Intervjuji

Vsi intervjuji - povzetek |  Robert F. Kennedy ml.  |  Christof Plothe  |  Alfred Bogomir Kobal  |  Larry Palevsky |  Ludmila Eleková |  Johann Loibner (posebej za Slovence) |  Slađana Velkov |  Georg Kneißl |  Karin Rižner |  Željko Poljak |  Rolf Kron |  Lucija Tomljenović |  Johann Loibner |  Natasha Campbell-McBride


Intervju: Rolf Kron, dr. med., nemški zdravnik splošne medicine

Imunologi že pol stoletja vedo, da protitelesa ne ščitijo pred boleznimi

Nemški zdravnik Rolf Kron opozarja, da farmacevtska industrija usmerja tudi fakultete in da zdravnike priganja v eno smer: »Uporabljajo nas kot marionete, kar je zelo dobro prepoznal tudi ministrski predsednik, ko je v intervjuju povedal, da smo proti farmaciji pravzaprav popolnoma nemočni. Z nami delajo, kar hočejo.«

Dr. Rolf Kron je nemški zdravnik splošne medicine, ki živi in deluje na Bavarskem. V svoji praksi, tako kot mnogo nemških zdravnikov, pacientom ponuja zdravljenje tudi z več metodami komplementarne medicine. Z njim se je pogovarjal raziskovalni novinar in ustvarjalec nemškega dokumentarnega filma v nastajanju z naslovom »Mi ne cepimo!«. Zanimalo ga je, kakšna je razlika v zdravju in vitalnosti med cepljenimi in necepljenimi otroci, ali res potvarjajo medicinske študije o cepivih in zakaj zdravniki kljub povsem drugačnim spoznanjem v praksi še vedno množično zatrjujejo, da je cepljenje najboljša preventiva in prvovrstni medicinski ukrep.

Pozdravljeni! Kako ste se kot zdravnik soočili s tem, da je cepljenje lahko problematično?

Leta 1987 sem v Münchnu začel študirati medicino. Slišal sem za nekega otroka, ki je dva do tri po cepljenju s trojnim cepivom umrl, šlo je za nenadno smrt dojenčka. Imam tudi prijatelja, ki je po cepivu proti tifusu za šest mesecev oslepel. To sta bila zame ključna signala. Tedaj sem bil sicer še zelo šolsko »usmerjen«. Srečen sem bil, da sem dobil študijsko mesto in mislil sem, da moram rešit svet. V tem navdušenju sem izbirno poslušal tudi predavanja iz pediatrije, saj imam otroke nadvse rad. Na predavanjih nam je profesor z Dunaja razlagal, kako fantastična so cepiva. Tik pred tem pa so iz trivalentnega cepiva (proti davici, oslovskemu kašlju in tetanusu) umaknili komponento pertusisa oz. oslovskega kašlja, ker je povzročala hude stranske učinke; otroci so dobivali nevrološke napade, od vročinskih krčev do epilepsije. Omenjeno komponento so umaknili in cepivo so umaknili tudi s trga. Profesor z Dunaja – kaže, da ure na Dunaju tečejo počasneje – nam je na predavanju razlagal, kako dobro pacienti prenašajo komponento oslovskega kašlja. Po njegovem naj bi šlo za cepivo, ki ga sploh najbolje prenašajo od vseh obstoječih cepiv. Ob teh paradoksih so se mi misli razjasnile. V Nemčiji cepivo zaradi najhujših stranskih učinkov umaknejo s trga, profesor z Dunaja pa ga hvali in slavi, kot slavijo pravzaprav vsa cepiva, češ da so velik dosežek moderne medicine in daleč najboljša preventiva pred nalezljivimi boleznimi.

Včasih prevladuje občutek, da je v medicini razmišljanje o cepivih nad vsem – da gre že skoraj za sveto stvar. Zakaj medicinci ne dvomijo, da je cepljenje najboljša preventiva, kar jo ima medicina na voljo?

