Poti do imunosti

Kako najti zdravnika po meri svojega otroka in družine

Starši najbolje poznamo svoje otroke, saj preživimo z njimi veliko časa, vemo, kdaj je z njim vse v redu in kdaj njihovo počutje in vedenje nista običajna. Vemo, da bodo morda zboleli. Ko zbolijo, se nam razpre paleta znakov in simptomov, ki jih znamo ob dobrem opazovanju natančno opisati. Poznamo otrokove šibke točke in njegovo zgodovino bolezni, pa tudi težave, ki bi lahko izvirale iz zdravstvenih stanj drugih v družini ali okolju. Skrbni starši čutimo naravno potrebo, da se o otrokovih težavah posvetujemo: s strokovnjakom, ki je za to usposobljen in mu lahko zaupamo, pogovarjamo se seveda tudi z bližnjimi sorodniki in prijatelji, ki utegnejo imeti za nas koristne informacije in izkušnje.

Vsi skrbni starši si zagotovo želijo najti zdravnika, ki mu lahko zaupajo, ker je strokovno podkovan, in s katerim bodo delili poglede na zdravje in zdravljenje svojega otroka. V modernih zdravstvenih sistemih to ni nujno en sam strokovnjak. (Foto: Shutterstock)

Kako starši ravnamo, kadar otrok zboli – je odvisno od mnogo dejavnikov. Najprej, otroci so različni. Nekateri so zelo občutljivi, drugi laže prenašajo bolečino in tegobe bolezni. Tudi starši smo različni. Iz svoje družine ali osebne bolezenske izkušnje oblikujemo svoj odnos do življenja in zdravja in izbiramo temu ustrezne metode zdravljenja. Vsi imamo najbrž dobre osebne izkušnje z določenimi zdravniki in načini zdravljenja in slabše z drugimi. Nekateri starši si bolj zaupajo kot drugi, saj imajo morda bogate izkušnje z ravnanjem ob boleznih otrok, drugi pa redke ali nobenih. Nekateri se lahko naslonijo na pomoč najbližjih, drugi pa nimajo veliko teh možnosti. Nekateri starši so izšolani s kakšnega področja zdravljenja ali imajo te strokovnjake v družini, drugi že ob blagi bolezni poiščejo pomoč zdravnika, da se počutijo varno, četudi obisk pri zdravniku morda ni nujen. Popolnoma pričakovano je torej, da so potrebe, želje in pristopi, ki jih družine uporabljamo za doseganje kar najboljšega zdravja, različne.

Težava nastane, ker nam zdravstveni sistemi vedno ne omogočajo natanko tega, kar si glede zdravja in zdravljenja želimo, ali če so možnosti tako široke, da od nas zahtevajo natančnejše seznanjenje s pristopi, njihovimi prednostmi in slabostmi. Vsak si zagotovo želi najti zdravnika, ki mu lahko zaupa, ker je strokovno podkovan, in s katerim bo lahko delil poglede na zdravje in zdravljenje. V modernih zdravstvenih sistemih to ni nujno en sam strokovnjak. Starši se ob bolezni otroka obrnejo na otroškega zdravnika, lahko so napoteni do več specialistov, iščejo drugo ali tretje mnenje, obrnejo se tudi na zdravnike komplementarne in alternativne medicine. V Sloveniji je pluralni sistem zdravstvene ponudbe še v povojih, saj ga za razliko od večine držav EU ovirajo zakonodajni problemi in skope možnosti kritja s strani zdravstvenih zavarovalnic.

Tako starši kot zdravniki se želijo izogniti situacijam, ko so pogledi na zdravje in zdravljenje otroka drugačni ali celo nasprotujoči. Ni prijetno, kadar starši poročajo o frustracijah zaradi pomanjkanja posluha in razumevanja s strani otrokovega zdravnika; največkrat so problem zdravnikov čas za poglobljen pogovor o možnostih preventive in zdravljenja, pogostost predpisovanja zdravil (posebej antibiotikov), starše moti tudi odsotnost znanja ali odklonilen odnos zdravnika o nekaterih naravnih pripravkih in metodah, ki bi jih želeli kombinirati s predlaganim pristopom. Starši, ki običajno kombinirajo več pristopov, težko sprejemajo rivalstvo in kritičnost med vrstami medicine.

Izbira zdravnikov, do katere ima otrok pravico, starši pa etično odgovornost, je lahko torej kar zahtevna. Vsaka izbira je prava, če je na ustrezni strokovni ravni in se zdravnikovi pogledi vsaj v temeljih skladajo s pogledi, ki jih skrbni in informirani starši želijo uveljaviti v najboljši veri za zdravje svojega otroka in družine. Dobro je, da tako odločitev sprejmemo premišljeno in po poglobljenem pogovoru z želenim zdravnikom, še preden se kakršnokoli zdravljenje sploh zares prične.

V mnogih okoljih je praksa (pri nas jo bomo morali starši šele uveljaviti), da se ob izbiri zdravnika z njim pogovorimo in mu zastavimo nekatera nujno potrebna vprašanja. Taka vprašanja so na primer:

Običajna izbira otroškega zdravnika v Sloveniji je specialist pediater ali specialist družinske medicine. V evropskem prostoru, kjer nastaja odprt trg zdravstvenih storitev, obstaja hkrati v večjem ali manjšem sožitju več različnih medicinskih pristopov. Pristop konvencionalne (alopatske) medicine je praviloma najbolje podprt prek mreže zdravstvenega zavarovanja. V razvitih zdravstvenih sistemih starši pogosto uporabljajo komplementarno medicino, kar se širi tudi v Sloveniji. V Avstriji, Švici, Nemčiji in drugod številni zdravniki različne metode zdravljenja pravzaprav ponujajo hkrati, zanje se nato odločajo pacienti neposredno ob obisku zdravnika. Komplementarne metode lahko opišemo tudi z imeni holistična in integrativna medicina. Ker so manj znane, predvsem pa, ker imajo drugačen pogled na delovanje imunskega sistema in imunost, kot smo ga vajeni pri konvencionalni medicini, nekatere od njih kratko predstavljamo.

