Intervjuji

Vsi intervjuji - povzetek |  Robert F. Kennedy ml.  |  Christof Plothe  |  Alfred Bogomir Kobal  |  Larry Palevsky |  Ludmila Eleková |  Johann Loibner (posebej za Slovence) |  Slađana Velkov |  Georg Kneißl |  Karin Rižner |  Željko Poljak |  Rolf Kron |  Lucija Tomljenović |  Johann Loibner |  Natasha Campbell-McBride


Intervju: dr. Lucija Tomljenović, znanstvenica, raziskovalka varnosti cepiv

Trditve o učinkovitosti cepiv so močno pretirane!

Dr. Lucija Tomljenović, hrvaška doktorica znanosti in univerzitetna raziskovalka cepiv v Kanadi, ugotavlja, da smo luknjo v znanju o varnosti cepiv zamenjali z znanstveno neutemeljeno predpostavko, da so cepiva varna.

Lucija Tomljenović je doktorirala iz biokemije in je trenutno post-doktorandka na Medicinski fakulteti Univerze Britanska Kolumbija v Kanadi. Njeno raziskovanje je usmerjeno v pojasnjevanje mehanizmov, s katerimi lahko cepiva in adjuvansi (kemični dodatki) v cepivih izzovejo nevrološke in avtoimunske bolezni. Sodeluje tudi pri razvijanju novih protokolov, temelječih na biomarkerjih, s katerimi bo znanost omogočila dokazovanje možne povezanosti resnih škodljivih pojavov po cepljenju s cepljenjem samim. Njeno delo, povezano z varnostjo cepiv, je objavljeno v vplivnih medicinskih znanstvenih revijah, kot so Annals of Medicine, Journal of Internal Medicine, JAMA, Current Pharmaceutical Design, Vaccine and Lupus. Tomljenovićeva je tudi strokovna recenzentka za znanstvene revije Vaccine, Journal of Inorganic Biochemistry in Lupus and Surgical Neurology International.

Trenutno delujete na Univerzi Britanska Kolumbija v Vancouvru. Molekularno biologijo ste študirali na oddelku za biologijo Naravoslovno matematične fakultete v Zagrebu. Nam lahko opišete, zakaj in kako je prišlo do vašega izobraževanja v Avstraliji in nato v Kanadi?

Zelo na kratko, v Kanado sem prišla zato, ker sem v Avstraliji, v svoji prvi službi, po doktoratu dala odpoved. Nekdanji šef je namreč od mene zahteval, naj prikrojim podatke iz naše študije o statinih (zdravilih za zniževanje holesterola). V skupini naših eksperimentalnih živali je bil tretma s statini za mnoge živali namreč smrtonosen, moj nekdanji šef pa je zahteval, naj pri analizi podatkov te primere izpustim. Tedaj sem postala skeptična do mnogih stvari, ki se v znanstveni literaturi dobesedno prodajajo kot znanost. Samo bogu se lahko zahvalim, da se je zame po odpovedi našlo mesto v Kanadi. Pravi čudež je, če ti po opravljenem doktoratu uspe dobiti delo brez referenc prejšnjega delodajalca in brez objavljenih člankov.

Vaše področje znanstvenega raziskovanja je med drugim varnost cepiv. Nam lahko pojasnite, kaj so cepiva in kako delujejo na organizem ter kako je imunska reakcija našega organizma povezana z živčnim sistemom?

Čedalje večje število dokazov nazorno kaže, da molekule imunskega sistema igrajo jasno in osrednjo vlogo v razvoju osrednjega živčnega sistema. Imunske molekule, kot so recimo molekule MHC in razni interlevkini, vplivajo na procese, kot so nastajanje in delitev živčnih celic, njihova migracija in usmerjanje živčnih vlaken, nastajanje sinaptičnih vezi med nevroni. Kljub popularnemu stališču, da periferni imunski sistem ne vpliva na funkcijo osrednjega živčnega sistema, znanstvena literatura tudi o tem govori prav nasprotno. Periferni imunski sistem in centralni živčni sistem sta v neprestani komunikaciji (in kooperaciji!), ta komunikacija pa je vitalnega pomena za normalen razvoj in delovanje obeh sistemov. Zato je naivno predpostavljati, da manipulacija imunskega sistema s čedalje večjim številom cepljenj v kritičnem obdobju razvoja možganov ne bo imela dolgoročnih neželenih posledic, vključno s trajnimi razvojnimi poškodbami, kot so avtizem, hiperaktivnost, umska zaostalost, epilepsija itd..

Še več, poskusi na živalih so pokazali, da lahko prekomerna stimulacija imunskega sistema v kritičnih obdobjih zgodnjega razvoja povzroči dolgotrajne negativne posledice za normalen razvoj kognitivnih in socialnih sposobnosti, ki se izrazijo kot povečan strah in tesnoba, primanjkljaj v socialnih interakcijah, nenormalnost senzorično-motoričnih funkcij. Večina naštetih simptomov je zelo značilna za avtizem.

Sodelovanje med imunskim in živčnim sistemom se začne zgodaj, že v času embriogeneze (razvoja zarodka) in se nadaljuje po rojstvu. Uspešen nevrološki razvoj otroka je odvisen od uravnoteženega delovanja imunskega sistema. Mogoče je torej, da so motnje v delovanju imunskega sistema v kritičnem obdobju nevrološkega razvoja neposredno odgovorne za razvoj avtizma.