Mislim, da je to povezano s tem, da smo tudi zdravniki podvrženi medijem, tudi na fakulteti – farmacevtska industrija usmerja tudi fakultete. Vse profesorje, ki tam opravijo svojo profesuro, večinoma podpira farmacevtska industrija. Poglejte samo profesorje nemške komisije za cepiva STIKO, na katerem področju so položili svoje profesure. Vse je zelo povezano s farmacevtsko industrijo. Brošure, ki jih dobivamo zdravnik, so povezane s farmacijo. Ni sodobnega zdravniškega časopisa brez članka, ki reklamira cepiva. Kar 97 odstotkov vseh opravljenih študij in raziskav financira farmacevtka industrija. Interesi farmacije pa so jasni, nas, zdravnike hočejo priganjati v eno smer. Uporabljajo nas kot marionete, kar je zelo dobro prepoznal tudi ministrski predsednik Horst Seehofer, ko je v nekem intervjuju povedal, da smo proti farmaciji pravzaprav popolnoma nemočni. Z nami delajo, kar hočejo. Na voljo imajo vsa sredstva. Tu gre vendar za 50 milijard ameriških dolarjev na leto.

Zagovorniki cepljenja trdijo, da cepljenje oponaša naravno okužbo. Je to res?

Misel je zanimiva. Če bi lahko izdelali cepivo, ki bi vsebovalo res samo virus ošpic … to bi bil uspeh na ravni kamele, ki ji je uspelo priti skozi šivankino uho … če bi cepivo vsebovalo samo oslabljen, neškodljiv virus, brez katerekoli druge dodane škodljive snovi, ki plava v nevtralni fiziološki raztopini. V tem primeru bi seveda lahko diskutirali, ali zmore tak virus, če je res prisoten v cepivu, izzvati neškodljivo obolenje z ošpicami. Toda žal se to ne dogaja. Naš imunski sistem ni neumen. Reagira samo na tiste snovi, zaradi katerih lahko zboli. Zato pa je cepivom treba primešati še strupe, na primer aluminijev hidroksid, znan kot adjuvans ali ojačevalec delovanja cepiv. Brez ojačevalcev oslabljeni virusi sploh ne delujejo. Imunska reakcija, ki jo cepljenje povzroči, je v bistvu samo protiregulacija organizma na vneseno simptomatiko zastrupitve. Zastrupitev z vbrizganjem cepiva se lahko seveda manifestira na vseh organih in vodi tudi do hudih poškodb možganov.

Imunska reakcija, ki jo povzroči cepljenje, je v bistvu le protiregulacija organizma na vneseno simptomatiko zastrupitve. Zastrupitev z vbrizganjem cepiva se lahko pokaže na vseh organih in vodi lahko tudi do hudih poškodb možganov,« pojasnjuje zdravnik iz Munchna Rolf Kron.

Veliko ljudi si težko predstavlja, mnogim se zdi nemogoče, da do imunske reakcije v telesu pride zaradi vbrizganja strupa. Preprosto ne morejo verjeti, da je zdravnikom dovoljeno sistematično vnašanje toksinov. Kako je mogoče, da nam še vedno vlada takšen medicinski nesmisel?

O tem vlada veliko nesoglasij. Precej predavam in včasih so na predavanjih prisotni zdravniki. Po predavanjih pridejo do mene in rečejo, da ne verjamejo, da je v cepivih vse to, kar sem pravkar navajal. Nato jim pokažem deklaracije cepiv, večinoma jih imam s seboj na računalniku, in glej, v cepivih so res vse te strupene snovi. Veliko zdravnikov ne ve ničesar o zgradbi, izdelavi in sestavi cepiv.

Nalezljiva bolezen, ki se vedno znova znajde v časopisnih naslovih in zaradi katere vedno pride do velikega vznemirjenja, so ošpice. Kaj je narobe s temi epidemijami ošpic, ki tako strašijo po časopisih?

