Intervjuji

Vsi intervjuji - povzetek |  Robert F. Kennedy ml.  |  Christof Plothe  |  Alfred Bogomir Kobal  |  Larry Palevsky |  Ludmila Eleková |  Johann Loibner (posebej za Slovence) |  Slađana Velkov |  Georg Kneißl |  Karin Rižner |  Željko Poljak |  Rolf Kron |  Lucija Tomljenović |  Johann Loibner |  Natasha Campbell-McBride


Intervju: Larry Palevsky, dr. med., ameriški pediater

Nisem še srečal pediatra, ki ne bi želel otrokom le dobro

Dr. Larry Palevsky: »Zakaj se starši cepljenih otrok in oblasti bojijo, da necepljeni otroci na nek način prenašajo nekaj, česar njihovi otroci ne prenašajo. Morali bi se počutiti pomirjene, da so svoje otroke cepili. Ti otroci bi morali biti zaščiteni. Ne moreš imeti obojega hkrati. Ne moreš cepiti v veri, da je tvoj otrok zaščiten, in se počutiti, kot da tvoj otrok ni zaščiten, ker nek necepljen otrok nekako prenaša nek skrivnostni organizem, ki ga ne prenaša nihče drug. To preprosto nima nobenega smisla. Misliti, da cepljen otrok ni nosilec bakterij ali virusov, proti katerim je cepljen, je nezaslišano zmotno.«

Dr. Lawrence B. Palevsky je pediater. Leta 1987 je diplomiral na Medicinski fakulteti Univerze v New Yorku (NYU School of Medicine), stažiral v bolnišnici Mount Sinai Hospital v New Yorku in se izobraževal v bolnišnici univerzitetne bolnišnice Bellevue Hospital. Svojo kariero je začel kot pediater na urgentnem oddelku bolnišnice Our Lady of Mercy Medical Center v newyorškem Bronxu. Štiri leta kasneje je postal vodja pediatrične enote za akutno nego v bolnišnici Lenox Hill Hospital, kjer je do leta 2000 služboval tudi na pediatričnem oddelku. Leta 2000 je odprl zasebno prakso kot holistični pediater v Centru za zdravje in zdravljenje v New Yorku, ustanovi integrativne in komplementarne medicine. Klinično prakso je pridobil iz pediatrične urgentne medicine, poporodne in intenzivne oskrbe novorojenčkov ter ambulantne medicine, tako v konvencionalni kot holistični in integrativni pediatriji. Je član Ameriške pediatrične akademije, bil je predsednik Ameriškega združenja holističnih pediatrov, je predstavnik Ameriškega odbora za integrativno holistično medicino in član medicinskega svetovalnega odbora več organizacij. Kot izkušen zdravnik, mednarodno iskan predavatelj in avtor knjig o holističnem zdravju in zdravljenju otrok družinam svetuje glede razvoja otrok in mladostnikov, življenjskega sloga, načinov zdravljenja in preprečevanja bolezni. Z njim se je pogovarjal ameriški zdravnik dr. Joseph Mercola. Čeprav je pogovor potekal že leta 2009, so mnenja in spoznanja dr. Palevskega danes enako pronicljiva kot pred nekaj leti. Prodorna in aktualna so ne le z vidika razmer v ZDA, ampak v vseh državah, kjer pritisk »ene cepilne politike za vse« ne popušča.

Ste eden vodilnih zdravnikov v ZDA, ki vztrajno in prepričljivo, prek racionalnih znanstvenih dokazov, opozarjate, zakaj moramo o cepljenju kot načinu preprečevanja nalezljivih bolezni resno premisliti. K pogovoru vas nisem povabil, da bi prepričevala tiste, ki so cepiva zaradi katerega koli razloga prepoznali kot neustrezno izbiro zase ali za svojo družino. Radi bi, da se obrneva k ljudem, ki so prepričani, da so cepiva pravzaprav dobra stvar. Verjamejo medijem in večini zdravnikov, ki ljudi odločno spodbujajo, naj se cepijo, da bodo preprečili bolezni. Začniva z vašim stališčem. Zakaj menite, da bi o tem morali resneje premisliti?

Na medicinski fakulteti sem se učil, da so cepiva popolnoma varna in popolnoma učinkovita. Nobenega razloga nisem imel, da temu ne bi verjel. Informacije, ki sem jih prejemal v učnem procesu, so bile standardno v programih medicinskih fakultet in v znanstveni literaturi po vsej državi. Ko sem skozi leta prakticiral medicino in uporabljal cepiva, sem menil, da je moj pristop do cepljenja povsem v skladu z ostalimi znanji, ki sem jih pridobil na fakulteti. A čedalje pogosteje sem opažal, da so moje izkušnje z uporabo cepiv, moje izkušnje ob branju o cepivih ter izkušnje s tem, kar so mi o cepivih povedali starši, bistveno drugačne od tega, kar sem se naučil na medicinski fakulteti in pri stažiranju. Kot izobražen doktor medicine sem se nato znašel v zelo težkem položaju. Bolj sem bral raziskave in bolj sem poslušal starše, bolj mi je postajalo jasno, da na podlagi literature, ki obstaja danes, cepiva niso dokazana kot popolnoma varna niti kot popolnoma učinkovita. Spoznal sem zdravnike, ki so imeli enake dvome. Vse to se mi je zdelo zelo zaskrbljujoče. Ugotovil sem, da študije, ki nam jih ponujajo, niso ustrezno zastavljene, da bi lahko dokazale in preizkusile varnost in učinkovitost cepiv. Opazil sem, da cepiva vsebujejo snovi, ki niso ustrezno preizkušene, da primerjalne skupine v študijah niso pravilno oblikovane in da se o varnosti in učinkovitosti cepiv sprejemajo zaključki, ki preprosto ne dosegajo znanstvenih standardov, za katere sem se na medicinski fakulteti naučil, da jim moramo slediti.

Kaj so po vašem mnenju ključni razlogi, da velika večina splošne populacije verjame v cepiva in jih zlahka sprejme ne le kot varna, ampak tudi kot učinkovita?

Obstaja zelo močan nauk, da je epidemijo polia (otroške paralize) ustavilo cepivo, da je epidemijo črnih koz ustavilo cepivo in da je večina bolezni, s katerimi smo se soočali v 20. stoletju, upadla oz. izginila zaradi moči cepiv in uvedbe cepilnih politik. V resnici je v literaturi precejšnje število študij, ki trdijo, da so se bolezni umaknile zaradi vrste drugih vzrokov. V znanstvenem časopisu Pediatrics je čudovit članek iz leta 2000 (avtor je dr. Geier s kolegi), ki opisuje, da je večina nalezljivih boleznih – npr. davica, tetanus, polio, oslovski kašelj, ošpice, gripa, paraoslovski kašelj, tuberkuloza in škrlatinka – upadla že pred drugo svetovno vojno, preden so bili na voljo antibiotiki in cepiva, s katerimi bi te bolezni lahko zdravili ali proti njim cepili. Članek pojasni, da ima zasluge za upad pojavnosti in smrtnosti teh bolezni prvenstveno uvedba naslednjih javnozdravstvenih strategij: čiste vode, boljših bivanjskih in sanitarnih razmer, boljše prehrane. To so razlogi za upad bolezni in njihove smrtnosti. Članek na treh različnih mestih poudari, da so stopnje zbolevanja upadle že pred dostopnostjo antibiotikov in cepiv. Pokaže nam, da so zagovorniki javnega zdravja in ustvarjalci javnozdravstvene politike že prej našli načine, kako doseči, da bolezni upadajo in da se tudi ne vračajo.

Tega ni objavil nek prismuknjen zasvojenec z zdravo hrano, ampak znanstveni časopis Pediatrics.

Drži. Naletel sem tudi na nekatere druge članke v časopisu Pediatrics ter celo v časopisu Lancet … Slednji navaja, da so resnično zaskrbljujoče trditve, češ da so cepiva edina zaslužna za upadanje stopenj obolevnosti in umrljivosti, ko pa so svojo vlogo pri izginjanju bolezni in upadanju stopenj smrtnosti odigrali drugi dejavniki.

Nedavno sem intervjujal dr. Chopro iz Toronta, ki ima tudi ugledno akademsko kariero v svetovnem merilu, ukvarja se z zadevami okoli cepljenja in regulative. Ne kot zdravnik, ampak kot znanstvenik je dobil vtis, da je eno od cepiv dejansko delovalo – cepivo proti črnim kozam. Njegova racionalna razlaga pravi, da črne koze na tem svetu ne obstajajo več, razen nekje v nekem laboratoriju … ne obstajajo pa pri nobeni populaciji v naravi. Vsa ostala cepiva se mu zdijo huda polomija, ki niso izkoreninila ničesar s tega planeta. Meni, da morda zmedo vnaša to, da je cepivo proti črnim kozam delovalo, druga cepiva pa ne delujejo. Kaj menite?

Na to temo bi si z njim želel dobre zdrave debate. Vprašal bi ga, kako bi pojasnil dejstvo, da so bile na Zemlji že pred črnimi kozami bolezni, ki jih danes prav tako ni več in proti njim ni obstajalo cepivo.

Dober poudarek. Katere so te bolezni?

