Intervjuji

Vsi intervjuji - povzetek |  Robert F. Kennedy ml.  |  Christof Plothe  |  Alfred Bogomir Kobal  |  Larry Palevsky |  Ludmila Eleková |  Johann Loibner (posebej za Slovence) |  Slađana Velkov |  Georg Kneißl |  Karin Rižner |  Željko Poljak |  Rolf Kron |  Lucija Tomljenović |  Johann Loibner |  Natasha Campbell-McBride


Intervju: Ludmila Eleková, češka zdravnica

Zdravnica: Cepiva povzročajo alergije, astmo in avtizem. In otroke tudi ubijajo

»Dejansko nihče ne ve, morda niti proizvajalec, kaj vse je v cepivih. Zagotovo pa tega ne ve zdravnik, ki vas cepi, in tudi vi ne veste. Kajti evropska zakonodaja od proizvajalcev ne zahteva, da razkrijejo sestavine, ki so v cepivih ostale kot posledica proizvodnega procesa, na primer formaldehid, ostanke antibiotikov in živih kultur, pa tudi živo srebro, katerega vsebnost bistveno presega priznano varnostno mejo za dojenčke,« pravi kritična češka zdravnica Ljudmila Eleková.

Ludmila Eleková je splošna zdravnica. V svoji ordinaciji na Češkem zdravi odrasle, k njej pa hodijo tudi matere z otroki. Sprašujejo jo za nasvete glede cepljenja, ker se v to poglablja in raziskuje stranske učinke cepiv. Za kakšne stranske učinke gre? In zakaj ta zdravnica ne skopari s kritiko, usmerjeno k cepljenju?

Kdaj ste se začeli intenzivno zanimati za stranske učinke cepiv?

Moj sin je imel patološki odziv na cepljenje. Tri dni je jokal brez prestanka, dobil je vročino, slabo je jedel in spal, na trebuhu pa je imel veliko rdečo oteklino. Tedaj sem bila mlada »novopečena« zdravnica, zato nisem vedela, kaj se dogaja. Sin jo je odnesel »samo« s hiperaktivnostjo, agresivnostjo, nekoliko oslabljenim imunskim sistemom in alergijo na kravje mleko. Danes vem, da iste napake ne bom ponovila. Zdaj vem, kako cepiva delujejo.

Kako pa delujejo?

Cepivo je spremenjeni virus, bakterija ali toksin, zapakiran skupaj s stabilizatorji in imunskimi stimulatorji – adjuvansi. Kot adjuvans se uporablja aluminijeva sol. Zaradi dodajanju aluminija v cepivo je imunski odziv močnejši že pri manjšem številu bakterij ali virusov. Še pred nekaj leti so se cepiva prodajala v kombiniranih odmerkih, ki so kot konzervans vsebovali živo srebro. Vedeti je treba, da se ob tem, ko so cepivom dodajali aluminij in živo srebro, nihče ni potrudil preveriti njihove toksičnosti. Čeprav so bili primeri zastrupitve z živim srebrom in aluminijem znani.

Kako je to mogoče?

Tega ne vem. Mislim, da gre za kombinacijo brezbrižnosti in površnosti. Aluminij je bil obravnavan kot biološko neaktiven, toda to zanj velja samo tedaj, kadar ga vnašamo oralno skupaj s hrano, v tem primeru telo absorbira le majhne količine. Cepivo pa se vbrizga v mišico.

Kako točno deluje cepljenje v mišico?

Ob vbrizganju pride do poškodbe tkiva na mestu vboda, razgali se tudi DNK. Organizem se odzove tako, da tja pošilja bele krvničke in druge imunske celice. Teorija pravi, da aluminij, vezan na antigen v obliki bakterije ali virusa, spodbudi krvničke k tvorbi protiteles proti temu antigenu. Toda to ni tako preprosto. Ni nujno, da je aluminij vezan na antigen, lahko je le v njegovi bližini. Zato obstaja možnost, da začno vaše bele krvničke tvoriti protitelesa proti vsemu, kar je na prizadetem območju, tudi proti vaši DNK in vašim celičnim strukturam. Kako naj imunska celica prepozna, proti čemu mora začeti tvoriti protitelesa? Uporabljeni aluminij dejansko deluje kot enostransko stikalo – z njim se vklopi tako imenovan imunski odziv Th2. Nastajajo protitelesa proti bolezni, toda nastanejo lahko tudi alergije in astma. Druga težava uporabe aluminija je, da se ob aktiviranju imunskega odziva Th2 znatno poslabša delovanje imunskega sistema Th1, ki pa je odgovoren za boj proti okužbam.

