O cepivih

O cepivih - povzetek |  Zgodovina nalezljivih bolezni |  Čredna imunost |  Varnost cepiv |  Sestavine cepiv  |  Stranski učinki cepiv

Zgodovina nalezljivih bolezni

Cepiva naj bi izkoreninila smrtno nevarne otroške bolezni. Znanstvenih dokazov za to trditev nikoli ne vidimo. Zgodovinske statistike kažejo nasprotno, da cepiva niso izkoreninila ničesar.

Statistika pojavnosti in smrtnosti

Pediater dr. Robert Mendelsohn v knjigi How to Raise a Healthy Child in Spite of Your Doctor piše: "Ne obstaja noben prepričljiv znanstveni dokaz, da bi zasluge za izkoreninjenje katerekoli otroške bolezni lahko pripisali množičnemu cepljenju." Podobnih zapisov zdravnikov je veliko. "Nalezljive bolezni so bile v zatonu že več kot stoletje, preden se je začelo množično cepljenje. Cepljenje ne more biti razlog, da so bile omenjene bolezni v zatonu. Oglejte si grafe in videli boste, kako brez koristi je bilo cepljenje v resnici. Kljub temu se nenadzorovano nadaljuje mitologija, da so cepiva rešila vse ljudi," pravi zdravnik prof. dr. Keith Scott-Mumby. "Statistika ne daje nobenega prepričljivega dokaza, da je cepljenje znižalo smrtnost za katerokoli bolezen, kakršna so npr. ošpice. Kje je torej korist? Smrtnost ošpic je upadla za 99,4 odstotka že pred uvedbo množičnega cepljenja!" navaja Scott-Mumby. "Do 90 odstotkov celotnega upada smrtnosti otrok med letoma 1860-1965 zaradi oslovskega kašlja, škrlatinke, davice in ošpic se je zgodilo pred uvedbo cepljenja in antibiotikov," navaja zdravnik Archie Kalokerinos.

Primerjajmo serije podatkov o incidenci (pojavnosti) in mortaliteti (smrtnosti) otroških nalezljivih bolezni skozi eno do dve stoletji. Predstavimo celovite grafične prikaze, kako so cepiva vplivala na pojavnost in smrtnost nalezljivih bolezni, pa tudi (ker je s statistiko precej lahko manipulirati), kako se s prikazom omejenih serij izkrivljajo zgodovinska dejstva.

Graf 1 o pojavnosti ošpic v ameriški zvezni državi Michigan naj bi na prvi pogled dokazoval, da je uvedba cepiva proti ošpicam strmoglavila pojavnost ošpic skoraj na ničlo. Ker so v tej državi cepili le majhne otroke, je dosežek videti odličen. Podobne grafe objavljajo v drugih predelih sveta. Povsod je videti enako: da je uvedba cepiva porazila ošpice. Prikazano je, kako je padalo število primerov ošpic (povprečje/average number) od 1955 do 1989. Leta 1963 so uvedli množično cepljenje (označeno s črtico).

Zdravstvene oblasti države Michigan so pripomnile, da so graf naredili na osnovi poročanja o pojavnosti (incidenci) bolezni s strani lokalnih zdravstvenih ustanov in da je frekvenca pojavnosti, ki so jo sporočale te ustanove, zelo različna ter podatki niso natančni, čeprav najverjetneje odražajo stanje pojavnosti bolezni. Podobno so iz drugih delov sveta poročali, da grafi incidence niso nujno natančni, saj jih niso klinično preverjali z iskanjem virusa ošpic, ampak je diagnozo postavljal zdravnik glede na zunanje znake in opažanja bolnika.

Graf 2: Pojavnost ošpic v ZDA pred in po uvedbi cepiva

Drugi graf nas »nazorno informira«, da naj bi cepivo skoraj izkoreninilo to bolezen v ZDA. Ošpice so, kot je videti tu, še razsajale od 1950 do 1963, dokler jih ni pregnalo cepivo, s katerim so leta 1963 začeli cepiti majhne otroke. Na levi je število primerov v tisočih, spodaj čas, v katerem so spremljali pojavnost (incidenco). S puščico je označen začetek cepljenja.