Kuga. Recimo bubonska kuga in vse kuge, ki so prizadele človeštvo ter izbrisale nekatere populacije. Dobro vprašanje je, ali je cepivo proti črnim kozam delovalo ali pa morda ni delovalo. Obstajajo študije, ki kažejo, da se je pojavnost črnih koz dejansko povečala, ko se je pojavilo cepivo. Ko so preiskovalci vendarle razumeli, da se črne koze prenašajo v zelo zelo tesnem stiku, ki traja vsaj sedem dni, so začeli izvajati karanteno ljudi okoli obolelih in nato revakcinirali tiste, ki so bili v stiku z bolniki. Črne koze so začele upadati. Menim, da je zanimivo opazovati druge bolezni v naši zgodovini, ki jih ni več in za katere cepiva niso obstajala.

Sprašujem se, zakaj je tako velika razlika v stališčih glede varnosti in učinkovitosti cepiv med inteligentnimi, znanstveno usmerjenimi, predanimi in objektivnimi posamezniki, med znanstveniki in zdravniki? Toliko znanstvenikov in doktorjev medicine … doktorje medicine sicer lahko nekako opravičim … Oba sva študirala medicino in veva, da se večina zdravnikov (so seveda tudi izjeme) dve leti izobražuje iz temeljne znanosti, ostalo pa je klinična znanost, ki ne zajema pozorne temeljite analize znanstvene literature. To ne pomeni, da tega zdravniki ne znamo, a večina nas tega ne počne. Tu so še drugi znanstveniki, pa starši … Kateri dejavniki in spremenljivke vodijo do razhajanja stališč?

Dr. Larry Palevsky: »Večino svojih kolegov bi želel izzvati, naj se sami prebijejo skozi te študije, da bodo videli, ali so ustrezno izvedene. Čedalje več študij kaže, da ustrezne raziskave niso opravljene, da protitelesa niso dokončna obramba, da obstaja razlika med tem, kako otroci procesirajo snovi prek zraka in hrane v primerjavi z injiciranjem, da v cepivih so delci, ki se kopičijo v telesu in okvarijo imunski sistem, da v cepivih so delci, ki prehajajo v možgane,….«

Tu je mnogo spremenljivk. Še nikoli nisem srečal pediatra, ki v svoji praksi ne želi delati le dobro …

Naj ponovim za vami! Nočem zapostavljati drugih specialistov, toda menim, da so pediatri eni najbolj globoko predanih specialistov. Zagotovo so predani zdravju in varnosti svojih pacientov, o tem nimam nobenega dvoma.

Drži. Kot del te predanosti se pediatri naučimo neke filozofije, da so cepiva zaslužna za izjemen upad nalezljivih bolezni. V podporo temu obstaja zelo veliko literature in naukov. Kadar izražate pomisleke, da bi bilo lahko našim otrokom storjeno nekaj, kar jim lahko ne nek način škoduje ali morda ne pomaga, ljudi pravzaprav prosite, naj spremenijo svojo temeljno paradigmo. V zgodovini so populacije umirale, ker so bile naprošene, naj spremenijo svoj način razmišljanja in svojo paradigmo. Danes je podpora uvajanju in nenehnemu povečevanju števila otroških cepiv izjemno velika. Če bi moje kolege pediatre vprašali, od kod dobivajo informacije o cepivih, bi večina rekla, da od Ameriške pediatrične akademije, Ameriškega zdravniškega združenja, Centra za nadzor bolezni – berejo njihove vire. Večino svojih kolegov bi želel izzvati, naj se sami zares prebijejo skozi te študije, da bodo videli, ali so bile ustrezno narejene, ali so uporabile ustrezno študijsko in kontrolno skupino, ali so sestavine cepiv ustrezno preučili, ali obstaja razlika v izpostavljenosti (virusu, bakteriji, težki kovini ali toksinu) prek zraka, hrane, črevesja in kože v primerjavi z vbrizganjem teh snovi v telo. Smo resnično preverili, kaj se zgodi s snovmi v cepivih, ko so enkrat vbrizgane v otrokovo telo? So protitelesa res dovolj, da je otrok zaščiten pred nalezljivo boleznijo? Na dan prihaja čedalje več študij, ki kažejo, da ustrezne raziskave niso opravljene, da protitelesa niso dokončna obramba, ki varuje naše telo, da obstaja razlika med tem, kako otroci procesirajo snovi prek zraka in hrane v primerjavi z injiciranjem, da v cepivih so delci, ki se kopičijo v telesu in okvarijo imunski sistem, da v cepivih so delci, ki prehajajo v možgane, da delci tujih beljakovin prehajajo v telo,… Menim, da ljudje, ki so resnično predani zdravju in dobrobiti otrok in si prizadevajo, da otroci ne bi umirali zaradi bolezni, doživijo pravi šok, ko spoznajo, da le peščica informacij potrjuje varnost in učinkovitost cepiv, na drugi strani pa se kopičijo informacije, zaradi katerih postajamo bolj in bolj sumničavi, ali so cepiva varna ali ne, ali so učinkovita ali ne, ali so bila res ustrezno raziskana. K tem dilemam je treba pristopiti odprtega duha in prožno, sprejeti je treba tudi možnost, da to, kar so nas učili, ni vse, kar je mogoče vedeti. Za kaj takega potrebujete veliko napora. Mnogi zdravniki morajo skrbeti za svojo ordinacijo, nočejo izgubiti dela v svojem okolju, nočejo, da bi jim kdo zaradi izrekanja dvomov stregel po življenju ali karieri. Pogrešam pristen dialog o varnosti in učinkovitosti cepiv, o tem, kako se sprejemajo cepilne politike, o tem, kako cepiva nastajajo; v dialogu bi se lahko posvetili tem dilemam. Priča smo eni politiki za vse, enoznačnemu mišljenju, ki nikakor ne omogoča ustrezne razprave. Znanost je polje, na katerem postavite vprašanje in iščete odgovor. Tu ni prostora za pristranskosti in interese, ki vplivajo na načine podajanja odgovorov ali na zaključke. Zdravnik mora ob svoji siceršnji obremenjenosti vlagati veliko truda, veliko energije in veliko odprtega duha, če se želijo ukvarjati še z dilemo, da stvari v resnici niso take, kot nam govorijo, da so.

Dr. Larry Palevsky: »Starši so vstopili v pediatrično ordinacijo v stanju popolnega zaupanja, zaskrbljeni, da bi lahko šlo za težave z zdravjem ali ranljivostjo njihovega otroka, zaskrbljeni, da morda njihov otrok ne bi smel prejeti deset ali šestnajst cepiv naenkrat, toda rečeno jim je bilo: »Ne. Vse bo v redu.« Ko se je otroku po cepljenju nekaj zgodilo, jim je bilo rečeno, da gre zgolj za naključje.« (Foto: Shuterstock)

Spomnili ste me na izjemne občutke krivde, do katerih lahko pride, če zdravnika zaobjame drugačna paradigma. Ko sem govoril na konferenci nacionalnega centra za informiranje o cepivih NVIC, so mi začele teči solze, saj sem se zavedel, da sem cepil na tisoče nedolžnih otrok in mnogim verjetno povzročil poškodbe. Menim, da je etično, če skušamo to intelektualno sprejeti.

Res je. Lahko greva še dlje. Ko sem začel prepoznavati potencialne težave s cepivi, to je bilo pred več kot desetletjem … te sem spoznaval zato, ker so k meni prihajali starši in se pritoževali, skrbelo jih je, da se je z njihovim otrokom po cepljenju nekaj zgodilo. Večina mojih kolegov staršem kljub temu dalje pripoveduje, da je vse, kar je povezano s slabim izidom cepljenja, golo naključje. Spomnim se naukov nekaterih mojih mentorjev na fakulteti in pri stažiranju, ki so v New Yorku prakticirali medicino od 40. do 80. let prejšnjega stoletja. Posebej so poudarjali: »Vedno poslušaj mamo. Ona pozna svojega otroka, pozna ga bolje kot mi. Mi nismo z otrokom 24 ur na dan in sedem dni v tednu.« Tudi sam sem v začetku pomišljal: »Verjetno gre za naključje«. A ko to slišiš desetkat, stokrat ali celo tisočkrat, se moraš ustaviti in narediti korak nazaj in reči: »Je to res naključje? Ali pa starši govorijo nekaj, kar je nam težko poslušati in čemur težko namenimo pozornost?« Ta misel je prelomna. Srečal sem se s stotinami staršev, ki so imeli zlomljeno srce, saj so vstopili v pediatrično ordinacijo v stanju popolnega zaupanja in zaskrbljeni, da bi lahko šlo za težave z zdravjem ali ranljivostjo njihovega otroka, zaskrbljeni, da cepiva morda niso tako varna in da morda njihov otrok ne bi smel prejeti deset ali šestnajst cepiv naenkrat, toda rečeno jim je bilo: »Ne. Vse bo v redu.« Ko se je njihovim otrokom po cepljenju nekaj zgodilo, jim je bilo rečeno, da gre zgolj za naključje. To te prizadene. Videvam nekatere od otrok, ki so se normalno razvijali, povsem dobro jim je šlo, govorili so, nato pa so izgubili glas, očesni stik, dobili so epileptične napade, astmo, alergije, toda nikamor se niso mogli zateči po pomoč, kajti njihov pediater jim je zatrjeval, da sploh ne vedo, o čem govorijo. Ti otroci so resnični. Literatura kaže, da pride pri cepljenih otrocih do sprememb imunskega sistema, posebej če so cepljeni pred prvim letom starosti ali celo prvi dan življenja. Literatura obstaja in kaže, da čedalje več otrok trpi kronične bolezni zaradi okvar imunskega sistema. Ne glede na to, ali so cepiva ta stanja povzročila ali prispevala k njihovemu razvoju, literatura kaže, da cepiva pri tem vsekakor igrajo vlogo. Pripravijo teren, da imunski sistem teh otrok začne kazati znake okvar in uničenja. Vem, živimo v dveh svetovih – v svetu vernikov in nevernikov. Nekateri se morda skušajo prebijati nekje vmes. Toda starši so tisti, ki berejo literaturo in jo pokažejo zdravnikom. Le ljudje, ki sami sebi dovolijo odprtost duha in so pripravljeni videti vse možnosti, lahko razširijo svoje znanje in sprevidijo, da obstaja še kaj, o čemer se lahko poučimo.