Poleg tega danes poskusi potrjujejo, da je izpostavljenost imunotoksičnim snovem v nosečnosti in v prvih letih življenja (dokler se imunski in živčni sistem intenzivno razvijata) najverjetnejši vzrok za porast števila avtističnih otrok. Kljub temu pa za najočitnejši vir imunotoksinov pri otrocih – za cepiva – trmasto trdijo, da nimajo nobene zveze z avtizmom. Pediatrična cepiva vsebujejo številne sestavine, ki so potencialno toksične za razvijajoče se možgane (formaldehid, aluminij, živo srebro itd.). Posamično nekatere od teh sestavin, na primer živo srebro, pri živalih dokazano povzročajo razvojne motnje, podobne avtizmu, pri čemer gre za količine, enake tistim, ki jih otroci prejmejo s cepljenjem. Kljub temu nikoli niso ustrezno testirali, kako toksična je skupna količina vseh cepiv, ki so jim otroci izpostavljeni s cepljenjem. Luknjo v znanju o varnosti cepiv smo zamenjali z znanstveno neutemeljeno predpostavko, da so cepiva varna.

Poudariti je treba, da tipično cepivo vsebuje vse potrebne komponente za sproženje nevroloških in avtoimunskih motenj. Tako cepiva na primer vsebujejo antigene kužnih delcev, ki so lahko na nek način podobni lastnim beljakovinam (gre za pojav t. i. molekularne mimikrije). Tedaj lahko protitelesa, ki jih ustvari cepljenje, postanejo reaktivna do lastnih tkiv. Aluminij, dodan kot adjuvans, in živo srebro, dodano kot konzervans, sta nevrotoksina in izjemno močna stimulatorja imunskega sistema. Znanost je v skladu s temi dejstvi dokazala, da so toksični učinki cepiv posledica nepravilne hiper-stimulacije imunskega sistema, ki nastane zaradi delovanja pro-vnetnih citokinov. Eden od osnovnih pogojev za razvoj avtoimunskih bolezni je prav podaljšana hiper-stimulacija imunskega sistema.

Eden od razlogov, zakaj se cepivom dodajajo močni imunski adjuvansi, je dejstvo, da je imunski sistem otrok (ki se še razvija) precej težko stimulirati. Zato za izzivanje ustreznega imunskega odgovora, katerega rezultat naj bi bila proizvodnja protiteles, potrebujejo močne imunske adjuvanse in ponavljajoče se doze cepiva, ki jih vbrizgavajo v razmeroma kratkih časovnih razmikih. Toda tak pristop prinaša resne težave. Znanstveni poskusi na živalih so pokazali, da lahko relativno genetsko odpornost telesa za avtoimunske bolezni premagamo že, če uporabimo zgolj dva do tri močne imunske adjuvanse. Podobno lahko genetsko odpornost telesa na avtoimunske bolezni premaga ponavljajoče se spodbujanje imunskega sistema z enim in istim antigenom. Teh dejstev pri načrtovanju rutinskega programa cepljenja sploh ne upoštevajo. Tako na primer v ZDA predšolskim otrokom trenutno priporočajo prek 30 odmerkov cepiv, ki skupaj vsebujejo 126 antigenskih komponent in pomembne količine aluminijevega adjuvansa.

Kot navaja ameriška Agencija za hrano in zdravila (FDA; Food and Drug Administration), v vsej zgodovini uporabe cepiv v njihovo testiranje največkrat niso bile vključene toksikološke raziskave na živalskih modelih, saj cepiv samih po sebi niso obravnavali kot škodljivih ali strupenih. To priznanje agencije jemlje sapo, saj je FDA po lastnih izjavah »odgovorna za zaščito javnega zdravja, tako da skrbi za varnost in učinkovitost zdravil za ljudi in živali«. Izjava razkriva bistvo: ne samo, da cepiva ne prestajajo ustreznega testiranja glede toksičnosti, ampak je temelj za opustitev takega ravnanja vera v inherentno neškodljivost cepiv. Za tako slepo religijo ni prostora v nobeni znanosti, zlasti ne v medicini.

Aluminij je najpogostejši adjuvans v cepivih. Aluminij je toksičen, cepivom pa ga dodajajo, da bi dodatno spodbudil imunsko obrambo telesa, ki bi jo prvenstveno moral izzvati antigen (t.j. snov, ki izziva imunsko reakcijo: bakterije, virusi, glivice itd.). Smo lahko prepričani, da imunski odgovor izzove prav kombinacija antigena in aluminija v cepivih – lahko bi ga izzval tudi aluminij sam, kajne?

Razlog, da v večino cepiv dodajajo aluminij, je prav v tem, da antigen sam (v kolikor ne gre za cel »oslabljen« ali »mrtev« virus oz. bakterijo) ni sposoben izzvati ustreznega imunskega odgovora. Torej ima aluminij v določeni kemijski obliki (npr. aluminijev hidroksid) vgrajeno sposobnost sproženja imunskega odgovora. Znanstvene študije jasno kažejo, da lahko aluminijevi adjuvansi tudi sami sprožijo škodljive avtoimunske pojave in imunsko posredovane bolezni pri živalih in ljudeh.

Dr. Lucija Tomljenović (v laboratoriju na Medicinski fakulteti Univerze Britanska Kolumbija v Kanadi) poudarja, da »tipično cepivo vsebuje vse potrebne komponente za sproženje nevroloških in avtoimunskih motenj«.

Zakaj v cepivih uporabljajo prav toksični aluminij? Vemo, da v ZDA dvomesečnemu novorojenčku s cepivi vnesejo 862,5 µg aluminija na kilogram telesne teže. Kaj kažejo toksikološka raziskovanja? Kolikšna količina je škodljiva za človeški organizem, zlasti otroški?