Poglejmo, kako argumentirajo podatke, strokovnjaki, ki dokazujejo nasprotno – da cepljenje ni vplivalo na ošpice. Tretji graf zajema podatke o smrtnostipri otrocih pod 15 leti v Angliji in Walesu. Dostopna zgodovinska statistika pokaže povsem drugo sliko, da je bila ob uvedbi cepiva, gledano dolgoročno, smrtnost tako rekoč že na ničli.Vidimo, da je bolezen v opazovanem dolgem obdobju 120-letne statistike smrtnosti ošpic v Angliji in Walesu, še kosila v drugi polovici 19. in v začetku 20. stol, že po prvi svetovni vojni pa strmo upade.

Množično cepljenje so v Angliji in Walesu uvedli leta 1968, kot kaže puščica, kar je bistveno kasneje od let, ko so ošpice ševeljale za hudo in smrtonosno otroško bolezen. Število smrti zaradi ošpic so začeli meriti leta 1850 in zaključili malo po uvedbi cepljenja, leta 1970.

Dolžina obdobja je ključna statistična kategorija. Tudi tu bi lahko, če bi imeli interes, opazovali le kratko obdobje od leta 1950 dalje (poglejte, kje se začne leto 1950 na grafu 3). Pomislite, kako bi bilo videti to kratko obdobje brez spremljajočih dolgoročnih zgodovinskih statistik in kako zlahka in neobremenjeno bi si vsa nihanja, ki so blizu spodnje osi in na katere lahko vpliva vrsta dejavnikov, razlagali v skladu s svojimi posebnimi interesi.

Tudi graf 4 primerja upadanje števila smrti zaradi ošpic med ZDA in Veliko Britanijo. Dolgoročni trend je isti, smrtnost je od 1910 do uvedbe cepiva 1963 upadla za 95 odstotkov.

Ugotovimo lahko še, da smrtnost zaradi ošpic pred uvedbo cepiva, v 40. in 50. letih prejšnjega stoletja, še zdaleč ni bila visoka ali najvišja v zgodovini, ampak se je dotlej že zelo umirila.

Razlika med pomenom prvih dveh in drugih dveh grafov je torej časovno obdobje, ki so ga iz serij zgodovinskih podatkov zajeli analitiki. Pozorni bodimo, da prva dva prikazujeta indicenco (pojavnost), druga dva pa mortaliteto (umrljivost) zaradi ošpic. Imunologi, ki trdijo, da je cepivo nujno in ključno za izkoreninjenje ošpic, bodo, ko jim pokažemo graf 3 (skoraj 100-odstotni upad smrtnosti že pred pojavom cepiva) v svoj bran zatrjevali, da smrtnost ni edini problem nalezljivih bolezni, proti katerim cepijo, ampak da je prebolevanje bolezni dolgotrajno in drago ter da te bolezni pri posameznikih puščajo zdravstvene posledice. Zdravnikom, ki na podlagi podatkov opozarjajo na nepomembno vlogo cepiva, doktrina očita, da smrtnost (število umrlih zaradi nalezljive bolezni) mešajo z incidenco (številom obolelih za nalezljivo boleznijo). Zagovorniki cepljenja skoraj vedno uporabljajo grafe incidence (zanje že primeri bolezni pomenijo alarm in tveganje smrti). Zdravniki, ki opozarjajo na nekoristnost cepiv, pa prikazujejo grafe mortalitete (s čimer izpostavijo tudi moč/blagost bolezni in njene zaščitne učinke v prihodnosti; npr. prebolevanje ošpic zmanjša tveganje za obolenja možganov v starosti). Praviloma grafi incidence prikazujejo zelo kratka obdobja, kot smo prikazali v prvih dveh, grafi mortalitete pa zelo dolga obdobja. Zelo verjetno je, da podatki incidence nalezljivih bolezni za tako dolga obdobja (več stoletij) niti ne obstajajo, saj je bila v zgodovini človeštva smrtnost vedno večji problem kot pojavnost bolezni sama po sebi. Če pa merjenje pojavnosti obstaja na tako dolgi rok, pa bi zagovorniki nujnosti in koristnosti cepljenja morali pokazati tudi take grafe, ali pa bi jim lahko očitali hudo manipulacijo s podatki.

Obstaja dvojni graf, ki vključuje tako incidenco kot mortaliteto ošpic, a ne za dolgo obdobje.

Čeprav so podatki omejeni, razberemo, da se pojavnost in smrtnost gibljeta skoraj sinhrono, kar je ključna ugotovitev! Če se je torej bistveno zmanjšala pojavnost ošpic, se je s tem izjemno nizko spustila tudi smrtnost. To lahko pomeni, da bi se pojavnost in smrtnost enako zniževali tudi brez uporabe cepiva. To lahko pomeni tudi, da pojavnosti ošpic ni treba spraviti na ničlo, da bi se skoraj povsem znebili tudi smrtnosti. (Popolnoma se smrtnosti najbrž nikdar ne bo mogoče znebiti, med drugim zaradi vprašljive učinkovitosti cepiva, zaradi obolevanja cepljenih, ki prek cepiva postanejo nosilci virusa ošpic, in ker posledice bolezni lahko povzroča tudi cepivo, neredko v hujši, sicer slabše prepoznavni, a kronični obliki). Uradna doktrina to prikrije in kljub nizki pojavnosti nenehno svari pred nevarnostjo visoke smrtnosti. Zgodovinski podatki tega ne potrjujejo. Razumljivo je, da je v grafu incidenca višje od mortalitete, saj bi ob izenačenosti krivulj vsi ljudje, oboleli za ošpicami, umrli. Opozorimo, da so prikazana nihanja smrtnosti zaradi zelo kratkega obdobja videti večja in nevarnejša, kot bi bila videti v statistično pravilnem dolgoročnem grafu, torej gre spet za navidezno manipulacijo s podatki. Imunologi raje uporabijo grafe incidence, ker bi z grafi mortalitete stežka kaj smiselnega dokazali – mortaliteta se v celotnem opazovanem obdobju, kot vidimo, giba okoli ničle (v letih pred in po uvedbi cepiva). Da tako prikazovanje z vidika statistične stroke velja za manipulacijo, jih ne zmoti.

Tudi graf 6 prikazuje primerjavo med incidenco in mortaliteto v ZDA, tokrat pri obeh opazujemo enako (kratko) obdobje minulih desetletij. V bran uradni doktrini, ki poudarja potrebnost cepljenja, ga je objavil bloger, ki trdi, da učinkovitost cepiv kažejo zgolj grafi incidence, med tem ko naj bi bili grafi mortalitete sporni. Jasno lahko vidimo, da je taka teza nesmiselna, saj sta incidenca in mortaliteta tudi v kratkem obdobju 55 let upadali sinhrono. Avtor pa ni objavil grafa incidence za dovolj dolgo obdobje, da bi ga lahko primerjali z dolgoročnim grafom mortalitete, ki smo ga že prikazovali.

Manjšega od obeh primerjajmo še z grafom 7, ki prikazuje mortaliteto za daljše obdobje. Vidimo, kako visoko bi se povzpela krivulja, če bi šli nazaj v zgodovino, od leta 1940 proti letu 1900. Na levi strani grafa 7 je označeno število primerov na sto tisoč prebivalcev. Tudi te številke zgovorno pričajo o možnostih hudih manipulacij s podatki.

Izjemno zanimiv in pomemben je naslednji prikaz mortalitete ošpic v Angliji in Walesu, saj gre za zelo dolgo opazovano obdobje od 1838. Množično cepljenje proti ošpicam so uvedli 1968. Bolj kot se obdobje daljša, bolj osupljivo drugačen je rezultat statističnih primerjav!

Iz grafa 8 vidimo, da uvedba množičnega cepljenja proti ošpicam v Angliji in Walesu ni niti malo vplivala na zmanjšanje smrtnih primerov zaradi ošpic. Kaj pa na pojavnost ošpic? Tega ne moremo reči zagotovo. Zagovorniki uradne doktrine (npr. na blogu tukaj) imajo prav, da gre za dve različni stvari, kot smo že pojasnili, toda nikoli jim ni uspelo dokazati trditve, da je cepljenje proti ošpicam zmanjšalo pojavnost in smrtnost bolezni. Če bi namreč hoteli dokazati učinkovitost cepiva, bi morali pokazati podatke o pojavnosti ošpic vsaj za eno stoletje in z njimi potrditi, da je sama po sebi upadala samo smrtnost zaradi bolezni, med tem ko pojavnost ni upadala v podobnem tempu. Že na primerih zgoraj (grafa 5 in 6) smo videli, da bi bil to klavrn poskus, saj sta incidenca in mortaliteta upadali skoraj sinhrono že v kratkem obdobju.

Več o pravilih interpretacije grafičnih prikazov, ali cepiva delujejo ali ne delujejo, si lahko preberete tudi v tej razpravi. Članek postreže z dobro argumentacijo, vendar bodite pozorni na kakovost vhodnih podatkov, ki so diskutabilni. Tudi ta avtor argumentacijo gradi na podlagi podatkov, ki jih navajajo zagovorniki cepljenja, in ne pozna oz. ne upošteva argumentov nasprotne strani, ki opozarja, da so ti podatki tendenciozni in da zagovorniki cepljenja vedno izberejo podatke, ki jim delno pritrjujejo, povsem pa zanemarijo podatke, ki porušijo hipoteze o učinkovitosti cepiv. V razpravo o učinkovitosti cepiv na podlagi grafov incidencein mortalitete se lahko poglobite še tukaj. Pozoren bralec lahko vidi, da argumentacije na spletu včasih pišejo zagovorniki, včasih nasprotniki teorije, da so cepiva izkoreninila nalezljive bolezni, zaradi česar se spreminjajo tako predpostavke kot podatki.

Tu argumentacija še ni končana. Manjka še ključna primerjava: gibanje podatkov o pojavnosti in smrtnosti tistih nalezljivih bolezni, za katere množičnega cepljenja ni bilo. Za stroko, ki trdi, da so cepiva odpravila nalezljive bolezni, so ti podatki nekakšna vrnitev v resničnost.

Dve nekoč nevarni in pogosti nalezljivi bolezni nista kosili med prebivalstvom vseh celin, tifusna vročica in škrlatinka. Podobno kot ošpice sta skoraj izginili iz zdravstvenih statistik, a vendar škrlatinka, recimo, ne povsem. Oglejmo si grafa umrljivostv Avstraliji v 20. stoletju.

¸

Graf 9: Umrljivost zaradi tifusne vročice v Avstraliji; Vir: Data - OfficialYearBooksoftheCommonwealthofAustralia, v Greg Beattie: Vaccination A Parent's Dilemma

Graf 10: Umrljivost zaradi škrlatinke v Avstraliji; Vir: Data - OfficialYearBooksoftheCommonwealthofAustralia, v Greg Beattie: Vaccination A Parent's Dilemma

Če bi proti boleznima danes cepili, bi podobno, kot si uradna doktrina pripisuje zasluge za odpravo ošpic, navedena grafa prikazovala uspeh cepiv pri izkoreninjenju bolezni. Čeprav proti nobeni od obeh bolezni nikoli ni bilo množičnega cepljenja, sta obe marginalizirani.

Naslednji, graf 11, prikazuje upad smrtnosti zaradi tifusne vročice in tuberkoloze v ZDA. Tudi ti dve bolezni bi lahko pregnala cepiva, a jih (žal?) ZDA niso nikoli množično uporabile.

Graf 11: Upad smrtnosti zaradi tuberkuloze in tifusne vročice

Graf 12 prikazuje učinkovitost cepiva proti oslovskemu kašlju, ki ga uporabljajo v Nigeriji. Pogosto slišimo, da v tretjem svetu kosijo nalezljive bolezni zaradi pomanjkanja cepiv. Na grafu vidimo, da nalezljive bolezni kosijo kljub cepivom, za katerega zbirajo denar bogate dobrodelne organizacije. Uvedba cepiva proti oslovskemu kašlju je označena s puščico. Graf prikazuje zelo zelo kratko obdobje.

Cepivo proti oslovskemu kašlju že kakšno desetletje in pol doživlja neuspehe tudi v Sloveniji. Epidemiologi Inštituta za varovanje zdravja o tem obveščajo tujino oz. mrežo proizvajalcev, slovenski državljani, ki iz javnih sredstev financirajo neučinkovito cepivo proti oslovskemu kašlju, pa o tem niso obveščeni. Tukajberemo, da so leta 2004 obolevali popolnoma cepljeni otroci, ki so cepivo prejeli pred enim letom. Izbruhi v popolnoma precepljenih šolskih okoljih niso nobena redkost, a medijih o njih le redko poročajo.

Naslednji graf kaže upad smrtnosti za škrlatinko v Angliji in ZDA. Prav tako kot davica, proti kateri so v 40. letih prejšnjega stoletja uvedli množično cepljenje, je škrlatinka, proti kateri ni bilo nikoli množičnega cepljenja, v 50. letih prenehala beležiti smrtne žrtve, skladno s tem pa je upadla tudi njena incidenca. Za obe nalezljivi bolezni še danes velja, da nista izkoreninjeni, občasno se še pojavljata, ne da bi povzročili večjo javnozdravstveno škodo.

Nekateri strokovnjaki menijo, da bi davica izginila prej, če ne bi ponekod uvedli obveznega cepljenja dojenčkov. V cepljenih populacijah prihaja do izbruhov davice tudi med odraslimi. Ob občasnih izbruhih se izkaže, da cepljeni niso imuni. Leta 1969 je davica izbruhnila v Chicagu in po uradnih statistikah je bilo 25odstotkov obolelih cepljenih po programu, 18 odstotkov delno cepljenih in 12 odstotkov delno cepljenih z dovolj protiteles, ki bi jih morala ščititi pred davico (WendyLydall po Moskowitz, R., Immunizations: Theotherside. Mothering, 1984, 33-38). Po podatkih Wendy Lydall v knjigi Raising a vaccine free child (str. 71), je Madžarska uvedla obvezno cepljenje proti davici leta 1938. Incidenca davice je nato v dveh letih porasla za 35 odstotkov. Leta 1938 je 58 britanskih zdravnikov s podpisovanjem peticije protestiralo proti prisilnemu cepljenju, kot argument so navajali popolno izginotje davice na Švedskem, ne da bi tam uvedli cepljenje. Prav tako so leta 1940 (po odloku dr. Fricka) uvedli prisilno množično cepljenje proti davici v Nemčiji. Leta 1945 je Nemčija veljala za žarišče davice v Evropi – iz 40.000 primerov se je incidenca po uvedbi cepljenja dvignila na 250.000.

Za še več podobnih grafičnih prikazov si oglejte povezavo Cepiva nas niso rešila – Dve stoletji uradnih statistik in znanstveno monografijo Ideološki konstrukti o cepljenju.

Poleg zgodovinskih statistik so pomembna tudi z njimi povezana dejstva in dogodki glede pojavnosti nalezljivih bolezni.

V ZDA na primer niso nikoli množično cepili proti tuberkulozi, pa tuberkuloza ne predstavlja večjega zdravstvenega problema kot v Sloveniji, kjer smo množično cepljenje novorojenčkov (z dokazano neučinkovitim cepivom) izvajali vse do leta 2005.

Na Švedskem so cepljenje proti oslovskemu kašlju opustili konec 70. let prejšnjega stoletja, ker so ugotovili, da je to cepivo popolnoma neučinkovito. Po 20 letih so cepljenje ponovno uvedli. Oslovski kašelj kljub temu tam ne pomeni večjega zdravstvenega problema kot v Sloveniji, kjer je cepljenje obvezno še iz časa socializma in zaradi vztrajanja pri prisilnih praksah dosegamo okoli 95-odstotno precepljenost otrok. Izbruhi oslovskega kašlja se pojavljajo po vsem svetu teritorialno povsem naključno in na redni interval 44 mesecev.

Incidenca mnogih bolezni, proti katerim so začeli množično cepiti, se je pogosto zmanjšala tudi zato, ker so bolezni, ko so za njimi zboleli cepljeni, preimenovali v nekaj drugega. Tako so otroško paralizo preimenovali v aseptični meningitis, transverznimielitis, Gullian-Barrejev sindrom, oslovski kašelj neredko zajamejo v diagnoze laringitisa, davico kot bakterijski traheitis ipd. O tem si lahko več preberete v članku Englandove in v članku, ki ga je o vprašljivosti izkoreninjenja otroške paralize v znanstveni reviji BritishMedicalJournal objavila dr. Viera Scheibner.

Vsi ti podatki postavljajo trditev, da so cepiva malodane izkoreninila nalezljive bolezni, v povsem drugačno luč. Ne le, da zgodovinska uradna statistika takih navedb ne podpira, nasprotno, statistika (če z njo ne manipuliramo) kaže, da cepiva niso imela vpliva na upadanje nalezljivih bolezni in na njihovo smrtnost, ter nakazuje, da so v primerih cepiv z živimi povzročitelji incidenco teh bolezni pogosto celo povečala.