Dr. Larry Palevsky: »Spomnim se naukov nekaterih mojih mentorjev, ki so v New Yorku prakticirali medicino od 40. do 80. let prejšnjega stoletja. Posebej so poudarjali: »Vedno poslušaj mamo. Ona pozna svojega otroka, pozna ga bolje kot mi.« Tudi sam sem sprva pomišljal: »Verjetno gre za naključje«. A ko to slišiš desetkat, stokrat ali celo tisočkrat, se moraš ustaviti in narediti korak nazaj in reči: »Je to res naključje? Ali pa starši govorijo nekaj, kar je nam težko poslušati in čemur težko namenimo pozornost?« Ta misel je prelomna.« (Foto: Shuterstock)

Za zdravnika je paradigma o cepivih zagotovo ena zadnjih barikad – zaradi vseh dejavnikov, ki ste jih omenili. Dolgo nisem dojel, da te spremembe v meni ni povzročilo preučevanje študij in branje literature, pač pa mi je oči odprla zelo prijazna pacientka. Bila je nadvse ljubezniva in vztrajna. Osebna komunikacija se mi zdi zelo močna. Staršem, ki imajo konvencionalne pediatre, bi svetoval, naj bodo potrpežljivi z njimi …

Pogovarjal sem se z desetinami, če ne s stotinami staršev, ki so doživeli šikaniranje in metanje iz ordinacij, grozili so jim z odvzemom otrok, jih obtožili zanemarjanja in zlorabe, in to samo zato, ker so želeli pogovor s svojim zdravnikom o nečem, kar se jim je zdelo zelo pomembno. Toda povedali so jim, da ne vejo, kaj delajo: »Mi, zdravniki, smo pametnejši, vemo več, saj smo dali skozi vsa ta izobraževanja in imamo boljše informacije.« Moram biti odkrit. Starši, s katerimi sem se srečal, so bili tisti, ki so mi pokazali večji del literature, ki sodi v dobro trdno medicino iz vodilnih znanstvenih časopisov. To je naš smerokaz – morali bi bolje preučiti cepiva in njihove sestavine. Ko pogledam študije, ki jih objavljata Ameriška pediatrična akademija ali Center za nadzor bolezni, po katerih ni povezave npr. med cepivi in avtizmom ali med cepivi in astmo, moram reči, da te študije preprosto ne zadostijo znanstvenim standardom. Ne morete imeti v študiji 25 otrok in poročati o dokazih, da pri nobenem otroku z avtizmom ni nobene povezave s posledicami po cepljenju. Mediji to počno. Vzamejo takšne zaključke in jih objavijo na naslovnicah časopisov, kjer zapišejo: »Cepiva ne povzročajo avtizma.« Ko pozorno pogledate te študije, ki nimajo niti ustrezne kontrolne skupine, vidite, da preiskujejo le 25 ljudi in da iz njih ni mogoče sklepati o splošni populaciji. Moji kolegi v pediatriji to uporabljajo kot grožnjo staršem, okrcajo jih in trdijo: »Te študije so prepričljive.« Še enkrat … primanjkuje možnosti, da bi se doktorji medicine počutili dovolj varno za intelektualni dialog in da bi lahko razpravljali o prednostih in slabostih, o tveganjih in koristih, o dobri znanosti in ne tako dobri znanosti, javnost pa bi to lahko slišala. Menim, da javnost to zahteva. Upam, da bo javnost še naprej zahtevala tovrsten dialog, kajti v medijih poslušamo le eno: »En način ustreza vsem. Vsak otrok mora biti cepljen, saj bo imel vsak otrok do tega koristi.« Menim, da tega ni mogoče več z gotovostjo trditi.

Ste pri pregledovanju literature odkrili kakšno legitimno študijo, ki ne bi bila resno zmanipulirana in podpira varnost cepiv, in nasprotno, ali poznate študijo, ki resno oporeka varnosti cepiv?

Na medicinski fakulteti so nas učili, da ima dobra raziskava kakovostno, dovolj veliko študijsko skupino in ustrezno kontrolno skupino, ki prejme placebo, kar pomeni bodisi fiziološko raztopino ali snov, ki ni ne zdravilo ne cepivo. Takšne študije niso bile nikoli izvedene. Moji kolegi v medicini kar naprej zatrjujejo, da otrok ni etično pustiti necepljenih nobeno obdobje. A cepilne študije potekajo kakšna dva do tri tedne, ne govorimo torej o mesecih, letih ali celo desetletjih, zato bi lahko ustrezno preučili vsaj prvotne reakcije na cepiva. Poleg tega je v naši državi veliko otrok, ki ostajajo necepljeni in ostajajo tudi zelo zdravi. Te otroke bi lahko vključili v študije in primerjali zdravstvene izide cepljenih in necepljenih otrok. Nacionalni center za informiranje o cepivih je zbral 100.000 dolarjev, iskal donacije in sponzorje, da bi omogočil takšne študije, opravili pa bi jih neodvisni raziskovalci, ki ne bodo namerno vplivali na rezultate študij. V znanstvenem časopisu Journal of Allergy and Clinical Immunology smo aprila 2005 dočakali študijo o zdravstvenih izidih otrok, ki so bili polno cepljeni, delno cepljeni in necepljeni. Raziskovalci so starše prosili, naj poročajo o atopičnih boleznih (alergijah, astmi, ekcemih, senenem nahodu). Študija je bila slepa, torej raziskovalci niso vedeli, kateri kategoriji (cepljeni, delno cepljeni ali necepljeni) kdo pripada. Iz zbranih podatkov so ugotovili, da je največje število poročil staršev otrok z atopičnimi obolenji v skupini polno cepljenih otrok. Drugo največje je bilo število poročil v skupini delno cepljenih otrok. Najmanj poročil je bilo v skupini necepljenih otrok. Raziskovalci so morali opraviti še ustrezno statistično analizo, da bi videli, ali so ti podatki naključni ali gre za statistično značilne razlike. Z analizo so ugotovili statistično značilne razlike med skupinami, torej so starši polno cepljenih otrok res pogosteje poročali o atopičnih boleznih kot starši delno cepljenih ali necepljenih otrok. V svojih zaključkih raziskovalci niso mogli razumeti, kako je to mogoče. Učijo nas, da so cepiva popolnoma varna in popolnoma učinkovita. Ta študija ne more dokazati, da imajo v celotni populaciji polno cepljeni otroci več atopičnih bolezni, toda to je dokaz, da je treba narediti nadaljnje raziskave ter si ista vprašanja zastavljati znova in znova. Ta študija je imela ustrezen nadzor in ustrezne raziskovalne standarde, treba jo je ponoviti znova in znova v različnih populacijah in različnih delih države. Ta študija je okno, skozi katerega vidimo, da so lahko zdravstveni izidi polno cepljenih otrok drugačni od zdravstvenih izidov necepljenih otrok. Več takšnih študij potrebujemo, čeprav možnosti za to praktično ni. Poznam ljudi, ki so takšne študije skušali narediti, toda pritisk proizvajalcev cepiv, medicinskih oblasti in vlade, da bi jih preprečili, je bil izjemno velik.

Pomembni finančni in korporacijski interesi, vredni na desetine milijard dolarjev, bistveno vplivajo na regulatorno in svetovalno raven, da je treba podpreti in upravičiti uporabo cepiv.

Zastavljajo se vprašanja o posebnih interesih in denarju, ki je vezan na izvajanje določenih politik, pa koliko zaslužijo proizvajalci cepiv in zdravniki, ki sprejemajo odločitve o cepivih. A če ostanemo pri tem, da potrebujemo znanost, in ne govorimo o nekakšnih teorijah zarote, češ velikih profitnih interesov ne zanimata zdravje in dobrobit naših otrok … če ostanemo pri znanosti in izpostavimo potrebo po njej in če pogledamo dejstva, ki govorijo, da nam znanosti primanjkuje, bomo videli, da je treba narediti več. Družba doslej ni bila dovolj previdna in skrbna. V nedavni številki znanstvenega časopisa Immunology and Cell Biology je članek z naslovom Cepilne strategije v 21. stoletju. V povzetku raziskovalci v bistvu rečejo: Cepiva so učinkovita in veljajo za eno najboljših intervencij v 21. stoletju, toda ne razumemo mehanizmov, na temelju katerih cepiva delujejo in vplivajo na imunski sistem naših otrok. Rekli so še, da je današnja znanost o cepivih empirična in da je potrebno racionalno dizajniranje cepiv. Ta članek se mi je zdel neverjetno dobro pričevanje, kako malo v resnici razumemo, kaj se našim otrokom zgodi na ravni biokemije, imunologije in nevrologije, ko prejmejo cepiva. Spoznali so tudi, da uporabljamo empirično znanost za odmerjanje in izdelovanje cepiv, kontinuirano jih vbrizgavamo, ne da bi res razumeli, kaj se imunološko dogaja otrokom po posegu. Rekel sem si: Uau, je lahko v članku sploh še kakšna boljša izjava od povzetka! Kako malo vemo o cepivih. In starši tega ne vedo. Tudi jaz tega nisem vedel. Mnogo mojih kolegov v medicini se ne zaveda, kako pomanjkljiva je znanost, ki bi jo morali imeti in zahtevati, če bomo te snovi še naprej vbrizgavali v naše otroke.