Obstajajo dokazi za to trditev?

Med znanstveniki so to znana in dobro dokumentirana dejstva. Kadar morajo znanstveniki raziskati nekaj na miših, jih »naredijo bolne« tako, da jim vbrizgajo mešanico aluminijevega hidroksida s katerimkoli antigenom. V treh tednih imajo kletko polno miši, ki trpijo za alergijami. Pred kratkim je bila celotna številka prestižne znanstvene revije Lupus namenjena sindromu ASIA – avtoimunskemu sindromu, povzročenemu z adjuvansi.

Ampak astme ali alergij nimamo vsi Čehi, čeprav smo bili vsi cepljeni.

Zavedam se, da obstajajo ljudje, ki so prejeli veliko cepiv in so zdravi. Govorimo lahko o sreči. Njihov imunski sistem, genotip in trenutno zdravstveno stanje so bili v ravnovesju in so cepivo dobro prenesli. Toda za mnoge ljudi se konča tako, da gre vedno kaj narobe. Ni naključje, da je kombinacija alergije in oslabljenega imunskega sistema tako pogosta. Aluminij in živo srebro sta nevrotoksina (živčna strupa). Poleg tega je zanju značilna sinergična toksičnost in že v zelo majhnih količinah učinkujeta tako, da se njuni strupeni učinki pomnožijo. Dejansko nihče ne ve, morda niti proizvajalec, kaj vse je v cepivih. Zagotovo pa tega ne ve zdravnik, ki vas cepi, in tudi vi ne veste. Kajti evropska zakonodaja od proizvajalcev ne zahteva, da razkrijejo sestavine, ki so v cepivih ostale kot posledica proizvodnega procesa, zato teh ne navedejo. To velja na primer za formaldehid, ostanke antibiotikov in živih kultur, pa tudi za živo srebro, katerega vsebnost bistveno presega priznano varnostno mejo za dojenčke.

Ali cepiva niso varnostno testirana tako kot druga zdravila?

Za razliko od navadnih zdravil cepiv ne testirajo tako, da bi jih primerjali s pravim placebom, torej s popolnoma neučinkovito snovjo. Ne vem, kdaj so s to prakso pričeli, ampak zdaj se je zelo držijo. Cepivo se običajno testira tako, da se varnostno primerja kar z drugim cepivom, npr. cepivo proti klopnemu meningoencefalitisu v primerjavi s cepivom proti hepatitisu A. Druga metoda pa je ta, da se testirano cepivo primerja z adjuvansom, torej s kemikalijami, ki jih dodajajo cepivom, brez antigena. Tudi tu torej primerjate dve snovi, ki imata biološki učinek, nikoli pa cepiva ne primerjate s placebom. Kljub temu v navodilih, priloženih k cepivu, piše, da cepivo nima nič več stranskih učinkov kot placebo. In tam ne piše, koliko stranskih učinkov je imela med testiranjem snov, označena kot placebo. Pri testiranju cepiva proti HPV je na primer kar 60 odstotkov ljudi v t. i. placebo skupini prijavilo stranske učinke, vključno z avtoimunskimi boleznimi. Ne razumem, kako si lahko nekdo domišlja tako bolezen, pri čemer niti slučajno ne ve, da bi jo lahko povzročalo testirano cepivo. Tu nekaj zelo smrdi.

Kaj torej povzroča aluminij v otroških cepivih?

Zastrašujoča je podobnost med reakcijami otrok na cepljenje in zastrupitvijo z aluminijem. Otroci po cepljenju pogosto za dolge mesece nehajo čebljati, nič več se ne nasmehnejo, omejijo očesni stik, zelo so jokavi ali nasploh apatični, slabo spijo, lahko se pojavijo tudi vročinski krči. Pri večjih otrocih prihaja tudi do avtizma, otrok preneha govoriti, prenehajo se socialne interakcije in otrok se spremeni tako, kot je značilno za to obolenje. Študije kažejo, da aluminij prizadene prav tiste predele možganov, ki so poškodovani tudi pri avtistih. Simptomi kronične zastrupitve z aluminijem so izguba govora, izguba kognitivnih sposobnosti, demenca, možganski krči in, v najhujšem primeru, smrt.

Sumite, da je cepljenje krivo za razrast avtizma?

V minulih dvajsetih letih imamo naraščajočo epidemijo regresivnega avtizma in povsem nesmiselno je trditi, da je vzrok v celoti genetski. Pojavnost genetskih bolezni se lahko od ene generacije do druge poveča za največ tri odstotke. Pri cistični fibrozi, hemofiliji in podobnih boleznih beležimo to standardno pojavnost. Če se pojavnost bolezni poveča za več kot pet odstotkov na generacijo, je jasno, da pri tem vlogo igrajo dejavniki okolja. Zadnji dostopni podatki iz ZDA kažejo, da ima avtizem eden od 54 fantkov. To so naravnost grozljive številke.

Ljudmila Eleková poudarja, da cepljenje virusom ne prepreči vstopa v telo in da je nesmiselno trditi, da so prenašalci necepljeni otroci: »Nasprotno, cepljeni, ki nimajo nobenih simptomov, kakršni bi jih sicer zadržali doma in v postelji, lahko prenašajo oslovski kašelj.«

To bi lahko bilo zaradi boljšega diagnosticiranja avtističnih otrok.

Kdor je že kdaj videl avtističnega otroka, dobro ve, da teh simptomov ni mogoče spregledati. Če bi bilo res, da gre za boljšo diagnostiko, je treba vprašati, kje je množica odraslih avtistov? Kje je torej ta odstotek odraslih avtističnih ljudi? Kdo od današnjih 40-letnikov je v svojem otroštvu sploh videl avtista? Danes takšnega otroka vidite skoraj že v vsakem peskovniku.

Zakaj bi aluminij povzročal težave samo otrokom, ne pa tudi odraslim, saj se tudi odrasli cepimo?

Otrok še nima razvite krvno-možganske pregrade, ki bi ga varovala. Ta pregrada se začne graditi okoli starosti pol leta, dokončno pa se izgradi šele v puberteti. Zato za otroke obstajajo omejitve glede uživanja različnih snovi. Vemo, da jim alkohol mnogo hitreje poškoduje možgane kot odraslim, ki imajo pregrado že zgrajeno. Največji odmerek aluminija – v treh odmerkih šest-valentnega cepiva in cepivu proti pnevmokokom – pa otroci dobijo prej, preden začne pregrada delovati (v Sloveniji je za razliko od Češke v prvem letu v uporabi pet-valentno cepivo; op. prev.). Pri odraslih se bodo poškodbe po cepljenju bolj verjetno pokazale kot sindrom kronične utrujenosti, depresija, demenca, druge nejasne težave, okvarjen imunski sistem in podobno. Poleg tega se odrasli ne cepijo tako pogosto in s toliko odmerki, razvrščenimi hitro en za drugim, kot otroci. Povrh vsega otrok že z enim šest-valentnim cepivom prejme desetkrat več aluminija kot odrasla oseba z enim odmerkom cepiva proti tetanusu. Ne le na kilogram telesne teže, ampak absolutno.

Toda zdravniki reakcije po cepljenju beležijo in vse nato se podatki centralno evidentirajo. Ali tega nihče ne preverja?

Stopnja neporočanja je uradno ocenjena na več kot 90 odstotkov. Slovaška raziskava je pokazala, da je bilo le tri odstotke vseh reakcij, zapisanih v zdravstveni dokumentaciji, tudi prijavljenih državnemu inštitutu za nadzor nad zdravili. Predstavljajte pa si, koliko reakcij ni bilo nikoli niti zabeleženih, ker po mnenju zdravnika niso bile povezane s cepljenjem. Kadar zdravniki ne vedo, kaj je v cepivu in kako cepivo deluje, težko prepoznajo znake poškodb po cepljenju. Na spletni strani vakciny.net je seznam vseh reakcij, ki so bile doslej prijavljene na Češkem. Čeprav je to samo vrh ledene gore, vseeno lahko služi kot napotek. Tam boste našli encefalitični jok in značilne spremembe vedenja. Oboje je simptom možganskih poškodb.

Tudi če cepivo šibkim posameznikom povzroča alergije ali astmo, ali ni to vendarle bolje kot dobiti neko resno bolezen, zaradi katere lahko ti ljudje umrejo?