Danes epidemije ošpic na veliko napihujejo, zato, ker te bolezni nihče noče več videt. Včasih smo imeli vsi otroci ošpice in to je bilo to nekaj naravnega. Z drugimi otroci smo bili v tesnem stiku, nato smo jih preboleli in zadeva je bila končana. Danes družba ošpice obravnava, kot bi bile garje ali gobavost; bolnika s to boleznijo pravzaprav izobči. Tudi prijaviti jih je treba, kajti že zdavnaj smo jih hoteli izkoreniniti, eliminirati. Primere ošpic si prizadevajo v medijih umetno namnožiti, kajti še vedno naj bi imeli, kot pravi farmacija, preveč necepljenih. Po podatkih, ki jih dobimo prek zdravniških pregledov pred vstopom v šolo, kažejo, da so cepljenja proti ošpicam pogosta; več kot 80 odstotkov otrok prejme prvi odmerek cepiva. Ker ima cepivo lahko stranske učinke, pa drugi, posebej pa tretji odmerek, prejme veliko manj otrok. Ob tem stalna komisija za cepiva STIKO navaja, da naj bi prvi odmerek pred ošpicami zaščitil v 94-97 odstotkih primerov. V krvi po cepljenju krožijo protitelesa, ki naj bi domnevno delovala kot zaščita. Drugi odmerek naj bi zaščito povečal na 98 odstotkov, tretji odmerek pa naj bi pomenil 100-odstotno zaščito. Pri ošpicah sta predpisana dva odmerka (z nekaterimi drugimi cepivi se je treba cepiti trikrat ali štirikrat zapored). Toda za protitelesa, ki krožijo v krvi, lahko dokažemo, da ne dajejo zaščite. To smo nedavno videli tudi pri 14-letnem fantu, ki je zbolel za tetanusom. Bil je cepljen po programu, torej trikrat imuniziran, nazadnje pa je bilo cepljenje osveženo pol leta prej, preden je izbruhnila bolezen. Pri tem primeru je Inštitut Roberta Kocha prvič omenil, da obstaja pojav »nezaščitenosti s protitelesi«. Fant je protitelesa imel in bi moral biti zaščiten, pa ni bil. Inštitut Roberta Kocha je prvič predstavil tezo o »nezaščitnih« protitelesih. Predstavljajte si mamo, ki bo otroka dala cepiti v upanju in veri, da bo otrokovo telo tvorilo zaščitna protitelesa in bo otrok torej zaščiten. V resnici ni tako in, če se vrnemo k vprašanju, se enako dogaja tudi z epidemijami ošpic. V Švici je bilo več kot 76 odstotkov vseh obolelih za ošpicami vsaj enkrat ali dvakrat cepljenih. Šolska medicina na sistematskih pregledih staršem zdaj govori, da so enkrat cepljeni otroci pravzaprav necepljeni. Govori o nezadostno in pomanjkljivo cepljenih. Toda zdaj so v zadregi, saj se ošpice pogosto pojavijo v intervalu med prvim in drugim cepljenjem, enkrat cepljeni pa naj bi bili z medicinskega vidika vsaj 94-odstotno že zaščiteni, ker jim v krvi krožijo protitelesa. Če otroci tudi po cepljenju lahko dobijo ošpice, nastopi težava. Medicina teh razhajanj ne omalovažuje, ampak trdi, da ošpice nastopijo v blažji obliki in z manj zapleti. V svoji zdravniški praksi tega ne morem potrditi. Zdravim namreč primere težko bolnih otrok, ki so hudo zboleli po prvem cepljenju proti ošpicam in rdečkam.

Obstajajo še drugi primeri, ko so cepljeni zboleli zato, ker niso bili zaščiteni?

Da. Pogledamo lahko cepivo proti oslovskemu kašlju. Avstralija ima skoraj stoodstotno precepljenost proti tej bolezni, toda v tej državi imajo danes več oslovskega kašlja kot kadarkoli; na primer več kot v 50. letih prejšnjega stoletja, ko so to cepivo uvedli, in to kljub temu, da so tako rekoč vsi otroci cepljeni. Naj navedem še en primer. Švica je imela veliko epidemijo mumpsa, prav tako Nizozemska; med obolelimi je bilo več kot 70 odstotkov cepljenih proti mumpsu. V Ameriki so imeli med šolarji epidemijo oslovskega kašlja, čeprav je bilo cepljenih sto odstotkov obolelih.