Dr. Larry Palevsky: »Pogovarjal sem se z desetinami, če ne s stotinami staršev, ki so doživeli šikaniranje in metanje iz ordinacij, grozili so jim z odvzemom otrok, jih obtožili zanemarjanja in zlorabe, čeprav so želeli le pogovor z zdravnikom o nečem, kar se jim je zdelo zelo pomembno. Moram biti odkrit. Starši so bili tisti, ki so mi pokazali večji del literature, ki sodi v dobro trdno medicino iz vodilnih znanstvenih časopisov.« (Foto: Shuterstock)

Dokler znanstveni dokazi ne bodo bolj javno znani in dokler se znanost tu ne razvije bolje, so cepiva realnost. Sprašujem se … verjetno niso vsa cepiva enaka. Lahko poveste, katera so bolj varna in katera bolj nevarna? Razmišljam, da bi lahko bila cepiva proti poliu in črnim kozam, ki jih ne dajejo več (razen vojakom), med varnejšimi, cepiva proti hepatitisu B in HPV pa med najbolj nevarnimi …

Na podlagi svojega raziskovanja cepiv ter temeljev mikrobiologije in mikrovirologije, ki jih zdravniki spoznavamo pri svojem medicinskem izobraževanju, ne morem razumeti, kako je cepivo z virusom sploh lahko varno! Večina ljudi ne ve, kaj je virus – to kar naprej sprašujem, ko govorim s starši. Virus ni živ. Virus je popolnoma mrtev. Je delec, vlakno RNK ali DNK. Sam po sebi ne more početi ničesar. Tako majhen je, da je viden le pod elektronskim mikroskopom. Ne vidi se ga z običajnim mikroskopom, ker je nekajkrat manjši od bakterije, ki jo lahko vidite pod običajnim mikroskopom. Ko se lotite izdelave virusnega cepiva, virusov ne morete izolirati. Vse, kar lahko izolirate, je človeško ali živalsko tkivo, za katerega verjamete, da je okuženo s specifičnim virusom, ki ga skušate izolirati. Že ko je kultura s specifičnim virusom pripravljena, vsebuje DNK okuženih ljudi ali živali. Nato te celice gojijo na živalskih celicah – npr. na celicah opičjih ledvic, piščančjih zarodkov ipd.. Virologija uči, da se bodo te celice, če jih premešamo, združevale in rekombinirale, združevale in rekombinirale … To pomeni, da se bo DNK živalskih celic pomešala z DNK celic, okuženih z virusom. Ti virusi, ta DNK material je tako drobcen, da na noben način ne morete zagotoviti, da ga ne bo v cepivih, ko so cepiva narejena. Virusno cepivo torej po definiciji vsebuje tujo živalsko in morda tujo človeško DNK. Če imate alergijo, zato ne bi smeli prejeti cepiva proti gripi ali cepiva OMR proti ošpicam, mumpsu in rdečkam, saj je znano, da vsebujeta jajčne beljakovine. Vprašanje pa je, kako varno je vbrizgati virusni material, vgrajen v DNK tuje celice? Kako varno je to vbrizgavati otrokom? Kakšne študije smo izvedli, da bi preizkusili, ali tuja DNK preide v otrokovo telo, ostane v otrokovi DNK, preide v možgane? So tam tudi tuji živalski virusi, ki so bili izvorno prisotni v živalski DNK? Na podlagi današnjih spoznanj ne morem reči, da je virusno cepivo varno, saj avtomatično vsebuje tujo DNK živali ali morda ljudi, okuženo s cepilnim virusom. Odgovorov na vaše vprašanje zato nimam.

Zanima me vsaj nekakšna kvalitativna ali kvantitativna ocena cepiv, a še prej naj vprašam … Poleg problemov z virusi so še drugi problemi: adjuvansi, konzervansi, težke kovine, kot sta živo srebro in aluminij, pa še nekaj je zaskrbljujoče, beljakovine same. Teh običajno ne bi obravnavali kot potencialno škodljivih ali toksičnih, saj jih vsak dan jemo. Če jih nekaj časa ne bi zaužili, bi umrli. Toda narava nikoli, res nikoli ni načrtovala, da bi jih vbrizgavali v telo, saj nimamo nobenih mehanizmov razgradnje. Narejene so za oralno zaužitje. Nekateri raziskovalci menijo, da je vbrizganje beljakovin še večji problem od vbrizgavanja virusov. Kaj menite o tem?

Uau, da, vse to je res veliko breme. Prvič, iz literature je jasno, da ne razumemo, kaj se zgodi s snovmi v cepivih ob vbrizganju v telo. Jasno je, da se beljakovine presnavljajo v črevesju in da jih ob naravni izpostavljenosti obvladujemo tudi prek dihalnih poti in prek kože. Razgradijo se tako, da telo te snovi razume. Jasno je, da zaužijemo tudi aluminij in ga vdihujemo. Mnogo mojih kolegov pravi: »Otroci pojedo in popijejo vsaj toliko aluminija, če ne več, kot jim ga vbrizgamo v telo.« Toda pri tem ni jasno, ali obstaja razlika med imunskim odgovorom ob vbrizganju aluminija v primerjavi z vdihanjem in zaužitjem aluminija. Je razlika v imunskem odgovoru, kadar se aluminij in tiomersal (živo srebro) vbrizgata v primerjavi z vdihanjem ali zaužitjem? Obstaja precejšen nabor znanosti, ki dejansko kaže, da se aluminij in živo srebro, če sta skupaj, medsebojno potencirata, pri čemer do večje toksičnosti pride pri vbrizganju, kot če ju vdihavate ali zaužijete. Globoko sem zaskrbljen, ne le zaradi snovi, ki so v cepivih, ampak tudi zato, ker zaobidemo poti, prek katerih bi se bilo telo z njimi zmožno soočiti, jih denaturirati ali razstrupiti. Ko te snovi vbrizgamo, ne vemo, kako jih bo telo procesiralo. Adjuvanse v cepivih uporabljajo s posebnim namenom. Ko virusno DNK ali beljakovinski delec bakterije vbrizgate, telo ne odda dovolj močnega imunskega odziva. Za ojačenje imunskega odziva uporabljajo adjuvanse. Jasno je dokazano, da adjuvansi, kot sta aluminij ali skvalen, poškodujejo imunski sistem. Te snovi dajejo v cepiva, ker so zelo pomembne za proizvajalce cepiv, saj ojačajo imunski odziv, dokazano pa okvarijo imunski odziv našega telesa. Ko pridobivamo protitelesa, ki si jih morda želimo, izpostavimo imunski sistem, ki je pri vsakem otroku genetsko drugačen; pri nekaterih otrocih je lahko genetsko dovzeten in ranljiv za toksine in okvare. To so pasti, ki vodijo naše otroke k razvoju kroničnih bolezni. Ti članki so v literaturi. Zelo jasni so. Raziskovalci, ki so jih objavili v imunoloških in celično-bioloških znanstvenih časopisih, zaključujejo, da bi morali domisliti drugačne strategije izvajanja cepljenja, saj je naše razumevanje mehanizmov, na katerih cepljenje temelji, pomanjkljivo. Spremeniti je treba način, kako dajemo cepiva, kajti spoznali smo, da ustvarjamo okvare imunskega sistema in da otroke, ki so bili genetsko občutljivi ali so postali genetsko občutljivi, s tem usmerjamo v razvoj kroničnih bolezni. Gre za izjemno resne toksine in njihove vloge znanost še ne razume. Uporabljati moramo načelo previdnosti. Najprej, ne škoduj!

Dr. Larry Palevsky: »Videvam nekatere otroke, ki so se normalno razvijali, govorili so, nato pa so izgubili glas, očesni stik, dobili so epileptične napade, astmo, alergije, toda starši se niso mogli nikamor zateči po pomoč, kajti njihov pediater jim je zatrjeval, da ne vedo, o čem govorijo.« (Foto: Depositphotos)

Ne namigujem, da bi komur koli priporočali kakršno koli cepivo, a to je običajno vprašanje staršev, ki nimajo medicinske izobrazbe, ki sami niso raziskali zadev in ki morda nimajo niti možnosti, da bi jih raziskali. Ali z vašega zornega kota kdaj koli obstaja kakršna koli indikacija za katero koli cepljenje?

