Intervjuji

Vsi intervjuji - povzetek |  Robert F. Kennedy ml.  |  Christof Plothe  |  Alfred Bogomir Kobal  |  Larry Palevsky |  Ludmila Eleková |  Johann Loibner (posebej za Slovence) |  Slađana Velkov |  Georg Kneißl |  Karin Rižner |  Željko Poljak |  Rolf Kron |  Lucija Tomljenović |  Johann Loibner |  Natasha Campbell-McBride


Intervju: prof. dr. Željko Poljak, hrvaški imunolog

Diktaturo cepljenja je treba odpraviti

Primarij prof. dr. Željko Poljak je hrvaški zdravnik, alergolog in imunolog, ki je objavil okoli 120 znanstvenih in strokovnih del. Bil je univerzitetni profesor, na Medicinski fakulteti je med drugim zasnoval podiplomska študija alergologije in klinične imunologije. Bil je tudi urednik stanovskih medicinskih časopisov Liječnički vijesnik in Liječničke novine ter urednik kakšnih deset zbornikov in učbenikov. Je velik podpornik zdravega načina življenja, planinec in alpinist. Njegova žena je medicinska sestra. Ko je bila njuna hči stara štiri leta, se je dr. Poljak odločil, da je ne bo cepil s cepivi, ki v telo vstopajo po nenaravni poti – prek igle, toda ko je bil na službeni poti, je žena hčerko vseeno cepila. Deklica je pristala v bolnici zaradi encefalitisa (vnetja možganov), ki ga povzročajo nekatera cepiva. Dr. Poljak odločno in javno podpira hrvaško civilno-družbeno gibanje, ki ima po nekaterih podatkih že prek 10.000 članov in si prizadeva odpraviti diktaturo obveznega cepljenja. Gibanje podpirajo tudi nekateri drugi vidni hrvaški zdravniki in znanstveniki, med drugim imunolog Srećko Sladoljev, zdravnica interne medicine Lidija Gajski, specialistka kirurgije mag. Đula Rušinović Sunara (predsednica Združenja za pravice pacientov), znanstvenica in raziskovalka cepiv na kanadski Univerzi British Columbia dr. Lucija Tomljenović. Na Hrvaškem je gibanje za prostovoljno cepljenje otrok verjetno najmočnejše od nekdanjih jugoslovanskih republik, saj je tudi represija (plačevanje denarnih kazni, grožnje z zaporom in odvzemom otrok) tam najhujša. Ta gibanja so postala zelo močna tudi v Sloveniji in Makedoniji. Represija nad starši je v Sloveniji podobna hrvaški. Pogovor z dr. Poljakom objavljamo predvsem zaradi izrazite sorodnosti hrvaške in slovenske situacije, pa tudi zaradi njegovega pomenljivega poudarjanja zdravniške etike.

Kratek pogovor z dr. Željkom Poljakom je povzet po njegovih odgovorih v televizijski polemiki o cepljenju, v kateri sta sodelovala še dva njegova kolega, zdravnica iz Bosne in Hercegovine in zdravnik iz Srbije (žal njunih odgovorov nimamo). Lahko ga poslušate na videoposnetku, ki je opremljen s slovenskimi podnapisi (klik na gumb cc desno spodaj) ali preberete spodaj.

Gospod Poljak, ali je možnost izbire prava rešitev glede cepljenja? Bi o tem morali in zmogli odločati tudi starši?

Menim, da. Vsako zdravilo je strup. Treba je pretehtati, ali je večja škoda ali korist. O koristih se zelo veliko govori. Kaj pa je s stranskimi učinki, o katerih se govori zelo malo? Biti moramo kritični.

Vi torej menite, da starši morajo imeti možnost odločanja?

Seveda. Poglejte, glede cepljenja bi izpostavil dva glavna ugovora, ki veljata za Hrvaško, mislim pa, da je tako tudi v Bosni in Hercegovini. Prvič, cepljenje je po zakonu obvezno ob zagroženi kazni 2.000 kun ali zaporni kazni, in to seveda ob predpostavljanju, da je ljudstvo neumno in da samo ne zna oceniti, ali je cepljenje potrebno ali ne. Naj se vendar odkrito pove: »Da. Ljudstvo je neumno.« Zakaj, prosim, cepljenje ni obvezno v kulturnih državah Zahoda, kot so Avstrija, Nemčija, skandinavske države, Švica, … tam je namreč prostovoljno. Poučevanje ljudi glede zdravja je tam pošteno. Pri nas ni pošteno. Podal bom samo en argument. Odprite, prosim, statistično letno poročilo Republiškega zavoda za varstvo narave, poglavje Stranski učinki cepljenja. Če se na Hrvaškem vsako leto cepi okoli milijon ljudi, v tem letnem poročilu pa piše, da je bilo zgolj 277 stranskih učinkov, je to očitna neresnica. Mi vemo, da ima po cepljenju najmanj vsak deseti človek nek stranski učinek, ki ga je treba obvezno prijaviti. Na primer manjša oteklina … ni treba, da je stranski učinek hud, kot ga je doživela moja hči, ki je po cepljenju dobila vnetje možganov in končala v bolnici. Ampak, vidite, celo to ni uvrščeno v to letno poročilo, zato ker obstaja enoodstotna možnost, da je hči dobila vnetje možganov od česa drugega, ne od cepljenja. Cepljena je bila teden dni prej.

