Intervjuji

Vsi intervjuji - povzetek |  Robert F. Kennedy ml.  |  Christof Plothe  |  Alfred Bogomir Kobal  |  Larry Palevsky |  Ludmila Eleková |  Johann Loibner (posebej za Slovence) |  Slađana Velkov |  Georg Kneißl |  Karin Rižner |  Željko Poljak |  Rolf Kron |  Lucija Tomljenović |  Johann Loibner |  Natasha Campbell-McBride


Intervju: Robert F. Kennedy ml., okoljevarstvenik in zagovornik varnosti cepiv

Živo srebro, cepiva in najhujše nočne more ameriškega Centra za nadzor bolezni

Robert F. Kennedy ml. je že več kot tri desetletja eden vodilnih zagovornikov okoljevarstva. Je ustanovitelj in predsednik Koalicije za vodo (WaterkeeperAlliance), krovne organizacije, v katero je povezanih 300 lokalnih vodovarstvenih organizacij iz 34 držav, ki iščejo in sodno preganjajo onesnaževalce. Pod njegovim vodstvom je organizacija Waterkeeper postala ena izmed največjih, ki se zavzemajo za čisto pitno vodo.

Na Kennedyjeve govore in zapise o toksičnosti živosrebrnega konzervansa tiomersala so leta 2005 naleteli starši s cepivi poškodovanih otrok. Njegove besede so jim vlivale novo upanje, da bi lahko ta okoljski šampion končno razkril resnico o cepilnih poškodbah in dosegel pravico za otroke, poškodovane s cepivi. Kennedy v okoljskem aktivizmu velja za strastno in nepopustljivo ime. Slovi kot velik zagovornik transparentnega vladanja in natačne ter dosledne znanosti. Zdaj svojo vztrajno energijo in prefinjene strategije usmerja v razkrivanje nepoštenosti in korupcije znotraj ameriškega Centra za preprečevanje in nadzor bolezni (CDC, Center for Disease Control and Prevention) in farmacevtske industrije. Prejšnji mesec je skupaj z Lyn Redwood in Lauro Bono, zagovornicama varnosti cepiv in legendama med starši s cepivi poškodovanih otrok, zagnal svoj nov neprofitni projekt World Mercury Project (Svetovni projekt živo srebro). Rita Shreffler, izvršna urednica Autism File (Dosje o avtizmu), se je s Kennedyjem pogovarjala o korupciji v CDC, pohlepu v farmacevtski industriji, malomarnem poročanju medijev in o njegovi viziji glede Svetovnega projekta živo srebro.

Rita Shreffler: Kako ste se srečali s polemiko o cepivih in avtizmu?
Robert F. Kennedy: V to prerekanje so so me zvlekli kričečega in brcajočega. V začetku prejšnjega desetletja sem vodil več sodnih sporov za organizaciji Riverkeeper in Waterkeeper proti termoelektrarnam na premog. Na turneji po državi sem med drugim govoril tudi o izpustih živega srebra, ki so do tedaj onesnažili domala že vse sladkovodne ribe v ZDA. Po mnogih od teh nastopov so k meni pristopale matere. Njihov ton je bil vedno spoštljiv, a rahlo karajoč. Rekle so mi, da bi moral pogledati še tiomersal, če želim res odpraviti škodo, ki jo povzroča živo srebro. Trdile so, da pri otrocih največji dejavnik izpostavljenosti živemu srebru predstavljajo cepiva. S tem se res nisem hotel ukvarjati, saj so bila cepiva precej daleč od moje poti. Vedno sem bil za cepiva. Cepil sem svoje otroke in vsako leto sem se tudi sam cepil proti gripi. Toda te ženske so name naredile vtis. Mnoge od njih so izobraženke: zdravnice, odvetnice, znanstvenice, medicinske sestre in farmacevtke. Bile so neomajno trdne, dobro izobražene, izjemno dobro obveščene, razumne in prepričljive.

Rita Shreffler: Je bila med njimi tudi kakšna, ki je posebej vplivala na vas, da ste ugriznili v vabo?
Robert F. Kennedy: Bratova žena Vicky Strauss Kennedy mi je predstavila psihologinjo Sarah Bridges. Njen sin Porter je utrpel poškodbe po cepljenju in kasneje so mu diagnosticirali avtizem. Po osmih letih sodnih bitk je nazadnje na Sodišču za cepiva le prejela odškodnino, saj je sodišče prepoznalo, da je Porter dobil avtizem, možganske krče in poškodbe možganov zaradi tiomersala in cepiv proti oslovskemu kašlju. Prepričala me je, naj se začnem poglabljati v znanost.

Rita Shreffler: To je bila pogumna zahteva.
Robert F. Kennedy: Vedno sem imel rad znanost in z lahkoto jo berem. Do takrat sem izpeljal že več sto okoljskih primerov. Skoraj vsi so vsebovali znanstvena nasprotja. Ko sem začel brati o tiomersalu, sem obnemel zaradi nasprotij med znanstveno realnostjo in medijskim konsenzom. Vsi voditelji televizijskih informativnih oddaj in televizijski zdravniki so javnost prepričevali, da ne obstaja niti ena študija, ki bi omenjala škodljivost tiomersala ali možnost, da bi ta lahko povzročal avtizem. A že v kratkem času sem v znanstveni bazi PubMed našel več deset študij, ki so sugerirale, da tiomersal povzroča avtizem, poleg tega pa sem naletel tudi na bogat obseg recenzirane znanstvene literature – prek 400 objavljenih študij –, ki so pričale o smrtonosni toksičnosti tiomersala in njegovi vzročno-posledični povezanosti z dolgim seznamom nevroloških poškodb in okvar organov.

Rita Shreffler: Kaj vemo o varnostnem testiranju tiomersala?
Robert F. Kennedy: Najprej je treba povedati, da cepiva niso podvržena strogemu varnostnemu testiranju, ki ga morajo v odobritvenem procesu pri FDA, Agenciji za hrano in zdravila, prestati vsa druga zdravila. Obsežne, dvojno slepe, s placebom kontrolirane študije za cepiva ne obstajajo. V humani študiji tiomersala iz leta 1930, izvedeni pred začetkom njegove uporabe v cepivih, pa so vsi, ki so jim vbrizgali tiomersal, umrli. Leta 2004 je uradnik FDA pričal pred odborom ameriškega Kongresa in priznal, da ni niti ena vladna ali zasebno financirana študija še nikoli potrdila, da je tiomersal varen za uporabo. Na drugi strani imamo precejšen del znanosti, ki predvideva, da tiomersal NI varen. Več sto študij, dostopnih v bazi PubMed, povezuje izpostavljenost tiomersalu z nevrološko-razvojnimi in imunskimi boleznimi, ki so se razvile v pravo epidemijo v generaciji otrok, rojenih po letu 1988, ko je CDC dramatično povečal izpostavljenost otrok tiomersalu.

Moja knjiga, Thimerosal – Let the science speek (Tiomersal – naj spregovori znanost) povzema te študije. Znanstvena literatura povečano izpostavljenost tiomersalu obravnava kot glavnega krivca za eksplozijo pojavov, kot so motnje pozornosti (ADD), motnje pozornosti in hiperaktivnosti (ADHD), zapozneli govor, narkolepsijo, smrt dojenčkov v zibki (SIDS), spekter avtističnih motenj, možganski krči oz. epilepsija, tiki, anafilaksa, pa tudi astma in prehranske alergije. Po podatkih CDC danes zaradi razvojnih motenj trpi eden od vsakih šest ameriških otrok iz t. i. tiomersalne generacije. Objavili smo izvleček 80 znanstveno revidiranih in javno objavljenih študij, ki odločno nakazujejo na povezavo med izpostavljenostjo tiomersalu in avtizmom.

Rita Shreffler: CDC je v poznih 80. letih začel širiti cepilni urnik in vse te bolezni, vključno z avtizmom, so med otroki začele strmo naraščati sredi 90. let. Od takrat starši opažajo, kako popolnoma zdravi otroci po cepljenju zdrsnejo v avtizem.
Robert F. Kennedy: Ja. Naraščajoči zbor pritožb tako s strani staršev kot pediatrov je novi cepilni urnik, preobremenjen s tiomersalom, povezal z eksplozijo avtizma. CDC se je leta 1999 odzval tako, da je pooblastil svojega belgijskega raziskovalca Thomasa Verstraetena, naj povezavo razišče na podlagi največje ameriške zbirke podatkov o zdravju in cepljenju otrok Vaccine Safety Datalink. Te podatke zbira zdravstvena organizacija HMO. Podatki HMO so jasno pokazali, da so visoki odmerki živega srebra v novem razširjenem cepilnem urniku ameriškim otrokom povzročili neobvladljivo epidemijo nevroloških motenj – ADD, ADHD, zapoznelega govora, motenj spanja, tikov in avtizma. Verstaetenova izvorna analiza je iz vseh podatkovnih sklopov odkrila, da izpostavljenost tiomersalu poveča tveganje avtizma za 760 odstotkov. CDC je tedaj izvedel, kaj povzroča epidemijo avtizma.

Rita Shreffler: Kako se je CDC odzval na odkritja iz Verstraetenove študije?
Robert F. Kennedy: Cepilna panoga je v konferenčno-turističnem centru Simpsonwood v mestu Nocross v zvezni državi Georgia sklicala nujni sestanek regulatorjev iz Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), Agencije za hrano in zdravila (FDA), deležnikov cepilne industrije in Ameriške pediatrične akademije. Srečanje so organizirali izven kampusa CDC, da bi razpravo zavarovali pred zahtevki po javnosti informacij. Po dveh dneh razburljivih debat se je skupina odločila za embargo Vestaetnove študije. CDC je Verstaetna potisnil ob stran in sestavil skupino znanstvenikov izpod okrilja industrije ter iz samega CDC, ki naj škodo popravi z uporabo domiselnih statističnih orodij, s pomočjo katerih je sporočilo o povezanosti tiomersala z avtizmom izginilo. Po štirih izjemno zavajajočih ponovitvah je skupini uspelo skriti signal, ki je povezoval tiomersal z avtizmom in pol ducata drugimi nevrološko-razvojnimi motnjami. CDC je objavil to različico in javnosti povedal, da je tiomersal varen. Ko so starši hoteli videti surove podatke, je CDC trdil, da jih je nekako »izgubil«, tako da nobena neodvisna skupina rezultatov ni mogla preveriti.

Rita Shreffler: Je bil to čas, ko je CDC začel ustvarjati svoje notorično ponarejene epidemiološke študije?
Robert F. Kennedy: Natanko tako. V naslednjih dveh letih je CDC skupaj s farmacevtsko industrijo sproduciral sedem epidemioloških študij, z namenom, da tiomersal razbremeni krivde za povzročanje epidemije avtizma. Nobena od teh študij se ne pretvarja, da je študija o varnosti. Vsaka od njih preprosto išče le prisotnost majhnega števila določenih bolezni pri specifičnih populacijah, ki so bile izpostavljene tiomersalu. Vse so usodno pomanjkljive zaradi neustrezne metodologije ali namerne nepoštenosti. Kljub temu CDC prav te študije objavlja na svoji spletni strani, njegovi predstavniki za stike z javnostjo pa jih redno citirajo v bran živemu srebru v cepivih. Vredno je pripomniti, da ima sam CDC tako malo zaupanja v te študije, da je onemogočil za leto 2012 načrtovani znanstveni pregled skupine študij, ki bi jo moral izvesti Inštitut za medicino (IOM, Institut of Medicine), leta 2006 pa je pokopal tudi znanstveni pregled varnosti tiomersala pri Nacionalnem toksikološkem programu. Pod pritiskom CDC je IOM leta 2004 pripravil tudi osupljivo izjavo, da je na temelju teh sedmih ponarejenih študij znanost opravila svoje delo, zaradi česar ni treba izvajati ali financirati nobenih novih študij o vzročni povezanosti med tiomersalom in avtizmom. Izjava je učinkovito odrezala možnost podpore vsakemu znanstveniku, ki bi želel to povezavo raziskovati.

Laura Bono, Robert F. Kennedy ml. in LynRedwood (z leve proti desni) vodijo bitko proti izpostavljenosti strupenemu živemu srebru.

Rita Shreffler: CDC po vsem svetu teh sedem epidemioloških študij prodaja kot dokaz o varnosti tiomersala.
Robert F. Kennedy: Da, a CDC in IOM sta za seboj pustila zelo problematično sled v elektronski pošti, ki razjasnjuje, da so študije namerno ponaredili, da so rehabilitirali tiomersal. Ko sem sam naletel nanje, sem že bil vajen seciranja raziskovalnih člankov in odkrivanja slabe znanosti (junk science). Sam jo imenujem »tobačna znanost«, najete podleže, ki jo producirajo, pa »biostitutke«. CDC-jev glavni upravitelj podatkov široko razbobnane Danske študije je bil notorični slepar Paul Thorsen, ki je v žep pospravil milijon dolarjev, kolikor mu je CDC plačal za izvedbo te raziskave. Ameriško pravosodno ministrstvo je proti njemu sprožilo pregon in vložilo obtožnico za 22 prevar z uporabo elektronskih komunikacij in pranje denarja. Thorsen je tudi zvezda s seznama najbolj iskanih kriminalnih ubežnikov pri OIG, generalnem inšpektoratu ameriškega ministrstva za zdravje in socialo. Pred FBI se skriva v Evropi. CDC Thorsenove študije kljub temu dalje uporablja kot dokaz za varnost tiomersala.

Rita Shreffler: Ste poleg tega, da ste brali znanstvene članke, tudi kaj raziskovali?
Robert F. Kennedy: Govoril sem z vodilnimi raziskovalci, kot je toksikolog dr. Boyd Haley, predstojnik oddelka za kemijo na Kentuckyjski univerzi, poklical pa sem tudi raziskovalce in eksperte zveznih agencij, da bi mi pomagali razumeti, kar sem bral. Govoril sem z dr. Kathleen Stratton z IOM in z zagovornikom farmacevtske industrije dr. Paulom Offitom.

Rita Shreffler: No, lep par falotov. Kako vam je kaj šel pogovor?
Robert F. Kennedy: Prisrčno. Tedaj nisem gojil antipatije do nobenega od njiju. Nisem vedel, da sta pri zavajanju javnosti o varnosti tiomersala odigrala vodilno vlogo. Oba sta si želela govoriti z menoj. Offit je izrazil občudovanje nad mojim očetom, kar je učinkovit način, da me omehčate. Obema sem zastavil očitna vprašanja: »Zakaj nosečnicam svetujemo, naj se izogibajo ribam zaradi nevrotoksičnosti živega srebra, hkrati pa nosečnicam in dojenčkom vbrizgavamo precej večje odmerke živega srebra?« Oba sta mi odgovorila s povsem oguljeno panožno floskulo, »da etilno živo srebro v cepivih ni tako nevarno kot metilno živo srebro v ribah«, za katerega vsi priznavajo, da je visoko nevrotoksično. Offit mi je pojasnil, da etilno živo srebro ni toksično, ker tako hitro zapusti telo.

Rita Shreffler: Kako ste se odzvali?
Robert F. Kennedy: Do tedaj sem že prebral Burbacherjeve študije opic, ki so potrdile Offitovo trditev, da etilno živo srebro iz cepiv hitro zapusti krvni obtok. Toda Burbacher je pokazal, da se etilno živo srebro ne izloči iz telesa, kot je v najinem telefonskem pogovoru trdil Offit. Namesto tega se izloči naravnost v možgane, kjer se naglo presnovi v zelo toksično anorgansko živo srebro, se tam nalaga in povzroča vnetja in poškodbe možganov. Burbacher je pokazal, da anorgansko živo srebro še leta ostane v možganih. Namesto, da bi šlo za dokaz varnosti, kot je to predstavil Offit, je hitri umik etilnega živega srebra iz krvi dokaz njegove ekstremne nevarnosti; iz krvi namreč naglo izginja zato, ker tako zlahka prestopa možgansko-krvno pregrado! Etilno živo srebro v cepivih je zato veliko bolj trdovratno in daleč bolj strupeno od metilnega živega srebra v ribah. Guzzijeva študija je leta 2012 pokazala, da je etilno živo srebro za celice 50-krat bolj toksično. Ko sem Burbacherjevo študijo omenil Strattonovi in Offitu, sta oba obmolknila. Očitno je bilo, da jo poznata. OBA STA VEDELA, da je znanost ovrgla, kar sta mi govorila. Vajena sta se bila pogovarjati z novinarji, za katere se zdi, da so alergični na branje znanstvenih člankov in povsem zadovoljni s papagajskim ponavljanjem njunih zagotovil.

Rita Shreffler: Kaj je rekel Offit, ko ste se ga soočili s tem?
Robert F. Kennedy: Jasno mu je bilo, da laže in potem mu je bilo jasno tudi, da jaz vem, da on laže. Sledil je dolg mučen premor. Spominjal me je na zariplega tolstega pujska iz risanke, ki lovi sapo – oink, oink, oink,kaj pravite??? Dokler se ni takoj za tem znova pretvoril v milozvenečega Offita, kot ga poznamo. »No, prav imate, Robert,« je rekel, »nobene dokončne študije ni, v resnici je cel mozaik študij …« In potem je moral iti.

Rita Shreffler: Kakšen pa je bil odziv Strattonove?
Robert F. Kennedy: Stratonova je bila veliko bolj iskrena. Čisto odkrito je rekla: »No, očitno je toksično. Ko ga date mišim, se zgodijo grozne stvari, in ko ga date podganam, te počnejo čudne reči. Ne more biti dobro za ljudi. Zato smo ga umaknili iz vseh cepiv!” Mimogrede, oba pogovora sem iz previdnosti snemal.

Rita Shreffler: In kakšen je bil vaš odgovor na vse to?
Robert F. Kennedy: V enem samem dnevu sem govoril z dvema vodilnima zagovornikoma uporabe tiomersala v cepivih in oba sem ujel na laži. Nekaj dni za tem sem slišal Offita ponoviti svojo potegavščino o »dobrem/slabem živem srebru« v intervjuju za Javni nacionalni radio (NPR – National Public Radio). Pomislil sem: »Ta človek je popoln šarlatan in prodajalec kačjega olja. Vsakogar mu uspe oslepariti.« To me je razjezilo. Nekoliko kasneje sem izvedel, da je tudi podkupljiv.

Rita Shreffler: Kako mislite podkupljiv?
Robert F. Kennedy: Najprej sem predvideval, da laže v korist programa cepljenja. Nato pa sem izvedel, da so cepiva za dr. Offita noro donosno podjetništvo.