Odločitev je treba prepustiti staršem. Sem zagovornik informiranega soglasja in resnično podpiram starše, ki so opravili domačo nalogo – ki so pretehtali, kakšno je možno tveganje bolezni in kakšen je možen zdravstveni izid, če njihov otrok dobi eno od teh bolezni, koliko vedo o teh tveganjih nasproti tveganjem, ki jih prinašajo cepiva, in koliko vedo o zdravstvenih izidih, ki se lahko zgodijo otrokom, cepljenim z enim ali z množico cepiv. Ko starši spoznajo obe plati, je na njih, da sprejmejo informirano odločitev. Ni moja naloga zahtevati, katero cepivo bi moral otrok prejeti in katerega ne. Vsak starš naj sprejme informirano odločitev, utemeljeno na lastnem razumevanju pojavljanja bolezni in na podlagi dostopne znanosti. »Hudiča« je treba spoznati, da se ob njem počutiš dobro. Dostopno znanost in znane izide bolezni je treba soočiti z neznanim v znanosti in z neznanimi izidi cepljenja. Ne vem, kaj je »varnost cepiv«, zato moram staršem ponuditi nevtralno stališče, ki pravi: Tu so podatki, rad bi, da s pomočjo teh podatkov sprejmete informirano odločitev.

Prav. A če bi nekdo pregovorno rečeno držal pištolo na vaših sencih in bi morali vzeti dve cepivi …

Hahaha …

Ha. Kateri cepivi bi bili to in kateri to absolutno ne bi bili? Iščem kvalitativno razliko … Povsem razumem in soglašam z vašimi komentarji in zaskrbljenostjo glede varnosti cepiv. Osebno ne bi ne sebi ne svoji družini priporočal nobenega cepiva.

Nadaljeval bom s tem, kar sem govoril. Čutim, da je zame zelo pomembno, da staršem ne govorim, kaj bi naredil jaz zase ali za svoje otroke. Tako bi na starše vplival na neprimeren način. Natanko tako, kot tedaj, ko starši stopijo v pediatrično ordinacijo in pediater reče: »Jaz sem cepil svoje otroke in z njimi je vse v redu.« Kot avtoritete moramo biti zelo spoštljivi in pozorni. Poglejmo dejstva, izpostavljeni smo bilijonom mikroorganizmov, ki živijo v našem nosu, sinusih, dihalnih poteh, ustih, grlu, črevesju, na koži in pri ženskah v vaginalnem kanalu. V nas je desetkrat toliko mikroorganizmov, kot je celic v našem telesu. Staršem povem, da ti bilijoni prihajajo iz zraka, ki ga dihamo, iz hrane, ki jo jemo, s površin, ki se jih dotikamo … povejte mi prosim, kateri organizmi, proti katerim cepimo, niso v zraku, v hrani in na površinah, ki se jih dotikamo! Če vemo, da se cepi zgolj proti 35 organizmom, in če vemo, da smo bilijonom že tako ali tako izpostavljeni prek dihanja, hrane in dotika, kako torej lahko v nekem statističnem modelu trdimo, da nenadoma nismo izpostavljeni 35 organizmom, proti katerim smo se cepili, smo pa izpostavljeni vsem ostalim, torej bilijonu minus 35. Takšno razmišljanje starše izobrazi v smeri nove paradigme razmišljanja. Ta pravi: Če smo ves čas okuženi z bilijonom mikroorganizmov, zakaj nismo bolni? Zato, ker prisotnost organizma ni odločilen razlog, da bomo zboleli! Kadar svet vidimo s perspektive grajenja imunskega sistema, da ga obdržimo močnega, da ga dobro hranimo, da živimo z naravo povezano življenje, in pri tem vemo, da smo v vsakem trenutku izpostavljeni bilijonom organizmov, imamo veliko večjo možnost, da bomo izpostavljenost dobro prenesli. Vemo, da bomo te organizme v vsakem primeru vdihali, pojedli ali se jih dotaknili. V znanstvenem časopisu Journal of Medical Virology je leta 2009 izšel čudovit članek, ki pravi: »Vemo, da ko ob bolezni kihate ali kašljate, druge ljudi izpostavite virusom, zaradi katerih ste zboleli. Toda izkaže se, da že običajno dihanje, brez kihanja ali kašljanja, izloča viruse v okolje, prek naših celic in prek bakterij, ki so v naših nosovih. Torej vsi jih vdihavamo in izpostavljeni smo jim v vsakem primeru.« Kako torej lahko trdimo, da ena bakterija ali en virus igrata večjo vlogo od bilijonov drugih, ki smo jim tako ali tako nenehno izpostavljeni? No, zdaj dilemo vidimo v drugačni luči. O zdravju in dobrobiti začnemo razmišljati na povsem drug način.

V primeru svinjske gripe so ZDA načrtovale cepljenje celotne populacije. Ankete so pokazale, da zaskrbljeni starši cepiva ne sprejemajo. Kaj menite o običajnem cepivu proti gripi in novem cepivu proti svinjski gripi?

Zaskrbljen sem, ker ni dovolj znanstvenih analiz, ki bi potrdile, da so ta cepiva varna ali tudi učinkovita. Če preberete navodila za uporabo cepiva proti svinjski gripi, je v njih posebej navedeno, da so cepivo H1N1 izdelali v istem proizvodnem procesu kot običajno cepivo proti gripi. Ker verjamemo, da je običajno cepivo proti gripi ustrezno varnostno testirano, sklepamo, da je varno tudi cepivo H1N1. Toda javnost bi morala vedeti, da ustreznih študij sploh niso izvedli, čeprav oblasti zatrjujejo, da je varno. Zanimivo je, ko ljudje zbolijo za gripi podobno boleznijo (vročina, kašelj, bolečine po vsem telesu, bruhanje, driska) in jim zdravniki avtomatično govorijo, da imajo gripo H1N1, čeprav obstaja na stotine, če ne na tisoče ali bilijone virusov, ki živijo v naših telesih in našem okolju. Avtomatično domnevati, da je edini virus, s katerim bi se lahko okužili, H1N1 ali kateri od treh virusov gripe, ki so v cepivu proti gripi, je statistično nemogoča domneva. Nepošteno je govoriti, da takšna bolezen mora biti H1N1. Študije obolelih za gripo vzamejo bris iz nosne sluznice. Tam odkrijejo virus H1N1, zato rečejo, da ima ta človek gripo H1N1. Toda v sklepanju nekaj manjka – manjka populacija zdravih ljudi brez simptomov gripe. Preučiti bi morali, ali tudi njihovi nosovi vsebujejo H1N1. To, da je nekdo bolan in ima v nosu virus H1N1, še ne pomeni, da H1N1 povzroča njegovo bolezen. Z ustrezno kontrolno skupino bi ugotovili, ali smo ljudje kolonizirani s tem virusom, čeprav nismo bolni. Teh podatkov nimamo, torej v resnici ne vemo.

Je mogoče preveriti protitelesa, da bi videli, ali gre za okužbo s H1N1?

To je zanimivo. Študija, ki so jo objavili v New England Journal Of Medicine, je preverila, ali v populaciji obstaja skupina ljudi, ki je morda imuna na virus H1N1. Kot sem razumel podatke, je v študijski skupini okoli 30 odstotkov ljudi že imelo protitelesa na H1N1, čeprav niso imeli nobene nedavne gripi podobne bolezni ali okužbe gornjih dihal. Država zahteva, naj milijoni ljudi dobijo to cepivo, ne da bi se zavedala 30-odstotne možnosti, da je človek že izpostavljen, in ne da bi sploh razumeli, da je virus morda že del populacije. Te podatke je treba pridobiti in jih javno objaviti, preden viruse ljudem tlačimo v nosove ali jim jih vbrizgavamo v telesa. Morda so že izpostavljeni. Morda sploh ne bodo zboleli, tudi če so izpostavljeni. Obstaja na stotine, na tisoče, na milijone virusov, ki povzročijo gripi podobne bolezni, pa niso niti približno podobni virusom gripe v cepivu. Ljudje mislijo: »Če imam gripo, moram imeti enega od virusov, proti kateremu se cepimo.« Takšen zaključek je statistično nemogoč. Če imate protitelesa, torej to ne pomeni, da prebolevate to bolezen. In čeprav v brisu nosu obolelega za gripo najdemo nek virus, to ne pomeni, da je prav ta virus vzrok bolezni.

Hvala, ker ste podrobno osvetlili nekatere zelo resne zmote v predpostavkah, na katerih temeljijo priporočila za cepljenje. Za ustrahovanje in motivacijo, da bi ljudje odhiteli po odmerek tega cepiva, se uporablja sklicevanje na epidemijo iz leta 1918, ki ji pravimo španska gripa. Zelo veliko ljudi je tedaj umrlo, nihče ne ve točne številke, morda nekaj milijonov ali morda celo 50 milijonov. Tedaj v virologiji ni obstajala takšna tehnologija kot danes, zato nismo mogli vedeti, kaj je bil vzrok. Kaj menite o uporabi tega argumenta, s katerim se skuša ljudi motivirati za cepljenje?