Holistična, integrativna in komplementarna medicina

Holistična pediatrija
Naturopatija
Antropozofska pediatrija
Tradicionalna kitajska medicina
Homeopatija
Ajurveda

Holistična pediatrija

Zdravniki holistične ali integrativne pediatrije imajo izobrazbo, licenco in naziv doktorja medicine. V številnih razvitih državah uspešno zdravijo otroke; v Sloveniji te možnosti še ni. Holistični pediatri največ pozornosti namenjajo preventivni skrbi za zdravje otrok, zato da bi bila verjetnost pojavljanja simptomov čim manjša. Farmacevtske antibiotike, ki so postali trn v peti ne le staršem, pač pa tudi mnogim zdravnikom iz vseh vrst medicine, holistični pediatri predpisujejo redko – najprej poskusijo okužbo zdraviti drugače, predvsem iz nabora antibiotikov, ki jih poznamo iz narave. Tak pristop mnogim družinam ustreza predvsem zato, ker gre za kombinacijo t. i. Zahodne medicine in drugih medicinskih pristopov. Konkretne specialnosti holističnih pediatrov se od enega do drugega zdravnika razlikujejo. Večina v svoj pristop poleg znanj klasične medicine vključuje znanstvena spoznanja klinične nutricionistike, naturopatijo, homeopatijo, masaže, zeliščne terapije, aromaterapije, akupunkturo za otroke, osteopatijo in drugo.

Starši v okoljih, kjer so holistični pediatri uveljavljena praksa, predvsem v Zahodni Evropi in ZDA (v zasebnih praksah ali tudi kot del večjih kliničnih centrov), kot prednost izpostavljajo predvsem dvoje: da imajo več časa za pogovor o otroku in izbiro med različnimi možnostmi zdravljena, o katerih starši izražajo svoje mnenje in se do njih opredeljujejo. Zdravnik ne odloča in ne pričakuje, da bodo starši ravnali po njegovih navodilih, zaradi česar taktike zastraševanja, ko starši niso navdušeni nad zdravili ali ukrepi zdravnika, niso potrebne.

Cilji holističnega pediatra so okrepiti otrokovo naravno imunost, varno zdraviti brez stranskih učinkov in podpirati starše ter jim posredovati moč, da lahko postanejo prvenstveni ponudniki zdravstvene nege svojim otrokom. (Foto: Shutterstock)

V zvezi s cepivi holistični pediatri podpirajo sprejemanje informirane odločitve staršev (kar lahko v praksi pomeni zamaknjene ali spremenjene urnike cepljenja, staršem pa omogoča tudi odkrit pogovor in izražanje dvomov v zvezi z uporabo določenih cepiv ali snovi v cepivih). Holistični pediatri se usmerjajo tudi na zdravljenje posledic po cepljenju.

Družine, ki poiščejo holističnega pediatra, želijo uporabljati čim bolj naravne pristope k zdravljenju. Morda so jih uporabljali že prej, preden so dobili otroke. Morda so jih k temu napeljale slabe izkušnje s konvencionalno medicino ali priznanje, da ta za zdravstvene težave njihovega otroka nima ustrezne metode ali zdravila. Prakse zdravljenja, ki jih opravljajo licencirani doktorji medicine, torej tudi holistični pediatri, zavarovalnice v številnih razvitih državah krijejo v okviru zdravstvenega zavarovanja oz. lahko pacienti zavarovalnico zaprosijo za povračilo stroškov.

Lawrence D. Rosen, dr. med., holistični pediater: »Stanje glede zdravja današnjih otrok ni dobro. Čeprav živimo v bogatem razvitem svetu … pri vseh otrocih, posebej pa pri tistih najbolj ranljivih, dejavniki okolja prispevajo k edinstvenemu porastu kroničnih zdravstvenih stanj. Stopnje kožnih obolenj, alergij, astme, kot tudi nevroloških obolenj, na primer avtizma in motenj pozornosti ter hiperaktivnosti, dosegajo razsežnosti epidemij. Žal nismo ustvarili resničnega zdravstvenega sistema, ki bi se posvečal tem boleznim, ampak bolezenski sistem, ki v večini primerov sicer lahko učinkovito zdravi akutne bolezni, ne pa tudi kroničnih. Kompleksni izzivi zahtevajo kompleksne rešitve in čas je, da se obrnemo k integrativni medicini.«

Debby Hamilton, dr. med., holistična pediatrinja: »Značilnost holističnega pediatra je, da je odprt do starševskih predlogov, da si vzame čas razumeti njihovo mnenje in da podpira njihovo izbiro.«

Lawrence B. Palevsky, dr. med., holistični pediater: »Cilj moje holistične pediatrične prakse je obveščati, podpirati starše in jim posredovati moč, da lahko postanejo prvenstveni ponudniki zdravstvene nege svojim otrokom. V timskem odnosu ugotavljamo najbolj učinkovito pot do dobrega zdravja in počutja vaše družine. Holistična medicina ima orodja, s katerimi negujemo fizično, čustveno, socialno in duhovno zdravje otrok. Praksa holistične medicine sega daleč prek konvencionalnih terapij Zahodne medicine in nam omogoča, da močno okrepimo otrokovo naravno imunost, podpremo njihovo optimalno zdravje in počutje, varno zdravimo katerokoli bolezen in preprečujemo bolezni – brez nevarnih stranskih učinkov.«

Nekaj povezav za raziskovanje
Naravni družinski zdravniki – holistična pediatrija http://naturalfamilyphysicians.com/Peds.html
Holistična pediatrija – cepiva http://wholisticpeds.com/default.asp?cid=956655663&n1=12
Holistična pediatrija: naravno zdravstvo za dojenčke, otroke in dileme starševstva http://www.shirleys-wellness-cafe.com/Children/Children.aspx
Holistična pediatrija – Pristop k otroku kot celoti http://www.wholechildcenter.org/HolisticMontclair.pdf
Lawrence B. Palevsky – Pozdraviti otroka v celoti. Naravno. http://www.drpalevsky.com/

Naturopatija

Naturopatija izvira iz Evrope in je v uporabi že stoletja. Osredotoča se na doseganje optimalnega zdravja in vitalnosti prek korigiranja pretoka energije v telesu tako, da spodbuja samozdravljenje. Naturopat poišče glavni vzrok bolezni; simptome upošteva pri diagnostiki, vendar bolniku zastavi tudi vrsto vprašanj o načinu življenja, zato mora v tem odnosu nujno obstajati zaupanje. Mnogi naturopati si pomagajo z iridologijo, tri tisoč let staro kitajsko diagnostično metodo pregledovanja očesnih šarenic, ki razkriva stanje posameznih organov in telesnih sistemov celo že prej, preden se pojavijo simptomi. Pri zdravljenju imajo visoko mesto prehrana in zeliščni pripravki, pa tudi osteopatija, akupunktura, hidroterapija (zdravljenje z vodo), helioterapija (zdravljenje s sončno svetlobo). Nekateri naturopati se specializirajo hkrati za TKM ali homeopatijo in pri zdravljenju ponujajo vsa ta izhodišča.

Naturopati ugotavljajo, da večino bolezni povzročajo toksini iz hrane, vode in okolja (npr. kemikalije, težke kovine) zato je glavni cilj terapij telo očistiti teh snovi in vzpostaviti naravno ravnovesje z dodajanjem hranilnih snovi, ki jih vzročno-posledično primanjkuje in ki onemogočajo dobro delovanje imunskega sistema. Prehrana (vključno z zelišči, olji, toniki, naravno fermentirano hrano ipd.) je na podlagi kliničnih študij in drugih znanstvenih medicinskih spoznanj postala ključni del modernega naturopatskega zdravljenja. Prehranske terapije imajo dobre rezultate npr. pri zdravljenju epilepsije, alergij, avtizma, astme in drugih kroničnih stanj.

Naturopatski zdravniki so običajno izšolani kot doktorji medicine in imajo tudi uradni naziv dr. med. ter še druge nazive glede na svoja specialna znanja. Običajno obisk pri naturopatu traja eno uro in pokrije vsa področja otrokovega zdravja, tako prehrano kot spanje, dnevno rutino, domače okolje, družinsko dinamiko. Nekateri starši se v okoljih, kjer je to sistemsko urejeno, odločajo za naturopata kot primarnega otrokovega zdravnika, drugi kombinirajo zdravnika alopatske (npr. v primeru poškodb) in naturopatske medicine (za zdravljenje akutnih in kroničnih stanj, ki bi jih bilo težko zdraviti z zdravili na recept, ne da bi tvegali vrsto neželenih stranskih učinkov). V državah, ki naturopatom dodelujejo licence, le-ti pišejo tudi recepte, naročujejo krvne preiskave na račun zavarovalnic.

Naturopatski zdravniki si prizadevajo starše objektivno informirati o koristih in tveganjih cepljenja, o učinkih cepljenja na razvijajoči se imunski sistem in o naturopatskih intervencijah, ki so na voljo za zaščito otrok pred nekaterimi posledicami teh stranskih učinkov. Naturopatija poudarja, da je današnji konvencionalni medicinski model nalezljivih bolezni utemeljen primarno na teoriji mikrobov Louisa Pasteurja, ki predpostavlja neposredno zvezo med posameznim organizmom in posamezno boleznijo, toda danes je že jasno, da to ne drži povsem. Medicina odkriva, da v večini primerov nalezljivih bolezni take enoznačne zveze ni mogoče določiti, kajti mnoge, če ne kar vse bolezni, so posledica številnih vzrokov. Preventivni pristop, utemeljen izključno na upih o odpravi enega od potencialnih znanih vzrokov, je za naturopate bistveno preveč omejujoč. Naturopatski zdravniki se ukvarjajo z vlogo »biološkega terena« za nastanek in razvoj nalezljivih bolezni in poudarjajo, da to njihovim pacientom na poti do ozdravitve omogoča številne prednosti.

Ashley Weber, naturopatinja: »Ko sem odraščala, sem bila precej bolan otrok. Imela sem astmo, alergije, pogoste prehlade in nenehno sem dobivala bronhitise ali pljučnico. Vsakokrat, ko sem šla k zdravniku, sem odšla z enakim načrtom zdravljenja: serijo antibiotikov. Globoko v sebi sem vedela, da mora biti nekje nekaj več kot to – zakaj sem kar naprej zbolevala in zakaj ni bilo nikogar, ki bi poskusil preprečiti, da naslednjič ne bi več zbolela.«

Dr. David Lescheid, naturopat in doktor znanosti:»Intervencije, ki zagotavljajo najboljšo možno zaščito pred pojavom nalezljivih bolezni, morajo zajeti številne dejavnike. Znatna prednost je, če razvijemo in vzdržujemo robusten imunski sistem, ki je sposoben ustvariti primeren odziv na širok nabor patogenih izzivov. Zanašanje izključno na otroška cepljenja, da bi se zavarovali pred večjo škodo, ki jo povzročajo nalezljive bolezni, je tako, kot bi si pripeli varnostni pas in dalje vozili brezbrižno. Varnostni pas, torej cepivo, v resnici zagotavlja le minimalno količino zaščite. Bistveno pomembnejši delež zaščite izhaja iz tega, da spoštujemo cestno-prometne predpise (beri: teren) in iz zavedanja, da je potrebna varna vožnja (beri: način življenja). Pri potovanju skozi življenje lahko pridobimo bistveno več zaščite pred nalezljivimi boleznimi, če ubogamo zakone narave in uravnotežimo fizično, umsko in duhovno plat življenja.«

Eric S. Jones, naturopat: »Svojim pacientom smo dolžni zagotoviti vse dostopne informacije o otroških nalezljivih boleznih in cepivih, toda nato moramo dovoliti, da sami sprejmejo svojo odločitev brez naših osebnih nagnjen ali mnenj. Na koncu moramo spoštovati pacientovo izbiro. Če to storimo, smo izpolnili svojo dolžnost zdravnika.«

Dr. Michael Murray, naturopat: »Za nepoučene je naturopatska medicina, kot tudi celotni model naravne medicine, muha, ki bo kmalu minila. Dobro poučenim je po drugi strani precej jasno, da je naturopatska medicina osrednji igralec prihodnosti.«

Nekaj povezav za raziskovanje
Pediatrično združenje naturopatskih zdravnikov: http://www.pedanp.org/
Principi naturopatske medicine: http://www.healingartscenter.com/Library/articles/art07.htm
Študije naravnega zdravja: http://www.healthresearch.com/
Naturopatska univerza: http://www.naturopathy-uk.com/home/home-what-is-naturopathy/
Združenje naturopatov o pogledih na cepljenje: http://mand.org/Maine-Naturopathic/the-news/47-vaccination-perspective

Antropozofska pediatrija

Antropozofska medicina je holistični pristop, ki za svojo podlago uporablja moderno Zahodno medicino, nato pa jo razširja z osredotočenjem na zdravje fizičnega telesa in duha. Njeno ime izhaja iz besed antropomorfen (človeški) in zofija (modrost) ter pomeni pot do znanja o človeku. Prizadeva si za znanstven in celosten oz. uravnotežen pristop k zdravljenju bolezni. Bolezni ne vidi le kot nesrečnega dogodka ali mehanske okvare telesa, ampak kot pojav, ki je intimno povezan s celotno osebnostjo in je lahko pozitiven. Če bolezen obravnavamo in zdravimo na ustrezen način, nas lahko privede do novega ravnotežja in priložnosti za rast v življenju.

Vsi holistični medicinski pristopi na prvo mesto ne postavljajo patogenega organizma in bolezni ne vidijo kot nesrečnega dogodka ali okvare, ampak kot pojav, ki ima lahko, če je seveda ustrezno zdravljen, pozitivne učinke za prihodnje zdravje in razvoj otroka. (Foto: Shutterstock)

Uporablja specializirane pripravke za zdravljenje, med njimi homepatska in rastlinska zdravila, ter posebne terapije in metode. Ena od študij je ugotovila, da je v antropozofskem zdravljenju polovica vseh predpisanih zdravil s področja alternativne in komplementarne medicine, 23 odstotkov je konvencionalnih zdravil, v 27 odstotkih primerov pa gre za kombinacijo obeh.

Študija dolgoročnih učinkov antropozofskega zdravljenja, ki se razlikuje od konvencionalnega medicinskega pristopa predvsem glede uporabe posebnih terapevtskih pristopov in posebnih zdravil, je pokazala, da ta pristop pozitivno vpliva na otroke s kroničnimi boleznimi. Antropozofija ima od konvencionalne medicine drugačna stališča tudi glede preventivnega vnosa vitamina K po rojstvu otroka ter protokolov dodajanja vitamina D, zavrača dodajanje fluorovih pripravkov, ima razdelane lastne prehranske smernice, predvsem pa opozarja, da je povišana telesna temperatura simptom bolezni, ki ga je treba obravnavati kot potreben telesni mehanizem in pomembno obrambno reakcijo.

Ključna razlika med antropozofsko in konvencionalno medicino je v njunem pogledu na klasične otroške bolezni. Antropozofski pediater kot sprožilca bolezni na prvo mesto ne postavlja patogenega organizma, pač pa celostne okoliščine v telesu. Izpostavlja tudi opažanja staršev in zdravnikov, da otroci po preboleli otroški bolezni naredijo velik razvojni korak. Antropozofski pediatri so kritični do doktrine cepljenja, posebej glede klasičnih otroških bolezni. Uporabnosti cepiv kategorično ne zavračajo. V pogovorih s starši se zavzemajo, da ti lahko individualno sprejmejo osebno odločitev o tem vprašanju. Cepivo DTP (davica, tetanus, oslovski kašelj) običajno dozirajo kasneje, npr. pri enem letu, zato da bi otroci lahko vso potrebno energijo prvem letu usmerjali v razvoj. Tveganje zaradi zamika razumejo kot zelo nizko in navajajo, da je na ta način mogoče preprečiti resnejše razvojne motnje, do katerih bi lahko prišlo v občutljivem prvem letu. Deklicam, ki rdečk ne prebolijo do 15. leta, priporočajo cepljenje. Glede ošpic navajajo, da je pojav virusnega encefalitisa močno porasel v letih 1980-1990, in sicer kljub zmanjšanju pojavnosti encefalitisa zaradi ošpic, kar si lahko razlagamo tako, da mora za to bolezen očitno obstajati predpispozicija, ki ni nujno povezana s točno določenim patogenom.

Sodelujejo z Waldorfskimi šolami, te imamo tudi v Sloveniji. Pri nas je kar nekaj staršev, ki so za svojega pediatra izbrali antropozofskega zdravnika (za zdaj je to mogoče v sosednjih državah, npr. Avstriji). Pregledov slovensko zdravstveno zavarovanje ne krije.

Nekaj povezav za raziskovanje
Antropozofska pediatrija http://www.anthromed.org/Article.aspx?artpk=290
Opazovalna študija dela antropozofskih pediatrov: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/21717821
Antropozofska terapija pri otrocih s kroničnimi obolenji, študija: http://www.biomedcentral.com/1471-2431/9/39
Naravna starševska mreža http://naturalparentsnetwork.com/anthroposophical-feeding-infants-children/
Epilepsija in antropozofska pediatrična metoda: http://www.anthromed.org/Article.aspx?artpk=289
Antropozofska metoda za otroke z motnjami pozornosti in hiperaktivnostjo: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC2934607/
Retrospektivna analiza ošpic v antropozofski pediatrični praksi: http://www.anthromed.org/Article.aspx?artpk=720
Antropozofija in cepljenje: http://www.anthromed.org/Article.aspx?artpk=764

Tradicionalna kitajska medicina

TKM se loteva zdravljenja bolezni precej drugače kot konvencionalna medicina: poglavitno pozornost namenja razlagam o funkcionalnih spremembah, ki naznanjajo organske motnje. Bistveni cilj terapije je zdravljenje z izboljšanjem (uravnoteženjem) funkcije organov. TKM je razdeljena na pet enakovrednih delov: akupunktura, zeliščarstvo, masaža, prehrana oz. dietoterapija in qi gong – telesne in dihalne vaje. Pri nekaterih boleznih zadostuje le ena od metod, pogosto jih kombinirajo več ali pa se, posebej pri akutnih stanjih, kombinira zdravljenje prek TKM in konvencionalne medicine.

Nič ni pomembnejšega za zdravje kot dobro delujoč imunski sistem, trdi TKM; bolezni kot so prehlad, vnetja, astma, prehranske alergije, revmatoidni artritis, rak, so povezane z disfunkcijo imunskega sistema. Iz starih učbenikov TKM izhaja, da se je ta veja medicine posvečala imunskemu sistemu več tisoč let: opisani so simptomi imunske pomanjkljivosti, alergijske reakcije in avtoimunske bolezni. Učinkovito jih je zdravila z naravnimi zelišči, dieto-terapijo, akupunkturo in drugimi ukrepi. Zdravniki TKM trdijo, da so te terapije učinkovite zato, ker se osredotočajo na okrepitev imunskega sistema in stimuliranje naravnih obrambnih mehanizmov telesa. Imunski sistem je po dognanjih TKM tesno povezan s funkcijo internih organov, predvsem pljuč in vranice. Če so ti organi dobro uravnoteženi, bo imunski sistem močan in bo preprečil hitro obolevanje zaradi zunanjih patogenih dejavnikov, npr. gripe, prehlada in drugih nalezljivih bolezni.

Ena od diagnostičnih metod, ki so jo že pred tremi tisočletji uporabljali v starodavni Indiji in na Kitajskem in je danes še vedno v uporabi pri izkušenih strokovnjakih komplementarne in holistične medicine, je iridologija oz. iridodiagnostika. Gre za branje zdravja in bolezenskih stanj, ki so zapisana kot madeži, črte in druge oblike, v očesni šarenici človeka. Dokumentirano je, da so to diagnostično metodo uporabljali stari Egipčani, poznal pa jo je tudi Hipokrat.

TKM se je prva v zgodovini soočila z idejo cepljenja. Epidemije koz je dokumentirala bistveno prej kot Zahodna medicina. Prakse cepljenja so se prvič pojavile na Kitajskem v 10. stoletju. Oblika cepljenja, danes znana kot variolacija, se je na Kitajskem uporabljala že tedaj kot poskus obvladovanja črnih koz. Zahod je tehniko variolacije prvič uporabil 800 let kasneje v Evropi. Zdravniki TKM imajo praktične izkušnje z imunizacijo torej že tisoč let, vendar so glede njene uporabe previdni. Posebej so v dvomih glede moderne eksperimentalne medicine, za katero pravijo, da je na področju cepljenja neizkušena – v tako kratkem obdobju eksperimentiranja s cepivi namreč ni mogoče vedeti, kakšni bodo dolgoročni stranski učinki množičnega cepljenja na generacije ljudi.

TKM je v dvomih tudi zato, ker sama pozna učinkovite pristope k zdravljenju virusnih bolezni. Njeni pripravki imajo močno proti-virusno delovanje, kar je dokumentirano vsaj tisoč let. Otroških bolezni, kot so ošpice, mumps, rdečke in norice, nujno ne obravnava kot nekaj slabega: povezane so s toksičnostjo fetusa – ob spočetju ali razvoju v maternici se namreč določeni toksini prenesejo z matere na plod kot posledica njenega življenjskega sloga in prehrane. Omenjene virusne bolezni so učinkovit naravni mehanizem njihovega izločanja, ugotavlja TKM. Ti toksini uskladiščeni ostajajo v otrokovem telesu, dokler jih ne 'zbudi' stimulativni dejavnik iz okolja. Izločijo se skozi kožo kot izpuščaji ali mehurji. Podobno kot mnoge druge veje medicine TKM ocenjuje polno izraženost izpuščaja kot pomembno; obstajajo zelišča, ki lahko spodbudijo izločanje toksinov, ob čemer se izpuščaj vidneje izrazi. Če se ob izločanju toksinov prek kože bolnikovo telo pravilno zdravi, bo otrok prost fetalnih toksinov, njegovo zdravje pa bo trdnejše, zagotavlja TKM. To pojasni, zakaj te bolezni praviloma dobimo le enkrat v življenju. Opisana spoznanja podpira tudi medicinska literatura na Zahodu, ki navaja, da otroci po prebolelih ošpicah postanejo na splošno bolj zdravi kot tisti, ki jih niso preboleli, in da imajo odrasli, ki so ošpice v otroštvu preboleli, nižje tveganje za razvoj demence in sorodnih obolenj možganov.

Imunska moč posameznika in pravočasni odziv na zunanje napadalce sta temeljna uglaševalca človeka v mikroorganizemska okolja. Bolezni niso ločene "entitete", ampak nedvomna posledica toksičnih razmer v našem telesu. (Foto: Shutterstock)

TKM poudarja, da je posebej pomembno zdraviti telo pred cepljenjem, kajti pri cepljenju za razliko od dejanske bolezni, pri kateri se telo sreča z virusom ali bakterijo površinsko in je sposobno razviti imunski odziv nanjo, cepivo vstopa v globlje ravni telesa in zaobide telesni obrambni mehanizem. TKM verjame, da energija oz. »či« v prebavnih organih ni dobro vzpostavljena do sedmih let (kar se ujema s spoznanji konvencionalne medicine glede razvoja imunskega sistema otrok). Do te starosti so otroci bolj ranljivi in občutljivi za spremembe v njihovi prehrani in okolju, ki lahko kompromitirajo njihov sistem. TKM obžaluje, da zahodna medicina teh dejavnikov ne upošteva, ko priporoča otroška cepljenja. TKM priporoča podporo prebavnega in imunskega sistema otroka pred tovrstnimi posegi.

Robert Helmer, dr. TKM: »V moderni družbi mnogi starši domnevajo, da je cepljenje otroka nedvomno pravi ukrep. Toda, ali ni cepljenje pravzaprav bolj nevarno kot bolezen? Soočamo se z naraščajočo goro dokazov, ki kažejo, da so s tem, kar danes družba pozna kot rutinsko cepljenje, povezana resna tveganja. »'Izbira' cepiti ali ne je odločitev otrokovih staršev. Poznam primere v ZDA, ko družinski zdravniki in pediatri odklonijo otroke, katerih starši so se odločili za ne-cepljenje. Toda starši, ki so se poučili tudi zunaj okvira popularnih medijev in zdravniških ordinacij, vedo, da je s cepljenjem povezanih več tveganj, kot nas želi prepričati moderna medicinska skupnost.«

Petar Papuga, dr. med. in zdravnik TKM v predgovoru h knjigi Leona Chaitowa Cepljenje in Imunizacija izpostavi naraščajoče strahove pred boleznimi in nepričakovane odzive otrok na različna cepiva. Kot piše, je od uvajanja rednega cepljenja minilo le nekaj desetletij, morda prekratek čas opazovanja za trdne znanstvene sklepe, s katerimi bi ovrgli dolgoročne posledice cepljenja. Papuga opozarja pred vnaprejšnjim zavračanjem cepiv in poziva k previdni, razumni in pogumni odločitvi: »Imunska moč posameznika in pravočasni odziv na zunanje napadalce je temeljni uglaševalec človeka v mikroorganizemska okolja. Morda je to najpomembnejši dejavnik naše odločitve za ali proti cepljenju.«

Nekaj povezav za raziskovanje
TKM in imunska pomanjkljivost: http://www.tcmpage.com/hpimmunedef.html
Kako okrepiti imunski sistem s TKM: http://www.pingminghealth.com/article/1971/how-to-boost-your-immune-system-with-traditional-chinese-medicine/
Pogled TKM na kontroverznost cepiv: http://vitalitymagazine.com/article/the-vaccination-dilemma/
Zdravljenje oslovskega kašlja s TKM: http://www.acupuncturetoday.com/mpacms/at/article.php?id=30436
Iridologija, diagnostični pregled šarenice: http://iridodiagnostika.mojforum.si/iridodiagnostika-about2.html in http://www.johnandrewsiridology.net/research/IntroductiontoIridology.pdf

Homeopatija

Homeopatija je sistem zdravljenja, ki ga je pred 200 leti razvil nemški zdravnik dr. Samuel Hahnemann (1755-1843). Temelji na načelu zdravljenja podobnega s podobnim (similia similibus curentur) in na zdravilih, pripravljenih na poseben način. Po omenjenem načelu je mogoče bolezen ozdraviti z zdravilom, ki pri zdravem človeku povzroča podobne simptome in znake, kot jih ima bolnik. Zato se vsako homeopatsko zdravilo, preden ga lahko začnemo uporabljati pri bolnikih, najprej preizkusi na zdravih prostovoljcih. Šele ko so znani njegovi učinki na zdravih ljudeh, ga lahko (na osnovi načela podobnosti) uporabijo pri bolnikih.

Zdravnik homeopat ne predpisuje homeopatskih zdravil na podlagi diagnoze, ampak so zanj pomembni bolnikovi individualni simptomi. Individualni ali karakteristični simptomi, ki se od bolnika do bolnika z enako diagnozo razlikujejo, so ključ do predpisovanja zdravila. Bolniki z enako konvencionalno medicinsko diagnozo lahko torej dobijo povsem različna homeopatska zdravila. Homeopatija lahko otrokom in tistim, ki nimajo dolge zgodovine kroničnih težav, pomaga zelo hitro.

V homeopatiji ni specializacij po posameznih področjih, saj se vsakega bolnika obravnava celostno.

V Sloveniji lahko s homeopatijo zdravijo le zdravniki z dodatnimi znanji iz homeopatije. Homeopatska zdravila pa se lahko od aprila 2011 kupijo tudi v naših lekarnah.

Homeopatija se lahko uporablja tudi pri zdravljenju posledic po cepljenju. Zdravilo, ki ga predpiše zdravnik homeopat takoj po cepljenju ali kdajkoli kasneje, lahko zmanjša stranske učinke cepiv in težave, ki jih je cepljenje povzročilo. Takšno zdravljenje je posebej upravičeno tedaj, kadar je otrok določen čas po cepljenju nazadoval v razvoju. Pokojni nizozemski zdravnik in priznani homeopat Tinus Smits je razvil poseben način zdravljenja prav v primeru posledic po cepljenju. Pojav, ki ga imenuje Post-cepilni sindrom, je opisan na tej spletni strani.

Antibiotiki se v konvencionalni medicini pogosto uporabljajo pri zdravljenju vnetja ušes, toda niso nujno prva izbira. Nacionalne in mednarodne pediatrične smernice pravzaprav svetujejo, naj bi se antibiotikov pri akutnih vnetjih ušes izogibali (ker je več kot 80 odstotkov teh obolenj virusnih). Meta-analiza študij o vnetju ušes pri otrocih, ki jo je leta 1997 objavil British Medical Journal, v konvencionalni medicini ni našla skoraj nobenih prednosti uporabe antibiotika v primerjavi z učinki placeba. Otroci, ki so antibiotike že prejeli, so imeli povečano tveganje za pojav te bolezni v prihodnje. Posledice takih praks zdravljenja so pri novorojenčkih in nasploh pri majhnih otrocih lahko zelo resne in dolgoročne, opozarjajo. Homeopatija ima, nasprotno, dobre uspehe pri zdravljenju vnetja ušes. Homeopatska zdravila poleg tega nimajo stranskih učinkov.

Randall Neustadter, dolgoletni homeopat, pediater in zdravnik orientalske medicine: »Tako homeopatija, kot kitajska zelišča neverjetno dobro delujejo na otroke, otroci se krasno odzivajo na to terapijo. Moje izkušnje z otroki, ki so imeli ponavljajoče se okužbe, oslabljen imunski sistem, alergije, ekceme in astmo, so odlične. Največja nagrada je opazovati otroke, ko se dvignejo na bistveno višjo raven zdravja.«

Dana Ullman, eden vodilnih ameriških homeopatov: »Najprej, ne škoduj. To so Hipokratove najbolj slavne besede in te so posebej pomembne pri negi in zdravljenju dojenčkov in otrok. Večina ljudi ne ve, da je večina konvencionalnih zdravil preizkušenih na odraslih, nato pa zdravniki ocenijo (ali ugibajo), kaj je primerno doziranje za otroke. V ZDA se pri okoli 20 odstotkih pediatričnih obiskov otrokom predpiše več kot eno zdravilo, čeprav zdravniki ne razpolagajo z varnostnimi študijami za tako predpisovanje … Najpogostejši razlog, da starši svojega otroka pripeljejo k homeopatu, je ta, da so homeopatska zdravila varnejša od konvencionalnih. Drugi glavni razlog je, da se otroci dobro odzivajo na homeopatska zdravila. S pravim homeopatskim zdravilom lahko res izboljšamo otrokovo življenje, tako fizično kot psihično.«

Tinus Smits, dr. med., zdravnik homeopat: »Cepljenje lahko pri otrocih in odraslih povzroči paleto kroničnih zdravstvenih problemov. Te lahko uspešno zdravimo s homeopatskimi zdravili, ki so narejeni iz cepiv.«

Holistične medicine, stare pet in več tisoč let, kot nekakšna slaba vest opozarjajo mlajše medicinske pristope, kaj so na svoji razvojni poti izgubili, da bi resnično lahko dosegali ravnovesje in zdravje generacij modernih otrok, staršem pa dajejo za zgled proaktivno skrb za zdravje otrok. (Foto: Shutterstock)

Richard Moskovitz, dr. med., zdravnik homeopat: »Noben razumen človek ne bi resno gojil ideje, da bi bili bolj zdravi, če bi lahko nekako, eno po eno, izkoreninili vse bolezni tega sveta, od ošpic do otroške paralize in naprej, in da ob tem ne bi prišlo do izbruha drugih, verjetno še bolj resnih bolezni, ki bi hitro prevzele mesto starih. Še manj bi razumen človek predvideval, da so bolezni, ki jih je utrpel, »entitete«, nekako ločene od pacienta, ki jih preboleva, in da s pravim kemičnim ali operativnim zakramentom lahko dobesedno izpeljemo njihovo odstranitev. A naučeni smo, da moramo v te čudeže verjeti in da moramo pozabiti na starejše in preprostejše resnice, da je odgovornost za bolezen globoko zakoreninjena v naši biološki naravi in da je pojav bolezni izraz naše lastne energije, ki skuša premagati, kar pač skuša premagati, ki skuša, na kratko, ozdraviti sebe.«

Jošt Klemenc, dr. med., zdravnik homeopat: »Ljudje čedalje bolj povprašujejo po homeopatiji. Vsi slovenski homeopati imajo veliko gnečo. Resda nas je v Sloveniji še zelo malo, v tujini jih je bistveno več, saj prakticirajo komplementarno skupaj z uradno medicino. Tudi pri nas je to edina prihodnost za homeopatijo in mislim, da je le vprašanje časa, kdaj bo do tega tudi prišlo. Homeopatiji očitajo neznanstvenost, to je v Sloveniji svojevrstna posebnost – mnogo raziskav v uglednih znanstvenih revijah namreč potrjuje veliko uspehov, a o teh se pri nas ne govori.«

Nekaj povezav za raziskovanje
Slovensko homeopatsko društvo – članki http://www.shd.si/default.asp?mID=sl&pID=izbrani-clanki
Homeopatija za otroke – knjige http://www.shirleys-wellness-cafe.com/Homeopathy/C-homeo.aspx
Childhood vaccinations – a homeopathic view http://www.noambar.co.uk/assets/the_question_of_vaccination.pdf
Homeopatski pristop k zdravljenju avtizma in razstrupljanje cepiv http://www.tinussmits.com/3734/home.aspx
Knjižica Post-cepilni sindrom: diagnoza, zdravljenje, preventiva http://www.post-vaccination-syndrome.com/3924/the-post-vaccination-syndrome.aspx

Ajurveda

Ayus pomeni Življenje, Veda pomeni Znanost/Vedenje. Ajurveda je veda o življenju, o umetnosti dolgoživosti in zdravega življenja. Je najstarejši in najbolj celovit zdravstveni sistem, ki ga danes pozna svet. Ustni viri segajo 7.000 let v zgodovino, pisni pa v 5.000 let stare Vede. Ajurveda je »mati vseh zdravljenj«, saj iz nje izhajajo skoraj vse vzhodne prakse zdravljenja, pa tudi starogrška praksa, ki jo je izvajal Hipokrat in je temelj Zahodne medicine. Za očeta ajurvede veljata rishi Charaka in rishi Sushruta, avtorja temeljnih knjig Charaka Samhita in Susruta Samhita. Prva obsega vse veje interne medicine (ginekologija, pediatrija, geriatrija in vsa bolezenska stanja oz. neravnovesja), v drugi pa je opisana ajurvedska kirurgija (ki vsebuje tudi del marmaterapije oz. ajurvedske akupresure); zanimivo je, da se v sodobni kirurgiji še vedno uporabljajo podobni instrumenti kot v stari ajurvedski kirurgiji.

Ajurveda ni pasivna terapija, pač pa od posameznika zahteva, da prevzame odgovornost za svoje življenje: za svojo prehrano, dnevno in sezonsko rutino ter odnose, kar sodi med ukrepe za preprečevanje bolezni, samozdravljenje, celovitost in rast. Je holistični sistem zdravljenja, na pacienta gleda celostno na notranji ravni (telo, um in duša so neločljivo povezani in vplivajo drug na drugega), nato pa še v odnosu do okolja in sprememb v njem (npr. klima, vplivi letnih časov, vremena, načina življenja, socialnega okolja, prehrane). Pri tem si pomaga tudi z zdravilnimi zelišči, barvno in masažno terapijo, akupresuro, akupunkturo, aromaterapijo, vastu, detoksifikacijskimi terapijami, ajurvedsko astrologijo, jogo in subtilno ajurvedo z uporabo zvočnih vibracij oz. manter. Cilj je preprečiti bolezni (preventivno delovanje) s preprostimi preventivnimi ukrepi, ki jih vgradimo v življenjski slog in tako ohranjamo ravnovesje/homeostazo. Ob bolezni si s kurativnim delovanjem prizadeva pacietnu povrniti ravnovesje. Ker gre za znanost o samozdravljenju (ki ga vodi ajurvedski zdravnik) in za ohranjanje stika z notranjim jazom, jo je treba jemati tudi kot spiritualno zdravljenje.

Ajurvedski zdravnik se ne loteva zdravljenja bolezni, pač pa neravnovesja, povezanega z boleznijo. Bolezni praviloma ne poimenuje, opiše pa neravnovesje med tremi temeljnimi življenjskimi silami - došami. Kako so izražene doše, človek prinese na svet kot lastno prebavno/presnovno konstitucijo, ki obstaja na telesni, mentalni in duševni ravni. Ko se človekovo dinamično ravnovesje podre zaradi notranjih (čustva, miselni vzorci) ali zunanjih razlogov (vreme, klima, prehrana, vplivi okolja), nastopi bolezen. Ajurveda pozna šest stopenj manifestacije neravnovesja oz. bolezni. Prve štiri se še ne kažejo kot telesne težave, a jih izkušen ajurvedski zdravnik zazna na zapestnem utripu pacienta, s čimer pregleduje delovanje dvanajstih notranjih organov. Tehnološko zelo razvita alopatska (konvencionalna) diagnostika zaznava šele peto in šesto stopnjo bolezni, ki po ajurvedi v veliki večini korenini v vzorcih uma in se nato razvije v telesno manifestacijo bolezni v pomenu zahodne medicine. Bolezni se glede na presnovni tip zdravijo na različne načine in bolezen z istim imenom pri različnih ljudeh v ajurvedi dobi drugačno terapijo ali zdravilo. V ZDA in nekaterih zahodnoevropskih državah je ajurveda vključena v sistem zdravstvenega zavarovanja, ajurvedski zdravnik pa eden od zdravstvenih profesionalcev, ki ga je mogoče izbrati kot osebnega zdravnika.

Kot vse holistične medicine poudarja, da so okužbe lahko vir bolezni, toda vzrok je okolje v telesu, ne le okolje zunaj njega. Zdravljenje je v ajurvedi je v 90 odstotkih odvisno od pravilne prehrane, ki se med ljudmi razlikuje glede na prebavno/presnovno konstitucijo. Osnovni tipi so trije: vata, pitta in kapha, ki se v naravi redko izrazijo v čisti obliki. Najpogosteje gre za mešanico tipov, kar ajurvedski zdravnik ugotavlja z ajurvedskim vprašalnikom in pulzno diagnostiko, ki daje zelo natančne rezultate. Glavni obroki morajo biti v času najvišjega prebavnega ognja. Nekatera živila so posebej blagodejna za določen tip in kot medij za uživanje zeliščnih zdravil (npr. prečiščeno maslo ghee, naravni med). Prehrana se prilagaja letnim časom. Glede na prebavno/presnovni tip ajurvedski zdravnik priporoči vrsto rekreacije, dnevno rutino, uporabo zdravilnih olj za samomasažo, dihalne vaje in meditacijske prakse, šele nato po potrebi uporabi zeliščna zdravila. Dobra prebava in presnova (agni) sta temelj zdravja in vsak tip ima svoje prebavne šibkosti (oz. kombinacije šibkosti), ki jim mora prilagoditi prehrano, da ohrani zdrav prebavni ogenj (to so npr. prebavni encimi, želodčna kislina) in zaužito hrano presnovi vse do celične ravni. Prebavni ostanki se nalagajo na šibkih mestih telesa in delujejo kot toksini, ki povzročajo neravnovesja oz. bolezni. Z izbiro primerne hrane za posamezno došo oz. kombinacijo doš bistveno zmanjšamo količino neprebavljene hrane (ama). Ingver in ghee sta pomembna pripomočka za uravnavanje ognja. Ajurveda priporoča redno uporabo začimb, ki jih izbira glede na došo in aktualna neravnovesja, s čimer hrano lažje v celoti prebavimo. Osebna konstitucija oz. konstitucijska kombinacija doš je nagnjena h kopičenju različnih toksinov in prebavnih ostankov; kapha sluzi (zelo pogosto pri otrocih do 12 let, ker so v kapha obdobju), pitta vročine in vata izsušenosti. Za vsako došo obstaja sezonsko obdobje, ko je pripravljena na izločanje in čiščenje (pančakarmo). Čistilno obdobje kapha doše je npr. zgodnja pomlad (ko se otopli), pitta doše pa jesen. Doše so povezane tudi s kopičenjem »nepresnovljenih« čustev: vata kopiči strah, pitta jezo in kapha posesivnost. Dnevna rutina za umirjanje vate je vsakodnevna oljna samomasaža (abhyanga).

Ajurveda prakticira lasten način krepitve imunskega sistema otrok, Suvarna prashan sanskar, ki se ga navaja kot ajurvedsko cepljenje. Je eden od 16 temeljnih ritualov, povezanih z otroškim zdravjem. Dojenčki v zgodnji starosti, malčki in tudi starejši otroci (do 16 let) za preprečevanje bolezni prejmejo več odmerkov posebej pripravljene imunske substance (v njej so zlati pepel, kuhano maslo ghee, izvlečki določenih zelišč, med) v tekočem ali delno strjenem stanju. Po izkušnjah Ajurvede ta praksa poveča moč imunskega sistema in odpornost proti običajnim okužbam, zaradi česar prepreči, da bi otroci pogosto zbolevali, ima pa tudi številne druge učinke: poveča fizično moč in psihično aktivnost otrok, redne doze vplivajo na izboljšan intelekt in spomin, zboljšanje apetita in prebavnega ognja. S to metodo otrok »razvije močne obrambne mehanizme, ki delujejo kot ščit pred boleznimi in tegobami, ki se pojavijo zaradi menjave vremenskih obdobij, in drugimi vrstami okužb. Telesu pomaga, da se ob kakršnikoli bolezni hitro pozdravi. Varuje pred alergijami in obolenji, ki se pojavljajo v fazi izraščanja zob. Na splošno so otroci, ki dobivajo Suvarna prashan sanskar po svoji fizični in umski razvitosti prepoznavno bolj zdravi od drugih otrok.«

John Douillard, ameriški zdravnik, oče šestih otrok, se je na potovanju po Indiji seznanil z ajurvedo, kar po telefonu je zaprl svojo prakso in ostal tam tako dolgo, da se je temeljito izobrazil. Po 18 letih prakticiranja naravne medicine pri otrocih je napisal poljuden priročnik za starše, v katerem piše: »Med podiplomskim študijem ajurvedske medicine sem se zavedel, da je to, kar spoznavam v okviru pet tisoč let starega medicinskega sistema, v osnovi natanko to, kar je Amerika v svoji medicinski tradiciji izgubila. V 40. letih, pred splošno uporabo antibiotikov, so starši svoje otroke še vzgajali proaktivno. Niso čakali, da otroci zbolijo – zdravili so jih dnevno, ko so bili zdravi, to je bil del običajne dnevne rutine. Narava jim je zagotavljala zdravila. Še danes 80 odstotkov farmacevtskih zdravil izvira iz naravnih substanc ali pa so njihova kopija.«

Vaidyar R. M. Nanal, ajurvedski zdravnik: »Indija je danes povsem odvisna od Zahodne biomedicinske znanosti, posebej na področju cepljenja oz. varovanja pred nalezljivimi boleznimi, toda kljub agresivnim programom množičnega cepljenja ni sposobna zaustaviti smrti in hudih obolenj med prebivalstvom. Zastaviti želim vprašanje, zakaj smo šele zdaj na točki, ko bi morali raziskati in izkoristiti preventivne metode, ki nam jih daje naša bogata medicinska dediščina ajurvede? Naša pravica je uporabiti ajurvedo, ko gre za izgrajevanje imunosti posameznikovega telesa, kajti ajurveda ima prepoznavno prednost pred modernim pristopom, utemeljenem na cepljenju.«

Nekaj povezav za raziskovanje
O ajurvedi: http://www.ayurveda.si/o-ajurvedi/osnovni-principi-ajurvede
Poljudni priročnik o osnovah ajurvede: http://www.cangura.com/zalozba-gnostica-ajuverda-popolni-vodnik-po-domaci-lekarni.php
Preprosti nasveti za zdravje otrok http://www.bluelotusayurveda.com/herbs_children_art.html
Preventiva in zdravljenje mater in otrok v ajurvedi: http://rroij.com/jmhs/index.php/jmhs/article/viewFile/RRJMHS22/pdf
Preventiva, cepljenje in ajurveda: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC3336341/pdf/ASL-28-55.pdf
Pediatrija in ajurveda: astma in alergije pri otrocih: http://ndnr.com/web-articles/pediatrics/pediatrics-and-ayurveda-treatment-and-prevention-of-asthma-and-allergies-in-children/
Ajurvedska imunizacija otrok: http://www.ayurvedalive.in/suvarna-prashan-sanskar-ayurveda-immunization-for-children , http://www.jpsionline.com/admin/php/uploads/179_pdf.pdf
Knjiga o pomenu zelišč in začimb: http://www.orbis.si/index.php?3090&backPID=3090&tt_products=9095
Priročnik Ajurvedska kuhinja za samozdravljenje:
http://www.zdravozivljenje.eu/sl/Ayurveda/Nova_Knjiga_Ajurvedska_kuhinja_za_samozdravljenje/
Priročnik Ajurvedska kuhinja za zahodnjake:
http://books.google.si/books?id=MOioBDj__o8C&printsec=frontcover&dq=inauthor:%22Amadea+
Morningstar%22&hl=sl&sa=X&ei=vfCwUbDlKMnotQby24G4Ag&ved=0CDkQ6AEwAQ#v=onepage&q&f=false.

Priročnik o primernosti hrane za posamezne presnovne tipe (doše): http://books.google.si/books?id=pph_vnANEZYC&dq=ayurvedic+cockbook&hl=sl&sa=X&ei=DvGwUZTCAYiYtQb-jIDIBw&sqi=2&ved=0CC8Q6AEwAA
Ajurvedska masaža http://www.sanatansociety.com/hinduism_books/hb_ayurvedic_massage.htm