Zdaj bom uporabil zelo ostro besedo. Za razliko od Bosne in Hercegovine je pri nas diktatura cepljenja. Če mora biti do polnoletnosti otrok 25-krat obvezno cepljen proti vsem mogočim boleznim … Kdorkoli izdela neko novo cepivo, ta lobi – torej ljudje, ki cepiva izdelujejo in se od njih živijo – je tako močan, da smo tisti, ki hočemo, da se naredi red, enostavno nemočni. Poglejte, prosim, Hrvaško … na eni strani imate zakon, po katerem je cepljenje ob zagroženi kazni obvezno 25-krat do polnoletnosti, po drugi strani pa imate temu kontradiktorni zakon o zaščiti pacientov, ki v enem od členov pravi, da se zdravnik se ne niti dotakniti bolnika brez bolnikovega pisnega privoljenja. Toda naše novorojenčke v porodnišnicah cepijo kar brez vednosti staršev (Hrvaška rutinsko cepi otroke proti hepatitisu B takoj po rojstvu; op. prev.). Tukaj bo vendarle treba napraviti nekaj reda.

Ljudje pravijo – treba se je držati zakonov. To ni res, nekateri zakoni so slabi. Proti slabim zakonom se je treba boriti. Energično. Celo zdravnik ne bi smel reči: »Cepil bom, ker mi zakon to dovoljuje, tveganja sicer obstajajo, a kaj vam jaz morem.« Dovolite mi, da preberem dva stavka, ki ju je na moje vprašanje na eni od sej soglasno sprejela Komisija za medicinsko etiko Hrvaške zdravniške zbornice: »Prisilno cepljenje proti nalezljivim boleznim ni v skladu z zdravniško etiko.« Drugi sklep: »Zdravnik ima pravico prisilno cepljenje odkloniti, sklicujoč se na ugovor vesti.«

Ali zdravnik kdaj reče otroku, ki ga cepi, da naslednja dva tedna ne sme obiskovati otroškega vrtca ali šole? Zakaj? Zato, ker sta ta dva tedna po cepljenju, ko v telesu nastajajo protitelesa, kritična … če ta otrok slučajno dobi vnetje zaradi snovi, ki so prisotne v cepivu, je to za njegov organizem dvojni udarec. Lahko bi predstavil drastične primere tega, če bi imel več časa.

Zagovorniki cepljenja govorijo tudi o nečem nemogočem. Če se ne cepiš, si kot klicenosec nevaren za cel svet okoli sebe. To ni res, s tem sami sebi skačejo v usta. Če so vsi okoli mene zaščiteni, zakaj bi jaz njim škodoval. Nemogoče.

Gospod Poljak, kdo je po zakonu odgovoren, če cepljenje povzroči neželene posledice?

Nihče. Vsako zdravilo je strup, samo tehtati je treba, ali je od tega večja škoda ali večja korist. Nihče pa ni odgovoren. Zdravnik, ki sumi, da bi pri njegovem pacientu lahko nastopile zelo škodljive posledice, pa ima pravico do ugovora vesti.

Dovolite mi tak zaključek. Na Hrvaškem bi morali ukiniti nedemokratični zakon prisilnega cepljenja, zaradi katerega so zagrožene kazni, hkrati pa bi morali ljudi poučevati o zdravju, in to tako, da se lahko sami odločijo, ali se bodo priti čemerkoli cepili ali ne. Hočem povedati, da imamo slabe zakone. Mnogi zdravniki popolnoma zgrešeno rečejo: »Zakon tako pravi in tako bom ravnal.« To je narobe! Oni bi morali ravnati etično. Etika mora biti nad zakonom. In zakon mora biti podrejen etiki. Obstajajo slabi zakoni, ki jih je treba rušiti.

Vir: TV Aljazeera, februar 2014