Tako skušajo ljudem prikazati, kako uničujoča je lahko okužba z virusom gripe, če nismo zaščiteni. Žal javnost posluša, da obstaja le en način zavarovanja pred okužbo z virusom gripe – ta, da se cepite. Literatura vsebuje jasne dokaze, da nas pred gripo lahko obvarujejo ustrezna higiena, dovolj počitka, zdrava prehrana in življenje, usklajeno s sezonskimi cikli, pa tudi ustrezni prehranski dodatki, kot je npr. vitamin D (poskrbeti moramo za ustrezno raven vitamina D v telesu) ter morda vitamin C. Naj dodam, da telo za vzdrževanje močnega imunskega sistema potrebuje dovolj spanja. Vemo torej, da obstajajo še drugi načini varovanja pred virusom, ki smo mu najbrž tako ali tako ves čas izpostavljeni. Sistem deluje tako, da vas prestraši, mislili boste, da je cepljenje edini način preprečevanja gripe. Povedal vam bom primer, kako sistem vpliva na miselnost ljudi. Moja kolegica je zaposlena v bolnišnici v New Yorku. Rekli so ji, da bo izgubila službo, če ne bo sprejela običajnega cepiva proti gripi, kajti to cepivo je predpisano za zdravstvene delavce bolnišnice. Zaskrbljena je bila glede varnosti in učinkovitosti, cepiva res ni želela prejeti. Skrbela je za neko družino in starša sta ji rekla: »Prosim sprejmite cepivo proti gripi v dobro najinih otrok. Če bova vedela, da ste prejeli cepivo proti gripi, se bova počutila pomirjena, saj bova vedela, da najini otroci niso izpostavljeni virusu.« Kolegico sem moral vprašati, kje je tukaj logika? Kako neki lahko s cepljenje proti virusom gripe prepreči, da v svojih nosnih sluznicah ne bo imela virusov gripe?! Toda natanko to javnost verjame!

Točno. To je eden od primarnih argumentov, ki se uporablja za upravičevanje tega norega verovanja, ki mu pravimo »čredna imunost«. Prosim, razložite naprej, to je izjemno pomembno!

Prav. Torej kolegica je bila zmedena, saj ni razumela, ali lahko cepljenje sploh prepreči, da bi v sebi nosili virus ali bakterijo. Dejstvo je, da cepljenje tega ne more preprečiti. Če se cepite, ne preprečite, da bi bili nosilec virusa ali bakterije v svojem nosu, grlu, črevesju, dihalnih poteh, na koži ali drugje v telesu. S tem se torej soočamo – javnost je v resnici zavedena v prepričanje, da kdor se cepi, nič več ne prenaša virusa, in da kdor je sam cepljen, varuje druge. Koncept čredne imunosti je zelo zanimiv. Na fakulteti so nas učili, da čredna imunost nastane, kadar določen odstotek populacije dobi aktivno bolezen, nakar se pojavi neka zaščita za preostali del populacije, ki še ni zbolel. »Čreda«, ki oboleva za boleznijo, bolezen širi in varuje tiste, ki bolezni niso dobili. Znanost o cepivih to ekstrapolira oz. sklepa, da določen delež cepljenih ljudi zagotavlja zaščito onim, ki se niso cepili. Ta trditev nikdar ni bila dokazana kot resnična, kajti resnična teorija čredne imunosti temelji na aktivni bolezni. Kljub vsemu, kar nas učijo, vemo, da cepljenje ne posnema naravne bolezni. Torej pri cepilnih politikah ne moremo uporabiti istega modela čredne imunosti, kakršen velja v naravnih pogojih bolezni. Žal ga kljub temu uporabljamo. Ta model ni uporaben, ker ni znanstveno podprt. Najbolj zanimivo se mi zdi, da cepilni koncept čredne imunosti ne uspe priznati, da imajo virusi in bakterije lasten življenjski cikel. Tisto, kar jih vklaplja in izklaplja, morda nima prav ničesar opraviti z deležem okuženih ljudi. Poglejte denimo izbruh sarsa. Virus, ki bi se ga domnevno morali bati, ni okužil 70 ali 80 odstotkov populacije, kar bi zagotovilo čredno imunost za 20 ali 30 odstotkov ljudi, ki bolezni niso dobili. Imel je svoj cikel. Prišel je in odšel, ne da bi bil kakršen koli delež populacije zaščiten. Čredne imunosti ni bilo, pa vendar se je virus umaknil. Pozabljamo, da imajo virusi svoj cikel in da so povezani še z drugimi organizmi, tudi z nami. Nekaj jih aktivira in nekaj jih ustavi. To nima nujno nič opraviti z deležem ljudi, ki so bolezen preboleli, ali z deležem ljudi, ki so bili proti tej bolezni cepljeni.

Dr. Larry Palevsky: »Na fakulteti so nas učili, da čredna imunost nastane, če ima določen odstotek populacije aktivno bolezen, nakar nastane neka zaščita za del populacije, ki še ni zbolel. »Čreda«, ki oboleva, bolezen širi in varuje tiste, je niso dobili. Znanost o cepivih sklepa, da določen delež cepljenih ljudi zagotavljajo zaščito necepljenim. Ta trditev nikdar ni bila dokazana kot resnična, kajti resnična teorija čredne imunosti temelji na aktivni bolezni.« (Foto: Depositphotos)

Hvala za razlago. Eno najpogostejših prepričanj v splošni javnosti je, da smo ljudje, ki se ne želimo cepiti, neodgovorni, ker druge ljudi in njihove otroke s svojimi odločitvami izpostavljamo boleznim. Mnogo pediatrov ima takšno stališče. Ker so odgovorni za toliko pacientov, postanejo neverjetno vztrajni, vse do točke, ko so skorajda nasilni z vsiljevanjem svojih prepričanj celotni populaciji.

Drži. To je primer sistema verovanja, ki vznikne, ne da bi temeljil na zdravi pameti ali resnični znanosti. Zakaj se starši cepljenih otrok in javnozdravstvene oblasti bojijo, da necepljeni otroci na nek način prenašajo nekaj, česar njihovi otroci ne prenašajo. Morali bi se počutiti pomirjene, da so svoje otroke cepili. Ti otroci bi morali biti zaščiteni. Ne moreš imeti obojega hkrati. Ne moreš cepiti v veri, da je tvoj otrok zaščiten, in se nato počutiti, kot da tvoj otrok ni zaščiten, ker nek necepljen otrok nekako prenaša nek skrivnostni organizem, ki ga ne prenaša nihče drug. To preprosto nima nobenega smisla. Razmišljati, da cepljen otrok ni več nosilec bakterij ali virusov, proti katerim so ga cepili, je nezaslišano zmotno.

Cepivo proti gripi H1N1 so izdelali v dveh oblikah, kot nosno pršilo in kot brizgo. Mimogrede, prijetno sem bil presenečen, da v ameriških cepivih ni skvalena. Ali to drži? V čem je razlika med sestavinami in delovanjem obeh navedenih cepiv?

Govorijo nam, da v cepivih ni skvalena. Naj pojasnim … skvalen je adjuvans, ki v ZDA nima dovoljenja za uporabo. Je zelo močan adjuvans, ki ga je sodeč po literaturi, ki je preiskovala sindrom zalivske vojne, vsebovalo antraksno cepivo. To cepivo je neposredno povezano s številnimi primeri sindroma zalivske vojne. Ne vem, kaj je v adjuvansih cepiv proti gripi, in ne vem, ali je res, kar sprašujete. Vsekakor razumem zaskrbljenost glede uporabe skvalena, saj literatura kaže, da vbrizganje skvalena živalskim modelom povzroča artritična vnetna stanja. Učinki cepiv proti gripi niso jasni, saj varnostne študije niso bile opravljene. Sestavine so, naj povem še enkrat, virusni delci, ki se nahajajo v DNK tujega tkiva, gojeni pa so na jajčnih celicah. V injekcijskem cepivu je tiomersal, za katerega je Ameriška pediatrična akademija (APA) leta 1999 priporočila, naj ga iz standardnih otroških cepiv izločijo. Na trgu se to ni poznalo skoraj do leta 2003. Javnost bi morala vedeti, da so tiomersal v znatnih količinah odstranili iz ameriških otroških cepiv, toda še vedno ga vsebujejo cepiva, namenjena izvozu v druge dele sveta. Zdelo se jim je, da je umik tiomersala dobra zamisel, saj smo se bali, da bi bil morda lahko povezan z nekaterimi obolenji, vendar APA ni rekla, da je dejansko povezan s tem; pravzaprav je rekla, da z okvarami zdravja ni povezan, a da se jim zdi umik kljub temu dobra zamisel. V luči konference, ki je bila junija 2000 v Norcrossu v ameriški zvezni državi Georgia, se je pokazalo, da so imeli otroci, ki so jim v 90. letih vbrizgavali cepiva s tiomersalom, statistično potrjeno večje tveganje razvoja nevroloških razvojnih motenj v primerjavi z otroci, ki niso prejeli cepiv s tiomersalom. Nedavno smo dobili študije, ki kažejo, da so imeli tudi otroci, prejemniki cepiva proti hepatitisu B s tiomersalom, ter živali, prejemnice cepiva proti hepatitisu B s tiomersalom, večje tveganje razvojnih motenj in nevroloških razvojnih zaostankov. Kljub poročilom CDC in APA podatki precej prepričljivo kažejo povezavo med okvarami živčnega sistema, nevrološkimi razvojnimi motnjami in izpostavljenostjo tiomersalu. Rad bi zelo jasno poudaril, da problem ni le tiomersal. Problem je odnos med tiomersalom in drugimi sestavinami cepiv. Polisorbat 80 je še ena kemikalija v cepivih. Uporabljajo jo kot emuzifikator cepiva, z njim povečajo vsrkanje. Za polisorbat 80 so dokazali, da povečuje neplodnost poskusnih žival, prav tako so pokazali, da ga farmacevtska industrija uporablja za povečanje prehajanja zdravil in drugih farmacevtskih snovi prek krvno-možganske pregrade pri ljudeh. Sprašujem: Kakšno vlogo igra polisorbat 80 pri spodbujanju prehajanja katere koli snovi v cepivih prek krvno-možganske pregrade? Tu znanosti preprosto ni. Ker vidimo, da ima eden od šestih otrok nevrološke razvojne zaostanke, je zaskrbljujoče, ali se polisorbat 80 poveže s tiomersalom, z aluminijem, s formaldehidom, z detergenti, uporabljenimi v proizvodnji cepiv, z virusnim materialom, ali se te snovi medsebojno potencirajo in prehajajo prek krvno-možganske pregrade ter prizadenejo imunski sistem, in sicer zato, ker so te snovi vbrizgane. Te skrbi so resnične. Ker nimamo podatkov, da bi problem razumeli, in ker ne moremo zaključiti, da so virusi res tako smrtni, kot trdijo, bi morali biti malo bolj previdni, preden vse te snovi vbrizgavamo in preden ogromne količine DNK materiala tlačimo v svoja telesa. Anekdotno poročilo: Na Long Islandu je zaradi običajnega cepiva proti gripi pravkar umrl osemletni deček. Imel je predhodne imunske težave. Govorijo nam, da imajo otroci s kroničnimi obolenji večje tveganje zapletov zaradi gripe, torej morajo dobiti tako običajno cepivo proti gripi kot cepivo H1N1. A pomislite, nobenih študij nimamo na otrocih s kroničnimi boleznimi, denimo z astmo, alergijami, imunskimi obolenji, ki bi pokazale, ali je te otroke res varno cepiti. Seveda je katastrofalno, če ti otroci gripo dobijo. Toda, ali ni morda še bolj katastrofalno, če ti otroci dobijo cepivo, za katerega ni nobenih varnostnih študij? Še enkrat: Poznamo načine okrepitve imunskega sistema otrok, s katerimi lahko preprečimo gripo in različne zaplete zaradi gripe. Starše je treba naučiti, kako te načine uporabiti. Menim, da si starši to zaslužijo. Dejansko jim niso dane nikakršne možnosti izbire.