Aluminij se v cepivih uporablja zato, ker je razmeroma učinkovit imunski stimulator. Medicinske avtoritete trdijo, da so tveganja za zdravje zanemarljiva. Take trditve so v hudem nasprotju s kupom znanstvene literature. Vbrizganje enega miligrama aluminijevih nanodelcev na kilogram telesne teže je pri odraslih podganah dovolj, da povzroči značilno vnetno dogajanje v možganih teh živali. Po ameriškem urniku cepljenja podobne količine aluminija z rutinskimi pediatričnimi cepivi prejemajo otroci, stari 2, 4, 6 in 15 mesecev. Potrjeno je, da lahko močna stimulacija imunskega sistema neposredno spodbudi tvorbo pro-vnetnih citokinov v možganih. Ne le to, pro-vnetni citokini, ki jih običajno povzroči stimulacija s cepivi, so povečani v krvi, hrbtenjačni tekočini in možganih avtističnih oseb.

Najnovejše raziskave kažejo tudi, da imajo nanodelci aluminijevih adjuvansov edinstveno sposobnost prehajanja krvno-možganske pregrade in povzročanja škodljivih vnetnih reakcij v osrednjem živčnem sistemu. Taka opažanja delno pojasnjujejo, zakaj velika večina prijavljenih stranskih učinkov po cepljenju sodi v kategorijo nevroloških in nevropsihiatričnih motenj. Danes je znanstveno že dokazano, da lahko aluminijevi adjuvansi povzročijo resne avtoimunske sindrome, vključno s tistimi, ki posegajo v osrednji živčni sistem. Najpogosteje se ti sindromi kažejo kot primanjkljaj kognitivnih sposobnosti in psihomotoričnih funkcij, npr. kronična utrujenost, vnetje mišic in artritis. Zanesljivo je dokazano, da lahko do takih pojavov pride pri nekem manjšem odstotku odraslih oseb, ki so v obdobju nekaj let prejele od enega do osem cepiv z aluminijem. Aluminijev adjuvans izzove tudi sindrom, imenovan makrofagni mišični fasciitis (MMF); to so odkrili francoski raziskovalci, pri čemer je v 87 in 53 odstotkih primerov prišlo do primanjkljaja kognitivnih sposobnosti in kronične utrujenosti, ki znatno onemogočata poklicno aktivnost in negativno vplivata na številne vidike vsakdanjega življenja.

Vsem tem spoznanjem navkljub dojenčki in otroci v večini razvitih držav s pediatričnimi cepivi rutinsko prejmejo tudi do 18 cepiv z vsebnostjo aluminija. Menim, da ni treba posebej poudarjati, da so otroci veliko bolj občutljivi na toksične učinke aluminija kot odrasli. Zdi se, da večina medicinske stroke to dejstvo trmasto zanemarja.

V sodelovanju z dr. Christopherjem A. Shawom ste objavili delo (vir 1), v katerem trdite, da bi lahko bil aluminij v cepivih vzrok za porast obolenj iz spektra avtističnih motenj (ASD). Nam lahko pojasnite to raziskavo in njene rezultate?

Nedavno smo izvedli raziskavo, ali obstaja povezava med izpostavljenostjo aluminiju v cepivih in razširjenostjo avtizma v ZDA in šestih zahodnih državah (Velika Britanija, Kanada, Avstralija, Švedska, Finska in Islandija). Primerjali smo ocenjeno izpostavljenost aluminiju v cepivih (na podlagi uradnih urnikov cepljenja in letakov s podatki o cepivih) z razširjenostjo avtizma v teh državah.

Rezultati so pokazali, da se povečana izpostavljenost aluminijevim adjuvansom ujema s porastom števila primerov avtizma, ki ga ZDA beležijo v minulih dveh desetletjih. Nadaljnji podatki so pokazali, da obstaja značilna povezanost med količino aluminija, ki jo prejmejo predšolski otroci, in trenutnimi stopnjami avtizma v raziskovanih sedmih zahodnih državah. Države z najvišjo ravnjo aluminijevih adjuvansov v cepivih so imele tudi najvišje ravni avtizma. Ta povezava je največja pri otrocih, starih od 3 do 4 mesece, v obdobju hitrega razvoja otrokovega osrednjega živčnega sistema, ki zajema tudi sinaptogenezo (razvoj sinaptičnih stikov med možganskimi celicami), maksimalno hiter razvoj predelov možganov, odgovornih za kratkoročni spomin, ter začetek razvoja amigdale, t.j. dela možganov, odgovornega za razvoj čustev in socialnega vedenja. Poleg tega se pri dojenčkih v obdobju med drugim in četrtim mesecem življenja razvijajo tisti predeli možganov, ki nadzorujejo sanje, temperaturo, dihanje in možgansko valovanje. Mnogi od teh sistemov so pri avtizmu poškodovani in naša predpostavka je, da aluminij, ki ga vnašamo s cepljenjem v zgodnjem obdobju po rojstvu, poškoduje razvojne programe možganov, tako da ruši raven ključnih imunskih molekul v možganih, odgovornih za pravilen razvoj živčnega sistema.