Zagovorniki cepljenja govorijo o necepljenih otrocih kot o bioteroristih. Nam lahko razložite, za kaj gre?

Pravijo, da si bioterorist, če kot otrok nisi cepljen, ker lahko dobiš ošpice in okužiš druge otroke. Uporaba tovrstnih izrazov je že sama po sebi absurdna. Zakaj zapirajo šole, ko pa je 90 odstotkov otrok vendar cepljenih? Ti naj bi bili po teoriji zaščiteni in dodatno jih ne bi bilo treba ščititi. Zakaj, prosim, je treba iz šole odstraniti necepljene, ne pa denimo cepljenih otrok? To je absurdno. Zakaj ustrahujemo necepljene, jih zavračamo in obravnavamo, kot da imajo garje ali gobavost? Izraz »mali bioterorist« je skoval član stalne komisije za cepiva, uporabljajo pa ga samo zato, da bi spravili v negotovost vse, ki se ne cepijo. Pritisk se dogaja na vseh ravneh, naj gre za vstop v vrtec, vpis v šolo ali kaj tretjega. Gre za močan cepilni mobbing.

Če cepiva ne dajejo nikakršne zaščite pred boleznimi, proti katerim so narejena, se to pokaže že v študijah pred registracijo cepiv? Kako je s temi študijami, kaj lahko rečete o tem?

Študije pred registracijo izvedejo zato, ker hočejo nekaj dokazati, edini dokaz, ki ga ponudijo za to, da cepivo deluje, pa je serokonverzija. To pomeni, da vbrizgajo cepivo, nato pa tri, šest ali dvanajst tednov kasneje vzamejo kri in v njej najdejo neka protitelesa. Ta naj bi bila domnevno enakovredna protitelesom, ki so nastala po bolezni, denimo po prebolelih ošpicah ali mumpsu, in pomenila naj bi zaščito. Toda vrednost cepilnih protiteles ni enaka zaščiti. To vidimo, ko pride do epidemij, saj ima 70, 80 ali 90 odstotkov obolelih v epidemijah povsem zadosti cepilnih protiteles. Torej je treba zdaj razlikovati: So protitelesa, ki jih dokažejo s serokonverzijo, zaščitna ali pač niso zaščitna? Nas res ščitijo pred boleznijo, kot navajajo, ali ne? Šolska medicina razlaga, da otroci vseeno lahko dobijo ošpice, tudi če jih proti njim cepimo, toda dobili naj bi jih v blažji obliki. Teoretično kaj takega ne more držati. Če je otrok prebolel ošpice in ima v krvi protitelesa proti pravemu virusu ošpic, te bolezni ne bo več nikdar imel. Po drugi strani imunologija že 40 do 50 let ve, da protitelesa, ki krožijo po telesu po cepljenju, niso enaka zaščiti pred to boleznijo. Kljub temu se od farmacije kot edini dokaz pred registracijo cepiva (pri Evropski medicinski agenciji EMA) še vedno ne zahteva nič drugega kot pozitivno serokonverzijo. To ni medicina, utemeljena na znanstvenih dejstvih. Nikogar očitno ne zanima, ali je neko cepivo res sposobno preprečiti bolezen.

Dr. Kron izpostavlja močan pritisk na ljudi zaradi cepljenja: »Član stalne komisije za cepiva je za necepljene otroke skoval izraz »mali bioterorist«, ki ga uporabljajo samo zato, da bi spravili v negotovost vse, ki ne cepijo. Gre za močan cepilni mobbing. Zakaj ta družba ustrahuje necepljene, jih zavrača in obravnava, kot da imajo garje ali gobavost? To je absurdno.«

Ustaviva se v Afriki. Dobrodelnik Bill Gates podarja milijarde za programe cepljenja, da bi tamkajšnje ljudi zaščitili pred nalezljivi boleznimi. So cepiva res to, kar Afričani potrebujejo, da bi bili bolj zdravi?

Afričani teh cepiv pravzaprav sploh nočejo. V štirih državah sveta so prek aktivnosti Gatesove fundacije hoteli doseči kontrolo rojstev. Cepivu proti tetanusu, na primer, so dodali hormon beta HCG. Posledica je bila, da je veliko žensk postalo neplodnih, saj so po cepljenju razvile protitelesa, zmožna avtoimunskega napadanja lastnega nosečniškega hormona, zato niso več mogle zanositi. Ker povzročajo neplodnost, so cepiva v veliko afriških državah prišla na slab glas. Šlo je torej za kontrolo rodnosti, tak program je plačala fundacija Billa Gatesa in to je po mojem mnenju kriminalno dejanje.

Kaj potrebuje Afrika? Razsajalo naj bi zelo veliko epidemij, gre za bolezni, ki jih pri nas 100, 120, 130 let ni več. Lahko te epidemije „odcepimo“ ali so vzroki zanje drugje?

Vemo, da kolera pri nas ni izginila zato, ker bi imeli proti njej cepivo. Izginila je, ker je Pettenkofer dal zgraditi kanalizacijo in ločil odplake od pitne vode. Gre za higieno, karanteno in predvsem za zdravo prehrano. Vemo, da lahko pri okuženih z ošpicami pomanjkanje vitaminov in mineralov povzroči hude zaplete. Umrljivost zaradi ošpic je v tretjem svetu tako velika zato, ker imajo otroci resno pomanjkanje vitamina A. Ko je bilo to ugotovljeno, so se spomnili, da bi kampanje cepljenja proti ošpicam kombinirali z dodajanjem vitamina A in umrljivost je začela upadati. Toda, ali je to rezultat cepljenja ali dodajanja vitamina A? Vprašanje ostaja odprto, niti ga ne raziskujejo.

Medicina čedalje pogosteje svetuje, da bi se morali še posebej cepiti ljudje, ki že imajo okvarjeno zdravje. Ti naj bi še bolj potrebovali zaščito s cepljenjem. Se vam zdi tak način razmišljanja logičen?

Ne. Menim, da imunsko poškodovanih ljudi ne bi smeli dodatno obremenjevati z vbrizgavanjem strupov. Cepiva tako ali tako ne delujejo, v svoji ordinaciji to videvam vedno znova. O tem sem prebral vrsto študij: imamo epidemije oslovskega kašlja kljub stoodstotni precepljenosti, imamo epidemije ošpic, čeprav je na celotnem območju epidemije precepljenost 95-odstotna, in tako dalje. Enako je pri mumpsu ali poliomielitisu (otroški paralizi). Pred kratkim je bila v Paragvaju epidemija poliomelitisa, kjer je bilo od 367 obolelih 107 zadostno cepljenih, a se je pri njih kljub temu razvila bolezen. Vedno znova prihaja do epidemij in pojavijo se kljub visoki precepljenosti celotnih območij. Osebno postavljam učinkovitost cepiv pod velik vprašaj. To, kar študije sploh ne raziskujejo, pa je pojavnost stranskih učinkov in poškodb po cepljenju. Te radi prikrijejo.

Zakaj cepiva ne delujejo? Je to povezano s proizvodnjo antigenov, kako jih kemično obdelajo ali s čim drugim? Je mogoče, da cepilni virus ošpic ne daje zaščite?

Težko je reči. Ne morem odgovoriti, zakaj cepivo proti ošpicam ne varuje pred ošpicami. Lahko je vprašljiv tudi način izdelave. Predstavljate si, da bi majhnega »hroščka« velikosti 150 nanometrov izolirali, ga stlačiti v jajce in potem rekli zarodku v jajcu: »Prosim, v naslednjih treh tednih naredi samo te viruse ošpic in vse druge klice, ki jih imaš v jajcu, pusti dremati.« Po treh tednih jajca zdrobijo, zmešajo in centrifugirajo – za to obstajajo posebni postopki centrifugiranja, in domnevno naj bi tako izolirali samo viruse ošpic, ki so se razmnožili v jajcu. Že to je težko razumeti. Bolj se ukvarjaš z raziskovanjem proizvodnje cepiv, bolj absurdna postaja celotna zgodba.

Eden največjih cepilnih škandalov je bila zadeva okoli šestvaletnega cepiva Hexavac. Kako ste doživeli to zgodbo?

Takrat sem bil že precej pozoren. To cepivo je poškodovalo veliko otrok – bilo je 33 smrtnih primerov, o tem so poročali tudi mediji. Nismo imeli le smrtnih primerov, ampak tudi ogromno drugih stranskih učinkov, do katerih je prišlo po Hexavacu, pa tudi po cepivu Infanrix hexa. Na drugi novinarski konferenci so uradno demantirali povezavo cepiva Hexavac s smrtjo teh 33 otrok. Otroci naj bi umrli zaradi edemov (oteklin) v glavi. Tedaj so celo patologi odkimavali z glavo. Po novinarski konferenci so Hexavac umaknili s trga z dvomljivo obrazložitvijo, da komponenta proti hepatitisu B v tem cepivu nima tako dolgotrajnega učinka, kot bi ga morala imeti. Umrlih otrok niso niti omenili. Po umiku so pričeli s študijo (bodočih) mrtvih po drugem cepivu. Spet jo je financirala farmacija. V raziskovalnem odboru te študije so bili spet predstavniki farmacije in člani stalne komisije za cepiva STIKO. Že vnaprej je bilo jasno, kakšne rezultate naj bi ta t. i. prospektivna študija pokazala. V prihodnjih dveh letih so nameravali zbirati tiste primere cepljenih s šestvaletnim cepivom Infarix hexa, pri katerih bo prišlo do zapletov in smrti. Namesto, da bi se potrudili izvesti retrospektivne študije, kjer bi pogledali vse nenadne smrtne primere otrok v Nemčiji in jih primerjali z datumom cepljenja, so čakali na nove smrtne primere. Analiza dotedanjih smrti bi bila veliko cenejša in veliko hitreje bi dobili rezultate. O sporni študiji lahko povem še nekaj. Inštitut Roberta Kocha jo je objavil v dveh jezikih in v izčrpnejši angleški različici lahko beremo o več sto smrtnih primerih po cepljenju. Če pogledamo v bazo podatkov o stranskih učinkih pri Inštitutu Paul Ehrlich, pa so v njej našteti samo redki primeri suma smrti po cepljenju. Ob tem vedno znova omenjajo, da zanesljive povezave s cepivom ni. Smrtni primeri, ki se zgodijo po cepljenju z večvalentnimi cepivi, so pretkano statistično obdelani na vse mogoče načine, in kot sem že povedal, naredijo vse, da so cepiva videti varna. Če npr. od 4. do 7. dne po cepljenju ni statistično značilne verjetnosti za smrtne primere, potem tako zapišejo v brošure za zdravnike: »Večvalentna cepiva v 4. do 7. dnevu po cepljenju ne povzročajo dramatičnih zapletov.« Če pa upoštevamo tudi obdobja 0-4 in 7-14 dni po cepljenju in pogledamo, kako visoka je umrljivost tri tedne po cepljenju, nenadoma vidimo izjemno visok porast umrljivosti. Teh podatkov v nemški različici študije ni. V nemški različici je opisano le, da so cepiva varna in da večvalentna cepiva ne pomenijo tveganja za povečano umrljivost.

Vir

Objavljeno besedilo je izvleček iz 60-minutnega intervjuja in odlomek posnetega materiala k nastajajočemu dokumentarnemu filmu: »Mi ne cepimo!«.

Intervju je v slovenščini dostopen tudi kot video posnetek, ogledate si ga lahko tukaj: