Intervjuji

Vsi intervjuji - povzetek |  Robert F. Kennedy ml.  |  Christof Plothe  |  Alfred Bogomir Kobal  |  Larry Palevsky |  Ludmila Eleková |  Johann Loibner (posebej za Slovence) |  Slađana Velkov |  Georg Kneißl |  Karin Rižner |  Željko Poljak |  Rolf Kron |  Lucija Tomljenović |  Johann Loibner |  Natasha Campbell-McBride


Intervju: Christof Plothe, terapevt otroški osteopat

Uradna statistika poškodb po cepljenju je neresnična

Christof Plothe je osteopat, zdravilec z diplomo iz pediatrične osteopatije. Svojo prakso ima v Nemčiji v mestu Alzey. Leta 2010 je soustanovil tudi kliniko za okoljsko medicino v Braziliji. V svoji ordinaciji se srečuje s številnimi otroki, ki imajo resne zdravstvene težave po cepljenju, a njihovega vzroka uradno nihče ne želi priznati. Primeri preprosto ne pridejo v statistiko, ker zaradi visokih ovir prihaja do sistematičnega izločanja prijav stranskih učinkov. Pogovor, ki smo ga prevedli, je odlomek iz posnetega materiala za nemški dokumentarni film z naslovom Mi ne cepimo.

Zanima nas, zakaj danes zaradi cepljenja zboli toliko otrok, kateri simptomi so najpogostejši in kaj storiti, da bi ti otroci ozdraveli. Gospod Plothe, kako ste se pravzaprav srečali s problematiko cepljenja?

Z njo se vsak dan srečujem v svoji ordinaciji. Spoznal sem, da so se otroci, ki sem jih pred tem že obravnaval, po tretjem mesecu starosti začeli vesti povsem drugače. Pojavljali so se najrazličnejši simptomi, otroci so postali na primer bolj nemirni, ponoči so kričali, nekateri so dobili alergije ali so nastopile težave s prebavili. Videl sem tudi zelo težka obolenja, kot je delna paraliza, enkrat celo primer kome. Človek začne ob vsem tem raziskovati literaturo. Spoznal sem, da se takšne poškodbe po cepljenju le redko prijavijo in zakaj je tako. Meja, ko je nekaj lahko sprejeto kot poškodba po cepljenju, je namreč postavljena zelo visoko – morali bi doživeti anafilaktični šok, zaradi katerega bi vas morali dobesedno s helikopterjem katapultirati iz ordinacije. To so besede več pediatrov, denimo ob primeru otroka, ki je dve uri po cepljenju padel v komo. Spominjam se še enega primera. Govoril sem z ginekologinjo, ki je svojo hči cepila z Gardasilom, zraven pa cepila še njeno prijateljico. Dopoldne ju je cepila, popoldne pa sta obe padli v komo in se do danes še nista zbudili. Teh poškodb po cepljenju niso nikoli priznali. Celo tiste statistike, ki so kritične do cepljenja, izhajajo le iz pet odstotkov prijavljenih primerov poškodb po cepljenju. Menim, da jih je v resnici veliko več in to je zame glavni problem v tej razpravi. Če poškodb po cepljenju ne priznam, lahko predvidevam, da je vse pozitivno in mi drugi plati problematike sploh ni treba namenjati pozornosti. Na srečo to ne more ostati tako, saj je čedalje več ljudi občutljivih in skupne obremenitve, z vidika celotne družbe, so čedalje hujše.

Če torej želimo doseči priznanje poškodbe po cepljenju, moramo umreti pri zdravniku, ko ima ta še vedno injekcijo v roki?

Žal je to v večini primerov res. Kot sem dejal, niti delne paralize in primera kome dve uri po cepljenju niso priznali in registrirali kot posledico po cepljenju.

Za paciente, ki pridejo k vam, poškodbe po cepljenju prijavljate na nemški zdravstveni inštitut Paul Ehrlich.

Da in nobene potrditve še nismo dobili, da gre za posledice cepljenja.

Od takrat, ko ste začeli prijavljati poškodbe po cepljenju, bi morale številke na inštitutu Paul Ehrlich občutno porasti. Morale bi se podvojiti.

Moram vam povedati, da sem obupal, da bi se še naprej ukvarjal s tem. V ordinaciji imamo obrazec, ki ga pošljemo naprej. Prijavo oddajo pacienti sami. To lahko naredimo. Zakon iz leta 2011 takšno ravnanje celo predpisuje, toda ne bi mogel reči, da se je statistika države Nemčije zaradi nas drastično spremenila.

Zanimivo je, da inštitut Paul Ehrlich v evidenci prijavljenih poškodb po cepljenju te primere takoj po vnosu klasificira glede na verjetnost in večino primerov opremijo z oznako »ni verjetno«. Kaj menite o takšnem razporejanju?

Postopek se mi zdi nenavaden, saj pacienta, ki je posledice utrpel, pred tem ni videl noben izvedenec. Običajno pacienta natančno pregledam in šele nato napišem poročilo ali del poročila. Prav to bi si želel tudi v teh primerih.

Soočate se z več primeri posledic cepljenja, te bolnike ste spremljali. Kaj nam lahko poveste o izvedencih, ki jih za izvedensko mnenje o poškodbah po cepljenju imenuje sodišče?

Nekatere primere sem spremljal več let in jih preizkusil, denimo primere avtističnih otrok. Nastale so težavne situacije. Izvedenci, ki jih naroči druga stran, so v glavnem člani komiteja državne komisije za cepljenje STIKO; nekateri so to nekoč bili, drugi so tam še aktivni. Ti izvedenci popolnoma zanikajo denimo toksikološka poročila. Pridobili smo mnogostranska izvedenska mnenja resnično priznanih profesorjev, strokovnjakov iz vsega sveta, ki se ukvarjajo s toksikološkimi vplivi na zdravje. Kljub temu v neposredni izmenjavi mnenj še nismo doživeli, da bi se poškodbo po cepljenju priznalo.

Nam lahko postrežete s podatkom, morda s kakšnim znanstvenim virom, v kolikšnem obsegu cepiva povzročajo imunske motnje, ki so se v minulih 30 do 40 letih razpasle kot epidemija, posebej pri otrocih in mladostnikih?

Kot pri večini povezav v medicini je tudi na tem področju težko dokazati neposredno vzročno-posledično povezavo. Toda imamo uradne statistike, ki jasno kažejo, da je imelo leta 1979 alergije dva odstotka otrok, danes pa jih ima že skoraj 70 odstotkov. Hkrati toksini naraščajo seveda tudi v okolju, v zraku, ki ga dihamo, v vodi, ki jo pijemo, v hrani … cepiva so del celote.

Cepiva niso prvi dejavnik, ki negativno vplivajo na porajajoče se življenje. Kakšno vlogo imajo na nadaljnji razvoj otroka zdravila, ki se uporabljajo pri porodu?

Umetni oksitocin, s katerim med porodi pospešujejo popadke, izrazito vpliva na našo fiziologijo in življenje. Madžarski profesor Csaba je o tem opravil zelo dobro raziskavo na zelo velikem številu primerov. Telesu lasten naravni oksitocin je psihoaktivna snov, pravimo mu tudi hormon zaupanja, samozavesti, ljubezenske komunikacijske sposobnosti. Ne le, da umetni oksitocin ne deluje tako, ampak statistično značilno poslabšuje tvorbo glutationa. Glutation so razstrupljevalne molekule. Gre torej za negativni vpliv na naše glavne razstrupljevalne poti. Če je delovanje našega razstrupljevalnega sistema okrnjeno ali prizadeto, je to dejavnik tveganja za razvoj bolezni, posebej če smo kmalu za tem izpostavljeni visokim odmerkom strupov.

Prvi toksin, s katerim se otrok takoj po porodu sreča v relativno visokem odmerku, je aluminij, ki ga najdemo v cepivih. Kakšne učinke ima aluminij na novorojenčke?

So tudi druge toksične snovi, s katerimi pride otrok v stik takoj po porodu, npr. predoziranje z vitaminom K, dodajanje umetnega vitamina D, pa tudi fluoriranje ni neproblematično in je na srečo v Nemčiji že tri leta uradno ustavljeno. Nemčija je bila ena redkih držav, ki je pri otrocih izvajala oralno fluoriranje zob (Slovenija je prav tako med njimi in ga še vedno izvaja; op. prev.). Elementi fluor, klor, brom, jod in astat so zelo reaktivni, zato imajo lahko toksične vplive na številne organe v telesu, posledica njihove uporabe pa je senzibilizacija. Vse te snovi so obremenitev že v nosečnosti. Nato nastajajo nove obremenitve med porodom – v otroka prehajajo na primer tudi protibolečinska sredstva, ki jih prejme mati. Sledi aluminij v cepivih. Je nevrotoksičen, torej strupen za živčni sistem, uporablja se kot stimulator imunskega sistema. Povzroča nevrološka degenerativna obolenja, povezali so ga med drugim z Alzheimerjevo, Parkinsonovo in drugimi podobnimi boleznimi.

Zdravila se običajno odmerjajo na kilogram telesne teže. Koliko manj aluminija je v otroških cepivih, če jih primerjamo s cepivi za odrasle?

Prav ta primerjava mi je vzbudila sum, ko sem sprva razmišljal o cepljenju. Pri cepljenju se namreč ne držimo tega, da bi bilo odmerjanje odvisno od velikosti in teže cepljene osebe, temveč velja celo nasprotno. Vemo, da je naš imunski sistem v prvem letu nekompetenten. Odmerek aluminija, ki bo v cepivu aktiviral nekompetenten imunski sistem dojenčka, je zato dvakrat tako visok kot v cepivu, ki ga otrok dobi v puberteti.

Vsebnost aluminijevega ojačevalca je za novorojenčka dvakrat tako visoka kot za odraslega človeka?

Šestvalentno cepivo, ki ga v Nemčiji dojenčki prejemajo od tretjega meseca dalje (v Sloveniji je to cepivo petvalentno; op. prev.), dobijo pa ga trikrat v prvem letu, vsebuje 500 do 600 µg aluminija. Za primerjavo, cepivo proti humanim papiloma virusom Gardasil, ki ga dekleta dobijo v starosti 9–12 let, v treh odmerkih, pa vsebuje približno 250 µg aluminija.

Ves ta aluminij je torej potreben, ker nekompetenten imunski sistem razvijajočega se otroka sicer sploh ne bi reagiral na cepivo?

Natanko tako. Odmerek aluminija so morali povečati, da sploh pride do nekega učinka. V prvem letu je namreč imunska zaščita otroka popolnoma odvisna od matere. Zato je tudi dojenje v prvem letu zelo smiselno.

Obstajajo še kakšne druge sporne sestavine v cepivih poleg aluminija?

Najbolj sporno je živo srebro v najrazličnejših oblikah, ki so ga do konca 90. let dodajali cepivom, danes pa ga še vedno najdemo v cepivu proti prašičji gripi, delno tudi v cepivu proti sezonski gripi. Živo srebro je najverjetneje najbolj strupena snov na Zemlji. Na univerzi v Calgaryju so dokazali, da imajo že najnižje razredčitve v nano območju nevrotoksični vpliv na strukturo posameznega nevrona (možganske živčne celice) in da že v kratkem času pride do degeneracije te živčne celice. Glavna že obstoječa obremenitev, ki je v svetu množično prisotna, nastane zaradi amalgama v zobeh mater, zaradi živosrebrnih luči, varčnih sijalk, različnih zdravil z vsebnostjo živega srebra (npr. okulistična zdravila za širjenje zenic, pa tudi tekočine za čiščenje kontaktnih leč vsebujejo to snov). Ko so živo srebro v cepivih bolj ali manj odpravili, so ga začeli uporabljati kje drugje.

Dnevni odmerek živega srebra lahko torej dobimo že iz okolja …

Obremenjenost okolja kontinuirano narašča, čeprav čedalje več ljudi dela na tem, da bi se zmanjšala. V Južni Ameriki prav zdaj delajo na tem, v Evropi pa smo v zaostanku. Imamo situacijo, ko lahko ob obremenjenosti okolja pride do sinergične toksičnosti. To pomeni, da ni pomembna samo strupenost posameznega elementa; pri aluminiju in živem srebru npr. vemo, da je kombinacijah obeh 200-krat bolj strupena, kot če je prisoten le eden od njiju. Če so prisotne še druge snovi, npr. antibiotiki, ki imajo podoben učinek, pride v telesu še do 10-krat ali 100-krat večje toksičnosti. Nenadoma se znajdemo v območju, ko nimamo več pregleda nad zadevo. Zanimivo je, da v raziskavah večinoma preučujejo le posamezno sestavino, izolirano, brez vplivov, ki jih povzroča obremenjenost okolja, in brez preučevanja kombinacije vseh znanih strupov.

Povejva še kaj o genskem inženiringu v cepivih. Zakaj je sporno, da dele beljakovin, ki se uporabljajo kot cepilni virusi, pridobivajo prek genskega inženiringa in vbrizgavajo v človeka?

V prihodnje se bodo skoraj vsa cepiva pridobivala s pomočjo genskega inženiringa. Menim, da je to zelo velik izziv, ki ga moramo s pomočjo znanosti šele razjasniti. K tej tematiki je prispeval nekaj informacij avstralski patolog profesor Lee, ki je z obdukcijo dokazal, da se gensko spremenjene, telesu tuje snovi z nano delci aluminija po smrti, ki je nastala npr. po prejetju cepiva Gardasil, nalagajo po vsem telesu kot novi kompleksi, ki do tedaj sploh niso bili znani. Tega sicer ne moremo vzročno posledično povezati z možnim patogenim delovanjem teh kompleksov, lahko pa rečemo, da jih najdemo tam, tudi v celičnem jedru, kamor definitivno ne sodijo. Profesor Lee je poleg tega dokazal, da so se deli te umetne DNK, torej umetno ustvarjena zaporedja genov, vsilili v človeški genom. To je pravzaprav dokaz, da gre za enega največjih genetskih poskusov, ki jih poznamo (kdo ve kakšne poskuse so še delali). Dogaja se nalaganje in prenašanje takšnega genoma na vse naslednje generacije.

Bi to lahko pomenilo, da gensko spremenjeni virusi, ki nam jih zdaj prodajajo, sploh niso virusi, ampak nek dedni material, ki naj bi ga z različnimi metodami vsilili našemu genomu?

Tako daleč ne bi šel. Ne bi rekel, da je to namerno. Toda ko vidimo, da je odobritev uporabe teh zadev povsem v rokah farmacevtske industrije in da organ za registracijo sploh ne preverja proizvodnje, ker je to poslovna skrivnost, dobimo kup materiala za opravljanje. Naslednja zahteva, ki bi jo imel, bi bila zato nevtralni nadzor, ne nadzor industrije same, ampak nadzor neodvisnih strokovnjakov. Zdaj so, kot vidimo, za odobritev odgovorni člani komisije STIKO. Nikogar nočem diskreditirati, a ti ljudje so povezani s cepilno industrijo.

Vir

Besedilo je izvleček iz 60-minutnega intervjuja in odlomek posnetega materiala k dokumentarnemu filmu Mi ne cepimo!. Intervju je v slovenščini dostopen tudi kot video posnetek, ogledate si ga lahko tukaj: