistem ga odstrani, kar vidimo kot izpuščaj. Cepilni virus pa je ustvarjen in vbrizgan z namenom, da v telesu ostane, toda tam se lahko z njim dogajajo nepredvidljive reči.

Kje pa se cepilni virus v telesu nahaja?

Najdemo ga na zelo različnih lokacijah, odvisno od tega, katere poti skuša telo aktivirati za njegovo razstrupljanje. Najpogostejša mesta, kjer po dolgih letih odkrijejo delujoč cepilni virus ošpic, so črevo (ker ga telo skuša po tej poti izločiti), tudi ledvice in jetra, pogosta odlagališča so sklepi, nekoliko redkeje živčevje.

V enem od svojih predavanj ste omenili, da je tipična lokacija, kjer se »skrije« cepilni virus mumpsa, centralno-živčni sistem, predvsem glava, kar lahko privede do kroničnih glavobolov. Mnogi mladi ljudje danes trpijo za kroničnimi glavoboli nepojasnjenega izvora.

Da, klasični zaplet tega pa je kronični meningitis.

Kateri del cepiva se tam »skrije«?

Pri živih cepivih so to običajno kar živi virusi. Ker so ti virusi v cepivu oslabljeni, ne sprožijo močnega imunskega odziva v smislu celičnega imunskega odgovora. Običajno torej po cepljenju ne pride do bolezni, pri kateri bi se celotna mašinerija zagnala v smeri izločanja vbrizganih snovi. Namesto tega pa gredo virusi v celice, kjer lahko ostanejo vse življenje. Kadar je človek imunsko oslabljen, se aktivirajo, razmnožujejo in povzročajo netipične bolezenske znake. V primeru mumpsa imate kronični mumps, ki se lahko kaže kot kronični glavobol ali tudi kaj drugega.

Se pravi – mislimo, da smo s cepljenjem postali varni, dejansko pa smo lahko postali bolni, samo da se vstavljena bolezen odraža na druge načine?

Natanko tako. Če gre za t. i. žive viruse v cepivih, se ti zagotovo lahko razmnožujejo v naših celicah. A tudi kadar ne gre zanje, je v cepivu koktejl toksičnih snovi, ki jih telo skuša izločiti. Vse, kar tujega zaide v nas, bo skušalo telo izločiti ali varno naložiti na mesta, kjer naj ne bi delalo težav. Včasih pa žal ni možnosti niti časa za prvo ali drugo, zato človek zboli.

Kaj se dogaja pri otrocih, katerih matere poročajo, da so po cepljenju proti ošpicam dobili izpuščaj, ki je videti kot ošpice in gre za stranski učinek cepiva? So ti otroci izločili vbrizgani virus ošpic?

Drži. Ti otroci so načeloma celo na boljšem od otrok, ki take reakcije niso imeli.

Ali to pomeni, da potem cepivo ne deluje, če je telo virus izvrglo, torej otrok ni zaščiten?

Zaščiten bi bil lahko samo na en način: da bolezen preboli. Samo to daje imunost, torej jamstvo, da bolezni ne boste več dobili.

Kaj pa se ob reakciji z izpuščajem zgodi z ostalimi sestavinami, ki so bile v koktajlu cepiva, ali lahko ostanejo v telesu in povzročajo škodo?

Lahko. Je pa manj verjetno, saj je v opisanem primeru imunski sistem svojo nalogo opravil. Za to ga imamo! Pogosto pozabljamo, zakaj se je imunski sistem sploh razvil. S plošno prepričanje je, da ga imamo zaradi pritiskov od zunaj, ki skušajo uničiti naš organizem. V bistvu pa se je razvil, da iz telesa očisti stare in poškodovane celice ter da se celice lahko obnavljajo. Če zunanje snovi vdrejo v telo, jih je seveda tudi treba počistiti.

Doktrina temelji na ekonomskih razlogih


Vročina je tista, ki spodbuja čiščenje telesa in tvorbo novih celic, kajne?

Tako, izmenjava starih in nastanek novih celic je proces, ki se z vročino močno pospeši.

Zakaj potem doktrina pravi, da je treba zniževati vročino?

Ker doktrino vodi »Big Farma«. Farmacevtska industrija potrebuje bolnike. Nič ni donosnejšega, kot da poškoduješ otroka za vse življenje, saj bo za vedno odvisen od zdravil. Tako ustvarjajo trg.

Temu mnogi rečejo teorija zarote.

Ampak ni.

Kako ni?

Poglejte, kakšne ukrepe sprejema farmacija. Poglejte, kaj je razkrila v svoji knjigi hrvaška zdravnica Lidija Gajski – stalen trend iskanja novih bolezni. Referenčne vrednosti obolenj se premikajo tako, da zajamejo čim večji del populacije, ki nato postane kandidat za zdravila. Kar je nekoč veljajo kot normalno, se danes razlaga kot patološko. Trend ni nov, poteka skozi celotno 20. stoletje in se nadaljuje, tu ni nobene teorije zarote. Zelo lepo se vidi, da gre za ustvarjanje trga.

To najbrž ne bi bilo tako narobe, če bi izločili vpliv korporacij na javno zdravstveno politiko. Če bi imeli trg na eni strani in javno zdravje na drugi, vmes pa kontrolne mehanizme.

Da. Poglejte cepljenje proti noricam, cepljenje proti mumpsu, cepljenje proti hepatitisu B; razlogi za uvedbo vseh teh cepiv so izključno ekonomski. Preverjala sem statistične podatke, kakšen zdravstveni problem je bil mumps, ko so proti njemu začeli otroke množično cepiti. Številke so banalne. Ker so hoteli preprečiti denimo 15 zapletov na leto, so zapravili ogromno denarja, vse precepili, na koncu pa ugotavljajo, da je cepivo tako ali tako neučinkovito. Cepivo kvečjemu zamakne dovzetnost za mumps iz otroštva v odraslost, ko je bolezen bistveno bolj problematična. Raje ne pomislim na vse otroke, ki jih je cepivo poškodovalo, in na kronično bolne po tem cepljenju. Le koliko na koncu ti stanejo naš zdravstveni sistem? Vse to je zelo dobro za farmacevtsko industrijo.

Težko sem sprejela, kaj delamo lastnim otrokom


Karin Rižner: »Težko je priznati, da smo bili zavedeni. Sama sem potrebovala pol leta, da sem prišla k sebi po vsem, kar sem odkrila v znanstvenih študijah. Vprašala sem se, kaj za božjo voljo delamo lastnim otrokom?!« (Foto: Shutterstock)

Katera spoznanja so vas najbolj prizadela in vam odprla oči?

Najbolj me je prizadelo, ker sem imela tedaj, ko sem problem raziskovala, majhne otroke. Ko vsa ta dejstva iz medicinskih študij o cepivih vidiš hkrati, se vprašaš, kako je sploh mogoče, da družba te prakse še izvaja, zakaj vendar tega nevarnega medicinskega eksperimenta nismo že davno ustavili. Rojeva se tretja, skoraj četrta generacija množično cepljenih otrok, ki so čedalje bolj bolni. To se dobro vidi v vseh statistikah. Vprašala sem se, kaj za božjo voljo delamo lastnim otrokom!? To je bilo zame kot mamo nesprejemljivo početje. Zato sem se odločila, da želim ljudi informirati. Zato že leta predavam staršem. Želim si, da bi bil nekdo to storil zame, ko so se rodili moji otroci. Ker sem jih rodila še pred dobo informacijske revolucije, takih informacij nisem imela. Tedaj si se moral skoraj prelomiti, da si prišel do študij. Zame je bil to velik šok, težko sem sprejela, da otroke mečemo levom. Vsako živo bitje naredi vse, da bodo njegovi potomci prišli v odraslost čim bolj zdravi in nedotaknjeni. Kar počnemo zdaj, je spodjedanje pri temeljih.