Rita Shreffler: Kako donosno?
Robert F. Kennedy: Dobiva stalni pavšal družbe Merck za »popravljanje napak cepiv«. In oba, tako Merck kot CDC, sta ga v zameno za njegove storitve nagradila z neobičajno donosnimi priložnostmi. Leta 1999 mu je CDC dovolil sedeti v komisiji, ki je odločala o uvrstitvi rotavirusnega cepiva v otroški cepilni urnik, čeprav je prav takrat pripravljal patent za svoje rotavirusno cepivo. Namesto, da bi se izločil iz glasovanja, je oddal svoj glas, da so na cepilni urnik dodali rotavirusno cepivo. Tista različica rotavirusnega cepiva je povzročila toliko mučnih otroških smrti zaradi posledic uvihanja črevesa, da ga je moral CDC leto pozneje umakniti, kar je ustvarilo prostor za Offitovo različico. Preobrat mu je omogočil, da je postal cepilteljski tajkun. Njegov patent za rotavirusno cepivo se je prodal za 182 milijonov dolarjev; pri tem je Offitov delež znašal vsaj 29 milijonov. Ko sem izvedel za to burko in njegove druge denarne mahinacije, sem pomislil: “No, to pa je pokvarjenec.«

Rita Shreffler: Je tudi ženskomrznež in nasilnež.
Robert F. Kennedy: Prav moteče je, da ga mediji obravnavajo kot božanstvo. In tako kot vsi nasilneži je tudi strahopetec. O ženskah, ki mu postavljajo vprašanja, govori, da so vraževerne histeričarke. Na matere s cepivi poškodovanih otrok zviška meče strupene bombe prek svojih časopisnih kolumen in oddaj na nacionalni televiziji, ki mu za to zlobo dajejo prostor. Po drugi strani zavrača pogovor z vsemi, ki vemo o čem govorimo, tudi z mano.

Rita Shreffler: Mislite, da Offit res verjame samemu sebi, ko trdi, da lahko otrok brez škode prejme deset tisoč cepiv hkrati?
Robert F. Kennedy: Ne počutim se kompetentnega za psihoanaliziranje Offita. Težko je videti v um nekoga drugega. Offitovi možgani morajo biti res temen in mračen prostor, kjer si ne želim zapravljati časa. V njegovo obrambo lahko rečem, da se vsakdo od nas lahko samozavaja, in čisto mogoče je, da je Offit tako nadarjen za samozavajanje, kot je nadarjen za zavajanje javnosti. Upton Sinclair je rekel: »Težko je pripraviti človeka, da bi nekaj razumel, če je njegova plača odvisna od tega, da tega ne razume.« Vendar pa mislim, da je bolj verjetno, da Offit ve, da je to, kar govori, nepošteno. Več let je trdil, da je študija Billa Thompsona iz leta 2004 »dokončni dokaz« varnosti tiomersala. Odkar je Thompson zavrgel svojo lastno študijo, Offit o tem molči. To kaže na namerno laganje. Zdi se, da je Offit kot še veliko drugih ljudi opravil kalkulacije v svoj prid, po katerih so vsi mrtvi in poškodovani otroci le kolaterarna škoda – nesrečne žrtve programa, ki služi višjemu dobremu.

Rita Shreffler: Je to sploh legitimna moralna kakulacija?
Robert F. Kennedy: Mislite na to, da bi enega otroka ubili in jih petdeset obvarovali? O tem bi lahko razpravljali etiki in teologi. Vendar to ni Offitova prava moralna dilema. Offitova resnična dilema je absolutistična obramba trditev industrije, da so cepiva vedno varna za vse ljudi in da je varnost tiomersala neovrgljiva. Ta pristop je po nepotrebnem škodil ranljivim podskupinam, ki bi jih bili zlahka zavarovali, in žrtvoval na milijone otrok – pa ne za višje dobro, pač pa za najnižje dno. Kot najglasnejši krošnjar promocije tiomersala v službi cepilne industrije je bil Offit izjemno uspešen ustvarjalec prepričljivih alternativ, ki stojijo nasproti realnosti, utemeljeni na dejstvih. Svoje umotvore je prodajal kot karnevalski bevskač. Iz sebe je ustvaril visokega svečenika pošastne dogme, po kateri je vbrizgavanje živega srebra v dojenčke nekako postalo varno.

Rita Shreffler: Nekoč ste epidemijo avtizma primerjali s holokavstom. Ob tej primerjavi se je mnogo staršev počutilo, kot da končno nekdo razume njihovo izkušnjo.
Robert F. Kennedy: Ja. Pozneje sem se sicer opravičil, ker je tisk mojo rabo označil kot motečo. Z opravičilom sem mislil srčno resno. Argument, da termin pripada Hitlerjevim žrtvam, je legitimen. Pripada Hitlerjevi kampanji namernega iztrebljenja celotne rase z industrijsko učinkovitostjo. Termin se mi je zdel primeren za opis epidemije avtizma, potem ko sem zaman iskal druge analogije, ki bi bile dovolj močne, da bi zajele silovitost in pošastnost te globalne tragedije. Preživite nekaj časa z otrokom s hudo obliko avtizma. Za te otroke je življenje neskončno stopnjevanje mraka in groze. Mučne bolečine v trebuhu, uničujoča preobčutljivost čutil, serijsko udarjanje z glavo in kričanje, izolacija in ponavjljajoča se otožnost. To trajno uniči družino. Pomnožite to z desetimi milijoni. Menil sem, da poškodovanim otrokom in njihovim družinam dolgujemo pogum pri opisovanju njihove tragedije, v jeziku, ki izraža strahoto njihovega trpljenja in namernost povzročiteljev tega. Offit je glavni inžiner in ključna figura sistema, ki je poškodoval milijone otrok. Rabin William Handler to epidemijo pogosto primerja s holokavstom, za kar menim, da ima kot preživela žrtev holokavsta pravico.

Po snemanju prizorov filma TraceAmounts (Snovi v sledeh) pri palači Združenih narodov je Robert F. Kennedy ml. pojasnil gostom, kako je organizacija Riverkeeper (Varuh rek) pomagala povrniti zdravje newyorški reki Hudson. (Foto: Kevin Barry)

Rita Shreffler: Torej menite, da gre Offitu le za denar?
Robert F. Kennedy: Ne vem. Take značaje srečujem vso svojo kariero – te podleže, ki jih najema industrija. Murray Walker iz Tobačnega inštituta je bil njegova inspiracija, Nick Taylor v Hvala, ker kadite (Thank You for Smoking), Donna Farmer iz Monsanta, Fred Singer za ogljično industrijo, Brooke Alexander za Ameriški naftni inštitut, Myron Ebel za Inštitut za konkurenčno podjetništvo. Najbrž pa je Offit od farmacije zaslužil več denarja kot vsi našteti skupaj. Po mojem mnenju vse te prilažiče, lažnive prisklednike, žene še kaj drugega kot zgolj surov pohlep.

Rita Shreffler: Mislite, da gre za sociopate, sadiste?
Robert F. Kennedy: Nisem prepričan. Vem, da se staršem poškodovanih otrok zdi, da gre za namerno zlonamernost. A lahko bi šlo tudi za preprosto aroganco. Nase so prevzeli neizmerno moč sprejemanja odločitev o življenju in smrti celotnih populacij, celo materam in očetom so odvzeli pravico do odločanja o lastnih otrocih. Človek se v takšnem položaju gotovo počuti kot Bog. Zamislite si koruptivne učinke te božanske moči. Offit je javno namignil, da po njegovem mnenju ni narobe, če laže; zdravniki in znanstveniki smejo lagati, da zavarujejo cepilni program. Ko ljudje, ki niso zdravniki ali znanstveniki, razpravljajo o varnosti cepiv, pa postane žaljiv. Razbesni ga, kadar podvomijo vanj. Prejšnji mesec je staršu poškodovanega otroka rekel, naj “odj….”. Pozneje je rekel, da se ni zavedal, da ga snemajo. Ponos – to je izvirni greh, kajne? Želja po tem, da bi iz sebe naredili božanstvo. To past poznamo iz raja in kasneje iz Babilona.

Rita Shreffler: Je bil za vas prelomen prav ta pogovor z Offitom?
Robert F. Kennedy: Da, toda tisto, kar me je potisnilo čez rob, so bili Simpsonwoodski zapisi, ki mi jih je dala Lyn Redwood. Izvlečke sem leta 2005 istočasno objavil v revijah Rolling Stone in Salon. Kot sem omenil, je bil Smpsonwood skrivno zborovanje vodilnih ameriških javnozdravstvenih uradnikov (CDC, FDA, WHO, pediatrične akademije AAP) in vseh farmacevtskih družb, kjer so se zbrali, da bi razpravljali o prekletstvu razkritij Toma Verstraetena. Še vedno ni jasno, ali so udeleženci vedeli, da konferenco nekdo snema. Ko berete te zapise, lahko občutite grozo in strah zdravstvenih birokratov, ko se zavedo, kaj so storili. In potem lahko vidite, kako začno skupaj divje kovati zaroto, da bi prikrili svojo napako! Bilo je osupljivo! Nisem mogel verjeti, kaj berem.

Rita Shreffler: Svetovni projekt živo srebro me je navdušil. Lahko poveste našim bralcem, kako je prišlo do tega?
Robert F. Kennedy: Svetovni projekt živo srebro je zrasel ob promociji filma Trace amounts (Snovi v sledeh. Z režiserjem Ericom Gladenom sem potoval v več kot deset mest, da bi posnela oddajo o spopadanju s cepilno prisilo v letu 2015, do katere je prišlo, ko je skušala farmacevtska industrija ob izbruhu ošpic v Disneylandu zanetiti novo kalifornijsko mrzlico. Ko se je nastajanje filma bližalo koncu, mi je postalo jasno, da niti predano gibanje izemno nadarjenih aktivistov ne more ničesar premakniti. Sile, ki so se združile proti nam, so bile preprosto premočne. Potrebovali bi plačane profesionalne uslužbence, ki se vsako jutro zbudijo z eno samo mislijo in nato ne razmišljajo o ničemer drugem kot o tem, kako rešiti problem. Kako sprožiti nacionalno razpravo in izpostaviti ponarejeno znanost ter korupcijo v CDC. Kako uporabiti najbolj izdelane družbene medije, spletni marketing in tisto, kar je Martin Luther King imenoval »orodja zagovornišva«: agitacijo, zakonodajo, pravdanje, izobraževanje ter medije in izvorni lokalni aktivizem.

Rita Shreffler: Osebno sem bila navdušena, da ste se povezali z Lyn Redwood, ki je zdaj izvršna direktorica Svetovnega projekta živo srebro. Kako je prišlo do sodelovanja?
Robert F. Kennedy: Z Lyn Redwood sem na tak ali drugačen način sodeloval nekje od leta 2005. Je izjemna zagovornica. Po poklicu je medicinska sestra. Njen otrok je eden prvih, ki so zdrsnili v regresivni avtizem po prejetju serije cepiv s tiomersalom. Njeno zagovorništvo vključuje pričanje pred kongresom in delo na izvirni knjigi Evidence of Harm (Dokazi škodljivosti) skupaj z Davidom Kirbyjem. Soustanovila in vodila je organizacijo Safe Minds. Pomagala je zgraditi prve izvorne organizacije, ki so mobilizirale starše otrok, poškodovanih zaradi uporabe tiomersala. Bila je svetovalka ameriškega Ministrstva za zdravje in socialne zadeve (HHS) ter Minstrstva za obrambo. Ima enciklopedično znanje o zgodovini tiomersala, relevantni zakonodaji, predpisih in sodni praksi. Je disciplinirana, na znanosti temelječa in izjemno dobro organizirana, zna dobro presojati in ima pronicljiv strateški um. Imela je nekaj zdravstvenih težav. Ko jih je pred osmimi meseci rešila, sva hitro ustanovila skupino, zbrala nekaj denarja in zastavila zelo močno in agresivno kampanjo, za katero verjamem, da bo naposled razkrila resnico.

Rita Shreffler: Bi nam odstranitev tiomersala iz cepiv zagotovila varna cepiva?
Robert F. Kennedy: Ne, ker so v cepivih še druge zelo toksične sestavine, ki jih je treba odstraniti. Aluminij, na primer. Še bolj problematično je, da je celotni program cepljenja povsem zmeden. Kot je poudaril dr. William Thompson, donedavni izkušeni strokovnjak za varnost cepiv v CDC, je ena poglavitnih posledic razprave o cepivih in avtizmu ta, da je paralizirala tako znanost kot CDC. Zato zelo malo vemo o varnosti in učinkovitosti cepiv. Ni mogoče zanikati, da lahko cepiva v občutljivih podskupinah povzročijo grozljive poškodbe in celo smrt. Izhaja se iz predpostavke, da cepiva naredijo več dobrega kot slabega. A to za vsa cepiva morda ne drži. Nekatera lahko povzročijo več škode – na misel mi prideta tiomersalni cepivi proti gripi in hepatitisu B. Tudi za Gardasil in OMR, ki ne vsebujeta tiomersala, bi zelo težko požrli zagotovila industrije o njuni varnosti ali učinkovitosti. Na ta vprašanja nihče nima poštenega odgovora. Študije o učinkovitosti in varnosti, ki bi dale odgovore, niso bile izvedene, znanstveniki, ki so v problem imeli vpogled, pa so dvignili mnogo rdečih zastavic, zaradi katerih bi morali biti razumni ljudje zaskrbljeni. Večina Američanov domneva, da je CDC te raziskave opravil in na vsa ta vprašanja odgovoril. Ljudje bi bili šokirani, če bi vedeli, kako malomarna je v resnici znanost CDC-ja.

Rita Shreffler: Kaj bi se po vašem mnenju zgodilo z deleži avtizma, če bi CDC tiomersal umaknil iz ameriških cepiv?
Robert F. Kennedy: Na Danskem je leta 1992, ko je tamkajšnja vlada zahtevala odstranitev tiomersala, avtizem upadel za 30 odstotkov. To bi nas moralo voditi. V ZDA bi bil upad še bolj dramatičen, saj so imeli Danci zelo malo cepiv s tiomersalom. Mi uporabljamo precej več tiomersala, kot so ga Danci kdajkoli dovolili. Katie Wright opominja, da Danci nikoli niso imeli hudih primerov avtizma, ki je v ZDA običajen. Ob tem se moramo zavedati še mnogih drugih virov živega srebra v okolju, vključno z zobnim amalgamom in izpusti iz termoelektrarn – pri obojem obstajajo dobro dokumentirane povezave z avtizmom. Še vedno je veliko tiomersala tudi v zdravilih. V ZDA najvišje deleže avtizma beležimo med somalskimi priseljenci v Minnesoti. Ta strašna epidemija je najbrž povezana s kremami za posvetljevanje kože, ki so v tej skupnosti povsod navzoče in so polne živega srebra. Obstajajo še drugi toksini, ki lahko povzročijo škodo v istih predelih možganov, kjer deluje živo srebro – glifosat, na primer – ali pa toksini, ki lahko pri sprožanju avtizma delujejo v sinergiji z živim srebrom.

Rita Shreffler: Zakaj nihče ne preučuje vzrokov za avtizem?
Robert F. Kennedy: Delno je to posledica naporov CDC po prikrivanju sledi tiomersala. Prav nihče od naštetih –CDC, FDA, Inštitut za medicino IOM, Nacionalni inštitut za zdravje NIH, Agencija za varovanje okolja EPA ali univerze – se niti ne pretvarja, da preučuje okoljske dejavnike epidemij, povezanih s pediatričnimi nevrološko-razvojnimi motnjami ali prehranskimi alergijami. Nekdanji predsednik Merckovega oddelka za cepiva me je nedavno seznanil, da so cepiva zelo verjeten krivec za epidemijo prehranskih alergij, a kot pravi, tega nihče ne preučuje. Kako je to sploh mogoče?

Rita Shreffler: Torej dovolite, da vas vprašam: Kako je to mogoče?
Robert F. Kennedy: CDC se je posebej potrudil ustvariti okoliščine, v katerih nihče ne izvaja študij, saj bi te morda celo nenamerno razkrinkale povezavo med tiomersalom in avtizmom. Leta 2004 je CDC zvijal roko Inštitutu za medicino IOM, da je ta objavil nenavadno izjavo, rekoč, da so vsa vprašanja v zvezi s cepivi in omenjenimi boleznimi že rešena in naj se sploh nikoli več ne preučujejo. Je kdaj koli kateri koli znanstvenik že izjavil kaj takega? V znanosti ni nikoli nič za vedno rešeno. Vse je hipoteza, podvržena spremembam, ko se pojavijo nasprotna dejstva. Znanost pravi, da moramo vedno raziskovati dalje in izpraševati svoje predpostavke. Izjava IOM nasprotuje znanosti. Podobna je utišanju Kopernika s strani Katoliške cerkve zaradi strahu, da bi znanstveno védenje ogrozilo institucijo. CDC je nato učinkovito zaprl dostop do baze podatkov – največjega ameriškega skladišča informacij o varnosti cepiv –, FDA in IOM pa je prisilil, da opustita lastne študije o toksičnosti tiomersala. CDC je vsakomur torej učinkovito preprečil preučevanje povezav. Znanstveniki, ki poskušajo te raziskave izvesti, dobijo črno piko, znanstveni časopisi pa si ne drznejo objavljati raziskav, ki izpostavljajo dileme glede varnosti cepiv ali tiomersala.

Rita Shreffler: Res se čudno sliši: »O tem naj se ne delajo nikakršne študije.«
Robert F. Kennedy: To je precej nenavadno. Zaradi tega večina dobre znanosti zdaj prihaja iz tujine. Da bi zaposlili ameriške znanstvenike, jih NIH vzpodbuja, naj preučujejo genetiko avtizma – ogromno denarja ponikne v to podganjo luknjo. Ali pa izvajajo neke trapasto preproste študije, denimo raziskujejo vpliv starosti očetov ali popivanje mater, kar se sploh ni dovolj spremenilo, da bi lahko povzročilo številke epidemijskih razsežnosti, ki smo jim priča v minulih 30 letih. Na tak način sta CDC in NIH v spregi s farmacevtskimi korporacijami kompromitirala vse najboljše univerze in raziskovalne centre, poleg mnogih drugih tudi MIT, UC Davis, fundacijo Simons, univerzi Princeton in Yale. Ti raziskovalci dobijo subvencije za raziskave, vzroka za avtizem pa seveda ne bodo nikoli odkrili. Vemo, da epidemijo povzročajo okoljski toksini. Kot pravi dr. Boyd Haley: »Geni ne povzročajo epidemij.« Geni so lahko krivi za občutljivost, toda potrebujete tudi okoljski toksin. Toksina pa nihče ne išče. To je podobno, kot bi iskali genetske vzroke za sončne opekline, ne da bi vas zanimalo, kakšno vlogo ima pri tem sonce! Vse je načrtovano tako, da nas odvrne od spoznavanja dejstev, ki bi utegnila osramotiti CDC.

Rita Shreffler: In ključni dobitek pri tem pripada farmaciji?
Robert F. Kennedy: Cepiva so za farmacijo oz. proizvajalce cepiv postala 30 milijard dolarjev vredna zlata žila. Natanko tako kot tobačna, naftna in kemična industrija tudi farmacija uporablja strategije, s katerimi dosega objave ponarejene znanosti, blokira pa tisto znanost, ki grozi, da bo prišla stvarem do dna. Prehranska industrija in korporativno kmetijstvo uporabljata iste taktike, pogosto tudi iste znanstvenike in iste firme za odnose z javnostmi. Ti kolegi skrbijo, da plavamo naokoli v tej toksični juhi! Korupcija je zajela tudi znanstvene časopise in univerze. Znanost danes le še redko išče eksistencialno resnico. V njej pač ni veliko denarja. Zelo malo vemo o glifosatu, čeprav se je infiltriral v prehransko verigo in naša telesa. Stephanie Seneff z inštituta MIT je pokazala, da glifosat v možganih deluje po podobnih toksičnih poteh kot živo srebro.

Rita Shreffler: Zakaj pediatri ne ugovarjajo?
Robert F. Kennedy: Poglejte, mnogo pediatrov ima globoke dvome o varnosti tiomersala in želijo si boljšo znanost. Srečal sem veliko pediatrov, ki so zadržani glede cepilnega urnika in so pri svojih pacientih videli poškodbe po cepljenju, toda o tem se grozno bojijo spregovoriti. Vedo, da se bodo morali soočiti z ustrahovanjem iz vrst kolegov. Za ta pojav imamo ime. Reče se mu Semmelweisov refleks. Ignaz Semmelweis je bil porodničar, ki je prvi predlagal antiseptične postopke. Ugotovil je, da protokoli, ki so jih nekoč uporabljali zdravniki, ljudjem pravzaprav povzročijo bolezen. Medicinska skupnost se je norčevala iz njega in ga marginalizirala, nato pa mu je celo onemogočila opravljati poklic. V svoji knjigi o tiomersalu sem pojasnil, kako je medicinska skupnost uničila kariero britanske zdravnice in epidemiologinje Alice Stewart, ko je ta dokazala, da rutinsko izpostavljanje nosečnic rentgenskim žarkom njihovim otrokom povzroči raka. Podobno so ravnali s Herbertom Needlemanom in Rachel Carson. Na podoben način pogosto kaznujejo današnje zdravnike, ki so dovolj pogumni, da spregovorijo o svojih pomislekih glede varnosti cepiv. Poglejte, kaj se je zgodilo Andyju Wakefieldu, Marku Geierju, Bobu Searsu in Anju Usman. Vsi so pogumni zdravniki, takšni, kot bi si jih želel za svoje otroke. Vsi so naredili karierno napako, da so se postavili za svoje paciente, da so ravnali kot pravi zdravniki, da so podvomili v avtoriteto in da so oblasti povedali resnico. Medicinski establišment jih je kaznoval v opomin drugim.

Rita Shreffler: Pa vendar, zakaj ne vstane in ne spregovori več pediatrov?
Robert F. Kennedy: Večina pediatrov ne bere znanstvenih raziskav. Po mojih izkušnjah celo tisti, ki prejemajo znanstvene časopise, ne pridejo dlje kot do povzetkov, v katerih je le redko najti kontroverzne ugotovitve. Pediatri so preobremenjeni, zato zaupajo CDC in Ameriški pediatrični akademiji (AAP), da jim povesta, kaj pravi znanost. AAP je popolnoma povezana s farmacevtskimi dolarji. Posamezni zdravniki pa so podvrženi perverznim ekonomskim spodbudam iz farmacije in zavarovalnic, da ostanejo na liniji.

Rita Shreffler: Kaj mislite s perverznimi spodbudami?
Robert F. Kennedy: Pred nekaj tedni mi je nekdo dal kompenzacijski in stimulacijski program za pediatre zavarovalnice Blue Cross Blue Shield. Program predvideva 40 dolarjev bonusa za pediatra na vsakega pravočasno cepljenega otroka, torej tudi do 400 dolarjev na otroka. Povprečna ambulanta ima lahko 1.500 otrok. To pomeni dobrega pol milijona dolarjev letne spodbude za pediatra, ki sledi cepilnemu urniku in ne postavlja preveč vprašanj o varnosti. Še slabše, program celo kaznuje zdravnike, ki jim v svoji ambulanti ne uspe pravočasno popolnoma precepiti vsaj 63 odstotkov otrok. Ti zdravniki izgubijo 100 odstotkov bonusa. Sistem je zasnovan na pritiskanju na pediatre, da bi cepili, tudi če se pojavijo kontraindikacije. To pojasni, zakaj so starši, ki s cepljenjem oklevajo in izrazijo zadržanost ali zaskrbljenost, soočeni z odkrito sovražnostjo pediatrov. Iz tega je jasno tudi, zakaj pediatri le redko popolnoma informirajo paciente o tveganjih in stranskih učinkih cepiv, kot to od njih zahteva zakon.

Rita Shreffler: Kaj si prizadevate doseči skupaj s Svetovnim projektom živo srebro?
Robert F. Kennedy: Naš končni cilj je spraviti živo srebro in druge kovine iz cepiv in medicinskih izdelkov vključno z zobnim amalgamom. Prav tako si prizadevamo zmanjšati ali odstraniti izpostavljenost živemu srebru v industriji, rudarstvu, proizvodnji energije in potrošniških izdelkih. Hočemo varna cepiva, močno in pregledno znanost, pošteno in neodvisno regulatorno agencijo, ki bo raje kot za dobičke industrije skrbela za javno zdravje.

Rita Shreffler: Kako nameravate strateško doseči napredek?
Robert F. Kennedy: Naši napori so ta hip usmerjeni v to, da z debato prodremo v medije in novinarje pripravimo do tega, da bodo dejansko pogledali, kaj pravi znanost, in spoznali, da so jim krošnjarji iz CDC lagali in jih preslepili.

Rita Shreffler: Kakšna bi bila cena prehoda na cepiva brez tiomersala?
Robert F. Kennedy: Videl sem panožne ocene, da gre za 20 centov na cepivo, kar je dokaj trivialno. Vendar je profesor Jose Dorea pravkar objavil recenzirani odgovor na to vprašanje v novembrski (2016) številki revije Enviromental Research. Ocenil je, da je strošek le en cent na cepivo. Če upoštevamo cepiva z vsebnostjo tiomersala za sto milijonov otrok, bi bil skupni globalni strošek manjši od dveh milijonov dolarjev. To je manj kot stane dosmrtna skrb za enega samega otroka z avtizmom. Ker industrija že izdeluje različice vseh teh cepiv brez tiomersala, bi bil prehod hiter.

Rita Shreffler: Slišala sem vas govoriti o ugrabljenih regulatornih agencijah. Ste imeli v mislih CDC?
Robert F. Kennedy: CDC je podružnica farmacevtske industrije. Ta agencija ima v lasti več kot 40 patentov za cepiva, na leto pa z nakupi in prodajami cepiv ustvari 4,1 milijarde dolarjev. Kongresnik Dave Weldon je poudaril, da v CDC kot primarno merilo uspeha velja število prodanih cepiv in to, kako uspešno agencija širi svoj cepilni program – ne glede na kakršnekoli negativne posledice za zdravje ljudi. Weldon je razkril, kako so ta merila vase posrkala Urad za varno cepljenje (Immunisation Safety Office), ki naj bi zagotavljal varnost in učinkovitost cepiv. Znanstveniki v tem delu agencije sploh ne bi smeli več soditi v sektor varovanja javnega zdravja. Njihova funkcija je promocija cepiv. Kot je dokazal dr. Thompson, rutinsko prejemajo ukaze, da morajo uničevati, manipulirati in prikrivati dokaze o stranskih učinkih cepiv, da bi obvarovali primarno merilo. CDC ne bi smela biti agencija, od katere je odvisen nadzor nad programom cepljenja. To je kokoš, ki varuje volčji brlog. Ne gre le za CDC. Prav vse institucije, ki bi morale stati med pohlepno industrijo in ranljivimi otroci, so kompromitirane.

Rita Shreffler: O katerih institucijah govorite, ko pravite, da so vse kompromitirane?
Robert F. Kennedy: Kongres, regulatorne agencije, FDA in CDC, Inštitut za medicino IOM, Nacionalni zdravstveni inštitut NIH, Agencija za zaščito okolja EPA, znanstveni časopisi, univerzitetni znanstveni oddelki in mediji. Farmacija ima širok doseg.

Robert F. Kennedy ml. je avgusta 2015 sodeloval na panelni razpravi, ki je sledila snemanju filma Trace Amounts (Snovi v sledeh).

Rita Shreffler: Hočete reči, da farmacija podkupuje tudi nacionalne zakonodajalce?
Robert F. Kennedy: Farmacija je največji lobist v Washingtonu. Trenutno ima na Capitol Hillu več lobistov, kot je ljudi v kongresu. Ta panoga zapravi za lobiranje dvakrat toliko kot naftna ali plinska ter skoraj štirikrat več kot obrambna in letalska industrija. Prestavljajte si to! Kongres se je v farmacevtskem denarju utapljal že leta 1986, ko je tem korporacijam dodelil imuniteto pred tožbenimi zahtevki, povezanimi s poškodbami zaradi cepiv. Na ta način so se proizvajalci cepiv znebili sodišč in odvetnikov. Z vplivanjem na Kongres in že prej ugrabljene regulatorne agencije je farmaciji uspelo odstraniti zadnjo inštanco nadzora proti neprimernemu vedenju korporacij na prostem trgu. Ko so se osvobodile odgovornosti, so cepiva postala najbolj dobičkonosna dejavnost v panogi. Ta zakonodaja je leta 1988 odprla zlato žilo za cepiva.

Rita Shreffler: Kakšna je vloga medijev?
Robert F. Kennedy: Mediji so sokrivi za kataklizmo. Delno so za tem finančni razlogi. Amerika je ena od zgolj dveh držav na svetu, kjer so na televiziji dovoljene farmacevtske reklame za zdravila na recept. Izdelovalci zdravil so največji oglaševalci na televiziji in radiu. Letno namenijo od 3 do 5,4 milijarde dolarjev in eter napolnijo z 80 reklamami na uro. Vsakomur, ki spremlja informativni program ameriških mrež, je hitro jasno, da je tudi to postal kanal za prodajo farmacevskih izdelkov. Skušnjava je, kot kaže, nevtralizirala informativna uredništva teve mrež CNN, ABC, NBC in CBS. Edina izjema je Fox News, a le zaradi brezsramnega namena – promoviranja moči korporacij, ki to postajo vodi že od vsega začetka. Nekdanji direktor Fox News Roger Ailes razume naše poslanstvo, vendar mi je dejal, da bo moral odpustiti vsakega voditelja oddaje, ki bi mi na njegovi mreži dovolil govoriti o živem srebru v cepivih ali o avtizmu in bi ga to stalo izgube oglaševalca. Tako je rekel: »Bobby, če ti dovolim javno govoriti o cepivih, me bo Rupert poklical v desetih minutah.«

Rita Shreffler: Kaj pa nacionalne okoljske skupine?
Robert F. Kennedy: Kot bi se v zemljo vdrle.

Rita Shreffler: Omenili ste tudi znanstvene časopise?
Robert F. Kennedy: Tudi znanstveni časopisi so skorumpirani. Običajno polovico svojega prihodka ustvarijo z oglasi farmacevtskih družb in njihovimi naročili za ponatise. Mnogi časopisi so v lasti farmacevtskih družb. Nekdanja urednica časopisa New Englad Journal of Medicine dr. Marcia Angell in aktualni glavni urednik časopisa The Lancet Richard Horton (to sta dva najeminentnejša znanstvena časopisa na svetu) sta nedavno izjavila, da je polovica njihovih znanstvenih člankov neresničnih, ker so jih skonstruirali avtorji v »očitnem konfliktu interesov«. Farmacija te časopise tako drži za vrat, da neodvisne raziskave cepiv nimajo prav nikakršnih možnosti za objavo. Prav ta mesec (decembra 2016) je švicarski znanstveni časopis Frontiers in Public Health odpovedal objavo prve študije, ki je primerjala cepljene in necepljene otroke. Študija je odkrila, da imajo cepljeni otroci manj ošpic in rdečk, toda štirikrat več nevroloških motenj, vključno z avtizmom, in 30-krat večjo pojavnost alergij. Pri Frontiersjih je zgrabila panika, potem ko so objavili povzetek te študije, ki je imel v enem dnevu 78 tisoč ogledov, domnevamo pa lahko, da je sprožil tudi vroče odzive iz farmacije. Lahko bi vam nanizal še dolgo vrsto sijajnih študij, ki bodisi ne morejo najti založnika bodisi jih umaknejo po objavi, takoj ko založnik začuti pritisk farmacije. Izkaže se, da vodilni v teh časopisih niso kakšna »pogumna srca«. Njihova glavna motivacija je samoohranitveni nagon.

Rita Shreffler: Ali obstaja zarotniška povezanost vladnih agencij in medijev?
Robert F. Kennedy: Seveda, majhna skupina v cepilnem odddelku agencije CDC se odkrito gre takšno zaroto. To je očitno. Lahko opazujete, kako poteka, če berete simpsonwoodske zapise in z njimi povezano korespodenco prek e-pošte, ki jo najdete na spletni strani Svetovnega projekta živo srebro. Zmrazilo vas bo. Tam vsi ti birokrati in vodilni v panogi buljijo v CDC-jevo interno študijo, ki dokazuje, da je tiomersal povzročil epidemijo avtizma. Njihova pozornost se takoj odmakne od skrbi za javno zdravje in osredotoči na to, kako javnosti prikriti, kaj so storili. Eden od udeležencev Simpsonwooda, imunolog z Univerze v Coloradu dr. Robert Johnson, je pred vsemi zbranimi izjavil, da ne namerava dovoliti vbrizganja tiomersalnih cepiv svojemu novorojenemu vnuku. Kljub temu nihče od udeležencev nikoli ni stopil pred ljudi in jih posvaril pred tveganji za zdravje NJIHOVIH otrok! Namesto tega vsi soglašajo, naj študija ostane skrivnost. Imena zarotnikov poznamo. Vsi ti ljudje bi morali tolči kamenje v nekdanjem berlinskem zaporu za nacistične zločince Spandau, kjer bi na pogradu in ob treh obrokih bivakirali v apartmaju Hitlerjevega ministra Alberta Speera. Ne vem, kako lahko živijo s tem. Najbrž molijo, da Bog in božja kazen ne obstajata. Saj vemo, kaj je rekel Jezus o ljudeh, ki škodujejo majhnim otrokom: To je edini greh, ki si ne zasluži odpuščanja.

Rita Shreffler: Pa je skupina zarotnikov res le majhna?
Robert F. Kennedy: Da. Toda zraven so mnogi centri moči – panoga, mediji, politični voditelji, medicinska skupnost. Ti so spoznali, da je v v njihovem interesu, če ne drezajo preveč podrobno v CDC-jevo pravljico in je ne secirajo. Tako je očitna, čeprav majcena zarota dobila velik zagon in postala vseobsežna ortodoksija. Neomejena moč in bogastvo farmacije sta pomagala zacementirati konsenz. Ko se je farmacevtski evangelij začel razlivati, je pometel še z drugimi regulatorji, z mediji, okoljskimi skupinami, znanstvenimi časopisi, z Ameriško pediatrično akademijo AAP, z Ameriškim medicinskim združenjem AMA in z drugimi medicinskimi združenji, pa tudi s pediatri, ki so vstopili v nekakšno dogmo konsenza, veliko večjo od izvorne zarote. Gre za nekaj podobnega, kot se je zgodilo Katoliški cerkvi v pedofilskem škandalu. Institucija je nenadoma postala bolj pomembna od otrok, ki bi jih morala zavarovati. Le nekaj posameznikov je bilo aktivno vpletenih v posilstva otrok in v prikazovanje pedofilskih duhovnikov kot nesumljivih eminenc. Toda na koncu so vpleteni vsi– od škofov in duhovnikov do zdravnikov, medijev in policije. Moč ortodoksije lahko sodite po načinu, na katerega pometa s starši zlorabljenih otrok in celo z žrtvami samimi. Osebni interes vseh vpletenih je molčati. Ortodoksije ne nastanejo zaradi skrivnega zarotništva.

Rita Shreffler: Uporabljate termin ortodoksija – na nek način je to kot religija, kajne?
Robert F. Kennedy: Natanko tako je kot religija. Prav gotovo ni znanost. Je slepa vera v to, kar CDC trdi, da znanost pravi. Je kot v srednjem veku, ko je imela Katoliška cerkev svete spise v latinščini, jeziku, ki ga Jezus ni nikoli govoril, da ga ne bi mogel brati nihče razen duhovnikov– treba jim je bilo preprosto verjeti, kaj pravi Bog. Med ameriškimi novinarji se je razvilo kultu podobno papagajsko ponavljanje CDC-jevih varnostnih zagotovil, nekakšna vrsta znanstvene lenobe. Nikoli ne preverjajo nobenih dejstev. Gre za trmasto vztrajanje, da se o varnosti cepiv ne razpravlja in da se o vladi ne dvomi. Namesto uporabe znanstvenega argumenta se je debata spridila v smeri argumenta avtoritete. Poročevalci vladna varnostna zagotovila citirajo, kot da bi bil CDC božanska oblast. Za nameček se doda še »žaljive »argumente«. To so argumenti, kjer nekoga neizpodbitno žaljivo obsodijo. Znanstvenike, zvezdnike in oškodovane matere, ki postavljajo pod vprašaj varnost cepiv, zasramujejo, marginalizirajo in izločijo. Gre za način, na katerega je inkvizicija sežigala krivoverce. Kot vse teologije, ima tudi ta svoje tabuje, vraževerja in mitologije. Saj slišite, kako jih neprestano ponavljajo in ponavljajo kot gregorijanski koral. »V cepivih ni živega srebra.« »Živo srebro smo odstranili iz cepiv, delež avtizma pa še vedno narašča.« »Številne študije so dokazale, da je ta snov varna.« »Etilno živo srebro ni toksično.« »Vsa histerija se je začela z dr. Andrewom Wakefieldom in njegovo umaknjeno študijo v časopisu Lancet.« Seveda so vsi ti verski dokazi jasno in nazorno napačni. Iz tega so morali narediti religijo, kajti dejstva ne podpirajo njihovih trditev. In tako kot vse druge ortodoksije je tudi ta kruta ter občasno smrtonosna.

Rita Shreffler: Kako mediji podpirajo širjenje ortodoksije?
Robert F. Kennedy: Časopisi in kanali elektronskih medijev so zatrli legitimno debato o varnosti cepiv in aktualnih korupcijskih škandalih v CDC. Paulu Offitu in farmacevtskim prilažičem dovoljujejo skoraj neomejeno uporabo etra za širjenje farmacevtske propagande – o tem se ne postavlja vprašanj niti ne daje odgovorov. Časopisi ne objavljajo nasprotnih mnenj ali pisem zagovornikov varnosti cepiv. Celo alternativni tisk, kot npr. Huffington Post, Drudge Report, Salon, Slate in Mother Jones, diskusije ne dovolijo, čeprav naj bi predstavljali drugi pol, nasproten medijem, ki jih nadzorujejo korporacije. Osupljivo je, da mnogi novinarji javno zagovarjajo cenzuriranje kakršne koli razprave o varnosti cepiv.

Rita Shreffler: Ko so leta 2002 starši novinarjem prvič začeli govoriti o tiomersalu, so mediji temo večkrat dobro pokrili. Danes je skoraj nemogoče priti v katerikoli osrednji medij, celo na lokalni ravni. Kakšne pa so vaše izkušnje z odzivom medijev, ko ste jim želeli predstaviti povezavo med tiomersalom in avtizmom?
Robert F. Kennedy: To je kafkovska izkušnja – prava kafkeska. Neprebojen kokon cenzure. Pogovarjati se z novinarji o tem je, kot bi se ukvarjal z Borgom. Raziskovalna novinarka Sherryl Atkinson temu pravi »najbolj cenzurirana zgodba stoletja«. Prav noro se počutim, ko vidim ameriške medije, kako poklekajo pred vladnimi uradniki. To mora biti ponižujoče. Daniel Schulman je v znanstvenem časopisu Columbia Journalism Review poudaril, da ves ta novinarski molk izvira iz strahu. Kontroverzno polemiko je označil kot »konec kariere« za novinarje. Novinarji vedo, da bodo izgubili službo, če bodo o tem govorili. Nihče ne bere znanstvene literature. Novinarji ne berejo niti povzetkov. Nisem še našel novinarja, ki je prebral relevantne znanstvene vire – celo med tako imenovanimi znanstvenimi novinarji ne, kakršen je Keith Kloor, ki o tem redno piše. To je pravzaprav precej strašljivo. Mrk je popoln, kar je lepo izkusil Robert de Niro, ko je hotel v Sohu prikazati film Vaxxed. Prepovedali so mu diskusijo na javnem trgu. Ameriški mediji bodo morali v zvezi s tem še marsikaj pojasniti in upam, da jih čaka tudi veliko samoizpraševanja.

Rita Shreffler: Ste tudi sami izkusili cenzuro, ko ste govorili o poškodbah, ki so jih povzročila cepiva s tiomersalom?
Robert F. Kennedy: Da, pogosto. Za naštevanje teh zgodb bi lahko porabil ves intervju in kmalu bi bilo slišati, kot da se cmerim. Največje razočaranje je bil The New York Times. Rad imam ta časopis; je prava kritična institucija naše države in naše demokracije! Naredili so strašno napako, ko so navijali za vojno v Iraku. Zmanipulirali so jih ničvredni javni uradniki. Opravičiti so se morali, ker so državo vodili v te zelo drage škripce. Njihova napaka glede uporabe tiomersala je še dražja. Večkrat zapored sem se srečeval ali si dopisoval z njihovimi novinarji, kolumnisti, uredniki znanstvenih strani, uredniškim odborom in ombudsmanom za pravice bralcev. Pisal sem pismo za pismom. Na sestanek z uredniškim odborom časopisa sem pripeljal skvadron znanstvenikov in privlekel grmado znanstvenih študij. Na sestanek so pristali, a tam so bili čemerni in nedostopni. Študij niso hoteli niti pogledati. Vse to je tragično, saj je bilo njihovo disciplinirano evangelijsko sporočilo o domnevni varnosti tiomersala maziljenje CDC-jeve retorike z moralno avtoriteto uglednega medija, kar je dalje vplivalo na poročanje manj strogih informativnih medijev.

Rita Shreffler: Gre torej le za oglaševalske dolarje?
Robert F. Kennedy: Bolj kompleksno je. Medijski molk o tej zadevi ni preprosto quid pro quo oz. daj dam v igri pridobivanja milijardnega oglaševalskega kolača farmacevtov. Večina novinarjev in medijskih uredništev nagobčnik sprejema zato, ker mislijo, da tako varujejo javno zdravje. Verjamejo, da bi se ljudje prenehali cepiti, če bi mediji omogočili razpravo o varnosti cepiv in korupciji v CDC.

Rita Shreffler: Menite, da je takšen pogled legitimen?
Robert F. Kennedy: Ni čisto črno-belo. V ameriški zgodovini so bili časi, ko so novinarji legitimno soglašali, da bodo za kratek čas zadržali zgodbo zaradi interesov nacionalne varnosti, a ta je vedno spolzek teren. Pričujoča situacija je kljub vsemu edinstvena, saj embargo traja že desetletje. Ko uredništva nase vzamejo odgovornost za varovanje naroda pred nevarnim védenjem, novinarstvo zaide na minsko polje. Demokracija je zmedena in težavna stvar, toda menim, da morajo biti novinarji skoraj vedno na strani transparentnosti. In ne mislim, da bi odprtje razprave uničilo program cepljenja. Kot je povedala nekdanja direktorica NIH Bernardine Healy: »Američani so pametnejši kot to.« Verjela je, da bi živahna in odprta razprava prej okrepila kot uničila program cepljenja.

Ključne študije ameriške agencije CDC, centra za nadzor bolezni, so lažne, in če je to, kar govori žvižgač dr. Thompson, resnično, bodo posledice zgodovinske, je prepričan Robert F. Kennedy ml. »To namreč pomeni, da so uradniki CDC vedé dovolili nepotrebno vbrizgavanje strupov, ki uničujejo možgane, celotni generaciji ameriških otrok in otrokom po vsem svetu.

Rita Shreffler: Obstajajo kakšni dokazi, da je preprečevanje nadzora dejansko okrepilo program cepljenja?
Robert F. Kennedy: V tem je ironija. Namesto da bi okrepili javno podporo cepljenju, so zakoni, ki industrijo cepiv varujejo pred tožbami, ob odsotnosti medijskega in političnega nadzora, še podžgali CDC pri podpiranju čedalje bolj nepremišljenega vedenja izdelovalcev cepiv. Ker mediji ne pokrivajo korupcije v CDC, se je ta spremenil v odpadniško agencijo, na katero se nikakor ni mogoče zanesti. Njen visoki izkušeni znanstvenik s področja varnosti cepiv je nedavno stopil pred javnost in priznal, da CDC rutinsko uničuje podatke. Da so ključne študije agencije lažne. Če je to, kar govori dr. Thompson, resnično, bodo posledice zgodovinske. To namreč pomeni, da so uradniki CDC vedé dovolili nepotrebno vbrizgavanje strupa, uničujočega za možgane, celotni generaciji ameriških otrok in otrokom po vsem svetu.

Rita Shreffler: Kaj pa družbe izdelovalke cepiv?
Robert F. Kennedy: Farmacevtske družbe vedo, da se jim, ko gre za cepiva, ni treba bati nobenih neprijetnih vprašanj. Poglejte, le zdravo pamet uporabite. Vsako leto vidimo milijonske ali celo milijardne poravnave v sodnih postopkih proti družbam Merck, Pfizer, Novartis, Glaxo, Abbott in Lilly, ki so bili sproženi zaradi marketinških zlorab, nepravilne rabe oznak, ponarejenih izdelkov, lažiranja znanosti in ponarejenih varnostnih podatkov o farmacevtskih izdelkih. Pred nekaj meseci je proizvajalec cepiv Glaxo Smith Kline agenciji za trg vrednostnih papirjev (SEC) plačal 20 milijonov dolarjev kazni, ker je prekanaliziral 489 milijonov dolarjev v podkupnine zdravnikom na Kitajskem. V ZDA smo ves čas priča podobnim prevaram. Imamo industrijo odvetnikov, ki dobro služi, ko te zgodbe pripoveduje porotam na sodiščih. Si lahko zamislite, kako bi se vedle te iste družbe, če bi se nenadoma znebile odvetnikov, sodišč, zapriseženih izjav, kolektivnih sporov in skupinskih tožb? Kaj bi se zgodilo, če bi se znebile še novinarjev? Zakaj za vraga mislimo, da so cepilni programi teh istih družb izvzeti iz sleparskih strategij? To je utvara. Skoraj namerno naivni bi morali biti, da bi lahko temu verjeli. In vendar so uredništva najbolj prestižnih ameriških medijev prevaro lahkoverno požrla.

Rita Shreffler: Kako bomo osrednje medije pripravili do tega, da bodo končno začeli pošteno pokrivati tematiko?
Robert F. Kennedy: Tako močno moramo biti z njo prisotni na družbenih medijih, da bodo novinarji osrednjih medijev dobili občutek, da smejo tudi sami varno nadaljevati. Le nekaj novinarjev potrebujemo, ki bodo prebili led, se soočili z znanostjo in zapisali resnico. V trenutku, ko nam bo uspelo sprožiti razpravo, se bo pretveza sesula sama vase. Vsi bodo sprevideli, da je cesar gol. S kopičenjem prevare na prevaro na prevaro je CDC zgradil stolp, ki je tako visok, tako majav in tako krhek, da ga bo podrl že rahel vetrc skrbnega nadzora. Sproženje razprave lahko dosežemo bodisi s tožbo bodisi z enim samim pogumnim medijem. Če bi Atlanta Journal-Constitution objavil serijo oddaj o korupciji v CDC ali če bi del oddaje 60 minutes namenili raziskovanju znanosti? Konec igre! CDC v podporo svojim stališčem ne premore nobene znanosti, ki ne bi bila v nebo vpijoče ponarejena. Te ponarejene epidemiološke študije so prav smešne. Vse, kar moramo nujno storiti, je sprožiti debato.

Rita Shreffler: Ste prepričani, da bi v tej debati zmagali?
Robert F. Kennedy: Da. Povozil bi jih. Ne zato, ker sem odličen debater, pač pa zato, ker njihove trditve ne temeljijo na dejstvih. Prebral sem dobesedno vso znanost na tem področju – obe plati –in poznam šibkost bilk, ki se jih oklepa njihova teologija.

Rita Shreffler: Pravite, da je ta generacija nabolj bolna v zgodovini? Ali ne pretiravate?
Robert F. Kennedy: Vprašajte katerokoli šolsko medicinsko sestro z nekaj desetletji prakse. Poleg avtizma imamo še epidemije drugih nevroloških motenj, kot so motnje pozornosti (ADD), motnje pozornosti in hiperaktivnosti (ADHD), tiki, narkolepsija, smrt v zibki (SIDS) in epileptične napade. Po podatkih CDC eden na vsakih šest ameriških otrok trpi zaradi razvojnih motenj. To ni normalno. V tej isti, tiomersalu izpostavljeni generaciji so nenadoma eksplodirale tudi astma in prehranske alergije. Šolske ambulante imajo polne omare inhalatorjev in injekcij z adrenalinom. Vsa ta stanja znanstvena literatura povezuje s cepivi, živim srebrom in zlasti s tiomersalom. Pomislite, kako je bilo, ko ste sami hodili v šolo. Koliko ljudi z alergijo na arašide in avtizmom ste poznali? Znanstveniki iz EPA so ugotovili, da je razširjenost spektra avtističnih motenj najbolj poskočila v kohorti, rojeni med letoma 1987 in 1992. Tako imenovano »prelomno leto« je bilo 1988. To je časovni okvir, v katerem je CDC začel širiti cepilni urnik in povečevati izpostavljenost živemu srebru s 75 mikrogramov na 237,5 mikrograma pred drugim rojstnim dnem.

Rita Shreffler: Je dejstvo, da so prizadeti v glavnem dečki, dodatni dokaz osrednje vloge živega srebra?
Robert F. Kennedy: Živo srebro nesorazmerno bolj prizadene dečke, ker testosteron ojača nevrotoksične učinke živega srebra. Obratno je pri estrogenu, ki ovije molekule živega srebra in zavaruje ženske možgane. Zato tovrstne motnje selektivno prizadenejo predvsem fante in dekleta z neobičajno visokim testosteronom. Vsak znanstvenik, ki iskreno želi odkriti vzroke te epidemije, mora začeti iskati toksin, ki je leta 1988 v populaciji nenadoma porasel in fante prizadel štirikrat pogosteje kot dekleta.

Rita Shreffler: Starši s cepivi poškodovanih otrok so se razveselili, ko so izvedeli, da sta z vašim odvetniškim partnerjem poskusila sodno pozvati žvižgača v aferi CDC dr. Williama Thompsona zaradi primera Hazelhurst v Tenesseeju. Lahko poveste našim bralcem, kaj se s tem dogaja?
Robert F. Kennedy: Ja, Brian Smith iz odvetniške pisarne Morgan and Morgan je tiste vrste izjemni buldogu podoben tožilski odvetnik, ob katerem se farmacija trese. Naš klient Yates Hazelhurst je doživel regresijo v avtizem, potem ko je prejel cepiva z vsebnostjo tiomersala. Yatesov primer je preživel zavrnitev vseh pet tisoč drugih pravnih postopkov glede avtizma. To je edini primer v 30 letih, kjer so dovolili uporabo domneve, da cepiva lahko povzročijo avtizem. Primer je vzdržal, ker Yatesovi starši niso tožili le farmacevtske družbe, pač pa tudi Yatesovega pediatra, da je kršil standarde glede otrokove oskrbe. Največji oviri za Yatesovo zmago sta zdaj izjava Inštituta za medicino (IOM) iz leta 2004, po kateri cepiva niso povezana z avtizmom, in odločitev Vrhovnega sodišča v primeru Breuesewit, ki je temeljila na tem stališču IOM. Obe odločitvi se močno naslanjata na študijo, ki jo je dr. Thompson leta 2004 objavil v znanstvenem časopisu Pediatrics. Zdaj dr. Thompson pravi, da je ta študija plod prevare, manipulacije s podatki in uničevanja podatkov. Citiralo jo je vsaj 110 poznejših študij, objavljenih v bazi znanstvene literature PubMed, in velja za poglavitni temelj ortodoksije, po kateri cepiva ne povzročajo avtizma. Zaprosili smo, naj sodišče pozove dr. Thompsona, saj bi njegovo pričanje dokazalo, da je temeljni kamen ortodoksije goljufiv. Po zveznem zakonu pred sodišče ni mogoče pozvati uslužbenca javne agencije, razen če dokažete, da vsebine njegovega pričanja ni mogoče pridobiti prek nobenega drugega vira. Seveda to za ta primer velja, saj so bili CDC-jevemu metanju podatkov v smeti priča le štirje ljudje in nihče od preostalih treh o tem noče govoriti. Kljub temu zvezni zakon zahteva, da mora biti prvi korak v procesu poziv direktorju agencije in prošnja za dovoljenje, da se sme uslužbenca agencije pozvati na sodišče. Direktor CDC dr. Thomas Friedan je naš zahtevek zavrnil, kar ni nikakršno presenečenje. CDC lahko zaradi Thompsonovega resnicoljubnega pričevanja veliko izgubi. Zdaj smo se glede te odločitve obrnili na zvezno sodišče.

Rita Shreffler: Kaj lahko naredijo ljudje, ki bi vam radi pomagali pri vaših prizadevanjih?
Robert F. Kennedy: Lahko obiščejo našo spletno stran in postanejo člani Svetovnega projekta živo srebro. Ker se bomo pravdali s CDC in določenimi državnimi pooblaščenci, potrebujemo čim širšo podporo. Če ste se voljni izpostaviti in imate otroka, ki ga je poškodoval tiomersal ali ste sami žrtev tiomersala, nam sporočite. Tudi če v družini nimate nobenih znanih poškodb po cepljenju, ste nam lahko v pomoč. Prav zdaj iščemo nosečnice in starše z majhnimi otroci za načrtovano pravdanje v New Yorku, Kaliforniji, Iowi, Missouriju, Illinoisu in Delawaru. Z veseljem vas vpišemo. To ne pomeni, da boste vpleteni v sodni proces. V večini primerov bomo od vas potrebovali le izjavo. Vpisati želimo toliko staršev otrok, poškodovanih s cepivi, kot bo mogoče. Pojdite na spletno stran Svetovnega projekta živo srebro in napišite, da podpirate naša prizadevanja.

Rita Shreffler: Je še kaj, kar lahko naredimo starši?
Robert F. Kennedy: Znotraj svetovnega projekta živo srebro imamo tudi projekt, ki ga imenujemo Virtualno zaslišanje pred senatom (Virtual Senate Hearing Project) , pri katerem sodelujejo matere in očetje in pripovedujejo zgodbe o svojih s cepivi poškodovanih otrocih. Pri projektu sodelujemo z ekipo filma Vaxxed. Potrebujemo kratke domače videe, krajše od dveh minut. Radi bi, da starši povedo svojo zgodbo, kot da govorijo na zaslišanju pred senatom. K sodelovanju vabimo vse, ki lahko z nami delijo zgodbo o poškodbah po cepljenju. Radi bi ustvarili arhiv zgodb avtistične generacije. Obiščite spletno stran, kjer najdete vsa navodila.

Rita Shreffler: Prej ste omenili visok davek, ki ga plačujejo znanstveniki in slavni ljudje, ki dvomijo v varnost cepiv. Vas skrbi tudi za svojo kariero, ugled ali varnost, ker javno govorite o cepilnih poškodbah?
Robert F. Kennedy: To je zame povsem nepomembno. Škoda, ki sem jo sam utrpel v desetletju napadov s strani farma trolov in krot, je prav pritlikava v primerjavi z agonijo, ki jo doživlja avtističen otrok in njegova družina v eni sami uri enega samega dne. Ne vem, kaj naj si mislim o neštetih novinarjih, znanstvenikih in zdravnikih, ki so mi rekli, da ne morejo spregovoriti zaradi svojih karier … ali pa morda vem. Kot je rekel Einstein: »Svet je nevaren, a ne zaradi dejanj ljudi, ki počno zla dejanja, pač pa zaradi tistih, ki so temu priča in ne storijo ničesar.«

Za več informacij o Svetovnem projektu živo srebro in vse, ki se mu želijo pridružiti, kliknite tukaj.

Vir: Intervju je 15. decembra 2016 objavil spletni portal ecowatch.com
http://www.ecowatch.com/kennedy-mercury-cdc-autism-2147157503.html

Prevod: Naravna imunost, februar 2017