Je kakšna bistvena razlika med cepivi, ki se odmerijo z vdihanjem prek pršila, in cepivi, ki se vbrizgajo z iglo, ali so problemi podobni?

Zaskrbljen sem glede obojih. Če cepivo vdihate, ne veste, kaj bodo te snovi povzročile vašim sluzničnim membranam. Izpostavljeni ste visokemu odmerku virusnega materiala, ki mu običajno ne bi bili izpostavljeni. Eden od razlogov, da smo v ZDA umaknili oralno cepivo proti poliu, je ta, da je zaradi cepiva preveč ljudi dobilo polio (paralizo). Človekove sluznične membrane izpostavite ogromni količini virusnega materiala, ne da bi vedeli, kako zdrav ali dovzeten je ta človek. Če te materiale vbrizgavate, ne veste, kam gredo, kako jih telo procesira, ali okvarijo imunski sistem, ali prehajajo v možgane, ali vas cepivo sploh varuje na kratki ali dolgi rok. Moji mentorji na medicinski fakulteti so me učili, kar so videli pri otrocih v 40. in 50. letih, pa vse do 80. let prejšnjega stoletja. Kadar so gripi podobne bolezni pravilno zdravili s počitkom in tekočinami ter ustreznimi prehranskimi dodatki, so imeli otroci po koncu bolezni poskok v rasti in razvoju. Treba je povedati, da te bolezni na nek način okrepijo imunski sistem otrok. In če ne dovolimo, da bi otroci te bolezni imeli, kaj pravzaprav delamo njihovemu imunskemu sistemu? Ali ne slabšamo njihove splošne ravni zdravja?

Dr. Larry Palevsky: »Kaj so videli zdravniki pri otrocih v 40. in 50. letih, pa vse do 80. let minulega stoletja? Kadar so gripi podobne bolezni pravilno zdravili s počitkom in tekočinami ter ustreznimi prehranskimi dodatki, so imeli otroci po koncu bolezni poskok v rasti in razvoju. Te bolezni na nek način okrepijo imunski sistem otrok. In če jih ne dopustimo, kaj pravzaprav delamo imunskemu sistemu? Ali ne slabšamo njihove splošne ravni zdravja?« (Foto: Shuterstock)

Skoraj ste že odgovorili na moje naslednje vprašanje. Igrajva se hudičevega advokata in domnevajva, da omenjene skrbi s cepivi ne obstajajo in da cepiva delujejo, torej varujejo pred boleznijo. Ta zaščita je nekaj povsem drugega kot to, o čemer ste zdaj govorili, kajne! Na dolgi rok je lahko naša kultura zaradi cepljenja bistveno na slabšem. Poveča se tveganje zbolevanja v prihodnosti. Perpetuirajo se miti in zmote, s katerimi se opravičuje vsiljevanje še večjega števila cepiv. Preden se bomo zavedli, bomo morali cepiva prejemati vsako leto!

Tako je. Nastala je priložnost, kako ustvariti populacijo, ki bo postala odvisna od cepiv. Zelo na hitro bi rad opisal razliko med naravno imunostjo in cepilno imunostjo. Ko se otroci rodijo, razvijejo naravno imunost na stotine, tisoče, celo milijone in bilijone mikroorganizmov, ki jih vdihavajo, zaužijejo ali prek dotika pridejo v stik z njimi. Imunski sistem v sluzničnih membranah dihal in črevesja ter koža otrokovo telo aktivno varujejo pred zunanjim svetom. Imunski sistemi v sluzničnih membranah so zelo pomembni za ustvarjanje imunskega spomina in zaščito pred organizmi, ki jih bomo dalje vdihavali, zaužili, se jih dotikali. Informacije pridejo prek sluzničnih membran, drugi deli imunskega sistema prejemajo signale, tako nastajajo imunski odziv, imunski spomin in protitelesa. Ko snovi v telo vbrizgamo, povsem zaobidemo ta izjemno pomemben del, ki mu pravimo primarna obrambna črta; ustvarjamo kvečjemu protitelesa. To ne daje dolgoročne imunosti, saj ne ustvarja takšnega spomina, kot če otrok te snovi vdihava, zaužije ali se jih dotika ter se prebije skozi proces naravne bolezni. Ne gre le zato, da cepiva s protitelesi ustvarjajo nekaj, kar bi lahko imenovali začasna zaščita. Problem je, da ta zaščita sploh ni celovita, saj bi moralo telo bolezen spoznati prek sluzničnih membran, nato prek imunskega sistema in šele nato pride do tvorbe protiteles. Nekateri ljudje bi rekli, da imamo zato cepiva za vbrizganje v nos. Toda ob tem predpostavljajo, da oseba še nikoli ni bila izpostavljena temu mikroorganizmu in da izpostavljenost avtomatično vodi k okužbi. Izpostavljenost ne vodi avtomatično k okužbi. Poleg tega predpostavljajo, da je izpostavljanje gori materiala v oralnem ali nosnem cepivu varno. Ne moremo sprejeti takšnega zaključka, saj nimamo študij, ki bi pokazale, da je takšen vnos snovi res dovolj varen.

Cepiva za inhaliranje imajo morda nekatere teoretične prednosti, a so še vedno v precejšnji manjšini. Je takšno še kakšno drugo cepivo kot proti gripi?

To je edino tako cepivo.

Se mi je zdelo. Vsa druga cepiva so injekcijska. Oralni polio – je še dosegljiv? Zadnjih 15 ali 20 let nisem nikogar cepil.

Oralni polio so na severnoameriški celini prepovedali …

O fant, sem pa res za luno.

… toda v uporabi je v drugih državah sveta. Pred več leti sem na neki konferenci slišal govoriti afriškega voditelja, ki je vprašal nekako takole: »Zakaj ameriški otroci ne morejo več prejeti cepiva, ki nosi precejšnje tveganje, da po cepljenju obolite za poliom, za naše otroke pa je to cepivo sprejemljivo?« Zagrozili so mu z umikom z vodilnega položaja v državi. In ko je to izrekel, je bilo ogroženo njegovo življenje. Ljudje pogledajo in rečejo:« Ah, to so teorije zarote.« Toda bilo je resnično. Grozili so mu. V državah po svetu so dejansko zaskrbljeni, zakaj je pri njih oralno cepivo proti poliu še v uporabi, če ni več primerno za otroke v Severni Ameriki.

Ena od skrbi, ki se je niste neposredno dotaknili, je povezana z vsem, kar ste povedali glede varnosti. Gre za dilemo kombiniranja cepiv. Odkar sem začel s svojo zdravniško prakso, je število vseh cepiv naraslo za več sto odstotkov. Potencialne škode, ki lahko nastane zaradi sinergičnih učinkov kombiniranja vseh teh cepiv, znanstvene študije več kot očitno nikoli niso preučile. Vaš komentar?

Vzemimo kombinacijo osnovnih cepiv za dojenčke DaTP, polio in Hib. V študijah, kjer so ta cepiva odmerili študijski skupini, je kontrolna skupina vedno dobila neko drugo cepivo ali kombinacijo drugih cepiv. Če hočemo resnično razumeti, kaj se dogaja z otroki, ki prejmejo več cepiv hkrati, moramo: a) uporabiti kontrolno skupino s pravim placebom in b) biti pripravljeni priznati, da so neželeni učinki kaj lahko povezani s kombinacijo cepiv. Prav tako moramo biti pripravljeni študirati imunologijo. Pogledati moramo imunski sistem otrok in opazovati, kako se razvija, kakšne vnetne spremembe nastajajo, ali so protitelesa na določene snovi v cepivih dolgotrajna ... Teh študij nimamo. Na to lahko gledate z dveh vidikov. Sam bom na to pogledal z rahlo drugačne perspektive kot večina mojih kolegov. Dojenčka pri dveh mesecih cepijo proti 18 različnim boleznim naenkrat: davica, oslovski kašelj in tetanus so tri, hepatitis b je četrta, trije polio virusi so skupaj sedem, rotavirus so prav tako trije virusi in smo pri deset, hemofilus influence tipa B je enajsti, in še sedem-valentno cepivo proti pnevmokokom – skupaj 18. Dojenčki dobijo bakterijska in virusna cepiva proti 18 organizmom hkrati. Nihče ne ve, kaj cepljenje proti 18 organizmom povzroči otroku. Nihče ne ve, ali pride do interakcij med bakterijami in virusi v teh cepivih, ali pride do interakcij virusnih in bakterijskih delcev s tiomersalom, ki je v sledeh še vedno prisoten v nekaterih od teh cepiv, ali pride do interakcij z veliko količino aluminija, ki je v mnogih od teh cepiv. Morali bi uporabiti ustrezne kontrolne skupine in pogledati, kaj se v primerjavi s placebom zgodi, če vbrizgate le aluminij, če vbrizgate aluminij in nato formaldehid, če vbrizgate aluminij, formaldehid in še virusne delce … Znanstvenik po imenu Boyd Haley je dejansko preučil nekatere od teh sestavin cepiv, ko jih je v laboratoriju dodajal eno za drugo živčnim celicam. Konkretno je dokazal, da nastaja v prisotnosti tiomersala velika škoda za živčne celice. Ko tiomersalu dodajate še aluminij, pa potrebujete manj tiomersala, da ustvarite enako škodo. Ko dodajate še neomicin, antibiotik v nekaterih cepivih, ta potencira škodo na živčnih celicah, povzročeno z živim srebrom in aluminijem. Ko kultivirate živčne celice s testosteronom ali estrogenom in jih izpostavite nekaterim sestavinam cepiv, kot je tiomersal, vidite, da so živčne celice, ki so bile izpostavljene testosteronu, bolj poškodovane od živčnih celic, ki so bile izpostavljene estrogenu. To vzbuja skrb, saj vemo, da so otroci z nevrološkimi razvojnimi motnjami predvsem fantje; razmerje med prizadetimi fanti in dekleti je štiri proti ena. Morate se vprašati, ali so zaradi testosterona fantje bolj ranljivi, če so izpostavljeni toksinom, kot so živo srebro, aluminij oz. kombinacija obeh. Nobena takšna študija ni bila opravljena na ljudeh. Pravijo, da takšnih študij ne moremo izvajati. Sprašujem, zakaj ne? Pravijo, da je to neetično. Jaz pa pravim, da če je neetično izvesti študije o sestavinah cepiv in jih pri tem kombinirati, je neetično vbrizgavanje cepiv nasploh. Manjka nam veliko pomembnih podatkov, ker nočemo verjeti … ker takih podatkov nočemo zbrati in študij nočemo opraviti. Večino študij naredijo proizvajalci cepiv.

Očitno gre za rahel konflikt interesov (nasmeh).

Lahko bi rekli tako. Posamezniki morajo imeti možnost informiranega odločanja, kaj je prav zanje in za njihovo družino. Če vlade ljudem odvzemajo pravico prakticirati vrsto medicine, v katero ljudje verjamejo, to ni podpora znanosti. Znatno število ljudi je izjemno zaskrbljenih, tudi njihov glas se mora slišati. Znatno število ljudi meni, da neko cepivo zanje ni prava izbira. Ti ljudje nočejo, da bi jih vlada ali katera koli druga oblast nadvladala in prisilno cepila. Če se ljudje želijo cepiti, je to njihova izbira, treba je zagotoviti, da so cepiva na voljo. Toda postavljanje ljudi v vrsto, grožnje z odpovedjo delovnega razmerja in odstranitvijo otroka iz šole ali grožnje z odvzemom otroka staršem – to ni prakticiranje znanosti. To je prakticiranje nečesa zelo drugačnega. Podpiram prizadevanja za odpravo obveznosti cepljenja in pravico ljudi do izbire na podlagi uravnoteženih informacij. Pravica je biti cepljen, toda necepljeni ne ogrožajo nikogar. Izbrali so drugačno odločitev o skrbi za svoje zdravje. Zapomnite si, cepiva so zdravila, to so farmacevtske snovi, ki prinašajo več skrbi, kot si o tem dovolimo vedeti. Zato menim, da morajo ljudje imeti možnost informiranega odločanja. Avtomatično domnevati, da so cepiva varna, češ da so bila vedno varna, kot trdijo nekateri moji kolegi, je napačna predpostavka. Zato podpiram prizadevanja, da se obveznost odpravi in da se smejo ljudje informirano odločati.

Medicino prakticirate v državi New York. Imam prav, da je to edina ameriška država, ki je postavila obveznost cepljenja tudi za zdravstvene delavce? Kaj svetujete znancem ali najbližjim, ki se znajdejo v okoliščinah, ko se morajo cepiti ali pa jim grozi izguba službe?

Kolikor razumem, je obveza v veljavi le za zdravstvene delavce v tistih zdravstvenih ustanovah, ki tako zahtevajo od svojih zaposlenih. Ne verjamem, da obveznost velja za zdravnike ali zdravstvene delavce, ki ne delajo v bolnišnicah. Menim, da ne velja za zasebne ordinacije. Žal nimam magičnega odgovora, gre za resno dilemo. Rad bi videl več političnega aktivizma, ki bi povezal ljudi pri odpravljanju obveznosti in pridobivanju pravice do informiranega odločanja o skrbi za svoje zdravje. Ljudem svetujem, naj se povezujejo v kolektivnih tožbah in družbeno-političnem aktivizmu. Idealistično bi lahko rekel, da bi rad videl zdravstvene delavce protestno korakati iz bolnišnic. Toda živimo v zelo zanimivem času, ko je gospodarstvo šibko in si mnogi ljudje ne morejo privoščiti, da bi jih kdo odpustil iz službe. A vseeno, zakonodajne možnosti za takšne spremembe so.

Dr. Larry Palevsky: »Menim, da je treba prenehati zastraševati in izsiljevati pristanek k cepljenju, češ mi, doktorji medicine poznamo edino resnico. Mislim, da se moramo nekoliko potresti s pepelom, saj ima znanost, za katero trdimo, da je veljavna in nezmotljiva, veliko lukenj. Kot da imamo opravka s predstavo v slogu Čarovnika iz Oza. Tam za zaveso je veličastna kričeča podoba, ko zaveso odgrnete, pa sprevidite, da podoba sploh ni tako mogočna in veličastna.«

Bližava se koncu pogovora. Želite izpostaviti še kakšno misel ali poudariti kak svoj pogled?

Hvala za priložnost, da lahko nekatere informacije delim z javnostjo. To niso moje informacije, vsem so javno dostopne, da se iz njih učimo, dostopne so tudi mojim kolegom v pediatriji, da o njih začno razpravljati. Cepljenje po načelu »en način za vse« ne deluje in ni nikoli delovalo, saj je v populaciji spremenljivka vedno ta, kako bo posamezni otrok reagiral, kako ga bo cepivo zaščitilo ali pa ga morda ne bo zaščitilo, kakšne vrste škodljive posledice bodo morda nastale za otroka. Res močno podpiram informirano odločanje. Res močno podpiram izobraževanje in podeljevanje vpliva in moči posamezniku. Menim, da je treba prenehati zastraševati in izsiljevati pristanek k cepljenju, češ mi, doktorji medicine poznamo edino resnico in imamo vedno prav. Mislim, da se moramo nekoliko potresti s pepelom, kajti znanost, ki jo vsiljujemo in za katero trdimo, da je veljavna in nezmotljiva, ima veliko lukenj. Veliko dokazov ji manjka. Zdi se mi, kot dam imamo opravka z nekakšno predstavo v slogu Čarovnika iz Oza. Tam za zaveso je veličastna kričeča podoba, ko zaveso odgrnete, pa sprevidite, da podoba sploh ni tako mogočna in veličastna. Znanost dokaj dobro razkriva, da nimamo odgovorov in da ne moremo vleči zaključkov, kakršne smo vlekli. Čeprav je to težko poslušati in čeprav se utegnejo zrušiti celotne institucije in sistemi verovanja, je prišel čas, da se potresemo s pepelom in priznamo, da teh stvari morda ne počnemo na najboljši možni način, kot bi jih lahko. Zmoremo bolje. Ker poznam mnoge častivredne ljudi, resnično predane skrbi za javno zdravje, menim, da moramo razširiti svoje razumevanje in znanje prek meja, ki smo se jih naučili. Brez nelagodja ne more priti do sprememb in to je področje nelagodja, s katerim se moramo soočiti.

Vir

Besedilo je prevod video-intervjuja »Expert Pediatrician Exposes Vaccine Myths«, ki je objavljen na spletni strani
http://articles.mercola.com/sites/articles/archive/2009/11/14/expert-pediatrician-exposes-vaccine-myths.aspx

Povezane vsebine:

http://www.drpalevsky.com/ (spletna stran dr. Palevskega)
https://www.facebook.com/pages/Lawrence-B-Palevsky-MD/110703415650945 (Facebook stran)
https://www.youtube.com/watch?v=Yh4bGWvFcsE (še en pogovor med istima zdravnikoma)
https://www.youtube.com/watch?v=_FBf8wtGRhs (zakaj holistična pediatrija, pogovor)