Kako bomo prišli iz tega? So kakšni signali, ki jih morda zaznavate?

Hm. Po naravi sem optimistka, toda tukaj, v zvezi s tem vprašanjem, sem zelo pesimistična. Glede na to, kako se stvari v svetu odvijajo, ne vidim izhoda. Končalo se bo tragično. Vedeti moramo, da gre za resne kumulativne učinke. Ukrepi bodo prepozni. Zavozili smo, kar se tiče zahodne civilizacije. To je moje osebno mnenje. Preživeli bodo tisti, ki so na planinah in pasejo krave ter nimajo dostopa do ničesar. Največ tri generacije … Že do konca tega stoletja bo naš svet videti povsem drugače.

Zakaj? Ali imunski sistem degenerira, ker ni postavljen pred izzive, ali zaradi poškodb po cepljenju?

Gre za globalen problem. Imunski sistem človeka ne bo več zmogel delati tega, za kar se je razvil. Ne govorim le o cepljenju, ključna je tudi prehrana. Zahodna populacija se bo preprosto prenehala razmnoževati, na to nas opozarja naraščajoči trend neplodnosti in umrljivosti otrok. Kdor tega ne vidi, si zakriva oči. Zame je to tragično. In to ni nobena teorija zarote. Enostavno vzameš uradne podatke in pogledaš. Dobro je vedeti, kam gre svet.

Katere poškodbe imunskega sistema pa so najbolj vidne?

Kažejo se predvsem v tem, da imajo otroci oslabljen imunski sistem, da so dvakrat na mesec bolni, da imajo celo goro zdravstvenih težav, kar ni normalno: težave s prebavili in kožo, astme, alergije na vse, kar leze in gre … To je sodoben otrok, ki ga vsak dan srečujem.

Ali vsi utrpimo poškodbe po cepljenju?

Gre za paleto izidov, po Gaussovi krivulji. Nekateri reagirajo povprečno, nekateri uspejo priti skozi brez večjih težav, so pa otroci, ki ostanejo poškodovani, in otroci, ki umrejo po cepljenju.

Starši pogosto pripovedujejo: »Moj otrok je povsem redu, nobenih reakcij ni imel.«

Dejansko ni nujno tako, kot je videti navzven. Reakcije po cepljenju lahko grobo razdelim v tri skupine. V prvi so ljudje, ki na zunaj ne trznejo, nimajo niti klasičnih reakcij, kot so oteklina, vročina, rdečina na mestu vboda. Pri njih po cepljenju nismo opazili ničesar. Drugi reagirajo denimo z vročino, morda z izpuščajem, pri teh se je imunski sistem uspel odzvati na prejeti izziv in te snovi skušal izvreči iz telesa. V tretji skupini so tisti, ki so se odzvali pretirano, saj je bilo cepljenje zanje travma. Pretirana reakcija je znak, da je šlo za hud napad na telo in za obupan poskus telesa, da bi se obranilo, a tega ni zmoglo. V teh primerih lahko pride do zelo hudih poškodb, tudi do smrti.

In kaj se pravzaprav zgodi otrokom v prvi skupini?

To so tisti, pri katerih pravzaprav ne veš, kaj se je zgodilo, pokaže pa se sčasoma. Predvsem je treba biti pozoren, kaj je z imunskim sistemom, ali ta otrok odtlej morda večkrat zboleva, ali se mu začno pojavljati razni bolezenski znaki, za katere ni mogoče najti pravih razlogov, razni sindromi, avtoimunske bolezni, izbruhi alergij …

Aluminijev adjuvans otroke naredi alergike na hrano


Alergije starši pogosto povezujejo le s hrano.

Vendar so lahko hkrati te iste alergije posledica cepljenja. Pokažejo se morda šele mesece ali leta kasneje. Tudi če ni bilo takojšnjih reakcij, je treba pri osebi, ki ima kdaj kasneje zdravstvene težave, raziskati, ali ni morda izvirni greh v cepljenju.

Kako je alergija ali intoleranca na kravje mleko povezana s cepivi?

Pozorno si poglejte sestavine cepiv, denimo cepivo DTP (proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju). V teh koktejlih so beljakovine govejega izvora, na katere nas s cepljenjem senzibilizirajo. Tetnusna in davična komponenta sta proizvedeni tako, da po izvoru vsebujeta goveje sestavine, na primer razne goveje serume. Raziskovanje sestavin vam bo razkrilo marsikaj. Osebno menim, da so hud problem v cepivih predvsem adjuvansi. Tudi ti so tesno povezani z alergijami. Adjuvans ne deluje le na tisto, kar je vbrizgano skupaj z njim v cepivu, ampak tudi na vse drugo, kar vnesete v telo, ko adjuvans v telesu že deluje. Aluminijeve soli, te so najpogostejši adjuvans, so ekstremno stabilne spojine. Ugotovili so, da lahko v telesu ostanejo celo vse življenje. To povzroči, da je imunski sistem ves čas razdražen. Če adjuvans tega ne bi povzročal, ga v cepivih ne bi uporabljali. To pomeni, da je imunski sistem cepljene osebe zaradi adjuvansa ves čas v nenormalnem stanju in da vse, kar človek poje, denimo beljakovinskega, zaradi tega lahko postane problematično. Opisani mehanizem ni nobena skrivnost. Medicinskim strokovnjakom je dobro znan.

Če nam vbrizgajo aluminijev adjuvans, lahko postanemo alergični na lastno hrano?

Absolutno. Podobno delujejo antacidi, ti prav tako vsebujejo aluminijeve soli in imajo adjuvansni učinek. Pred kosilom vzamete zdravilo za umirjanje želodčne kisline, nato greste jest. Najprej imate v želodcu aluminijeve soli, sledi jim beljakovinska hrana; taka kombinacija vas lahko senzibilizira na vso hrano, ki vsebuje večje količine beljakovin.

Ali večjo škodo zaradi aluminijevih adjuvansov utrpijo ljudje, ki imajo slabše delovanje črevesja in motnje črevesne flore?

Seveda. To je zelo pomembno, stanje črevesja je glavni dejavnik imunosti sploh. Kadar črevesje v kri prepušča makromolekule, ki se niso popolnoma razgradile na t emeljne gradnike, se pojavi težava. Narava je načrtovala, da nerazgrajene molekule hrane ne smejo preiti v kri. Če se to dogaja, je to za organizem alarm, saj nima zaščitnih mehanizmov. Pojavi se reakcija.

Kaj pa količina? Pogosto poslušamo, da so aluminijeve soli vbrizgane v tako zelo majhnih količinah, da to ne igra nobene vloge.

V toksikologiji je znan pojav, ki se imenuje hormeza. Hormeza je značilna za vse organizme in za vse strupe, v naravi je univerzalna. Hormeza nas uči, da koncentracija strupa in njegov biološki učinek nista premosorazmerna in linearna, ampak so največji učinki običajno v povezavi s strupi najmanjših, minimalnih koncentracij. Nihče ne ve natanko, zakaj je tako, znanost to še raziskuje, toda hormeza je kljub temu dobro znan mehanizem. Pravzaprav je logična, saj je podlaga vsem fiziološkim procesom. Pomislite, v telesu imamo hormone, ki jih ni na grame, ampak se v kri sproščajo izjemno majhne količine. Hormoni so izjemno močni v minimalnih količinah. Narava je racionalna.

Cepijo, čeprav vejo za škodo na možganih


Karin Rižner je prepričana, da je konceptualno narobe, če komaj rojenega otroka začnemo bombardirati z imunskimi izzivi, in to na nenaraven način: »Narava je porabila milijone let, da je ustvarila človekov imunski sistem, in ta deluje perfektno, brez napak.« (Foto: osebni arhiv)

Majhna količina živega srebra ali aluminija v cepivu, denimo 500 mikrogramov, torej ni nujno tako zelo majhna, kot nam skušajo prikazati?

Kje pa, te številke sploh niso majhne! Nekoč sem preračunala odmerek starega cepiva DTP, ki ga je dobil moj sin pri treh mesecih, in ugotovila, da so ga 50-krat predozirali z živim srebrom. Meni so seveda rekli, da je cepivo popolnoma varno. Ko sem konkretna vprašanja postavila toksikologom, je na drugi strani nastala samo tišina. Varnostnih študij, ki bi ugotovile, kako je z doziranjem najhujših živčnih strupov v cepivih, pa nimamo. Nikoli jih niso izvedli.


Najbrž je razlika tudi, ali nek toksin pojemo ali nam ga vbrizgajo v mišico?

Seveda, razlika je bistvena. Pri vbrizganju preidejo vse količine bistveno hitreje v krvni obtok, saj ni prav nobenih mehanizmov, ki bi to preprečili. Če iste snovi pojemo, so vmes sluznica in jetra, vsa kri iz črevesja gre najprej v jetra. Tam imamo razstrupljevalne mehanizme, ki preprečijo, da strupene snovi potujejo v kri in naprej po telesu. To je bistveno, obeh poti se sploh ne da primerjati.

Kaj pa krvno-možganska pregrada? Zdravniki staršem pogosto zatrjujejo, da nevarne snovi v cepivih ne prehajajo v otrokove možgane, ampak se hitro izločijo. Posebej to zatrjujejo za aluminij. V minulih dveh desetletjih je nastala vrsta študij, ki kaže nasprotno, da aluminij ostaja v telesu in se nalaga v možganih, kjer povzroča nevrološke okvare. Kako je s tem?

Večino cepiv, ki so v uporabi danes, so razvili še v času, ko to je bilo izdelovanje cepiv v povojih. Resda so jih izboljševali, a v začetku niso vedeli, da lahko pride do takih problemov. Krvno-možganska pregrada se postopoma izgrajuje in je bistveno drugačna pri odraslih kot pri otrocih. Obstajajo okoliščine, ko se pregrada podre. Ko sem v medicinski literaturi raziskovala cepivo DTP, sem našla informacije, zaradi katerih menim, da je to, kar se je tedaj dogajalo, kriminalno dejanje. Komponento oslovskega kašlja (pertusis) so proizvajalci cepiv dodajali k drugim cepivom zato, ker so natanko vedeli, da podira krvno-možgansko pregrado.

Podira?

Ja. Če vbrizgate koktajl in so v njem formaldehid, živo srebro, aluminij in še marsikaj, zraven pa nato dodate toksin pertusisa, ste si zagotovili, da bo vse skupaj končalo v možganih. Eksperimentalno so to počeli na živalih. Preizkušali so, kako živalim povzročiti encefalitis, torej vnetje možganov. Ugotovili so, da toksin pertusisa povzroči vnetje možganov. To so vedeli že precej prej in vse od začetkov uporabe cepiva DTP. V deželah tretjega sveta staro cepivo DTP še uporabljajo, tudi v Srbiji ga še uporabljajo, kljub vsem znanstvenim dokazom, kakšno škodo povzroča v možganih otrok. To me je osebno prizadelo. Odločitve ima v rokah stroka v povezavi s politiko in te odločitve so lahko zelo napačne. Kot starš, ki hočeš svojemu otroku najboljše, pa nimaš nobene besede.

Kaj pa formaldehid? Slovenski cepilni funkcionarji nam zatrjujejo, da je nenevaren, saj ga telo v majhnih količinah tvori tudi samo, včasih rečejo celo, da je »esencialen«.

Kdor to govori, bi si moral prebrati toksikološke študije, ki formaldehid uvrščajo med rakotvorne snovi. Formaldehid ni običajen produkt presnove v normalnih razmerah, pač pa v patoloških. Poleg tega ne vemo, kje ima neko telo svojo mejo, ta je grozljivo individualna.

K vam prihaja veliko otrok, poškodovanih s cepivi, kajne? So vam starši to povedali ali ugotovite s terapijo?

Ugotovim s testiranjem. Starši natanko vejo, da je nekaj narobe, saj najbolje poznajo svojega otroka in vedo, kako se odziva. Ne gre vedno le za cepiva, so še druge obremenitve, učinki pa so kumulativni. Zelo pomembno je tudi zdravje matere, ki otroka donosi in doji. Prej smo se spraševali, zakaj nekateri na cepiva reagirajo burno in drugi ne. Vzemimo težke kovine. V jetrih imamo posebne mehanizme, ki jih razstrupljajo. Nekoč je bilo težkih kovin zelo malo in bile so v zemlji, dokler jih človek ni začel kopati in iz njih izdelovati razne stvari. Kemična industrija je v 20. stoletju zelo napredovala, zato je teh snovi v okolju veliko. To je nov dejavnik, s katerim človek ni bil doslej še nikoli soočen. Zdaj je postalo zelo pomembno, kakšni so posameznikovi razstrupljevalni mehanizmi, njihova sposobnost in kapaciteta. Raziskave kažejo, da ima približno polovica populacije dobro razvite encime v jetrnih celicah, imenujejo se glutation-S-tranferaze, namenjeni pa so razstrupljanju oz. pripravi strupov, da se bodo odplaknili iz telesa. Približno polovica populacije ima evolucijsko prednost, pri njih ti encimi delujejo neokrnjeno. Druga polovica ima resen hendikep. To je biokemijsko ozadje, zakaj nekateri ljudje na vbrizganje cepiv reagirajo tako divje. Zdaj pa si predstavljate mamo, ki ima amalgamske zalivke, torej živo srebro v zobeh, donosi otroka, ga doji, sama je obremenjena s težkimi kovinami in te so zašle v otroka. Njen otrok je preobremenjen in, če nima dobro delujočih razstrupljevalnih encimov, nima tako rekoč nobene možnosti, da se bo vseh mogočih strupenih snovi očistil, ko mu jih bodo še dodatno vbrizgali v telo. Pride do tragedij.

Medicina poškodovanim s cepivi nima kaj ponuditi


Kaj lahko starši naredijo, če je otrok poškodovan? Ameriški Nevrolog dr. Russel Blaylock v svojih študijah razlaga, kako cepljenje okvari razstrupljevalne mehanizme otroka. Otroci si opomorejo s pomočjo terapij, ki spodbujajo tvorbo glutationa in ponovno aktivirajo razstrupljevalne mehanizme.

Do neke mere je to mogoče. Toda del populacije ima okvarjen gen za tvorbo glutation-S-transferaze in ti imajo v sodobnem svetu zelo malo možnosti, da bodo dobro prišli skozi. Nekaterim je mogoče pomagati, jih podpreti s snovmi, ki jih njihovo telo nujno potrebuje. Bojim pa se, da konvencionalna medicina v tej smeri ne dela ničesar. Ko pride do škode, nima kaj ponuditi.

Morda zato, ker mora najprej sploh priznati, zakaj je prišlo do škode?

Tudi če prizna, ni nič drugače. Še vedno nima kaj ponuditi. Navsezadnje je v svetu dosojenih že zelo veliko odškodnin za zdravljenje bolezni, ki so posledica cepljenja. Vsekakor je že priznano, da po cepljenju prihaja do resnih okvar zdravja.

Pri nas praviloma ne.

Govorim v svetovnem merilu. Kljub temu konvencionalna medicina v takih okoliščinam družinam otrok, poškodovanih s cepivi, nima kaj ponuditi, to pa zato, ker ničesar zares ne zdravi, ampak s pomočjo kemičnih alopatskih zdravil blokira simptome.

So družine, ki pridejo k vam, tiste družine, ki ne najdejo drugega izhoda?

Večinoma. Pridejo po ustnem izročilu. Nekdo jim je povedal, da bi se škoda morda dala vsaj delno popraviti. Sama sem bila v taki situaciji. Najprej imaš povsem zdravega otroka in nato ni več zdrav. Prepuščen si samemu sebi, greš križev pot. Ugotoviš, da si ostal bolj ali manj sam. Zelo moraš biti iznajdljiv, da najdeš kakšno pomoč. Bodisi zadevo vzameš v svoje roke, kar je zelo težko, saj večina od nas ni zdravnikov, bodisi poiščeš pomoč alternativnih strokovnjakov.

K vam kot bioresonančni terapevtki pride na primer otrok, ki je po cepivu proti ošpicam, mumpsu in rdečkam dobil hudo drisko, ki se kar ne ustavi, starši vidijo, da je otrok postal drugačen, jokav, njegov razvoj postopoma nazaduje. Kaj lahko naredite?

Najbolj tragično se mi zdi, da za te otroke ni poskrbljeno, da niso dobili pomoči. Če pridejo starši še pravi čas, se da veliko pomagati. Pogosto žal pridejo bolj ali manj zastarani primeri, čez leto, dve, pet, ko je težko kaj storiti. Čudežne rešitve ni, saj je škoda v telesu v tem času običajno že nastala. Prišlo je do degeneracije tkiv, posebej če gre za živčevje. Opisali ste otroka, ki je morda utrpel vnetje možganov (encefalitis), to je še kar pogost stranski učinek.

Torej ni eden na milijon?

Niti slučajno. Otroke cepijo prej, preden imajo dobro zaščiteno živčevje. Po rojstvu je živčevje otroka povsem nezaščiteno, nato pa se približno do 18 ali 20 meseca življenja živci obdajajo z mielinskimi ovojnicami. Do tedaj so vrata in okna na stežaj odprta, da gre kaj narobe. In velikokrat gre narobe. Nihče se ne ukvarja s tem sistematično, da bi videli, kolikšne so resnične številke in koliko je na ta način nevrološko prizadetih otrok.

To verjetno niso vedno huda vnetja možganov, pri katerih bi otrok moral v bolnico. Je mogoče, da otrok veliko joka, kriči, je neutolažljiv, kaže druge znake, ki pa jih starši ne prepoznajo kot vnetno dogajanje v možganih?

Spet smo pri Gaussovi krivulji. Večinoma se pojavlja t. i. obolenje nizke stopnje, ne vem, kako bi ga imenovala drugače. Nikakor ne moremo reči, da gre za blago obliko, ker je vnetje možganov vedno resno, ni pa nujno, da se znaki pokažejo takoj. Nastanejo lahko tudi sčasoma. Poškodbe na možganih se lahko zgodijo točkovno. Sprva niso zaznavne niti na medicinskih diagnostičnih napravah (npr. CT ali MRI). Neredko jih najdejo pri avtopsijah, posmrtno. Tedaj se vidi, da so poškodbe zaradi encefalitisa drobne, a množične. Vnetje možganov je lahko razširjeno na velikih površinah, ni pa akutno in tako obsežno, da bi otrok vidno hudo zbolel. Vse je lahko videti dokaj normalno.

In nato pride do regresije v razvoju …

Da. Simptomi so različni, saj poškodbe nastajajo na različnih možganskih centrih. En otrok ima težave z razvojem govora, drugi z ravnotežjem in koordinacijo … pojavijo se vse mogoče nevrološke, vedenjske in razvojne motnje.

Je tu pot do avtizma?

Lahko je tako. Avtistični spekter je zelo širok. Nekateri otroci postanejo malo dislektični ali malo hiperaktivni, nek otrok pa se zapre v svoj svet, gleda v steno in kriči takoj, ko se ga dotaknete.

Kolaps zdravstvenega sistema je neizogiben


Karin Rižner otrokom s poškodovanim imunskim sistemom praviloma svetuje spremembo prehrane: »S cepivi poškodovani otroci so skoraj vedno tudi alergiki. Nujno potrebujejo dodatke antioksidantov, mineralov, glutationa in drugo. Pomagati jim je treba, da začno uporabljati lastne mehanizme, prek katerih se bodo razstrupili.« (Foto: Shutterstock)

Kako popravljati posledice po cepljenju?

Obstaja vrsta podpornih terapij, ki lahko pomagajo, na primer bioenergija. Te se s konkretnim problem v telesu ne ukvarjajo neposredno ciljno. Bioresonanca in homeopatija sta metodi, ki delujeta neposredno na problem. Zasnovani sta na enakih temeljih. Bioresonanca natančno določi, kje in v čem je imunska težava, kakšne so obremenitve telesa, nato pa terapevt določi ciljane ukrepe. Zelo pomembno je, kakšno hrano in morebitne dodatke potrebuje otrok, kaj vse mora izločiti, kako mu lahko pomagamo, da se bo znebil strupov in okvar imunskega sistema. Homeopat sprva na podlagi pogovora s starši ugotovi, v kakšnem stanju je otrok, nato pa se prav tako odloča za ciljane ukrepe (s katerimi homeopatskimi zdravili lahko pomaga). Praviloma svetujem, da otrok spremeni prehrano. S cepivi poškodovani otroci so skoraj vedno tudi alergiki. Nujno potrebujejo dodatke antioksidantov, mineralov, glutationa in drugo. Pomagati jim je treba, da začno uporabljati lastne mehanizme, prek katerih se bodo razstrupili. Hkrati pa je mogoče z bioresonančno metodo razstrupljanje na usmerjen način pospeševati. Na primer, odločimo se, da bomo pospeševali čiščenje živega srebra iz telesa in izvajamo tako terapijo.

Kakšni so uspehi?

Zelo so odvisni so od tega, kdaj človek pride po pomoč. Živčne celice se praviloma ne obnavljajo in poškodba lahko postane nepopravljiva. Pogosto je tragično, ko do tega pride. Večina staršev ne ve, kam naj se obrnejo. Pomoč skušajo dobiti pri zdravnikih konvencionalne medicine, a tam običajno napredka ni. Zdravniki večinoma ne znajo pojasniti, kaj se dogaja in zakaj je do česa takega prišlo. Običajno postavijo kakšno diagnozo, za katero rečejo, da je dedno pogojena in da bi v vsakem primeru prišlo do tega. Čedalje več je takih otrok. Vsakdo seveda pride na svet s svojimi genetskimi danostmi, prednostmi in šibkimi točkami, a zdravstvenih težav nikakor ni mogoče razložiti le s tem, češ, vaš otrok je prizadet zaradi genov. Tak se je pač rodil. To ni res.

Je za alergike tveganje resnih reakcij po cepljenju večje?

Seveda. Alergiki imajo že okvarjen imunski odziv, zato je pri njih toliko večja verjetnost, da se bodo težave v tej smeri še bistveno bolj izrazile.

Doktrina pravi, da bi morali določene imunsko šibke ljudi še pogosteje cepiti …

Zato, ker kot merilo za varnost pred boleznijo jemljejo izključno prisotnost protiteles. Smešno je, saj je v strokovni literaturi že dolgo znano, da protitelesa niso nujni pogoj za imunost in da ljudje z visoko ravnjo protiteles vseeno zbolevajo za boleznijo, proti kateri so cepljeni. To lahko preberete v vsakem imunološkem učbeniku. Gre za zakrivanje oči ali preusmerjanje pozornosti, kot nekomu ustreza.

Bodo res potrebne dve do tri generacije, kot ste napovedali, da se bo sistem zrušil? Številke so že katastrofalne. V ZDA ima simptome avtizma po podatkih Univerze Yale iz leta 2013 vsak 31. deček.

To je resnični problem in ne premalo cepljenih v populaciji! Ta problem je vsekakor že viden. Ko sem prej govorila o dveh do treh generacijah, sem mislila predvsem na to, da se tedaj ne bomo mogli več razmnoževati, to je skrajna meja, ki jo vidim. Kolaps zdravstvenega sistema pa je neizogiben in zgodil se bo veliko prej, saj je ta pristop k zdravljenju finančno nevzdržen. Pozornost se preusmerja stran od pravih problemov, določne interesne strukture nočejo, da vidimo vzroke. Sem generacija, ki proti ošpicam ni bila cepljena in to bolezen smo prebolevali doma, s svojo mamo, prišel je zdravnik, postavil diagnozo, to je bilo vse. Ni bilo ne cepiv ne zdravil. Enako danes otroci v Sloveniji prebolevajo norice oz. vodene koze. Zdravstveni sistem ima s tem minimalne stroške. Zapleti so res redki, morda pri enem otroku na deset tisoč pride do zapleta na možganih, večinoma pri mlajših od enega leta …

… ki bi bili zaščiteni prek materinega mleka, če bi njihova mati prebolela ošpice. Morda ti otroci, ki so imeli pred desetletji take zaplete, niso bili dojeni?

Natančno tako. Pa poglejte, kako je danes. Zdravniki se v ordinacijah spopadajo s poplavo otrok, od katerih so mnogi neprestano bolni, dobivajo vsa mogoča zdravila, mnogi so alergiki, ki potrebujejo posebno zelo drago hrano. Zdravstveni sistem mora vse to financirati, saj starši bremen pogosto ne zmorejo. Nastaja tudi večja skupina ljudi, ki bodo vse življenje odvisni in jih ne bo mogoče izšolati ali zaposliti. To vodi v kolaps zdravstvenega sistema in nato v kolaps družbenega sistema. Sprašujem se, do kod bodo številke še morale priti. Sem pesimistična. Ker smo globoko sredi vrtinca, je prepozno, da bi karkoli storili. Ne vem pa, kaj bo sledilo.

Problem je premalo imunih, ne premalo precepljenih


Lahko še kaj poveste o ošpicah? Kaj se bo zdaj zgodilo, če bo še več staršev prenehalo cepiti svoje otroke? Se bodo ošpice vrnile? Bo panika, ko bodo otroci ošpice prebolevali?

To je zanimivo vprašanje. Pogosto slišimo, kaj bo, »če bo precepljenost populacije upadla«, toda že vprašanje je zastavljeno slabo. V sedanji družbi se namreč soočamo z upadom imunosti – to je naš pravi problem, ne upadanje precepljenosti. Moj odgovor je: »Absolutno.« Vse nalezljive bolezni, kot so ošpice, mumps, rdečke, otroška paraliza in druge, se bodo vrnile v obliki akutnih epidemij. Zdaj so to potlačene bolezni. Imamo jih v sebi, vendar jih ne dojemamo tako, ker so v drugi obliki – kronične. V akutni obliki se ne bodo vrnile zato, ker precepljenost populacije upada ali ker imamo neustrezno cepilno politiko (no, to drži, to imamo). Vrnile se bodo, ker ljudje, ki so pridobili resnično imunost nanje, tako da so jih preboleli, po naravni poti umirajo. Poglejte starostno piramido ošpic. Jaz sem rojena v 60. letih, ko smo ošpice imeli skoraj vsi. Rojeni po letu 1969 in 1970 so cepljeni. Starejša generacija umira, rojevajo se nove cepljene in neimune generacije, problem pa so tudi neimune matere. Sama sem na svoje otroke prenesla imunost na ošpice, moja hči je nato ošpice kasneje še prebolela. Danes tega vzorca ni več. Ko bo število cepljenih neimunih ljudi dovolj veliko, bo prihajalo do izbruhov. Ne gre torej za število cepljenih ali precepljenost, taka razlaga je slaba.

Torej lahko zapišemo: Nalezljive bolezni se bodo vrnile – prej ali slej.

Da. Napišite. Prihajajo nazaj.

Verjetno bo medicinska oblast ob tem s prstom kazala na starše, ki niso cepili svojih otrok.

Toda to nima prav nobene zveze s precepljenostjo! Cepiva kmalu izgubijo svoje delovanje. V literaturi sta znana dva pojava, primarna in sekundarna odpoved cepiva. V prvem primeru cepivo nikoli ni delovalo, drugi primer pa nam pove, da cepivo izzveni. Pri živih cepivih, kot je cepivo proti ošpicam, je to »klasika«. Vbrizgajo vam povzročitelja, virus se v vas nek čas razmnožuje, nato pa običajno izzveni.

Karin Rižner: »Če telesno temperaturo znižujete, blokirate naravne procese zdravljenja, agonija se podaljša. Ljudem priporočam, naj telesno temperaturo pustijo pri miru.« (Foto: osebni arhiv)

Se pravi, izbruh ošpic v britanskem Walesu leta 2013 ni nič presenetljivega, gre za pojav odpovedi cepiva?

Tako je. Ti pojavi bodo čedalje pogostejši. Napovedujem. Lahko me primete za besedo. Vsakokrat je mogoče preveriti, koliko obolelih v epidemiji je bilo cepljenih in koliko necepljenih, kar bo pokazalo, da je obojih približno enako, torej cepivo ni delovalo in si ga lahko zataknete za klobuk.

Pri ošpicah ljudje morda to še razumejo. Pri otroški paralizi je drugače, saj si večina predstavlja, da so vsi oboleli za to boleznijo v smrtni nevarnosti …

… kar je popolna neumnost. Res je, da je razumevanje v drugem primeru težje, kajti otroška paraliza je bolezen, ki je dobila ime po zapletih, ne po tem, kako jo doživlja celotna populacija. Ta praviloma sploh nima nobenih simptomov. Že ime bolezni ima zastraševalni učinek. Enako je pri klopnem meningoencefalitisu.

Se bo tudi virus poliomielitisa vrnil in bomo imeli izbruhe otroške paralize?

Virusi polia pri nas niso endemični, posamični izbruhi pa so vedno bili in bodo. Primeri otroške paralize se danes skrivajo pod drugimi imeni, s čimer se daje vtis, da smo bolezen izkoreninili. Taki primeri, kot so se pojavljali pred pol stoletja, se zdaj imenujejo virusni meningitis, meningoencefalitis, kitajski paralitični sindrom, flakcidna akutna paraliza …

Zahodna družba pričakuje, da bo z izkoreninjenjem nekega virusa odpravila bolezen, nato pa se bo lotila izkoreninjanja naslednje … Ali ni tako, da človeško telo uporablja različne mikroorganizme za ista bolezenska stanja, jih nadomešča, po potrebi zamenjuje? Ali ni tako, da če s cepivom začasno blokirate en mikroorganizem, njegovo vlogo prevzame drugi?

Človek z mikroorganizmi živi v sožitju, vedno smo se prilagajali drug drugemu. Ko nekdo začne šariti po tej simbiozi, je veliko vprašanje, kaj bo nastalo. Kot zdaj kaže, desetletja množičnega cepljenja niso prinesla nič dobrega. Ko se rodimo, dobimo imunski sistem matere. Uporabljamo ga, dokler mehanizmi zaščite prek nosečnosti in dojenja ne izzvenijo, nato smo prepuščeni svojemu imunskemu sistemu, ki se razvija ob srečanju z vrsto povzročiteljev. Kdaj jih premagujemo z več, drugič pa z manj težavami. Logično je, da ta proces poteka v otroštvu. Starejši smo, manj novih stvari srečamo. Kadar otroške bolezni prestavljamo v odraslost, se to lahko slabo konča. Mumps, ošpice, rdečke, norice so po puberteti problematične bolezni. Niso nevarne ali smrtne, a preboleva se jih v bistveno težji obliki, tudi z zapleti.

Kaj pa resen možganski zaplet pri ošpicah, kot je subakutni sklerotični panencefalitis (SSPE)? Kako ravnati, da do takih zapletov pri našem otroku ne bo prišlo?

Ja, to je zdaj problem. Narava je namreč že naredila mehanizem, ki je dobro funkcioniral. Mi pa smo ga razrušili! Težko ga bo umetno sestaviti nazaj, saj smo podrli način prenašanja naravne imunosti iz generacije v generacijo. Narava je poskrbela, da so bili dojenčki kot najbolj ranljivi člani družbe pred temi tveganji zaščiteni, saj so dobivali protitelesa od matere, ki je bolezen prebolela, toda ta mehanizem narave smo z desetletja trajajočimi cepilnimi programi povsem uničili. Dojenčki so zdaj ranljivi, v preteklosti pa niso bili. Če bomo skušali preiti nazaj na naravne načine varovanja pred boleznimi, bo nastal problem, kako v vmesnem obdobju zaščititi najmlajše. Toda to bo verjetno edini način, da začnemo na dolgi rok popravljati škodo, ki smo jo povzročili z množičnim cepljenjem.

Če gledamo posamično, kaj lahko storijo starši, če sploh kaj?

Edina stvar, ki jo lahko naredijo, je to, da otroku pomagajo pri naravnem razvoju čim močnejšega imunskega sistema.

In če otrok dobi ošpice?

Jih pač dobi. Pravilno moramo postopati. Vznemirjala bi se, če bi otrok dobil ošpice v prvem letu, saj so dojenčki res bolj dovzetni za kakršnekoli zapete, na primer za pljučnico, meningitis, tudi encefalitis. Sodoben način življenja je slab. Matere nenehno opozarjam, da z enomesečnim otrokom ne bi smele v supermarket, dojenček tam nima kaj početi. V prvem letu je otroka treba zavarovati, posebej če ni zaščiten prek mame, ker mati določenih bolezni ni prebolela. Treba ga je kolikor je mogoče izolirati, paziti na higieno, ni dobro prirejati družinskih slavij, kjer otroka vsakdo pestuje. Taki ukrepi sicer niso trdna zaščita, a tveganje zelo zmanjšajo. Pravzaprav druge možnosti sploh ni.

Oslovskega kašlja je precej več kot mislimo


Kaj pa oslovski kašelj? Na socialnih omrežjih se matere rade pohvalijo, da so s cepivom pred to boleznijo zavarovale svojega otroka, nato pa se hudujejo na necepljene otroke, ki naj bi ogrožali vse ostale. Praksa tega ne potrjuje, kajne, necepljeni in cepljeni enako zbolevajo in epidemije se pojavljajo cepljenju navkljub?

Od jeseni 2012 do spomladi 2013 smo imeli pri nas zadnjo večjo epidemijo oslovskega kašlja, ki se sicer pojavljajo redno na 44 mesecev. Tako je že dolgo, po vsem svetu, čeprav ne vemo zakaj. Bolezen se pojavlja tudi, ko večje epidemije ni. Zadnja epidemija je bila kar intenzivna, tudi v svoji terapevtski praksi sem videla več otrok z oslovskim kašljem. Mislim, da jih je k meni prišlo 15 do 20. Nekateri so bili cepljeni, nekateri ne, približno enako.

Ali ti otroci opravijo testiranje na oslovski kašelj pri zdravniku?

Ne. Večinoma to ni praksa. Niti ni zaželeno, da bi bolezen »našli«, saj bi jo vendar morali zajeziti s cepivom. Pogosto zdravnik v takem primeru diagnosticira atipično pljučnico ali podobno bolezen. Otroke testirajo zelo redko, testov ne opravijo niti tedaj, kadar imajo pred sabo tipične znake. Skoraj nihče zaradi te bolezni ni hospitaliziran, razen če gre za zelo majhnega dojenčka.

Ali bioresonančna metoda ugotovi, da gre točno za to bakterijo?

Da, ugotovimo, da ima otrok bakterijo Bordatella pertussis. Kdor želi, gre seveda lahko tudi na odvzem brisa, čeprav ta ni zanesljiv pokazatelj. V strokovni literaturi je lepo razloženo, da imajo lahko cepljeni, pri katerih je bris negativen, vseeno oslovski kašelj.

Statistika oslovskega kašlja je torej neuporabna, ne vemo, koliko natanko ga je?

Ja, na žalost. V statističnih prikazih imamo popolnoma izkrivljene številke.

Vročino pustite pri miru


Kaj menite o vročini, kdaj jo je treba zbijati, če sploh, in zakaj?

Vročina je regulacijski mehanizem organizma pri okužbi. Razlogi, zakaj do nje pride, so v glavnem trije. Pri višji telesni temperaturi je imunski sistem bolj aktiven. Tedaj smo v prednosti, nastaja več imunskih celic, laže se je boriti. Drugič, povzročitelji so večinoma prilagojeni na telesno temperaturo in s segrevanjem jih telo spravi v težave, saj nimajo optimalnih pogojev za rast in razmnoževanje. In tretjič, pri višji temperaturi se naša presnova pospeši, zato jetra razstrupljajo bistveno hitreje. Jetra so zelo pomemben imunski organ. Kadar zbolite, mora to troje delovati. Če telesno temperaturo znižujete, blokirate naravne procese in zdravljenje poteka počasneje. Morda je lahko tisti hip malce manj naporno, če vzamete zdravilo, toda agonija se podaljša. Ljudem priporočam, naj telesno temperaturo pustijo pri miru. Vgrajen imamo mehanizem termoregulacije, ki vročine nikakor ne bo spustil nad 42 stopinj. Zelo redke so že temperature znatno prek 40, saj telo prej nekoliko zavira. Dobro, lahko gre do 40,5 ali 40,6, potem pa se ustavi.

Spomnim se zdravnice, ki je na nekem forumu staršem razložila, da njeni otroci bolezen vedno prebolevajo brez zniževanja vročine, tudi če preseže 40 stopinj. V ordinaciji staršem rečejo, da je treba zniževati nad 38,5. Kako naj to razumemo?

Zdravnike tako učijo. Na fakulteti je taka doktrina.

Da ne bi prišlo do vročinskih krčev?

Do krčev ne pride zaradi visoke temperature, ampak zaradi njenega prehitrega naraščanja. Možgani težko prenašajo pregrevanje in se ob naglem dvigu včasih ne morejo prilagoditi. Imunski sistem lahko odreagira zelo agresivno, posebej pri otrocih. Problem nastane, če ima človek okvarjeno termoregulacijo, kar je seveda problem možganov, ne vročine same. Gotovo se je zniževanje vročine z zdravili razpaslo zaradi vpliva farmacije, ki krepi miselnost, da je treba vzeti to zdravilo, ono zdravilo … to se vidi tudi pri drugih nepotrebnih posegih v telo. V pediatričnih ambulantah se izvaja vrsta posegov, ki jih pred desetletji ni nihče izvajal in jih otroci tudi danes ne potrebujejo. Nekoč skoraj noben fantek ni imel težave s kožico penisa, zdaj imajo domnevne težave tako rekoč vsi. Narava je naredila napako, dobro da imamo pediatre, ki jo bodo popravili. Tu se ustaviš in si rečeš: »Čakajte, nekaj je narobe.« Takih posegov je še veliko. Rezanje žrelnic, predpisovanje antibiotikov za vsako banalno okužbo, celo za viroze … seveda je drugače, če je otrok življenjsko ogrožen, a mnogi ukrepi so res nepotrebni in kontraproduktivni.

Dokazano je, da nekatera cepiva, na primer proti ošpicam, mumpsu in rdečkam, povzročajo vročinske krče. Je cepivo pokvarilo termoregulacijski mehanizem v možganih?

To ne velja le za cepivo OMR, ki ga omenjate. Cepivo DTP je klasičen zgodovinski primer, ki povzroča možganske krče. Vsa cepiva, ki lahko povzročajo meningitis, encefalitis in okvare možganov, lahko delujejo tudi kot povzročitelji epileptičnih napadov in vročinskih krčev. Med obema ni neke bistvene razlike. Vročinski krči so pravzaprav epileptični napadi, povezani z vročino, oboji pa so klasičen zaplet po cepljenju, predstavljen v mnogih medicinskih študijah.

Kaj pa otroci, ki cepiv niso prejeli in imajo vročinske krče?

Teh otrok je zelo malo. To so občutljivi otroci, pogosto imajo občutljivo živčevje, lahko so nagnjeni k nevrološkim posledicam po medicinskih posegih, torej tudi po cepljenju, pri njih se pojavljajo zapleti po anestezijah, nekateri imajo vedenjske težave, razvojne motnje. Iz tega lahko sklepamo, da se jim živčni sistem počasneje razvija. V svoji praksi srečam enega otroka z vročinskimi krči na leto. Večinoma starše zastrašujejo, saj vročinski krči niso tako nevarni, kot se jih predstavlja, in tudi posledic ne puščajo. Otroci jih prerastejo. Starše opozorim, da morajo biti pozorni, čeprav tu gre za minutke in krča največkrat ne ujamejo. Napad je videti zelo dramatično, pomembno pa je pravilno ravnanje, položaj jezika, da se otrok ne bi zadušil. Fizikalne metode so pogosto pomembnejše od kemičnih. Otroka morajo starši fizikalno shladiti v kopeli, ki je enake temperature kot otrok, nato pa postopoma dolivati hladnejšo vodo, da se temperatura počasi znižuje. Največja napaka je otroka položiti v mrzlo vodo. Večino teh staršev zdravniki opremijo z zdravili za prekinjanje krča.

S cepivom proti tuberkulozi so naredili alergike na snov v mleku


Narava je poskrbela, da so bili dojenčki kot najbolj ranljivi člani družbe pred tveganji zaščiteni, saj so dobivali protitelesa od matere, ki je bolezen prebolela, toda ta mehanizem narave smo z desetletja trajajočimi cepilnimi programi povsem uničili, poudarja Rižnerjeva. Dojenčki so zdaj ranljivi bistveno bolj kot nekoč. (Foto: Shutterstock)

Lahko pojasnite, kaj so tuberkulini in zakaj ima toliko otrok težave z njimi?

Zato, ker so bili verjetno besežirani. Gre za cepljenje proti tuberkulozi, ki je v Sloveniji potekalo kakih 50 let. V tem obdobju je cepivo BCG v porodnišnici prejel vsak otrok, med tem ko so pred desetletji cepili tudi starejše generacije. V telo so vbrizgali žive oslabljene bakterije goveje tuberkuloze. Prave tuberkuloze si niso upali vbrizgavati, saj ni nedolžna bolezen, zato so si povzročitelja sposodili od krav (podobno kot so v zgodovini uporabljali gnoj kravjih koz, ker si niso upali vnašati gnoja črnih koz). Predvidevali so, da bomo tako dobili zaščito, a ni delovalo. Uspelo pa jim je, da so nas senzibilizirali. Goveja tuberkuloza ni človeška bolezen, toda ker so nam jo vbrizgavali, je postala problematična.

Pomislite, da so jo vbrizgavali novorojenčkom, ki so še brez imunskega sistema. Senzibilizirali so nas na tuberkuline - toksine omenjene bakterije. Te lahko rutinsko srečujemo v okolju, kajti goveja tuberkuloza še zdaleč ni iztrebljena bolezen. Nekatere krave zbolijo za to boleznijo in mlekarska industrija je organizirana tako, da mleko pač zliva skupaj. Veliko šarž mleka je lahko okuženih s tuberkulini. Tuberkuline v mleku uživamo in, če smo se kot otroci senzibilizrali nanje, lahko alergijsko reagiramo na tako mleko.

So tuberkulini v mleku torej zato, ker kakšna krava zboli, in ne zato, ker so tudi krave v Sloveniji besežirane?

Oboje, saj tudi kravam vbrizgavajo istega povzročitelja. Vseeno je, po kateri poti pridejo v mleko. Tuberkulini so hecna molekula in povzročajo tudi zakasnjeno preobčutljivost. Limfociti T si jih zapomnijo, kar ni dobro. Morda bo trajalo bistveno dlje, da bo izzvenela preobčutljivost populacije na tuberkuline. Teh težav je v Sloveniji zelo veliko, toda tu sem bolj optimistična kot pri potlačenih virusnih boleznih, kot so ošpice, mumps in druge.

Zakaj v Nemčiji tega problema menda nimajo?

V Nemčiji so že zdavnaj prenehali besežirati. Izvedli so raziskavo in odkrili bistveno razliko v zdravju dojenčkov, ki so se rodili doma ali v porodnišnicah. Doma rojeni so bili bistveno bolj zdravi. Nato so primerjali dejavnike vpliva in prišli do besežiranja. Ko so sešteli ena plus ena, so ugotovili, da je besežiranje novorojenčkov kontraproduktivno. Zato so ga odpravili. To je bilo v 70. letih. Veliko zahodnih držav je v 70. in 80. letih ukinilo besežiranje, pri nas pa je ostalo do leta 2005.

Starši naj bodo samozavestni in odgovorni


Če se primerjamo z zahodnimi državami, v Sloveniji prevladuje tudi drugačna miselnost, kdo sme zdraviti otroke. Tu se ljudje zgražajo, če starši otroke peljejo k zdravniku, ki se ne ukvarja (samo) s konvencionalno medicino. Kaj menite o tem?

Najprej povejmo, da so metode komplementarne in alternativne medicine še v povojih. V prvih 30 letih svojega življenja nisem vedela, da obstaja homeopatija, ker je v Sloveniji pač ni bilo. Tovrstni pogledi zato niso presenetljivi. Ljudje mislijo, da ko si bolan, greš k zdravniku. Tako smo programirani in spremembe so počasne. Generacijam, ki rastejo zdaj in imajo že več možnosti, se bo zdela izbira normalna. Zdaj smo na prehodu. Če ne greš k zdravniku, ko zboliš, še vedno veljaš za čudnega. Podedovali smo tudi staro politično ureditev, ki sega na vsa področja življenja, tudi na zdravstveno. Kot mi je razložil kolega Dominik Golenhofen, zdravilec, ki se je v Slovenijo priselil iz Nemčije, so pri njih zdravniki od nekdaj zelo študirani ljudje in zdravstveni sistem je precej drag; k zdravniku si šel v Nemčiji, če si imel denar, sicer pa si šel k lekarnarju ali zdravilcu. Zasnove zdravilstva so v Nemčiji še žive, zato zdravilec lahko izvaja tudi veliko več posegov, če naredi zdravilski izpit in pokaže zadovoljivo medicinsko znanje. Daje lahko na primer infuzijo, kar je pri nas zdravilcem prepovedano.

Se pri nas zdravniki konvencionalne medicine bojijo konkurence?

Na to ne moremo gledati tako, saj je v zdravilstvu vse samoplačniško. Smo del slovenskega zdravstva, toda nismo del sistema. Področje je neurejeno. Od leta 2007 imamo neživljenjski zakon, ki se zato ne izvaja. Zelo veliko je podtalnega preprečevanja, da bi se razmere uredile. Način, kako so se tega lotili, je napačen. Red naj bi naredila zdravilska zbornica, ki sploh še ni ustanovljena. Ministrstvo za zdravje je zadevo vzelo v svoje roke, toda o zdravilstvu ne ve ničesar, zato o njem ne more odločati. Sami so ugotovili, da nimajo meril in ponudnikov ne morejo vrednotiti. Anarhija je večja kot prej.

Lahko bioresonančni terapiji rečemo naravna metoda zdravljena ali ne?

Menim, da lahko. Poseg v telo je na ravni energije in informacije. Gre za kvantno raven, na kateri naše telo tako ali tako že deluje. Poseg ni invaziven, človeka se skoraj ni treba dotikati. Ničesar ne odvzemamo, ničesar ne dodajamo. Delamo z lastno kapaciteto organizma, torej kar zmore opraviti imunski sistem sam. Terapevt daje navodila, kam naj se telo usmeri, kateri problem naj rešuje.

Ali lahko to informacijo predozirate?

Absolutno. Vsake stvari je lahko preveč. Zato je treba biti usposobljen. Ne bi sicer mogla govoriti o kakšnih resnih nepopravljivih posledicah, toda lahko pride do reakcij, ki trajajo nekaj dni, morda teden do dva, več običajno ne. Zdravje je sposobnost ohranjanja ravnovesja, bolezen pa je nesposobnost ohranjanja ravnovesja. Bioresonanca daje le dražljaj, da bi telo našlo ravnovesno lego. Predstavljajte si nihalo, ki teži k ravnovesni legi in jo bo sčasoma našlo. Problem nastane, če se zatakne v legi, ki ni ravnovesna; malce ga moramo pognati, da bo spet poskušalo najti ravnovesje. S to metodo ne delamo nič drugega. Težava bi nastala, če bi bil dražljaj premočen in bi človeka še bolj spravil iz ravnovesja, tako da bi se še bolj zataknil. Toda zmerne reakcije so dobrodošle. Enako velja za homeopatijo. Bioresonančna terapija in homeopatija sta regulacijski terapiji. Dajeta dražljaj in čakata na odziv telesa.

In telo vse naredi samo?

Da, ker ima samo vse mehanizme za to! Treba je vedeti, kdaj in koliko pognati nihalo. To pa je seveda tudi umetnost, kot pri vsakem poklicu.

Lahko poveste še kaj o virusnih in bakterijskih okužbah, ki jih tudi zdravite z bioresonanco? Kako se tega lotite?

To je zelo zanimivo in občutljivo vprašanje. Če klient pride na terapijo z zelo zgodnjimi znaki okužbe, lahko problem na opisani način rešimo hitro, tudi kadar gre za hudo bolezen. Spomnim se primerov, ko so otroci z oslovskim kašljem prišli dobesedno ob prvem kihu. Starši so vedeli, da bo zbolel denimo tudi drugi otrok in pripeljali so ga v nekaj urah po prvih znakih bolezni. Po terapiji se je bolezen hitro umaknila, simptomi so bili blagi, morda se je dogajalo 24 ur in konec.

Ali lahko bioresonanca postane cokla za imunski sistem, če bi prihiteli na terapijo za vsako malenkost?

Vsako stvar se da zlorabljati. Kdor se za vsako figo terapira, sebi in svojemu telesu sporoča, da sam ni zmožen predelati ničesar in da njegovo telo ni dovolj sposobno. To je slabo. Starše vedno spodbujam, naj bodo samozavestni in odgovorni. Večina bolezni ni problematičnih. Seveda ne govorim denimo o tetanusu, to je problematična bolezen, vendar če jo že dobiš, si hospitaliziran in zdraviš se z vsemi dostopnimi ukrepi. Tam je medicina doma in dobro je, da jo imamo, podobno velja za kirurgijo.

Toda medicina nam sporoča, da je tetanus nevaren in da se z njim ne bi smeli igrati …

Pri nas za tetanusom nihče ne umre, v Indiji pa umre 25 odstotkov obolelih. Globalno pojavnost tetanusa upada šele od tedaj, ko so mednarodne organizacije ukrepale glede higiene pri oskrbi popkovnice novorojenčkov. Pri nas tetanusa zaradi umazanih popkovnic že dolgo ni. Pri odraslih pa imamo morda tri primere na leto.

To pa je zato, ker cepimo.

Ha. Treba je pogledati, ali so bili ti ljudje cepljeni. Mnogi so bili. Torej cepivo ne deluje.

Za to cepivo res ni nobene študije, ki bi dokazala, da deluje. Uporabljati so ga začeli brez dokaza. Vendar mnogi ljudje prav to cepivo izberejo kot edino, ki ga je vredno uporabiti.

Pri cepljenju je zgrešen že sam koncept. Že filozofsko. Poglejte, otrok se rodi in družba mu z vbrizganjem cepiva sporoča, da je povsem nemočen. Se pravi, že od vsega začetka rabi pomoč, ki mora priti nekje od zunaj? Nihče od nas torej ni nikoli dovolj zdrav, da bi se lahko branil, preživel in postal kompetentna zdrava odrasla oseba? Drugo je, če pogledamo biokemijsko raven – kaj cepivo naredi imunskemu sistemu. Programira ga tako, da deluje v smeri zunajcelične imunosti, se pravi v smeri protitelesnega (humoralnega) odziva. Evolucijsko gledano so imeli ljudje z dobro razvitim zunaj celičnim protitelesnim odzivom prednost, a to je bilo veliko pred moderno dobo, ko so ljudje še živeli v nehigienskih razmerah, obkroženi z bakterijami in paraziti. Tudi danes imajo nekateri ljudje genetski program, da bodo ta del imunskega sistema dobro razvili, toda razmere so povsem drugačne. Danes smo preplavljeni s strupi v celicah in na voljo imamo le omejeno količino antioksidantov, s pomočjo katerih naše celice lahko normalno delujejo. Ko začnete organizem bombardirati s kemikalijami, med katerimi so tudi strupene snovi v cepivih, razpoložljiva količina antioksidantov več ne zadošča, zato gredo stvari narobe. Celična imunost postaja čedalje bolj okrnjena, kajti mehanizmi celične imunosti so s cepljenjem ustavljeni, imunski sistem pa še v večji meri deluje zunajcelično. Rezultat je pohabljen imunski sistem! Pride do okvar, alergij, avtoimunskih bolezni, v skrajnem primeru tudi do raka.


S Karin Rižner sva se pogovarjali Cirila Štuber in Mojca Vozel.
Januar 2014