Vam je vaša zdravnica povedala, da s cepljenjem eno tveganje zamenjate z drugim? Ali vam je rekla, da samo z necepljenjem tvegate, s cepljenjem pa pridobite? Pri tem niti ne gre zgolj za šibke posameznike. Študije potrjujejo, da če število cepiv podvojite, v državi pride do podvojene stopnje umrljivosti dojenčkov. Cepljenje otroke ubija. To lahko povem tako na grobo, ker je potrjeno s študijami. Na Češkem imamo sicer zelo nizko umrljivost dojenčkov, čeprav je cepljenje obvezno in število cepiv relativno veliko v primerjavi z drugimi državami. Kadar se izboljšajo predporodna nega, porodništvo, neonatologija, prehrana, higienski standardi in izobraževanje mater o negi otok, je logično, da umrljivost dojenčkov upade. Toda, ko so v Veliki Britaniji v 70. letih predvajali oddajo o otroku, poškodovanem s cepivom DTP, je sledil močan upad cepljenja, za okoli 30 odstotkov. V Veliki Britaniji je cepljenje namreč prostovoljno. To se je takoj odrazilo v znižani umrljivosti dojenčkov.

V Britaniji imajo zdaj epidemijo oslovskega kašlja.

Cepivo proti oslovskemu kašlju slovi po svoji slabi učinkovitosti. Brala sem študijo, ki je učinkovitost ocenila na 24 odstotkov – kar je manj kot učinek placeba. Ko se proti oslovskemu kašlju še ni cepilo, je bolezen večina ljudi v otroštvu prebolela, preživela in dobila vseživljenjsko imunost. Oslovski kašelj je najnevarnejši za najmlajše otroke. Ženske, ki so oslovski kašelj prebolele v otroštvu, so nato prek dojenja svoje otroke varovale s protitelesi. Ti otroci so bolezen preboleli pri štirih do desetih letih starosti, ko je običajna in ozdravljiva.

Kaj pa otroška paraliza? Njena pojavnost je po uvedbi cepljenja očitno upadla.

Ni je odpravilo cepivo, ampak sprememba diagnostičnih meril. Otroška paraliza je bila po vojni na vrhuncu; obstajajo mnenja, da so k temu prispevali okolijski dejavniki, kot je uporaba pesticida DDT. Pred uvedbo cepljenja se niso izvajali laboratorijski testi – dovolj so bili tipični znaki. V Ameriki je bilo tedaj res veliko povpraševanje po tem cepivu. Toda izkazalo se je, da cepivo ne deluje in da paralizo celo povzroča. Težavo so rešili s spremembo diagnostičnih meril. Pred dobo cepljenja je za diagnozo otroške paralize zadoščalo, da je paraliza trajala en dan, po uvedbi cepiva je moralo preteči 60 dni, poleg tega pa so začeli to poimenovati aseptični meningitis. Pred uvedbo cepljenja smo imeli torej veliko vrečo, imenovano akutni poliomielitis, v katero so sodile razne bakterijske in virusne bolezni, ki so povzročale vnetje prednjega roga hrbtenjače. Nato se vreča izprazni, razvrsti in le manjši del teh bolezni se po novem imenuje otroška paraliza. Na straneh državnega zdravstvenega inštituta se lahko informirate, da je na Češkem več sto primerov, ki bi se nekoč imenovali polio.

Toda cepljenje je izkoreninilo črne koze.

Cepljenje proti črnim kozam ni delovalo, kljub temu so se začele cepilne kampanje in v mnogih državah je bilo cepljenje obvezno. Laže je verjeti, da grdi mikrobi povzročajo bolezen, kot priznati, da ljudje umirajo zaradi nevzdržnih življenjskih razmer. Najhujše epidemije črnih koz so se pojavile v državah z najvišjo precepljenostjo in se običajno končale na enak način – z uvedbo higienskih ukrepov. V obdobju, ko je Svetovna zdravstvena organizacija sprožila svojo kampanjo cepljenja proti črnim kozam, je bila bolezen že davno v zatonu. Pri tem pa se ta organizacija ni zanašala samo na cepljenje, ampak na preverjeno epidemiološko metodo – oditi na mesto izbruha, izolirati okužene, deratizirati in dezinficirati. Kljub temu še vedno obstajajo virusi koz, približki pravih črnih koz, ki imajo povsem enako klinično sliko kot črne koze. Z njimi so naredili praktično enako kot s poliom. Razumem, da je ideja cepljenja privlačna, toda to preprosto ne deluje. Tudi če bi se lahko zavarovali pred okoli 15 boleznimi, proti katerim cepijo, je na tisoče drugih, ob katerih ostanete ranljivi.