Ti izsledki so spodbudili naše trenutno raziskovanje na živalskih modelih, katerega cilj je določiti, ali aluminijevi adjuvansi v cepivih predstavljajo nevarnost za razvoj možganov. Upoštevali smo enako količino adjuvansov, kot jih vsebujejo cepiva oz. kot jih priporočajo ameriškim in skandinavskim otrokom (uporabljamo oznaki »visoki Al« za ZDA in »nizki Al« za Skandinavijo). Tri skupine miši, v vsaki je 14 živali (ženskega in moškega spola), so prejele šest odmerkov bodisi »visokega Al«, »nizkega Al« ali fiziološke raztopine kot placeba, in sicer v razmikih, ki so čim bolj podobni urniku pediatričnega cepljenja. V približno šestih mesecih smo na miših izvedli niz vedenjskih testov. Pri miših obeh spolov, ki smo jim vbrizgali »visoki Al«, je v primerjavi s kontrolno skupino prišlo do velikega porasta tesnobe in občutnega zmanjšanja raziskovalnega vedenja. Aluminij je bolj vplival na samice, pri njih je prišlo do znatnega porasta tesnobe celo pri »nizkem Al«. Samci (ne pa tudi samice), ki so prejeli »visoki Al«, so bili poleg tega tudi znatno bolj letargični in manj aktivni kot samci iz kontrolne skupine in kot samci, ki so prejeli »nizek Al«. Naši trenutni rezultati kažejo, da je vnos aluminija s cepivom pri neonatalnih miših povezan z dolgotrajnimi škodljivimi nevrološkimi izidi, kar podpira predpostavko, da aluminij v cepivih predstavlja dejavnik tveganja za motnje v razvoju možganov, vključno s pervazivnimi razvojnimi motnjami. Te podatke, ki smo jih pridobili na živalih, smo predstavili na 10. sestanku o aluminiju, ki je potekal od 23. do 27. februarja 2013 na Univerzi Keele v Winchestru v Veliki Britaniji, kmalu pa jih bomo tudi objavili.

V tej študiji pojasnjujete korelacijo med izpostavljenostjo aluminiju in porastom obolelih za sindromom avtističnega spektra, toda pozitivna korelacija še ne pomeni, da je aluminij vzrok za porast avtističnih obolenj.

Seveda, pozitivna korelacija ne pomeni nujno, da je vzrok za porast avtizma v aluminiju. Tako imenovano kavzalno ali vzročno povezavo lahko dokažemo samo s poskusi na živalskih modelih, kjer lahko strogo nadzorujemo vse eksperimentalne pogoje. Kot sem omenila, so naši poskusi na živalih doslej podprli hipotezo, da je aluminij eden od dejavnikov, ki so znatno doprinesli k porastu avtizma.

Poleg tega je raziskovalna skupina iz ZDA lani prispevala močan neodvisen dokaz o povezavi med avtizmom in aluminijem v cepivih (vir 2: Seneff in sodelavci, 2012).

V začetku letošnjega leta (2013) smo prejeli vabilo profesorja Victorja Preedyja s King's Collegea v Londonu, da prispevamo poglavje k »Velikemu vodniku po avtizmu«. To je najobsežnejša knjiga o avtizmu, kar jih je bilo napisanih doslej. Konec leta 2013 jo bodo objavili pri Springerju. Springer je eden vodilnih svetovnih založnikov akademske literature. Uredniki in njihovi svetovalci prihajajo z vodilnih univerz in ustanov, vključno z londonskim King's College, Univerzo Westminster in Univerzo Zahodne Škotske. Ti uredniki so skupaj objavili več kot 40 knjig in zvezkov o biomedicinskih znanostih, vključno s sedmimi deli, ki obsegajo vsaj 120 poglavij. Zaprosili so nas, naj napišemo poglavje o pervazivnih razvojnih motnjah in aluminijevih adjuvansih v cepivih. Vse to kaže, da so vplivni ljudje v medicini podcenili zaskrbljenost glede varnosti aluminijevih adjuvansov in cepljenja nasploh in da širša znanstvena skupnost zdaj čedalje bolj sprejema, da so lahko cepiva in adjuvansi v količinah, ki jih danes dajemo otrokom, dejavnik tveganja za motnje v razvoju možganov.

Dr. Lucija Tomljenović: »Širša znanstvena skupnost čedalje bolj sprejema, da so cepiva in adjuvansi v količinah, ki jih danes dajemo otrokom, dejavnik tveganja za motnje v razvoju možganov.«

Če se pri avtizmu in aluminiju aktivirajo iste molekule vnetnega procesa, se morda te iste molekule aktivirajo tudi pri nekaterih drugih poškodbah?

Vnetne procese v možganih lahko sproži tudi izpostavljenost drugim strupenim kovinam, kot sta svinec in živo srebro. Ena od kovin, ki so jim otroci v svetu najpogosteje in neprestano izpostavljeni, pa je aluminij iz cepiv. To vsekakor drži po umiku živega srebra iz večine cepiv. Zato bi bilo nerazumno zavreči domnevo, da je aluminij možen okoljski dejavnik, povezan z avtizmom. Zlasti zato, ker je aluminijev adjuvans že dolgo znan kot potencialni sprožilec več resnih avtoimunskih/vnetnih možganskih stanj, ki se pojavljajo po cepljenju. Zmanjšanje kognitivnih in psihomotoričnih funkcij, vedenjske motnje in nenormalne slike z magnetne resonance (MRI), ki kažejo demieliniziacijske vnetne poškodbe v povezavi z dolgotrajnim zadrževanjem aluminijevega adjuvansa, so na primer opazili pri odraslih pacientih, ki so v nekaj letih prejeli od enega do osem cepiv z aluminijem (vir 3: Authier in sodelavci, 2001). No, kljub vsem tem opažanjem novorojenčki in otroci v večini razvitih držav po pediatričnem urniku cepljenja rutinsko prejemajo tudi do 18 cepiv z aluminijevim adjuvansom. Iz raziskave, ki so jo izvedli v Franciji, izvemo tudi o edinstveni sposobnosti nanodelcev aluminijevega adjuvansa, da se prebijejo skozi krvno-možgansko pregrado in se akumulirajo v možganih, kjer lahko povzročajo vnetja (vir 4: Gherardi in Authier, 2012). Te dokaj nove raziskave so pomembne, ker kažejo, kako je vbrizgani aluminij veliko nevarnejši od aluminija, ki pride v prebavni sistem (slednji se zelo slabo vsrkava in v glavnem hitro izgine iz telesa).