Necepljeni posamezniki se obravnavajo kot možno tveganje za kolektiv, ker lahko prenašajo bolezni. Necepljen otrok na primer ne sme v državni vrtec. Ali ti ljudje po vašem mnenju predstavljajo tveganje?

Cepljenje ne bo preprečilo tega, da bi virus vstopil v vaše telo. Tudi kot cepljeni se boste nalezli, vprašanje pa je, kako bo potekala interakcija med vami in mikrobom. Če je vaša imunost slaba, na okužbo ne morete reagirati, znakov bolezni nimate, vseeno pa jo raznašate. Ne biti nikoli bolan še ni nujno pokazatelj zdravja, mogoče je tudi, da se vaš imunski sistem ni sposoben odzvati. Zdravo je reagirati, imeti vročino, izcedek iz nosu, kašelj, drisko, boriti se. Brala sem analizo smrti nekega dojenčka, ki je v Izraelu umrl zaradi oslovskega kašlja po prvem odmerku cepiva. Vsi v družini so bili cepljeni, prav tako vsi v kolektivih, kamor so hodili starejši otroci. Po jemanju brisov pa so zdravniki ugotovili, da je bilo v vrtcu med 100 odstotkov cepljenih pet otrok prenašalcev. Torej je nesmiselno trditi, da so prenašalci necepljeni otroci, to ne drži. Nasprotno, cepljeni, ki nimajo nobenih simptomov, kakršni bi jih sicer zadržali doma in v postelji, lahko prenašajo oslovski kašelj.

Za problem bi se morala zanimati država, ki od ljudi zahteva obvezno cepljenje in jemlje denar iz zdravstvenega zavarovanja, meni Eleková: »Država bi morala izvesti študije, v katerih bi primerjala zdravje cepljenih in necepljenih otrok, nato pa izračunati, koliko nas vse to stane, in se odločiti, če se res splača cepiti. Osebno menim, da ne, saj bi se znižalo število alergikov, astmatikov, avtistov in drugih obolelih, katerih zdravljenje nas vsako leto stane ogromno denarja.«

Ali zdravniki poznajo stranske učinke cepljenja?

Med zdravniki in tudi med pediatri to ni preveč znano. Raziskovanje, kako na imunski sistem vpliva aluminij, je staro največ dvajset let. Praksa pa za znanstvenimi raziskavami zaostaja tudi do dvajset let. Če zdravnik informacij ne išče sam, raziskovanju ne posveti svojega časa in ne govori dobro angleško, vsega tega ne bo vedel. Kajti po uradnih kanalih informacije k njemu ne bodo pripotovale. Kadar se zdravniki o tem poučijo, začnejo razmišljati in morda tudi odložijo iglo, saj smo vsi izrekli Hipokratovo prisego, ki pravi „ne škoduj“.

Vidite kakšne rešitve?

Za ta problem bi se morala zanimati država, ki od ljudi zahteva cepljenje. Poleg tega morajo ljudje cepljenje plačevati iz svojega zdravstvenega zavarovanja. Država bi morala narediti študije, v katerih bi primerjala zdravstveno stanje cepljenih in necepljenih otrok, nato pa bi morala izračunati, koliko nas vse to stane, in se odločiti, če se res splača cepiti. Osebno menim, da ne, saj bi se znižalo število alergikov, astmatikov, avtistov in drugih obolelih, katerih zdravljenje nas vsako leto stane ogromno denarja.

*

O zdravnici

Ludmila Eleková se je rodila leta 1966 v Pragi. Medicino je študirala na Medicinski fakulteti Karlove univerze, kjer je leta 1990 diplomirala. Od leta 2001 je splošna zdravnica, prakticira pa tudi homeopatijo. Ko so se po cepljenju začele težave z njenim sinom, jo je tematika začela čedalje bolj zanimati in odločila se je, da se o njej pouči. O cepilni problematiki skuša govoriti širši javnosti in ljudi seznanjati z nevarnostmi, ki jih prinaša cepljenje. Je poročena in ima tri otroke.

Vir

Intervju je bil objavljen 5. avgusta 2013 na Češkem spletnem portalu OnaDnes.cz; avtorica: Magdalena Havliková; fotografije: Michal Sváček, MAFRA. http://ona.idnes.cz/rozhovor-o-negativnich-vlivech-ockovani-ffu-/zdravi.aspx?c=A130725_004650_zdravi_haa