Objavili ste znanstveno delo o Gardasilu, cepivu proti HPV. Kaj menite o njegovem delovanju? Na Hrvaškem ga namreč priporočajo (ni obvezno) osebam ženskega spola v starosti 9-26 let.

Utemeljitev trenutno obstoječih programov cepljenja proti humanim papiloma virusom (HPV) v svetu izhaja z dveh temeljnih predpostavk:

  1. da bodo cepiva proti HPV preprečila raka na materničnem vratu in reševala življenja in
  2. da ni nevarnosti zaradi resnih stranskih učinkov.

Truditi bi se torej morali, da bi pred puberteto cepili čim več deklic in zmanjšali število obolelih zaradi raka na materničnem vratu. Skrbna analiza podatkov o cepivu HPV, zbranih pred odobritvijo tega cepiva in po njej, pa kaže, da niti ena od obeh predpostavk ne temelji na dokazih oz. dejstvih in da so obe predpostavki izpeljali na podlagi povsem napačne interpretacije dostopnih podatkov.

Dejstvo je, da cepiva proti HPV doslej niso preprečila niti enega samega primera raka na materničnem vratu (kaj šele smrti zaradi te bolezni), a jih kljub temu dalje promovirajo kot cepiva proti raku na materničnem vratu. Klinične raziskave so pokazale, da lahko cepiva proti HPV preprečijo nekatere predrakave spremembe (CIN 2/3), povezane z okužbami s sevoma HPV-16 in HPV-18, ki pa bi večinoma izginile spontano, ne glede na status cepljenja. Pri ženskah v puberteti, od 13 do 24 let, na primer 38% vseh primerov CIN 2 izgine v letu dni, 63% po dveh letih, 68% pa po treh letih. Ne le to. Veljavnost trditve, da je CIN 2 predhodnik raka, je vprašljiva, saj prihaja do visoke stopnje napačnih klasifikacij in do redkega ponavljanja diagnoz pri enem opazovalcu ali med več opazovalci kot tudi do visoke stopnje regresije (spontanega umika raka).

Pripomniti je treba še nekaj. Čeprav so klinične raziskave pokazale, da je učinkovitost cepiva HPV pri visokih stopnjah predrakavih sprememb, povezanih s HPV-16 in s HPV-18, večja od 97-odstotkov, so iste številke pri predrakavih spremembah, ki jih povzročajo vsi visoko rizični tipi HPV, znašale borih 16,9% preiskovane populacije (profilaktično učinkovitost cepiva so ugotavljali v optimalnih pogojih oz. pri vseh ženskah, ki so prejele tri odmerke cepiva in niso bistveno kršile protokolov študije). To informacijo se pogosto zanemari, čeprav je ključna za oceno dolgotrajne zaščitne učinkovitosti cepiva. Zaradi možnosti okužbe s tipi HPV, ki jih v cepivu ni, in/ali večkratnih okužb s temi tipi, bi morala vsaka pomembna ocena o resnični profilaktični vrednosti cepiva HPV pravzaprav upoštevati analizo učinkovitosti cepiva pri predrakavih spremembah, ki jih povzročajo vsi visoko rizični tipi HPV (teh je okoli 15 sevov). Četudi bi se torej cepivo izkazalo kot učinkovito proti primerom raka na materničnem vratu, ni videti, da bi cepljenje z Gardasilom imelo kakršenkoli boljši učinek na zmanjšanje števila obolelih za rakom na materničnem vratu, kot ga dosegajo obstoječi programi pregledovanja žensk. Slednji so v razvitih državah uspeli (za razliko od Gardasila) dokazano zmanjšati stopnjo smrtnosti zaradi raka na materničnem vratu za več kot 70%.

Pogoste trditve pristojnih v zdravstvu in regulatornih agencijah v svetu, češ da ni večjih skrbi glede varnosti cepiv HPV, so prav tako predpostavka in podprejo jo lahko samo proizvajalci cepiv, ki so hkrati ustvarjalci zelo vprašljivih preizkusov varnosti teh cepiv. Po drugi strani je v svetu v bazah za nadzor varnosti cepiv čedalje več podatkov, ki cepljenje proti HPV nenehno povezujejo z resnimi škodljivimi izidi. V primerjavi z vsemi drugimi cepivi je, na primer, samo Gardasil povezan z več kot 60% vseh resnih škodljivih učinkov (vključujoč 63,8% vseh smrti in 81,2% primerov trajne invalidnosti) pri ženskah, mlajših od 30 let. Poročanje prek pasivnega sistema nadzora samo po sebi seveda ne dokazuje, da je škodljivo reakcijo povzročilo prav cepivo, toda nenavadno visoka pogostost škodljivih reakcij, povezanih s cepivi HPV, ki jih kot stalni vzorec beležijo po vsem svetu (najpogostejše so motnje, povezane z živčnim sistemom), kažejo na možno vzročno-posledično povezavo. Poleg tega se z vnosi podatkov v varnostno-nadzorne baze sklada tudi naraščajoče število poročil v medicinski literaturi o primerih podobnih stranskih učinkov po cepivu HPV; najpogostejša so poročila o poškodbah živčnega sistema.

Glede na te informacije bi morda veljalo znova razmislit,ali je deklice v predpubertetnem obdobju modro izpostavljati smrtni nevarnosti, tveganju neplodnosti in vseživljenjskih nevrodegenerativnih oz. avtoimunskih stanj zaradi cepiva, ki do zdaj ni preprečilo niti enega primera raka na materničnem vratu (kaj šele smrt zaradi te bolezni), ko pa lahko raka preprečimo z rednimi PAP testi in elektro-kirurško zanko, ne test ne zanka pa ne predstavljata nobene take nevarnosti.

Medicinska etika zahteva izvajanje cepljenja s polnim pristankom informiranega udeleženca. To pa nujno zahteva objektivno predstavitev znanih in predvidljivih prednosti in nevarnosti cepljenja. Način, na katerega se cepiva HPV pogosto predstavlja staršem, kaže, da ta predstavitev ni vedno utemeljena na najboljših dostopnih dokazih. O tem smo obširno pisali v našem najnovejšem delu: Cepiva proti HPV in preprečevanje raka, znanost proti aktivizmu (vir 6).

Proizvajalec Gardasila, Merck & Co., je plačal okoli 950 milijonov dolarjev odškodnine za reševanje kazenskih prijav in civilnih poravnav, povezanih z analgetikom Vioxx. Pozneje se je »zdravilo« izkazalo kot škodljivo za srce in hitro so ga umaknili s trga. Kako je mogoče, da po vsem tem Ameriška agencija za hrano in zdravila (FDA) odobri njihovo cepivo, ki ga spremlja tudi opazna reklamna kampanja prek TV in radijskih oglasov?

Žal FDA ni nezmotljiva. Kot ste omenili, se je odobritev Vioxxa 1999. leta končala kot »največja katastrofa glede varnosti zdravil v zgodovini te države in zgodovini sveta«. Tako je dr. David Graham, pomočnik vodje Urada za varnost zdravil pri omenjeni agenciji, na zaslišanju v ameriškem Senatu obtožil FDA, Vioxx in njegovega proizvajalca, družbo Merck. Senator Grassely je dodal, da je Agencija »izgubila kompas pri ugotavljanju varnosti zdravil« in da je njena povezanost s farmacevtskimi podjetji postala »preveč sproščena«. Dr. Graham je soglašal, da je Agencija »v obstoječi obliki nesposobna zavarovati Ameriko pred naslednjim Vioxxom«. Šele po tem, ko je zaradi posledic jemanja Vioxxa 88 tisoč od 139 tisoč Američanov utrpelo srčne in možganske kapi, so leta 2004 zdravilo umaknili s trga. Zanimivo je, da je leta 2006, ko je Gardasil prejel odobritev Agencije, v. d. namestnika agencije Andrew von Eschenbach od Znanstvenega odbora, ki deluje kot namestnikov svetovalni odbor, zahteval ustanovitev pododbora, ki naj oceni, ali lahko znanost in tehnologija v Agenciji zadovoljita trenutnim in prihodnjim potrebam nadzora. Pododbor je podal naslednjo ceno:

  1. Agencija ima resne znanstvene pomanjkljivosti in ni sposobna izpolniti trenutnih ali novih regulatornih obveznosti.
  2. Nesposobnost Agencije stopati v korak z znanstvenimi uspehi pomeni, da so v nevarnosti življenja Američanov. .
  3. Svet gleda na Agencijo kot na vodilno v medicini in znanosti, toda ne le, da Agencija ne more voditi, ampak ne more niti spremljati napredka v znanosti. Pododbor je sklenil, da je »v nasprotju s prejšnjimi poročili, ki so objavila že vrsto podobnih opozoril, zdaj na razpolago dovolj podatkov, ki dokazujejo, da so izpuščene priložnosti za delovanje v preteklosti ogrozile javno zdravje«. .
Če upoštevamo zaključke Pododbora, takoj vidimo, da hitra odobritev Gardasila v resnici odraža le še en primer skupne nesposobnosti Agencije. Konkretno, Agencija je na hitrico odobrila Gardasil kljub dejstvu, da cepivo ni delovalo (in še vedno ne deluje) in ne da bi bil izpolnjen eden od štirih pogojev, ki jih Agencija sicer zahteva za hitro odobritev. Gardasil pri preprečevanju raka na materničnem vratu očitno ni niti varnejši niti učinkovitejši od kombinacije testov PAP in elektrokirurške zanke, prav tako pa ne more izboljšati diagnoz resnih izidov raka na materničnem vratu. O vprašanju »Kako je vse to mogoče?« lahko le ugibamo. Enega od možnih odgovorov je omenil že senator Grassley v zvezi z Vioxxom, ko je rekel, da je Agencija pri ugotavljanju varnosti zdravil izgubila kompas zaradi svojih tesnih zvez in konfliktov interesov s farmacevtskimi podjetji.

»Znova bi veljalo razmislit, ali je deklice modro izpostavljati smrtni nevarnosti, tveganju neplodnosti in vseživljenjskih avtoimunskih obolenj zaradi cepiva, ki do zdaj ni preprečilo niti enega primera raka na materničnem vratu (kaj šele smrti zaradi te bolezni), medtem ko lahko raka preprečimo z rednimi PAP testi in elektro-kirurško zanko, ki ne predstavljata nobene take nevarnosti.« (Foto: Shutterstock)

Analizirali ste zapisnike s sestankov britanskega Zavoda za zdravstvo (UK Department of Health) in odgovornega organa za imunizacijo in cepljenje (JCVI: Joint Committee on Vaccination and Immunisation) v obdobju 1983-2010. Trdite, da so »izkrivljali in selektivno odstranjevali neželene podatke« ter »se zelo potrudili, da bi prepričali javnost in oblast v varnost cepiv«. Nam lahko te vaše trditve potrdite na konkretnem primeru?

Eden od najbolj šokantnih poskusov odstranjevanja neprimernih informacij o varnosti cepiv se je zgodil leta 1987, ko je britanski Odbor za varnost zdravil (CSM) na zaprtem sestanku zahteval nasvet združenega pododbora o škodljivih reakcijah na cepljenje in imunizacijo (ARVI) glede ažurirane izjave, ki so jo dali leta 1981 o možni povezavi med cepivom DTP (proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju) in resnimi nevrološkimi obolenji. Upali so, da se bodo s preoblikovanjem te izjave izognili odkrivanju pomembne dokumentacije, ki sta jo imela CSM in ARVI o cepivu DTP. Vsebina kontroverzne izjave, za katero se je zdelo, da si jo CSM tako zelo želi preoblikovati, da bi se izognili morebitnim pravnim posledicam, je takšna: »Nobena znanstveno neizpodbitna povezava med cepljenjem z DTP in resnimi nevrološkimi obolenji ne obstaja, čeprav smo na podlagi dosedanjih dokazov prima facia prišli do zaključka o obstoju možnosti, da bi taka povezava lahko obstajala. Prav tako soglašamo z dokazi, ki kažejo, da to cepivo pri nekaterih otrocih povzroča krče.«

V bistvu se zdi, da so se popolnoma zavedali dejstva, da lahko cepivo DTP pri nekaterih otrocih povzroča krče (ti so pravzaprav močan pokazatelj epileptičnih napadov) in resne škodljive nevrološke posledice. CSM, JCVI in pododbor ARVI so se očitno poskusili izogniti »odkrivanju« pomembne dokumentacije. Zabeležke s sestanka JCVI nakazujejo, da pristojni v vrhu Združenega Kraljestva, odgovorni za varno izvedbo cepljenja, niso bili preveč zaskrbljeni, ko so nekatere otroke izpostavljali nevarnosti, da jih bo cepljenje resno nevrološko škodovalo, kot so bili zaskrbljeni zaradi zakonskih posledic, ki bi utegnile slediti, če bi kateri od »pomembnih« dokumentov prišel v javnost.

Še en primer je iz zgodnjih 90. let, ko so pristojni v britanskem zdravstvu brez vsakršnega dvoma vedeli, da je bila komponenta mumpsa Urabe-9 v cepivu OMR (proti ošpicam, mumpsu in rdečkam) povezana z resnimi nevrološkimi posledicami, vključno z aseptičnim meningitisom. Raziskali so skupino primerov, pri katerih so sumili, da jih je povzročilo cepivo, in z lumbalno punkcijo iz hrbtenjače odvzeli vzorce cerebro-spinalne tekočine (CST). Nadaljnja analiza je pokazala, da je CST otrok, ki so utrpeli škodljive nevrološke posledice cepiva OMR, vsebovala cepilni sev mumpsa, kar je dokazovalo, da je te škodljive posledice povzročilo cepivo. Podatki so postali dostopni julija 1992; dva meseca kasneje so se pristojni za zdravstvo v Veliki Britaniji naposled le odločili za ukrepanje. Očitno ne zaradi zaskrbljenosti za varnost, ampak bolj zaradi pravnega nasveta, ki so ga odvetniki dali proizvajalcem in zaradi katerega so se proizvajalci odločili, da prenehajo proizvajati cepivo OMR s sevom Urabe-9.

V zahodnih državah otroci do 6. leta prejmejo od 23 do 32 cepiv, medtem ko je to število po podatkih Zavoda za javno zdravstvo na Hrvaškem za enkrat 10. Zakaj otroke v ZDA cepijo tri krat več? Mislite, da se bo število obveznih cepiv povečalo tudi na Hrvaškem?

O razlogih lahko le ugibam, zato na to vprašanje raje ne bi odgovarjala.

V ZDA so uvedli program VICP (Vaccine Injury Compensation Program), po katerem izplačujejo odškodnine tistim, ki utrpijo škodo, povzročeno s cepivi. Odškodnine izplačujejo v milijardah (!) dolarjev, program pa se financira iz davkov, ne iz žepov proizvajalcev cepiv. Kako je mogoče proizvajalce cepiv spodbuditi, da bi bolj skrbeli za varnost cepiv?

Leta 2011 je Vrhovno sodišče ZDA potrdilo zaščito pred odgovornostjo za proizvajalce cepiv, in sicer z odločitvijo, da jih na državnem sodišču ni mogoče tožiti za odškodnino, ki je nastala z napako v proizvodnji. Dokler obstajajo takšne odločitve, ne moremo pričakovati, da bomo proizvajalce cepiv spodbudili k večji skrbi za varnost svojih izdelkov. Odločitve Vrhovnega sodišča ZDA so smešne, ker predpostavljajo, da so proizvajalci cepiv nezmotljivi.

Kaj menite o tem, da lahko proti staršem, ki zavrnejo cepljenje otroka, na Hrvaškem sprožijo prekrškovni postopek? Kazen znaša 2000 kun, drugih zakonskih prisil pa ni. Tako ravnanje staršev ali skrbnikov zdravnik ocenjuje kot element zanemarjanja otroka.

Za tovrstne totalitarne postopke v 21. stoletju ni prostora. Človek se resnično mora vprašati, zakaj jih še izvajajo. Zdravljenje, ki resnično deluje in ki je varno, ne potrebuje takšne »pomoči«.

Zdi se, da se je nekaterim od pristojnih, ki kljub pomanjkanju znanstvenih utemeljitev še naprej močno propagirajo cepljenje, pokvaril sluh. Pogoste trditve o učinkovitosti cepiv so močno pretirane, skrb v zvezi z varnostjo pa se rutinsko zmanjšuje ali odklanja brez ustreznih raziskav in znanstvene utemeljitve. Poleg tega se nadzorne ustanove naslanjajo izključno na metodološko sumljive raziskave, ki so narejene pod pokroviteljstvom proizvajalcev cepiv; te jim služijo kot temelj za izdelavo pravil o cepivih. Zanemarjajo pa vse neodvisne podatke, če so te v nasprotju z obstoječo paradigmo, ki pravi: »Vsa cepiva so varna in učinkovita za vse ljudi v vseh obdobjih in potrebujemo jih še več.«

Raziskovanje pod pokroviteljstvom farmacevtov, na katerega se nadzorne agencije običajno naslanjajo pri odobravanju zdravil in cepiv, ne temelji na verodostojni znanosti. Trenutne strategije za rast števila cepiv v glavnem temeljijo na agresivni propagandi, netenju strahu in prisilnih ukrepih, kot so obvezni programi cepljenja ali, kot je to na Hrvaškem – na denarnih kaznih za nepokornost. Če so podatki o učinkovitosti in varnosti cepiv res tako trdni, kot prepogosto trdijo, potem se mora človek vprašati, ali so ti skrajni ukrepi za povečevanje deleža cepljenih sploh potrebni.

Na kateri raziskavi delate ta hip? Imate glede na vsebino vašega znanstvenega raziskovanja morda težave z iskanjem finančnih virov?

Hvala bogu do zdaj nismo imeli veliko težav s pridobivanjem sredstev, naše raziskovanje se pravzaprav širi. Letos, na primer, potujem v Izrael, kjer bom delala na skupnem projektu s profesorjem Yehudom Shoenfeldom, vodilnim svetovnim strokovnjakom na področju avtoimunskih bolezni. Prof. Shoenfeld je ustanovitelj in vodja Centra za avtoimunske bolezni v največji bolnišnici v Izraelu – medicinskem centru Sheba, ki deluje od leta 1985. V svoji karieri je napisal prek 1.500 del in trenutno sodeluje v uredništvih 43 znanstvenih časopisov s področja revmatologije in avtoimunosti. Njegovo delo je v glavnem osredotočeno na toksične mehanizme, po katerih adjuvansi v cepivih pri ljudeh izzovejo avtoimunske bolezni.

Shoenfeld je skoval termin ASIA, »avtoimunski/vnetni sindrom, izzvan z adjuvansi«. Ta zajema nekaj zdravstvenih stanj, ki jih sprožijo adjuvansi in za katere je značilna napačno regulirana imunska reakcija. Skupaj se bomo ukvarjali z raziskovanjem mehanizmov, prek katerih lahko cepivo proti HPV Gardasil sproži avtoimunske bolezni pri živalskih vzorcih. Razlog, da bomo pod drobnogled vzeli prav cepivo HPV, je v znatnem številu primerov resnih in hendikepirajočih avtoimunskih stanj, ki jih po vsem svetu povezujejo z uporabo tega cepiva.

Upamo, da bomo zdravnike, ki delajo v stroki, opozorili, da so nevarnosti cepljenja proti HPV realne in resne, zato jih ne bi smeli zanemariti.

Gledate na vsa cepiva kot na nepotrebna in škodljiva? Cepite svoje otroke?

Otrok nimam. Če bi jih imela, jih ne bi cepila. Cepiva so nepotrebna, ker so večino nalezljivih bolezni izkoreninile boljše higienske razmere in prehrana, še preden so se cepiva začela na široko uporabljati. Po drugi strani je prekomerno cepljenje eden od poglavitnih vzrokov za današnji alarmantni porast avtoimunskih bolezni in nevroloških motenj. O tem priča obsežna literatura, vendar ima žal malo ljudi dovolj časa, da jo preuči. Najboljša obramba pred boleznimi so zdrava hrana, higiena, vsaj sedem do osem ur spanja dnevno. Od takega pristopa farmacevtska industrija seveda ne more zaslužiti. Cepljenje je med vsemi sodobnimi medicinskimi postopki v resnici eden tistih, ki ima še najmanj trdne znanstvene temelje.

Vir

»Tvrdnje o učinkovitosti cjepiva vrlo su pretjerane!«
Intervju: Dr.sc. Lucija Tomljenović; Razgovarala: Kristina Duvnjak.
Objavljeno 5. aprila 2013 na spletni strani: http://biologija.com.hr/modules/tinycontent/index.php?id=60

Reference

  1. L. Tomljenovic, C. A. Shaw, Do aluminium vaccine adjuvants contribute to the rising prevalence of autism? J. Inorg. Biochem. (2011), doi:10.1016/j.jinorgbio.2011.08.008.
  2. S. Seneff, RM Davidson, J. Liu, Empirical Data Confirm Autism Symptoms Related Aluminium and Acetaminophen Exposure, Entropy (2012), 14, 2227-2253.
  3. FJ. Authier, P. Cherin, A. Creange i sur., Central nervous system disease in patients with macrophagic myofasciitis. Brain. (2001), 124(Pt 5):974-983.
  4. R. Gherardi, F. Authier, Macrophagic myofasciitis: characterization and pathophysiology, Lupus. (2012), 21(2):184-189.
  5. L. Tomljenovic, C.A. Shaw, Too fast or not too fast: the FDA's approval of Merck's HPV vaccine Gardasil, J Law Med Ethics. 2012 Fall; 40(3):673-81. doi: 10.1111/j.1748-720X.2012.00698.x
  6. L. Tomljenovic, J. Wilyman, E. Vanamee, T. Bark, C.A. Shaw, HPV vaccines and cancer prevention, science versus activism, Infectious Agents and Cancer (2013), 8:6 doi:10.1186/1750-9378-8-6.

Izjava dr. Lucije Tomljenović o cepivu HPV