Študije o cepivih - druga stran zgodbe

V javno dostopnih bazah znanstvenih revij najdete veliko študij o vplivih cepiv, ki prikazujejo njihovo drugo, problematično plat delovanja. Medicinski strokovnjaki te probleme poznajo, o njih razpravljajo in jih raziskujejo. Čeprav je večina študij dostopnih z gesli oz. proti plačilu, jih je precej tudi odprtih za splošno javnost. Na spodnjem seznamu povzemamo prek sto odprtih študij.

Študij je zelo veliko, zato smo jih razdelili v kategorije. Posamezna študija se lahko pojavi v več kot eni kategoriji. Lahko pa si naenkrat ogledate tudi vse študije, ki smo jih zaenkrat zbrali.

Vse študije |  Želite raziskovati več?
Alergije |  Aluminij |  Artritis (juvenilni) |  Avtizem |  Avtoimunska obolenja |  Črevesna obolenja |  Črne koze |  Encefalitis |  Epilepsija, konvulzije |  Gluhost |  Gripa |  Guillain-Barre |  Hepatitis B |  HPV |  Izbruhi bol. med cepljenimi |  Krvna obolenja |  Meningitis |  MMR |  Mumps |  Narkolepsija |  Nevrološka obolenja |  Norice |  Oslovski kašelj |  Ošpice |  Otroška paraliza (polio) |  Pnevmokok |  Prenos prek cepiva |  Rdečke |  Rotavirus |  Sindrom smrti v zibki (SIDS) |  Sindrom stresanja dojenčka (SBS) |  Smrt |  Srčna obolenja |  Steklina |  Toksičnost |  Transverzni mielitis |  Tuberkuloza (BCG) |  Živa cepiva |  Živo srebro

Alergije

Aluminij v cepivih, dolgotrajne alergije:

Unexpectedly High Incidence of Persistent Itching Nodules and Delayed Hypersensitivity to Aluminium in Children After the Use of Adsorbed Vaccines from a Single Manufacturer (2003)
Študija navaja nepričakovano število hudih kožnih reakcij in alergij po cepljenju otrok z enim od cepiv proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju (DTaP), ki vsebuje tudi aluminijev adjuvant. Kot vzrok večletnega hudega srbenja so pri teh otrocih odkrili senzibilizacijo z aluminijem v povezavi s cepljenjem in posledično pojav kontaktne alergije na vsakršni aluminij, ne le na aluminij v cepivih.

Živa cepiva, nevarni vplivi na alergije in mutacije človeškega genoma:

Live bacterial vaccines – a review and identification of potential hazards (2006)
Živa cepiva, kakršni sta cepivi z bakterijo salmonele in kolere, lahko posnemajo naravno okužbo, doziranje oslabljenega cepiva pa je lahko oralno. Pri tem, pojasnjuje študija, obstajajo določena tveganja. Eno tveganje je že to, da gre za t. i. rekombinantna oz. gensko spremenjena cepiva, ki jih s cepljenjem nato izpustimo v naravno okolje, zato so taka cepiva vsebina vročih razprav o nevarnosti gensko spremenjenih organizmov. V članku je zajet pregled živih bakterijskih cepiv in opisan razvoj novih živih cepiv. Navedeni so pomisleki v zvezi z varnostjo teh cepiv, npr. zagon avtoimunskih bolezni, kot je artritis, primeri smrti, kakršne so živi sevi cepilnega virusa povzročili med živalmi, opisana je tudi nevarnost, da se bo v cepivu vsebovana DNA vgradila v genom cepljene osebe, kjer bo lahko povzročila trajne genske mutacije in rakava obolenja. Nevarnost uporabe tovrstnih živih cepiv je tudi ta, da lahko pride do poškodb črevesne sluznice in do potenciranja prehranskih alergij pri cepljenih osebah.

Aluminij

Toksičnost aluminija v otroških cepivih:

Mechanisms of Aluminum Adjuvant Toxicity and Autoimmunity in Pediatric Populations (2012)
Raziskava ugotavlja, da je naraščajoča zaskrbljenost nad trenutnimi praksami cepljenja otrok upravičena in poziva k strogi analizi resnih stranskih učinkov in posledic, ki nastanejo zaradi toksičnosti spodbujevalcev/adjuvantov v cepivih, kakršen je nevrološko nevaren aluminij. Tovrstni vplivi, ugotavlja študija, lahko vodijo v trajne pogubne spremembe razvoja in zdravja možganov in imunskega sistema otrok.

Aluminijev adjuvant in sindrom kronične utrujenosti po cepljenju:

A role for the body burden of aluminium in vaccine-associated macrophagic myofasciitis and chronic fatigue syndrome (2008)
Študija opisuje hud sindrom kronične utrujenosti in bolečin, ki se pojavlja v povezavi s cepljenjem pri posamezniku s prekomerno obremenjenostjo z aluminijem. Osvetljuje nevarnost aluminijevih adjuvantov v cepivih in delovanje mehanizma, prek katerega lahko adjuvanti sprožijo vrsto imunoloških dogodkov, vse do nastanka avtoimunskih bolezni.

Aluminij v cepivih, dolgotrajne alergije:

Unexpectedly High Incidence of Persistent Itching Nodules and Delayed Hypersensitivity to Aluminium in Children After the Use of Adsorbed Vaccines from a Single Manufacturer (2003)
Študija navaja nepričakovano število hudih kožnih reakcij in alergij po cepljenju otrok z enim od cepiv proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju (DTaP), ki vsebuje tudi aluminijev adjuvant. Kot vzrok večletnega hudega srbenja so pri teh otrocih odkrili senzibilizacijo z aluminijem v povezavi s cepljenjem in posledično pojav kontaktne alergije na vsakršni aluminij, ne le na aluminij v cepivih.

Artritis (juvenilni)

Rdečke, MMR, povečano tveganje za obolenja sklepov:

Joint and limb symptoms in children after immunisation with measles, mumps, and rubella vaccine (1992)
Študija potrjuje, da je uporaba cepiva proti ošpicam, mumpsu in rdečkam (MMR) povezana s povečanim tveganjem za pojav sklepnih obolenj in bolečin v udih, predvsem pri deklicah in otrocih, mlajših od pet let, čeprav so bili najtežji primeri vendarle opaženi pri dečkih. Avtorji so na podlagi medicinske literature ocenili, da je tveganje artritisa nižje po cepivu kot po naravni okužbi z rdečkami, vendar ob upoštevanju dejstva, da je artritis po rdečkah značilen zaplet obolelih odraslih, zelo redko pa se pojavlja pri otrocih, ki so naravno preboleli rdečke. Pojavi artritisa po cepljenju so že znani, pišejo avtorji, saj so leta 1974 npr. umaknili cepivo proti rdečkam, ki je pri 10% cepljenih otrocih povzročilo artritis. Dotedanje študije kažejo na 9-14% pojavov post-cepilnega artritisa (vnetja sklepov) in na 10-41% pojavov post-cepilne artralgije (bolečin v sklepih).

Rdečke, artritis in drugi stranski učinki cepiva:

Vaccination Against Rubella of Susceptible Schoolgirls in Reading (1971)
Britanska študija analizira stranske učinke cepiva proti rdečkam pri 255 neimunih 13-letnih dekletih. Mnoge so po cepljenju proti rdečkam dobile vnetje grla, nekatera vnetje sklepov, predvsem tista, ki so imela močnejši imunski odziv (več protiteles). Izstopali sta dekleti z oteklino kolenskega sklepa. Zaplete, ugotavlja študija, je verjetno povzročilo cepivo. Pogost pojav je bila oteklost bezgavk, ki se je značilno pojavila 11. dan po cepljenju in je bila večinoma še vedno prisotna po 21 dneh, ko so študijo končali. Pojavil se je tudi cepilni izpuščaj, tipično 13-16 dni po cepljenju. Avtorji opažajo, da je delež stranskih učinkov po cepivu visok, a menijo, da je cepljenje deklet smiselno, četudi ne zagotavlja popolne varnosti pred naravno okužbo. Priporočajo testiranje deklet pred cepljenjem in ne cepljenja celotne populacije. Študija se pohvali tudi s sistemom občutljivega dnevnega beleženja simptomov po cepljenju, ki so ga na domu izvajali starši deklet. S tem so bolje merili pojavnosti stranskih učinkov v primerjavi s kliničnimi pregledi, kjer bi po mnenju avtorjev prišlo do prenizke stopnje poročanja o stranskih učinkih cepiva.

Rdečke, akutni artritis po cepivu:

Acute Arthritis Complicating Rubella Vaccination (1971)
Študija piše o obsežnem testiranju cepiva proti rdečkam (pri 11.758 otrocih), po katerem je 329 otrok dobilo bolečine in otrdelost sklepov (koleno, zapestje, komolec, gleženj idr.). Juvenilni revmatoidni artritis je povzročilo cepivo. Znano je, da rdečke povzročajo artritis predvsem pri odraslih, redko pri otrocih, in da so artritis pri odraslih pogosto opazovali tudi kot stranski učinek cepiva, prav tako pri otrocih, le da v manj primerih. V študiji je artritis po cepljenju trajal do mesec in pol, pri dveh otrocih pa so se močne bolečine s šepanjem in negibljivostjo kolena ponavljale mesečno. Poslabševanje bolezni je opisano pri dečku, ki je imel tritedensko vročino in post-cepilni izpuščaj, s testiranjem dečka so pri njem dokazali prisotnost cepilnega virusa. Avtorji primerjajo, da se ti zapleti pri naravni bolezni ne pojavijo kasneje kot 6 dni po izpuščaju, po cepivu pa lahko tudi dva meseca kasneje, ko zdravnik na cepljenje kot možni vzrok pogosto pozabi, razen če se o tem posebej ni poučil.

Avtizem

Avtizem in MMR:

MMR and Autism in Perspective: The Denmark Study (2004)
Komentar strokovno in poglobljeno razkrije, kako je znana danska študija odkrila vzročno-posledično zvezo med cepivom MMR in epidemijo avtizma, nato pa zaradi hudih kritik in pritiskov iz določenih medicinskih krogov pred javno objavo priredila rezultate študije in jih brez znanstvene podlage pojasnila v nasprotju s statističnimi dejstvi. Danska študija ugotavlja, da je v letih 1980-2002 število avtističnih otrok, starih 5-9 let, naraslo od 8 do 71 na 100.000. Večletni podatki sugerirajo časovno povezanost uvedbe MMR z rastjo avtizma na Danskem, natančneje 45% povečano tveganje pri otrocih, ki so prejeli MMR. Ko so dansko študijo predložili medicinski reviji Vaccine, je ta naletela na sovražen odziv recenzentov, med drugim ameriške agencije za nadzor nad boleznimi CDC, ki je zahtevala naknadne posege in popravke. Komentatorji pojasnijo, kakšne umetne »korekcije« so izvedli avtorji, da bi vnesli dvom in nato zatrdili, da MMR nima nič opraviti z avtizmom. Pozorni bralec študije bo ugotovil, da njen naslov (Autism and measles, mumps, and rubella vaccine: no epidemiological evidence for a causal relationship) zavaja, saj podatki iz študije jasno potrjujejo statistično značilno kopičenje primerov 6 mesecev po cepljenju s cepivom MMR, vendar je vzročno-posledična povezava zakrita in v naslovu izražrno mnenje avtorjev namesto rezultatov, dobljenih na podlagi statističnih dejstev. Kljub izdatnim poskusom »korekcij« je ta študija potrdila alarmanten trend, da je zaradi cepiva MMR prišlo do skokovitega porasta primerov avtizma pri otrocih na Danskem, trdijo komentatorji.

Avtizem in cepivo ošpice:

Detection of Measles Virus Genomic RNA in Cerebrospinal Fluid of Children with Regressive Autism: a Report of three Cases (2004)
Študija analizira primer treh otrok, ki so po cepivu MMR utrpeli avtistično encefalopatijo, t. j. skupek nevroloških obolenj in možganskih okvar, ki se kažejo kot razvojna regresija v avtizem. Že prej so pri teh otrocih odkrili vnetje črevesja in obolenje limfnih končičev. Pri vseh otrocih so v hrbtenjači in črevesju našli cepilni virus ošpic. Avtorji omenjajo nasprotujoče si študije glede vpliva cepiva MMR na pojav avtizma, a navajajo, da je tako povezavo nedavno potrdilo tudi poročilo, ki analiza uradne podatke ZDA o stranskih učinkih cepiv iz baze VAERS. Literatura potrjuje, da cepilni virus ošpic v redkih primerih povzroča vnetje možganov (encefalitis). Znan je primer encefalitisa ob dokazani prisotnosti cepilnega virusa ošpic pri otroku 8,5 meseca po cepljenju. Avtorji spomnijo na študije, da lahko ošpice, mumps in rdečke v svoji naravni obliki povzročijo razvojne in avtistične motnje predvsem pri otrocih, ki so bili izpostavljeni že pred rojstvom. Ena od študij je dokazala prisotnost cepilnega virusa ošpic pri avtističnih otrocih in nastajanje protiteles proti cepilnem virusu, ki so povzročila avtoimunsko obolenje. Opozarjajo tudi, da epidemiološke študije, ki so doslej iskale povezavo med avtizmom in cepivi, niso testirale ustreznih hipotez. Ugotovitve o encefalopatiji ob prisotnosti virusa ošpic po cepivu MMR zahtevajo natančno preučitev problema s ciljem, da bi bila v prihodnje cepiva lahko bolj varna, pozivajo avtorji.

Avtizem, MMR in živo srebro:

A Comparative Evaluation of the Effects of MMR Immunization and Mercury Doses from Thimerosal-containing Childhood Vaccines on the Population Prevalence of Autism (2004)
Študija je potrdila, da je cepivo MMR statistično značilno prispevalo k porastu avtizma v ZDA, in utemeljila tesno vzročno-posledično povezanost med številom doz živega srebra v otroških cepivih in pojavom avtizma od poznih 1980. do sredine 1990. let v ZDA. Avtorja opozarjata na upad avtizma v letih, ko je prišlo do zmanjšanja vnosa živega srebra iz cepiv. Pojasnita, da so taki rezultati skladni s številnimi objavljenimi študijami, ki so podale biološke in epidemiološke dokaze, da obstaja neposredna povezava med povečevanjem števila doz živega srebra v otroških cepivih in nevrološko-razvojnimi motnjami ter med cepivi proti ošpicami in resnimi nevrološkimi posledicami po cepljenju. Priporočata, da se substance živega srebra popolnoma odstranijo iz vseh cepiv in da se s pomočjo dodatnih raziskav izboljša varnostni profil cepiva MMR.

Avtizem:

Key Realities About Autism, Vaccines, Vaccine-injury Compensation, Thimerosal, and Autism Related Research (2008)
Zelo obširen članek razkriva mite in resničnost glede avtizma, cepiv, odškodnin za poškodovane po cepljenju in glede raziskovanja avtizma. Avtorja utemeljita načine, kako uradniki v modernem zdravstvenem sistemu zavajajo, potvarjajo resnico, slabo prikazujejo kot dobro in dobro kot slabo, se pretvarjajo, da komunicirajo z javnostjo, kako se izmikajo in prelagajo odgovornost in kljub neetičnosti takega znanstvenega početja potvarjajo podatke iz študij. V članku so predstavljena dejstva o mitih, kot je npr. nenehno ponavljajoči se mit, da so vzroki za nastanek avtizma neznani, ali mit, da je avtizem v veliki meri genetska napaka, ali mit, da je bil avtizem vedno tukaj, le da ga je danes možno bolje diagnosticirati, ali mit, da cepiva ne povzročajo avtizma. Študija z viri ovrže tudi mit, da je znanost o cepivih in cepljenju preveč zapletena, da bi jo lahko razumel laični posameznik, in mit, da so cepiva izkoreninila nalezljive bolezni. Avtorja ovržeta trditve, da je v ZDA podpora cepivom močna in da je precepljenost nad 95%, pa tudi trditve, da prednosti cepiv močno odtehtajo tveganja. Odgovorita na kritike, da nasprotniki cepljenja ogrožajo varnost nacionalnega zdravja in da se bodo zaradi upada cepljenja hude nalezljive bolezni vrnile ter spet povzročile visoko obolevnost in smrtnost. Utemeljujeta, da je sedanja zdravstvena politika naravnana v zastraševanje brez argumentov. (Op.: Članek je primeren za bralce, ki želijo v isti sapi pregledati čim večje število kritičnih argumentov, študij in dilem v zvezi s cepljenjem in odgnati strah pri sprejemanju samostojne, zavestne in informirane odločitve o nadaljnjem cepljenju.)

Avtizem:

Theoretical Aspects of Autism: Causes – A Review (2011)
Avtorica analizira znanstvene vire, ki so raziskovali vzroke za pojav avtizma od njegovega prvega opisa v letu 1943 do pojava epidemije v zadnjih desetletjih. Dokumentirani vzroki so genetske mutacije in/ali okvare, virusne okužbe in vnetje možganov povzročeno s cepljenjem. Vnetje možganov lahko povzročijo med drugim okvarjena posteljica v maternici, nezrela možgansko-krvna pregrada, materin imunski odziv na okužbo v nosečnosti, strupi iz okolja.

Avtizem, pojavni mehanizem:

A Possible Central Mechanism in Autism Spectrum Disorders 1. del (2008)
Avtor, nevrolog in nevrokirurg, razloži, da je avtizem posledica ekscitotoksičnosti, t. j. toksične okvare oz. prekomerne vzburjenosti imunskega sistema možganov, zaradi česar začno odmirati nevroni v možganih. Do tega pojava v veliki meri pride zaradi pretiranega vnosa cepiv, uporabe aluminija in živega srebra v cepivih, posledica pa so nevrodegenerativne bolezni in nenormalen razvoj možganov. Pri avtističnih osebah, starih od 4-44 let, je potrjena kronična aktivacija mikroglije, opornega živčnega tkiva. Avtor vpelje pojem imunoekscitotoksičnost. Med drugim pojasni povezanost prekomerne stimulacije možganov in pogostih alergij pri današnjih otrocih, saj pogoste ponavljajoče se okužbe ali pogosta ponavljajoča se cepljenja zgodaj v otroštvu vplivajo na drastičen imunski odziv možganov nato tudi v zvezi s prehrano, gre za reakcije na t. i. peptide v hrani, ki lahko v okvarjenem imunskem sistemu postanejo nenehen vir možganske imunske stimulacije.

Avtizem, pojavni mehanizem:

A Possible Central Mechanism in Autism Spectrum Disorders 2. del (2009)
V drugem delu članka nevrolog in nevrokirurg podrobneje razišče učinke živega srebra in vnetij na tiste procese v možganih, ki so med drugim povezani tudi z androgeni (moškimi spolnimi hormoni), in ugotavlja vpliv na večjo pojavnost avtizma pri dečkih. Ugotovi, da imunska stimulacija, živo srebro in povišana raven androgenov stimulirajo možganske mikroglije (oporna živčna tkiva). Pojasni, kako sta toksičnost živega srebra in ekscitotoksičnost (prekomerna aktivacija možganov) povezani z nenormalnim delovanjem mitohondrijev (celičnih tovarn energije). Razpravlja o tem, kako povišana raven živega srebra in kronično vnetje v možganih okvarita mehanizme razstrupljanja pri otrocih na avtističnem spektru, in poudari, da je večina študij doslej močno podcenila vpliv živega srebra na pojav avtizma.

Avtizem pri dečkih po cepivu HepB:

Hepatitis B vaccination of Male Neonates and Autism Diagnosis, NHIS 1997-2002
Leta 1991 so v ZDA priporočili univerzalno rutinsko cepljenje novorojenčkov takoj po porodu s cepivom proti hepatitisu B, za katerega ni enotnih varnostnih ugotovitev. Študija je preučila povezanost med vnosom tega cepiva takoj po porodu in tveganjem, da bo cepljen otrok, rojen pred letom 1999, v starosti 3-17 let dobil diagnozo avtizma. Dečki, ki so bili s cepivom proti hepatitisu B cepljeni kot novorojenčki, so imeli trikrat višjo verjetnost diagnoze avtizma v primerjavi z dečki, ki cepiva niso prejeli ali ki so ga prejeli kasneje, po prvem mesecu življenja, je pokazala študija.

Živo srebro, avtizem:

Možni vplivi živega srebra na patogenezo avtizma (2009)
Ta slovenska študija je plod dela enega največjih strokovnjakov za vplive živega srebra na človeka. Dr. Kobal ugotavlja, kako na spektroavtistično motnjo, eno od hudih razvojnih motenj zgodnjega otroštva, vpliva okoljski dejavnik živo srebro. Nekateri rezultati iz zadnjega obdobja zanikajo, drugi podpirajo hipotezo o vplivu etil-živega srebra v timerosalu v otroških cepivih, pravi avtor in predstavi raziskave, ki pri teh otrocih opozarjajo na presnovne motnje določenih aminokislin, oksidativni stres in imunske motnje. Osvetli osnovna spoznanja o mehanizmih delovanja živega srebra, ki bi lahko vplivali na razvoj avtizma. Zaključki te raziskave podpirajo domnevo, da lahko pri otrocih z določenimi presnovnimi in imunskimi motnjami etil-živo srebro v timerosalu povečuje oksidativno prizadetost možganskih celic, vpliva na imunsko odzivnost in moti ključne možganske aktivnosti. Pri otrocih s povečano občutljivostjo na učinke živega srebra je timerosal v cepivih lahko pomemben dejavnik v patogenezi spektroavtističnih motenj, sklene avtor.

Avtizem:

A Review - The Danger of Excessive Vaccination During Brain Development: the Case for a Link to Autism Spectrum Disorders (ASD) (2008)
Avtor, nevrolog in nevrokirurg, navaja dramatično povečanje regresivnega avtizma v otroštvu od sredine 80. let dalje, kar so številne študije pripisale porastu otroških cepiv in vzroke našle v vplivih na imunski sistem, nenormalni sintezi organskih kislin, zastrupljenosti z živim srebrom in poškodbah možganskih struktur. Ta študija prva pojasni povezavo v smislu centralnega vzročnega mehanizma. Navaja, da cepiva v razvijajočih se možganih (prvih 6 let je najbolj kritičnih) stimulirajo mikroglijo (oporno živčno tkivo, ki skrbi za ravnotežje, hranjenje nevronov in tvorbo mielinskih ovojnic), zaradi prekomerne stimulacije s cepivi pa pride do močne reakcije v teh celičnih strukturah, izgube sinaps (ki prenašajo električne signale) in dendritov (izrastkov živčne celice, odgovornih za prevzem informacij prek sinaps) in nenormalnega razvoja možganov. Mikroglija je pri otrocih s simptomi avtizma kronično aktivirana, oboleli možgani pa začno izločati vnetne citokine in snovi, zaradi katerih pride do okvar, ki so jasno prepoznane pri avtističnih otrocih. Avtor dokazuje, da se oblasti zavedajo nevroloških posledic cepiv, a skrbijo, da informacije ne pridejo v javnost. Opozarja, da imajo pediatri le malo znanja o delovanju imunskega sistema možganov in ne poznajo patoloških vplivov množice cepiv na možgane; o tem se široko razpravlja v nevro-znanstveni literaturi, a le redki otroški zdravniki jo berejo. Znanstveni dokazi ne podpirajo programov cepljenja z velikim številom cepiv pri enem samem obisku, znanstveno je dokazano, da cepiva sprožajo vnetje možganov, ki traja leta, celo desetletja, kaže pa se v hudem kričečem joku, napadih, hudi letargiji in oslabelosti, motnjah vedenja, npr. jezi, razdražljivosti, depresiji in avtističnih znakih. Z veliko cepivi hkrati dobi otrok visoke doze nevrotoksičnega aluminija, ki trajno aktivira imunski sistem možganov in povzroči nevrološke motnje. Za avtistično poškodovane otroke so posebej nevarna živa cepiva, ki se lahko trajno naselijo v tkivih, posebej v možganih (npr. cepilni virusi ošpic, mumpsa, rdečk, noric), pravi avtor. Študija navaja še druge snovi in prehrano, ki bi se je morali zaradi negativnega delovanja na možgane avtistični otroci izogibati. Cepljeni otroci so zaradi zavrtega imunskega sistema v nevarnosti za hujše bakterijske okužbe (Hib, pnevmokok, meningitis), še utemelji avtor in starše ozavešča, da jim zdravstvene oblasti zavestno lažejo (pojavljanje novih bolezni, ki jih povzročajo cepiva, pa rešujejo z glasnimi pozivi po še več cepivih), med tem ko so pediatri žrtve desetletij propagande in večinoma resnično verjamejo v noro politiko cepljenja, ki jo priporočajo staršem.

Avtoimunska obolenja

Avtoimunska bolezen, povzročena z adjuvanti v cepivih:

ASIA- Autoimmune/Inflammatory Syndrom Induced by Adjuvants (2011)
Študija analizira vpliv različnih vrst adjuvantov, med drugim adjuvantov v cepivih, ki kot celični strupi okrepijo vzdraženost imunskega sistema. Adjuvanti v cepivih lahko nato povzročijo sindrom avtoimunskih/vnetnih obolenj. Avtor je o avtoimunskem obolenju, povzročenem s cepivi, pričal tudi v sodnem postopku.

Aluminijev adjuvant in sindrom kronične utrujenosti po cepljenju:

A role for the body burden of aluminium in vaccine-associated macrophagic myofasciitis and chronic fatigue syndrome (2008)
Študija opisuje hud sindrom kronične utrujenosti in bolečin, ki se pojavlja v povezavi s cepljenjem pri posamezniku s prekomerno obremenjenostjo z aluminijem. Osvetljuje nevarnost aluminijevih adjuvantov v cepivih in delovanje mehanizma, prek katerega lahko adjuvanti sprožijo vrsto imunoloških dogodkov, vse do nastanka avtoimunskih bolezni.

Avtoimunska tromboza po cepivu DTP:

Antiphospholipid syndrome Following a diphtheria-tetanus vaccination: coincidence vs. causality (2010)
Študija opisuje primer sistemske avtoimunske motnje, antifosfolipidnega sindroma, ki med drugim povzroča strjevanje krvi, do zapleta pa je prišlo nekaj mesecev po cepljenju s cepivom DTP. Kot je navedeno v zaključku, povzročitve te bolezni prek vpliva cepiva študija ne more izključiti.

Avtoimunske bolezni, vpliv cepiv:

Vaccination may be Associated with Autoimmune Diseases (2004)
V Evropi avtoimunske bolezni prizadenejo že enega od desetih ljudi, to pa so pogosto predstavniki tistih ciljnih skupin, ki so vključene v programe množičnega cepljenja. Študija analizira vrsto poročil in podatkov o povezavi cepljenja in avtoimunskih obolenj in jasno sklene, da cepljenje lahko sproža in tudi sproža tovrstne bolezni, kar odpira resna medicinsko-pravna vprašanja. Posebej je težavno, da medicina ne ve in ne zna ugotoviti, kdaj in pri kom bo cepivo sprožilo avtoimunsko reakcijo.

Avtoimunske bolezni, vpliv cepiv:

The Mosaic of Autoimmunity: Hormonal and Environmental Factors Involved in Autoimmune Diseases – 2008 (2008)
Študija analizira pojav avtoimunskih bolezni, na katere vplivajo tudi cepiva in adjuvanti v cepivih, pri čemer so značilna tarča možgani; tu gre npr. za demielinizacijske bolezni (multipla skleroza, sindrom Guillain-Barre in avtizem), pojavljajo pa se tudi druga obolenja (artritis, diabetes idr.). Študija ugotavlja, da časovno vpliv cepiv ni vedno očiten in da cepiva lahko sprožijo več kot samo eno avtoimunsko bolezen, več cepiv pa lahko po drugi strani povzroči eno avtoimunsko bolezen. Cepiva so del mozaika avtoimunosti in preprečevanje nalezljivih bolezni s cepljenjem lahko sproži avtoimunsko bolezen, sklenejo avtorji.

Hepatitis B, avtoimunsko tvegano cepivo:

Autoimmune Hazards of Hepatitis B Vaccine (2005)
Študija kritično razgali (otroško) cepivo proti hepatitisu B. Navaja prepričanje, da mora biti po Hipokratovi tradiciji varnost preventivne medicine izjemno visoka, saj želi zdrave ljudi zavarovati pred boleznijo, ki je morda sploh nikoli ne bodo dobili. Podatki o varnosti cepiva proti hepatitisu B pa so pristranski, trdi avtor, in statistično prikaže, da je cepivo izjemno nevarno tako po frekvenci kot tudi po resnosti in raznolikosti zapletov, do katerih pride verjetno tudi zaradi mehanizma navzkrižnih reakcij, ki vodijo v avtoimunsko bolezen. Kot pravi avtor, ta nenavaden spekter strupenih stranskih učinkov zahteva dodatne preiskave, in sicer ob popolnem razkritju vseh razpoložljivih podatkov.

MMR, avtoimunska krvna bolezen:

MMR vaccine and idiopathic thrombocytopaenic purpura (2003)
Študija izračuna tveganje, da bodo malčki, stari 13-24 mesecev, v šestih tednih po vnosu cepiva proti ošpicam, mumpsu in rdečkam (MMR) dobili idiopatsko (avtoimunsko) trombocitopenično purpuro, tj. krvno bolezen prehitrega razpadanja oz. avtoimunskega uničevanja krvnih ploščic, ki se kaže kot pojav kožnih krvavitev. Študija je pri cepljenih otrocih potrdila povečano tveganje za to bolezen v primerjavi z necepljenimi otroci. Izračunala je verjetnost, da se bo pojavil en tak zaplet na vsakih 25.000 cepljenj.

Gripa, avtoimunska bolezen po cepivu:

Influenza Vaccine and Autoimminuty (2009)
Ta znanstveni članek navaja, da so po cepljenju s sezonskim cepivom proti gripi, ki sicer velja za varno, zabeleženi sistemski in avtoimunski nevrološki stranski učinki. Več študij poroča o tvorbi protiteles po cepljenju v povezavi s pojavom avtoimunskih bolezni. Avtorji navajajo 25 primerov sistemskega lupusa, ki se je pojavil 6-12 tednov po vnosu cepiva proti gripi, in 92 primerov avtoimunskega obolenja po cepljenju pri prej zdravih zdravstvenih delavcih. Cepivo se povezuje tudi s povzročitvijo avtoimunske nevrološke bolezni, sindroma Guillain-Barre; vzročno-posledična povezava je bila odkrita v ZDA v času množične kampanje proti svinjski gripi leta 1976. V eni od britanskih znanstvenih revij je bilo do leta 1996 opisanih 74 primerov tega sindroma, ameriška baza stranskih učinkov cepiv VAERS pa je v letu 2004 zabeležila 54 prijav. Cepivo proti gripi v redkih primerih sproži tudi ADEM (akutni diseminacijski encefalomielitis – vnetje možganov s propadanjem živčnih ovojnic) in tansverzni mielitis (obolenja hrbtenjače s propadanjem živcev). Bolj kot je cepivo kompleksno in več vrst najrazličnejših antigenov vsebuje, večja je verjetnost, da bo sprožilo imunski odgovor, ki se bo morebiti sprevrgel v avtoimunsko obolenje, navaja članek. Tveganje za reakcijo povečujejo adjuvanti, konzervansi in druge toksične sestavine cepiva. Avtorji opozarjajo, da so resni stranski učinki, bodisi da se pojavijo dneve, tedne ali mesece po cepljenju, pogosto spregledani, in pozivajo k večji pozornosti zdravnikov do post-cepilnih zapletov ter k večjemu zavedanju glede občutljivosti posameznikov in varnosti cepljenja.

Črevesna obolenja

Rotavirus, nevarno uvihanje črevesja po cepivu:

Intussusception Among Recipients of Rotavirus Vaccine: Reports to the Vaccine Adverse Event Reporting System (2001)
Študija analizira 98 primerov stranskih učinkov cepiva proti rotavirusu v prvih letih (1998-99), ko je bil uveden v program otroškega cepljenja. Preučuje resen zaplet – intususepcijo (uvihanje črevesja vase ali v sosednjo črevesno vijugo). Prvi primer opisuje 4-mesečnega dojenčka z vročino, nemirom in krvavim odvajanjem tri dni po cepljenju z rotavirusnim cepivom (prejel je tudi 6 doz drugih cepiv). Drug primer navaja hud črevesni zaplet po cepljenju z enakimi 7 cepivi pri 4-mesečnem dojenčku, ki je posledično potreboval operacijo. Tretji zaplet pri 5-mesečni deklici po rotavirusnem in 6 drugih cepivih se je razvil v hudo črevesno vnetje, deklica je padla v šok in umrla med čakanjem prevoza na intenzivno enoto, avtopsija je med drugim pokazala uvihanje črevesja. Pri 60 prej zdravih otrocih je do zapleta prišlo v tednu dni po cepljenju z rotavirusnim cepivom, česar po izračunih avtorjev ni mogoče pripisati naključju. Študija je ugotovila, da gre glede na pričakovanja za vsaj štirikratni porast tega zapleta teden dni po prejetju cepiva. Priporočilo o cepljenju dojenčkov z rotavirusnim cepivom je bilo umaknjeno, prav tako je bilo to cepivo umaknjeno s trga. Avtorji navajajo, da postaja urnik cepljenja dojenčkov čedalje bolj kompleksen in da dodajanje vsakega novega cepiva pomeni izziv za nadzorovanje njegove varnosti.

Rotavirus, črevesne okužbe in uvihanje črevesja po cepivu:

An Analysis of Rotavirus Vaccine Reports to the Vaccine Adverse Event Reporting System: More Than Intussusception Alone? (2004)
Rotavirusno cepivo, gojeno na opičjem tkivu, je bilo avgusta 1998 v ZDA priporočeno za rutinsko cepljenje dojenčkov in malčkov, po milijon prejetih doz pa so odkrili nepričakovano visoko tveganje za intususepcijo (resno prizadetost črevesja, kjer pride do uvihanja črevesja samega vase ali v sosednjo črevesno vijugo). Cepivo so umaknili s trga. Študija analizira dolgoročne posledice tega stranskega učinka po cepljenju. Pojave uvihanja najprej loči od drugih stranskih učinkov; ti zajemajo vročino, različne gastrointestiranlne simptome, ki so večinoma zahtevali hospitalizacijo prizadetih dojenčkov, najbolj pogosto so imeli krvavo blato, bruhanje, drisko, trebušno bolečino, vnetje črevesja, nenormalno blato in dehidracijo. Od vseh stranskih učinkov so zaznali 32% primerov uvihanja in suma na uvihanje, še 7% je bilo obolenj, ki so kazala znake vnetja črevesja ali uvihanja. Navedenih je 96 smrti dojenčkov v povezavi s tem cepivom (v 54 primerih so pripisane SIDS, sindromu nenadne smrti v zibelki). Primer v študiji opisuje dojenčka z alergično reakcijo, pljučnico in krvavo drisko, trajajočo dva meseca. Drug primer opisuje dojenčka z neutolažljivim jokom, krvavim blatom, drisko, bruhanjem, vročino, anoreksijo. Otroci so obolevali 3-7 dni po cepljenju. Avtorji navajajo, da je ugotavljanje vzročne povezanosti s tem cepivom težavno, poročanje v bazi VAERS pa pomanjkljivo, zaradi česar je primerov verjetno več, kot jih je zabeleženih, in pozivajo k razvoju varnejših rotavirusnih cepiv.

Črne koze

Črne koze, resni stranski učinki načrtovanega množičnega cepljenja:

Expected Adverse Events in A Mass Smallpox Vaccination Campaign (2002)
Teroristični napadi s prahom antraksa so v ZDA sprožili skrbi glede možnih napadov z virusom črnih koz, zaradi česar je bila predlaganih vrsta strategij, od karantene do rutinskega cepljenja prebivalstva, še preden pa bi se slednja strategija uporabila, je po mnenju avtorjev nujno treba razumeti, do kakšnih verjetnih posledic po cepljenju bi prišlo. Študija je iz zgodovinskih podatkov ocenila, da bi bila najpogostejša stranska učinka vročina in izpuščaj, redkeje, a pogosteje kot po vseh drugih redno priporočenih cepivih, bi prišlo do resnih stranskih učinkov vključno z vnetjem možganom in smrtjo. Če bi rutinsko cepili populacijo ZDA od 1-29 let (in če bi izključili visoko tvegane posameznike, ki ne bi smeli prejeti cepiva), avtorji ocenjujejo, da bi prišlo do okoli 1600 resnih stranskih učinkov po cepljenju in do 190 smrti, če bi cepili populacijo od 1-65 let, pa do 4600 resnih posledic in do 285 smrti zaradi cepiva. Študija opozarja, da kljub napredku medicine, ki bi lahko omilili nekatere od teh posledic, povečano število visoko-tveganih posameznikov (tistih z ekcemi in zavrtim imunskim sistemom) lahko še poveča pojavno stopnjo zapletov po cepljenju. Ugotavlja tudi, da ima cepivo proti črnim kozam višjo stopnjo zapletov kot katerokoli doslej uporabljeno cepivo.

Črne koze, vnetje možganov po cepljenju:

Encephalitis Complicating Smallpox Vaccination (2003)
Avtorja pojasnjujeta zgodovino cepljenja proti črnim kozam v luči novega ameriškega vojaškega cepilnega programa proti črnim kozam. Gre za isto živo cepivo, uporabljeno že v minulem stoletju, katerega znan zaplet je post-cepilni encefalitis (vnetje možganov). Klinična slika, potek zapleta in analiza odvzete hrbtenjačne tekočine kažejo na zdravnikom znano post-cepilno nevrološko obolenje ADEM (akutni diseminacijski encefalomielitis, kjer cepivo povzroči vnetje možganov in propadanje ovojnic možganskih živcev). V zvezi s cepivom proti črnim kozam je v literaturi, posebej pri otrocih, opisanih vrsta nevroloških sindromov, ki se začnejo običajno z glavobolom in vročino, znan pojav je ataksija (poškodba centra za ravnotežje z motnjami gibanja), nevrološka reakcija na cepivo so vročinski napadi (krči) in dolgotrajni epileptični napadi, ki lahko vodijo v komo in smrt, preživeli imajo lahko nevrološke okvare, navajata avtorja. Študija analizira način preprečevanja post-cepilnega encefalitisa in na kliničnem primeru ugotavlja, da razpoložljivo zdravilo zanj ni učinkovito, tedaj ko do te reakcije na cepivo že pride.

Črne koze, hudi stranski učinki množičnega cepljenja:

Risks of serious complications and death from smallpox vaccination: a systematic review of the United States experience, 1963–1968 (2003)
ZDA so uvedle nov načrt obveznega cepljenja celotne populacije proti črnim kozam v primeru, da bi se virus s terorističnim dejanjem vnesel med prebivalstvo. Namen študije je predstaviti, kakšni bi bili zapleti in smrtnost, povzročeni s kampanjo množičnega cepljenja. Zapleti lahko nastanejo ne le pri cepljenih, ampak tudi zaradi prenosa virusa cepiva na druge osebe, ki so bile v stiku s cepljenimi. Doslej znani stranski učinki so med drugim vnetje možganov, progresivno odmiranje tkiva na mestu vboda, razširjen cepilni izpuščaj, hud izpuščaj v povezavi z ekcemom (eczema vaccinatum), prenos virusa na druge dele telesa (npr. oči, usta) ... Tveganje, da pride do vnetja možganov, je skoraj trikrat višje pri otrocih, mlajših od enega leta. Avtorji so pri dojenčkih, ki so prejeli cepivo črnih koz, iz medicinskih virov izračunali, da pride do vnetja možganov v povprečno 6,8 primerih na milijon doz cepiv, čeprav je, opozarjajo, najbolj verjeten izsledek študije iz leta 1970, ki je ocenila, ki da je tveganje bistveno višje, in sicer 176,5 primerov na milijon doz cepiva. Stopnje smrtnosti zaradi zapletov so visoke. Avtorji opozarjajo, da so v današnji populaciji v primerjavi s preteklimi obdobji pogostejši pojavi atopičnega dermatitisa in da je več imunsko kompromitiranih oseb (vsi ti ne smejo biti cepljenji), zato ob ponovni uporabi cepiva proti črnim kozam pričakujejo več zapletov. Pri nedavnih testih cepiva so zaznali tudi visoko pojavnost vnetja srčne mišice (miokarditis), in sicer en primer tega zapleta na vsakih 1.700 cepljenj civilistov in en primer na vsakih 12.800 cepljenj vojakov. Ne za vnetje možganov ne za vnetje srčne mišice pa ni testiranj, ki bi vnaprej razkrila povečano tveganje za hudo reakcijo na cepivo. Avtorji navedejo še priporočilo, da bi bilo treba program cepljenja proti črnim kozam v ZDA zaustaviti, dokler tveganja in koristi cepljenja ne bodo natančneje raziskane.

Črne koze, srčna obolenja po novem cepivu:

Smallpox vaccination and myopericarditis: a clinical review (2004)
Študija navaja zaplete pri 450.000 posameznikih, ki so v ameriški vojski od decembra 2002 do junija 2003 prejeli cepivo proti črnim kozam. Stopnja srčnih zapletov (mioperikarditis) je bila po cepljenju višja od pričakovane; za ta resen zaplet so sprva mislili, da je redek, a se je izkazalo, da je pogost. Študija navaja ukrepe, ki jih mora upoštevati vsak zdravnik pri cepljenih osebah, ki poročajo o bolečinah v prsnem košu: med drugim odvzem srčnega tkiva, uporabo protivnetnih zdravil, terapije s steroidnimi zdravili za zaviranje delovanja imunskega sistema in ukrepe za preprečitev odpoved srca. Če bo program cepljenja proti črnim kozam uveden množično, je mogoče pričakovati veliko več zapletov post-cepilnega mioperikarditisa, zdravniki pa se morajo zavedati, da je srčno obolenje po cepivu proti črnim kozam realen pojav in da je treba simptome ustrezno oceniti, o pojavih pa oddati poročilo v bazo stranskih učinkov po cepljenju VAERS, navajajo avtorji.

Črne koze, prenos okužbe prek cepiva:

Severe Eczema Vaccinatum in a Household Contact of a Smallpox Vaccinee (2008)
Študija poroča o prvem primeru ekcema zaradi cepiva črnih koz (eczema vaccinatum) po letu 1972, ko je bilo v ZDA ukinjeno rutinsko cepljenje proti črnim kozam. Malček, star 28-mesecev, z diagnosticirano alergijo (atopičnim dermatitisom) je dobil post-cepilni izpuščaj s t. i. bakterijsko super-okužbo. Otrok ni bil cepljen, ampak izpostavljen cepivu proti črnim kozam, ki ga je 21 dni prej prejel njegov oče, pripadnik ameriške vojske v Iraku. Kontaktni post-cepilni izpuščaj je dobila tudi otrokova mati. Otroka, ki je bil več dni v kritičnem stanju, so zdravili z intravenoznimi imunoglobulini in drugimi zdravili, dotlej še nikoli uporabljenimi v pediatrični praksi oz. za zdravljene takega zapleta, v bolnišnici je bil 48 dni, potreboval je med drugim oskrbo kot pri opeklinah, vključno z operativnimi posegi zamenjave kože. Opisani stranski pojav je hud in posebej pri otrocih je pogosto smrten. Primer po mnenju avtorjev prikazuje potrebo po skrbnem analiziranju tveganj cepiva pri posameznikih in osebah, s katerimi so ti posamezniki v stiku. Avtorji opozarjajo na potrebo po varnejšem cepivu in zavedanju zdravnikov o resnih stranskih učinkih v okviru potekajočega programa cepljenja proti črnim kozam. V ZDA so cepljenje vojakov proti črnim kozam sicer že ukinili leta 1990, a so ga nato leta 2002 spet uvedli, do maja 2007 pa so vojakom vbrizgali prek 1,2 milijona doz cepiva, navaja študija.

Encefalitis

SBS, sindrom stresanja otroka ali vnetje možganov zaradi cepiva

Shaken Baby Syndrome or Vaccine Induced Encephalitis? (2001)
Dr. Buttram je, da bi pomagal po krivem obsojenemu očetu umrlega novorojenčka Alanu Yurku, objavil 25 dotlej še neznanih primerov, pri katerih so bili starši obtoženi stresanja dojenčkov. V opisanih primerih je v 12 dneh po vnosu cepiv pri 2, 4 oz. 6 mesecih starosti otroka prišlo do hudih nevroloških in drugih poškodb. Opisani so značilni vplivi cepiv, ki so se in se še vedno zmotno diagnosticirajo kot sindrom stresanja dojenčka (SBS) in okrivi starše. Avtor poziva k takojšnjim preiskavam imunoloških in nevroloških vplivov cepiv v danih primerih. Alan Yurko je s pomočjo žene, dr. Buttrama in vrste drugih strokovnjakov pridobil možnost ponovnega sojenja in na sodišču dokazal, da je njegovega otroka ubilo cepivo. Bil je oproščen vseh obtožb.

Encefalomielitis, vnetje možganov in propadanje živcev:

Post-vaccination encephalomyelitis: Literature review and illustrative case (2008)
Članek analizira znanstvene vire v letih 1976-2007 in navaja 13 cepiv, med njimi vsa glavna cepiva za otroke, po katerih se vzročno-posledično pojavljajo primeri encefalomielitisa (vnetja možganov s propadanjem živčnih ovojnic) in drugih hudih demielinizacijsko-vnetnih bolezni možganov oz. centralno-živčnega sistema.

Encefalomielitis, vnetje možganov in propadanje živcev:

Para-infectious and Post-vaccinal Encephalomyelitis (1969)
Ta starejša študija analizira vnetja možganov po nalezljivih boleznih in po cepivih proti tem boleznim. Klasični post-cepilni encefalomielitis (vnetje možganov s propadanjem živcev) se pojavlja že po cepivu črnih koz in je izjemno resen ter neredko smrten zaplet pri otrocih v starosti do dveh let. Po cepivu proti steklini, gojenem na živčnem tkivu, se hude nevrološke bolezni pojavljajo zelo pogosto, kar na vsakih 7.000 cepljenj, kadar to cepivo ni gojeno na živčnem tkivu, pa na vsakih 50.000 cepljenj. Umre četrtina prizadetih. Študija naniza dotlej znane teorije, kako vse lahko pride do post-cepilnih vnetij možganov in kroničnih nevroloških obolenj. Povezava, da ta obolenja povzročajo tudi cepiva, je utemeljena, kako lahko vplivajo morebitni drugi dejavniki, pa je, zaključuje študija, stvar špekuliranja.

Encefalomielitis, vnetje možganov in propadanje živcev:

Acute Disseminated Encephalomyelitis After Treatment with Japanese B Encephalitis Vaccine (Nakayama-Yoken and Beijing Strains) (1995)
Študija analizira pojav akutnega vnetja v možganih s propadanjem mielinskih ovojev živcev (ADEM) po cepivu proti japonskemu encefalitisu B, gojenem na tkivu mišjih možganov. Cepljenje lahko sproži navzkrižno imunsko reakcijo oz. avtoimunsko bolezen – telo zaradi vnosa tujka v cepivu kot tujek začne napadati lastno možgansko tkivo. Avtorji študije nimajo pomislekov o varnosti omenjenega cepiva, menijo, da se ADEM po tem cepivu sicer lahko pojavi, a redkeje kot enkrat na milijon.

Ošpice, vnetje možganov po cepivu:

Measles Inclusion-Body Encephalitis Caused by the Vaccine Strain of Measles Virus (1999)
Študija poroča o vnetju možganov ob prisotnosti virusa ošpic, do česar je prišlo osem mesecev in pol po vnosu cepiva ošpice-mumps-rdečke (MMR) pri prej zdravem 21-mesečnem otroku. Preiskave so potrdile, da je bil otrok prizadet s cepilnim, ne z divjim virusom. Avtorji študije navajajo: primer jasno dokazuje, da lahko cepilni virus ošpic povzroči resno nevrološko obolenje. Ogradijo se od potrebnosti glede sprememb cepilnih praks.

Gripa, vnetje možganov po cepivu:

Acute disseminated encephalomyelitis following influenza vaccination (2010)
Študija navaja, da so primeri akutnega diseminacijskega encefalomielitisa, t. j. vnetja možganov s propadanjem mielinskih živčnih ovojnic, po cepivu gripe zelo redki in opisuje en tak primer pri 75-letni ženski tri tedne po prejetju sezonskega cepiva proti gripi (prvi simptomi so se pojavili dva dni po cepljenju); kljub zdravljenju je umrla. Študija omenja še druge primere tega hudega nevrološkega obolenja po cepivu gripe in navede, da je bilo za virus gripe ugotovljeno, da vsebuje 14 antigenov, ki lahko navzkrižno reagirajo in povzročijo avtoimunsko propadanje mielinskih živčnih ovojnic, prav tako pa lahko naravne antigene s takimi lastnostmi ohranijo tudi cepilni virusi. Čeprav so ti pojavi redki, je treba priznati, da nekatera cepiva lahko sprožijo resna avtoimunska obolenja, navajata avtorja.

Črne koze, vnetje možganov po cepljenju:

Encephalitis Complicating Smallpox Vaccination (2003)
Avtorja pojasnjujeta zgodovino cepljenja proti črnim kozam v luči novega ameriškega vojaškega cepilnega programa proti črnim kozam. Gre za isto živo cepivo, uporabljeno že v minulem stoletju, katerega znan zaplet je post-cepilni encefalitis (vnetje možganov). Klinična slika, potek zapleta in analiza odvzete hrbtenjačne tekočine kažejo na zdravnikom znano post-cepilno nevrološko obolenje ADEM (akutni diseminacijski encefalomielitis, kjer cepivo povzroči vnetje možganov in propadanje ovojnic možganskih živcev). V zvezi s cepivom proti črnim kozam je v literaturi, posebej pri otrocih, opisanih vrsta nevroloških sindromov, ki se začnejo običajno z glavobolom in vročino, znan pojav je ataksija (poškodba centra za ravnotežje z motnjami gibanja), nevrološka reakcija na cepivo so vročinski napadi (krči) in dolgotrajni epileptični napadi, ki lahko vodijo v komo in smrt, preživeli imajo lahko nevrološke okvare, navajata avtorja. Študija analizira način preprečevanja post-cepilnega encefalitisa in na kliničnem primeru ugotavlja, da razpoložljivo zdravilo zanj ni učinkovito, tedaj ko do te reakcije na cepivo že pride.

Črne koze, hudi stranski učinki množičnega cepljenja:

Risks of serious complications and death from smallpox vaccination: a systematic review of the United States experience, 1963–1968 (2003)
ZDA so uvedle nov načrt obveznega cepljenja celotne populacije proti črnim kozam v primeru, da bi se virus s terorističnim dejanjem vnesel med prebivalstvo. Namen študije je predstaviti, kakšni bi bili zapleti in smrtnost, povzročeni s kampanjo množičnega cepljenja. Zapleti lahko nastanejo ne le pri cepljenih, ampak tudi zaradi prenosa virusa cepiva na druge osebe, ki so bile v stiku s cepljenimi. Doslej znani stranski učinki so med drugim vnetje možganov, progresivno odmiranje tkiva na mestu vboda, razširjen cepilni izpuščaj, hud izpuščaj v povezavi z ekcemom (eczema vaccinatum), prenos virusa na druge dele telesa (npr. oči, usta) ... Tveganje, da pride do vnetja možganov, je skoraj trikrat višje pri otrocih, mlajših od enega leta. Avtorji so pri dojenčkih, ki so prejeli cepivo črnih koz, iz medicinskih virov izračunali, da pride do vnetja možganov v povprečno 6,8 primerih na milijon doz cepiv, čeprav je, opozarjajo, najbolj verjeten izsledek študije iz leta 1970, ki je ocenila, ki da je tveganje bistveno višje, in sicer 176,5 primerov na milijon doz cepiva. Stopnje smrtnosti zaradi zapletov so visoke. Avtorji opozarjajo, da so v današnji populaciji v primerjavi s preteklimi obdobji pogostejši pojavi atopičnega dermatitisa in da je več imunsko kompromitiranih oseb (vsi ti ne smejo biti cepljenji), zato ob ponovni uporabi cepiva proti črnim kozam pričakujejo več zapletov. Pri nedavnih testih cepiva so zaznali tudi visoko pojavnost vnetja srčne mišice (miokarditis), in sicer en primer tega zapleta na vsakih 1.700 cepljenj civilistov in en primer na vsakih 12.800 cepljenj vojakov. Ne za vnetje možganov ne za vnetje srčne mišice pa ni testiranj, ki bi vnaprej razkrila povečano tveganje za hudo reakcijo na cepivo. Avtorji navedejo še priporočilo, da bi bilo treba program cepljenja proti črnim kozam v ZDA zaustaviti, dokler tveganja in koristi cepljenja ne bodo natančneje raziskane.

Epilepsija, konvulzije

Epileptični napadi po cepljenju:

The Risk of Seizures After Receipt of Whole-Cell Pertussis or Measles, Mumps, and Rubella Vaccine (2001)
Študija podrobneje analizira pojavnost epileptičnih in ne-epileptičnih napadov, slednje poznamo tudi kot vročinske krče, ki nastanejo pri dojenčkih in otrocih kot posledica cepljenja s polnoceličnim cepivom proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju (DTP) in s cepivom proti ošpicam, mumpsu in rdečkam (MMR). Podatki jasno pokažejo vzročno-posledično povezanost med tovrstnimi nevrološkimi posledicami in cepivom. Medicinski zaplet je znan že od 30. let prejšnjega stoletja, torej vse od začetkov množičnega cepljenja.

Epileptični napadi po cepljenju:

Convulsive Disorders in Young Children (1973)
Profesor George Dick v tem starejšem znanstvenem članku opisuje konvulzije oz. nevrološke napade pri majhnih otrocih in opozarja, da se pojavijo tudi kot posledica cepljenja. Avtor na podlagi argumentov oceni, da prednosti cepljenja morda ne odtehtajo verjetne škode, povzročene s cepivom. V nasprotju z nekaterimi dotedanjimi prepričanji avtor še ugotavlja, da kričeč jok, ki je eden od simptomov vnetja v možganih, in kolaps po cepivu oslovskega kašlja nista neobičajen in redek pojav.

Oslovski kašelj, hudi zapleti in smrtni primeri po cepivu:

Neurological Complications of Pertussis Immunization (1958)
Hude nevrološke posledice po cepivu oslovskega kašlja so znane od leta 1933, ko so se začela vrstiti številna poročila o epileptičnih napadih, hudih prizadetostih in smrtih otrok zaradi posledic cepljenja. Ta študija je pregledala 107 tovrstnih primerov iz medicinske literature in opisala primer zdravega 8-mesečnega dojenčka s hudimi napadi po cepljenju s cepivom proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju (DTP) in s posledično umsko prizadetostjo. Navedeni so različni stranski učinki (izguba zavesti, epilepsija, paralize idr.) v vseh starostih in po več različnih cepivih, ne glede na prisotnost teh bolezni v družini. Več zapletov je bilo zabeleženih pri dečkih. Umrlo je 15-odstotkov otrok z nevrološkimi posledicami, polovica se je pozdravila, tretjina je ostala prizadeta. Avtorji opozarjajo na nevarnosti nadaljnjega cepljenja pri otrocih z nevrološkimi reakcijami na cepiva.

Oslovski kašelj, epileptični napadi po cepivu:

Pertussis Vaccine and Convulsive Disorders in Childhood (1974)
S starim cepivom proti oslovskemu kašlju se povezujejo pojavi epileptičnih in ne-epileptičnih napadov, ki se značilno pojavijo v starosti, ko otroci prejmejo prva cepiva DTP, navaja študija. Zanimivo je, pojasni, da so sprva zaradi pomanjkanja informacij tovrstne napade pripisovali rasti prvih zob. Študija glede pomena teh pojavov v povezavi s cepljenjem pravi, da gre lahko tudi za naključja. Kot posledico delovanja cepiv prizna tiste napade, ki se zgodijo v prvih 24 urah po cepljenju. Zanimiva je navedba, da so lahko posebej reaktivna tista cepiva DTP, ki so izdelana brez aktivnega stabilizatorja timerosala (ki vsebuje živo srebro).

Gripa, epileptični napadi po cepivu pri otrocih:

Adverse Events After Inactivated Influenza Vaccination Among Children Less Than 2 Years of Age: Analysis of Reports From the Vaccine Adverse Event Reporting System, 1990–2003 (2005)
Aprila 2002 so v ZDA izdali priporočilo o cepljenju 6-23-mesečnih otrok s trivalentnim cepivom proti gripi. Študija analizira 166 stranskih učinkov, prijavljenih v bazi VAERS v letih 1990-2003 za manj kot 2-letne otroke. Najpogostejši stranski učinki so bili vročina (59%), izpuščaj ali koprivnica (25%), epileptični ali vročinski napadi (17%) in reakcija na mestu vboda (17%). Poročila so zajela 14% resnih stranskih učinkov, predvsem epileptičnih napadov (dve tretjini se jih je pojavilo 2 dni po cepljenju, brez vidnega drugega vzroka) in en pojav sindroma Guillain-Barre pri 19-mesečnem fantku 10 dni po cepljenju. Zabeleženi so trije smrtni primeri: umrla je 9-mesečna zdrava deklica, 6-mesečni dojenček z več zdravstvenimi težavami je prenehal dihati 4h po cepljenju proti gripi, 12-mesečna deklica z astmo pa je 37 dni po cepljenju bruhala in izgubljala na teži, otekli so ji možgani, 45 dni po cepljenju je umrla. Število prijavljenih stranskih učinkov je naraščalo v kasnejših letih, po oceni avtorjev verjetno vsaj delno zaradi splošnega povečanja števila otroških cepiv. Avtorji menijo, da so ugotovitve v zvezi z varnostjo trivalentnega cepiva proti gripi kljub malo podatkom na splošno spodbudne in zagotavljajo nadaljnjo pozornost strokovnjakov v zvezi s pojavi epileptičnih napadov po cepljenju.

Gluhost

MMR, mumps in gluhost po cepivu:

Unilateral Deafness as a Complication of the Mumps, Measles, and Rubella Vaccination (1988)
V Britanski medicinski reviji je opisan primer 7-letne zdrave deklice, ki je po cepljenju s cepivom proti ošpicam, mumpsu in rdečkam (MMR) dobila rahlo vročino in nato postala gluha na levo uho. Po 11 tednih so pri deklici odkrili protitelesa na virus mumpsa. Nikoli ni imela simptomov mumpsa, ki je sicer možen povzročitelj slušnih težav pri otrocih. Posledice je povzročilo cepivo, navaja revija. Komentira, da se zdi tak zaplet redek, v literaturi sta namreč dva primera oglušelosti po cepivu mumpsa, vendar se je treba zavedati, da tako tveganje v prvih letih cepljenja obstaja. Pojasnjuje, da je posledice mogoče odkriti zgolj pri večjih otrocih, pri mlajših pa so opazne šele kasneje, ko je povezavo s cepivom težko dokazati.

Gripa

Gripa, avtoimunska bolezen po cepivu:

Influenza Vaccine and Autoimminuty (2009)
Ta znanstveni članek navaja, da so po cepljenju s sezonskim cepivom proti gripi, ki sicer velja za varno, zabeleženi sistemski in avtoimunski nevrološki stranski učinki. Več študij poroča o tvorbi protiteles po cepljenju v povezavi s pojavom avtoimunskih bolezni. Avtorji navajajo 25 primerov sistemskega lupusa, ki se je pojavil 6-12 tednov po vnosu cepiva proti gripi, in 92 primerov avtoimunskega obolenja po cepljenju pri prej zdravih zdravstvenih delavcih. Cepivo se povezuje tudi s povzročitvijo avtoimunske nevrološke bolezni, sindroma Guillain-Barre; vzročno-posledična povezava je bila odkrita v ZDA v času množične kampanje proti svinjski gripi leta 1976. V eni od britanskih znanstvenih revij je bilo do leta 1996 opisanih 74 primerov tega sindroma, ameriška baza stranskih učinkov cepiv VAERS pa je v letu 2004 zabeležila 54 prijav. Cepivo proti gripi v redkih primerih sproži tudi ADEM (akutni diseminacijski encefalomielitis – vnetje možganov s propadanjem živčnih ovojnic) in tansverzni mielitis (obolenja hrbtenjače s propadanjem živcev). Bolj kot je cepivo kompleksno in več vrst najrazličnejših antigenov vsebuje, večja je verjetnost, da bo sprožilo imunski odgovor, ki se bo morebiti sprevrgel v avtoimunsko obolenje, navaja članek. Tveganje za reakcijo povečujejo adjuvanti, konzervansi in druge toksične sestavine cepiva. Avtorji opozarjajo, da so resni stranski učinki, bodisi da se pojavijo dneve, tedne ali mesece po cepljenju, pogosto spregledani, in pozivajo k večji pozornosti zdravnikov do post-cepilnih zapletov ter k večjemu zavedanju glede občutljivosti posameznikov in varnosti cepljenja.

Gripa, stranski učinki cepiva pri odraslih:

Evaluation of adverse events after influenza vaccination in hospital personnel (1990)
Študija analizira stranske učinke 266 zdravstvenih delavcev po cepljenju s trivalentnim cepivom proti gripi v sezoni 1988-89, ki so se pojavili 48h po cepljenju. Večina je poročala o bolečini na mestu vboda, več kot polovica med njimi je imela 1-2 dni stalno bolečino ob premikanju roke, polovica cepljenih je imela polovico dneva do dva dni sistemske stranske učinke, torej simptome post-cepilne gripe, kot so utrujenost, bolečine po celem telesu, slabost, vročino, mrzlico. Avtorji cepivo priporočajo, ker menijo, da so stranski učinki blagi, na delovnem mestu pa naj bi cepljenja potekala konec dneva, priporočajo, da lahko stranske učinke ljudje prebolijo doma. Avtorji bodo za zmanjšanje reaktogenosti priporočili določene spremembe glede cepiva.

Gripa, epileptični napadi po cepivu pri otrocih:

Adverse Events After Inactivated Influenza Vaccination Among Children Less Than 2 Years of Age: Analysis of Reports From the Vaccine Adverse Event Reporting System, 1990–2003 (2005)
Aprila 2002 so v ZDA izdali priporočilo o cepljenju 6-23-mesečnih otrok s trivalentnim cepivom proti gripi. Študija analizira 166 stranskih učinkov, prijavljenih v bazi VAERS v letih 1990-2003 za manj kot 2-letne otroke. Najpogostejši stranski učinki so bili vročina (59%), izpuščaj ali koprivnica (25%), epileptični ali vročinski napadi (17%) in reakcija na mestu vboda (17%). Poročila so zajela 14% resnih stranskih učinkov, predvsem epileptičnih napadov (dve tretjini se jih je pojavilo 2 dni po cepljenju, brez vidnega drugega vzroka) in en pojav sindroma Guillain-Barre pri 19-mesečnem fantku 10 dni po cepljenju. Zabeleženi so trije smrtni primeri: umrla je 9-mesečna zdrava deklica, 6-mesečni dojenček z več zdravstvenimi težavami je prenehal dihati 4h po cepljenju proti gripi, 12-mesečna deklica z astmo pa je 37 dni po cepljenju bruhala in izgubljala na teži, otekli so ji možgani, 45 dni po cepljenju je umrla. Število prijavljenih stranskih učinkov je naraščalo v kasnejših letih, po oceni avtorjev verjetno vsaj delno zaradi splošnega povečanja števila otroških cepiv. Avtorji menijo, da so ugotovitve v zvezi z varnostjo trivalentnega cepiva proti gripi kljub malo podatkom na splošno spodbudne in zagotavljajo nadaljnjo pozornost strokovnjakov v zvezi s pojavi epileptičnih napadov po cepljenju.

Gripa, nevrološka bolezen po cepivu:

Influenza Vaccination and Guillain-Barre Syndrome (2003)
Avtorji preučujejo pojav sindroma Guillain-Barre po cepljenju proti gripi v letih 1991-99. V ameriški bazi VAERS je 382 prijav tega hudega nevrološkega obolenja, ki se je pojavil v 7-21 dneh po cepljenju. Primerjava s kontrolno skupino, ki je prejela cepivo proti davici in tetanusu za odrasle, je pokazala, da je tveganje sindroma Guillain-Barre po cepivu gripe značilno večje, povišano število teh obolenj pa se je pojavilo vsako tretje leto. Avtorji so analizirali cepiva različnih proizvajalcev in našli velike razlike v vsebnosti endotoksinov v cepivu proti gripi (gre za strupene snovi odmrlih mikroorganizmov). Študija ugotavlja, da bi lahko biološki mehanizem sindroma Guillain-Barre zajemal vzajemno delovanje endotoksinov in avtoimunskega odziva, povzročenega s cepivom. Avtorji svetujejo pretehtano odločanje o cepljenju proti gripi glede na podatke o varnosti in učinkovitosti cepiva. Zdravnikom priporočajo, da dosledno prijavljajo primere post-cepilnega sindroma Guillain-Barre, s čimer bodo omogočili nadaljnje ocenjevanje varnosti tega cepiva.

Gripa, nova, narkoklepsija po cepivu:

Post-H1N1 Narcolepsy-Cataplexy (2010)
Bolezen narkolepsijo-katapleksijo povzroča izguba celic v hipotalamusu v možganih, odgovornem za uravnavanje funkcije spanja. Gre za nenadne bolezenske napade spanja, oboleli lahko tudi ohromi in se zgrudi. Dotlej zelo redka bolezen, najverjetneje avtoimunska, se je začela pogosteje pojavljati po cepivu proti novi gripi. Da bi šlo lahko v 6 primerih za stranski učinek cepiva H1N1, je bilo prvič naznanjeno avgusta 2010 na Švedskem, dodatnih 14 primerov so zabeležili tudi na Finskem, zato sta državi cepivo umaknili. Avtorji so raziskali primere iz treh skupin virov v Franciji, Kanadi in ZDA in ugotavljali, ali so oboleli prejeli cepivo proti novi gripi in kdaj pred zagonom omenjene bolezni. Kot poročajo, je presenetila izjemno huda in nenadna oblika napadov po cepljenju. V preučevanih primerih se je bolezen pojavila 2 dni do 5 mesecev po cepljenju, pri večini pa 2-8 tednov po cepljenju. Avtorji navajajo, da cepivo proti novi gripi lahko sproži to bolezen, zato pozivajo k nujnim raziskavam. Analizirajo tudi možno povezavo z adjuvantom v cepivu proti gripi in opozarjajo, da se bo verjetno pojavilo še več primerov v prihodnje, saj je čas od cepljenja do zagona bolezni pogosto dolg.

Gripa, nova, hudo oblenje nosečnice po cepivu, odpovedi organov:

Possible life-threatening adverse reaction to monovalent H1N1 vaccine (2010)
Cepivo proti novi gripi je bilo na začetku uporabe leta 2009 ocenjeno kot cepivo z malo resnimi stranskimi učinki, ki naj ne bi bili življenjsko ogrožajoči, toda avtor študije navaja prav primer hude življenjsko ogrožajoče reakcije na Tajskem. Zdrava 38-letna 6 mesecev noseča ženska je po cepljenju s cepivom nove gripe čutila splošno bolečino v telesu in težko dihala, po poslabšanju je peti dan utrpela hude dihalne težave, akutno poškodbo pljuč in pljučno krvavitev, akutno odpoved ledvic, poslabšano delovanje jeter in obolenje rdečih krvničk. Zdravljenje in močna medicinska podpora delovanju organov sta privedla do izboljšanja stanja v 7 dneh. Ni mogoče izključiti hudega stranskega učinka po cepivu proti novi gripi, navaja avtor, in zdravnikom svetuje, naj budno spremljajo morebitne hude reakcije v povezavi s cepivom nove gripe.

Gripa, vnetje možganov po cepivu:

Acute disseminated encephalomyelitis following influenza vaccination (2010)
Študija navaja, da so primeri akutnega diseminacijskega encefalomielitisa, t. j. vnetja možganov s propadanjem mielinskih živčnih ovojnic, po cepivu gripe zelo redki in opisuje en tak primer pri 75-letni ženski tri tedne po prejetju sezonskega cepiva proti gripi (prvi simptomi so se pojavili dva dni po cepljenju); kljub zdravljenju je umrla. Študija omenja še druge primere tega hudega nevrološkega obolenja po cepivu gripe in navede, da je bilo za virus gripe ugotovljeno, da vsebuje 14 antigenov, ki lahko navzkrižno reagirajo in povzročijo avtoimunsko propadanje mielinskih živčnih ovojnic, prav tako pa lahko naravne antigene s takimi lastnostmi ohranijo tudi cepilni virusi. Čeprav so ti pojavi redki, je treba priznati, da nekatera cepiva lahko sprožijo resna avtoimunska obolenja, navajata avtorja.

Guillain-Barre

Gripa, nevrološka bolezen po cepivu:

Influenza Vaccination and Guillain-Barre Syndrome (2003)
Avtorji preučujejo pojav sindroma Guillain-Barre po cepljenju proti gripi v letih 1991-99. V ameriški bazi VAERS je 382 prijav tega hudega nevrološkega obolenja, ki se je pojavil v 7-21 dneh po cepljenju. Primerjava s kontrolno skupino, ki je prejela cepivo proti davici in tetanusu za odrasle, je pokazala, da je tveganje sindroma Guillain-Barre po cepivu gripe značilno večje, povišano število teh obolenj pa se je pojavilo vsako tretje leto. Avtorji so analizirali cepiva različnih proizvajalcev in našli velike razlike v vsebnosti endotoksinov v cepivu proti gripi (gre za strupene snovi odmrlih mikroorganizmov). Študija ugotavlja, da bi lahko biološki mehanizem sindroma Guillain-Barre zajemal vzajemno delovanje endotoksinov in avtoimunskega odziva, povzročenega s cepivom. Avtorji svetujejo pretehtano odločanje o cepljenju proti gripi glede na podatke o varnosti in učinkovitosti cepiva. Zdravnikom priporočajo, da dosledno prijavljajo primere post-cepilnega sindroma Guillain-Barre, s čimer bodo omogočili nadaljnje ocenjevanje varnosti tega cepiva.

Hepatitis B

Hepatitis B, avtoimunsko tvegano cepivo:

Autoimmune Hazards of Hepatitis B Vaccine (2005)
Študija kritično razgali (otroško) cepivo proti hepatitisu B. Navaja prepričanje, da mora biti po Hipokratovi tradiciji varnost preventivne medicine izjemno visoka, saj želi zdrave ljudi zavarovati pred boleznijo, ki je morda sploh nikoli ne bodo dobili. Podatki o varnosti cepiva proti hepatitisu B pa so pristranski, trdi avtor, in statistično prikaže, da je cepivo izjemno nevarno tako po frekvenci kot tudi po resnosti in raznolikosti zapletov, do katerih pride verjetno tudi zaradi mehanizma navzkrižnih reakcij, ki vodijo v avtoimunsko bolezen. Kot pravi avtor, ta nenavaden spekter strupenih stranskih učinkov zahteva dodatne preiskave, in sicer ob popolnem razkritju vseh razpoložljivih podatkov.

Hepatitis B, razvojne motnje po cepivu:

Hepatitis B Triple Series Vaccine and Developmental Disability in US Children Aged 1-9 Years (2008)
Študija je preučila podatke o posledicah cepljenja s cepivom proti hepatitisu B za leti 1999-2000 v ZDA in ugotovila, da imajo dečki, stari od enega do devetih let, cepljeni proti hepatitisu B (gre za cepiva z vsebnostjo živega srebra), v primerjavi z necepljenimi dečki 9-krat večjo verjetnost, da bodo imeli razvojne motnje in bodo potrebovali zgodnje ukrepe ali posebno učno pomoč.

Hepatitis B, vnetje očesnega živca:

Optic neuritis following hepatitis B vaccination in a 9-year-old girl (2009)
Študija meni, da so resni stranski učinki po cepljenju proti hepatitisu B zelo redki, toda starše poziva, naj se seznanijo z možnostjo, da do njih pride. Preuči hude očesne zaplete: oslepitev, vnetje oči ali očesnega živca, otekline in drugo. Študija predstavi tudi primer 9-letne deklice, ki je teden dni po cepljenju s tem cepivom utrpela post-cepilno vnetje očesnega živca s poslabšanjem vida in bolečino v levem očesu.

Avtizem pri dečkih po cepivu HepB:

Hepatitis B vaccination of Male Neonates and Autism Diagnosis, NHIS 1997-2002
Leta 1991 so v ZDA priporočili univerzalno rutinsko cepljenje novorojenčkov takoj po porodu s cepivom proti hepatitisu B, za katerega ni enotnih varnostnih ugotovitev. Študija je preučila povezanost med vnosom tega cepiva takoj po porodu in tveganjem, da bo cepljen otrok, rojen pred letom 1999, v starosti 3-17 let dobil diagnozo avtizma. Dečki, ki so bili s cepivom proti hepatitisu B cepljeni kot novorojenčki, so imeli trikrat višjo verjetnost diagnoze avtizma v primerjavi z dečki, ki cepiva niso prejeli ali ki so ga prejeli kasneje, po prvem mesecu življenja, je pokazala študija.

HPV

HPV, hudo vnetje živčnega pleteža po cepljenju:

Brachial Plexux Neuritis Following HPV Vaccination (2008)
Študija opisuje primer 19-letnega dekleta, ki je mesec dni po cepljenju s cepivom Gardasil proti raku na materničnem vratu (HPV) dobila hudo vnetje glavnega živčnega pleteža, ki skrbi za delovanje leve roke. To je hudo nevrološko obolenje, ne nujno povezano z vbodom z injekcijsko iglo, saj se pojavi tudi v predelu, kjer cepivo ni bilo vbrizgano. Gre za dolgotrajne hude bolečine, ki ohromijo vsakdanje življenje, traja pa lahko, navaja študija, tudi 5-8 let. Pri dekletu so se bolečine poslabševale, segale so prek ramena do komolca in leve dojke, osem mesecev je vsak dan potrebovala močna protibolečinska zdravila. Post-cepilni nevritis brahialnega pleteža je v literaturi znan po cepivih proti črnim kozam, tetanusu, kombiniranemu cepivu DTP, gripi in rekombinantnemu (gensko spremenjenemu) cepivu proti hepatitisu B. Študija poziva k previdnosti, saj lahko nadaljnji vnosi cepiva obolenje še poslabšajo.

HPV, avtoimunsko živčno-srčno obolenje po ceplivu:

Postural tachycardia syndrome after vaccination with Gardasil (2010)
Študija opisuje 20-letno dekle, ki je 14 dni po prejeti prvi dozi cepiva Gardasil (proti raku na materničnem vratu) dobila hudo obolenje – posturalni ortostatski tahikardni sindrom (POTS), pri katerem oboleli ob običajnem premikanju telesa, npr. pri vstajanju iz sedenja ali dvigu rok, dobi hudo motnjo srčnega ritma in številne druge simptome, povezane z motnjami delovanja centralnega živčevja. Bolezen lahko povsem onemogoči delo in šolanje. Študija ugotavlja, da medicina zagona bolezni natanko ne pozna, v 14% primerih pa je bilo potrjeno, da gre za avtoimunsko obolenje. V navedenem primeru časovno sovpadanje cepljenja in zagona bolezni pri dekletu, kaže na verjetno povezanost, navaja avtor in opozarja na možnost, da so nekateri primeri POTS po cepivu proti HPV spregledani.

Izbruhi bol. med cepljenimi

Oslovski kašelj, izbruh v cepljeni populaciji:

Pertussis in the Netherlands: an Outbreak Dispite High Levels of Immunization with Whole-Cell Vaccine (1997)
Študija poroča o izbruhu oslovskega kašlja v cepljeni populaciji, na Nizozemskem (v letih 1995 sta zbolela dva, v letu 1996 pa 18 ljudi na vsakih 100.000 prebivalcev). Poziva k ugotavljanju vzrokov za neučinkovitost tega cepiva, opisuje težavnost diagnostike oslovskega kašlja in opozarja na pristranskost zdravnikov pri postavljanju diagnoze pri cepljeni populaciji.

MMR, izbruh mumpsa v cepljeni populaciji:

Ongoing Mumps Outbreak in a Student Population With High Vaccination Coverage, Netherlands, 2010 (2010)
Študija analizira 172 primerov mumpsa, ki so se kljub več kot 93-odstotni precepljenosti pojavili pri otrocih in odraslih (starost 4-46 let) od decembra 2009 do aprila 2010 na Nizozemskem. Prek 80% obolelih je bilo cepljenih proti mumpsu; 12% moških je dobilo vnetje testisov. Avtorji poročajo o upadanju učinkovitosti cepiva, čeprav dobijo nizozemski otroci drugo dozo cepiva MMR pozno, pri 9 letih (ne pri 4-5 letih kot večinoma v drugih državah). Avtorji ugotavljajo, da so izbruhi mumpsa v precepljeni populaciji znani, niso pa dovolj dobro znani dejavniki tveganja in učinkovitost cepiva, posebej pri ljudeh, ki so že prejeli dve dozi cepiva in torej veljajo za polno in ustrezno cepljene. Študija ni našla jasnih vzrokov za izbruh niti ni priporočila tretje doze cepiva MMR. Tak ukrep so sprejeli zdravstveni uradniki v ZDA ob podobnem in prav tedaj aktualnem izbruhu mumpsa v cepljeni populaciji otrok in mladih odraslih (od 7-18 let) v New Yorku. Študija zaključi, da zaradi visoke precepljenosti Nizozemski ne pretijo epidemije mumpsa.

Norice pri cepljenih otrocih:

Outbreak of Variccela at a Day-care-center despite vaccination (2002)
V enem od ameriških vrtcev je od decembra 2000 do januarja 2001 za noricami zbolelo 25 od 88 otrok, preučuje študija. Prvi je zbolel zdrav otrok, ki je bil proti noricam cepljen tri leta prej, virus pa se je prenesel na več kot 50% otrok v skupini. Cepivo je delovalo le v 44% primerov (čeprav naj bi bilo 71-100% učinkovito). Avtorji ugotavljajo, da je cepivo predstavljajo slabo zaščito, tveganje obolenja in neuporabnost cepiva pa sta naraščala z oddaljenostjo od časa, ko ga je otrok prejel. Avtorji navajajo, da je bilo med otroki sicer več blagih okužb, vendar izpostavijo, da je lahko izbruh noric pri otroku, cepljenem proti noricam, enako nalezljiv kot norice, ki jih naravno dobijo necepljeni otroci.

Krvna obolenja

Avtoimunska tromboza po cepivu DTP:

Antiphospholipid syndrome Following a diphtheria-tetanus vaccination: coincidence vs. causality (2010)
Študija opisuje primer sistemske avtoimunske motnje, antifosfolipidnega sindroma, ki med drugim povzroča strjevanje krvi, do zapleta pa je prišlo nekaj mesecev po cepljenju s cepivom DTP. Kot je navedeno v zaključku, povzročitve te bolezni prek vpliva cepiva študija ne more izključiti.

MMR, avtoimunska krvna bolezen:

MMR vaccine and idiopathic thrombocytopaenic purpura (2003)
Študija izračuna tveganje, da bodo malčki, stari 13-24 mesecev, v šestih tednih po vnosu cepiva proti ošpicam, mumpsu in rdečkam (MMR) dobili idiopatsko (avtoimunsko) trombocitopenično purpuro, tj. krvno bolezen prehitrega razpadanja oz. avtoimunskega uničevanja krvnih ploščic, ki se kaže kot pojav kožnih krvavitev. Študija je pri cepljenih otrocih potrdila povečano tveganje za to bolezen v primerjavi z necepljenimi otroci. Izračunala je verjetnost, da se bo pojavil en tak zaplet na vsakih 25.000 cepljenj.

MMR, krvna bolezen:

Risk of Immune Thrombocytopenic Purpura After Measles-Mumps-Rubella Immunization in Children (2008)
¸ Študija je na manjšem številu primerov ugotovila močno vzročno-posledično povezavo med cepivom proti ošpicam, mumpsu in rdečkam (MMR) in trombocitopenično purpuro, tj. boleznijo prehitrega razpadanja krvnih ploščic, ki se kaže kot pojav kožnih krvavitev. Ta in še ena študija, ki jo navajajo avtorji, sta analizirali primere obolenj pri malčkih od 12-23 mesecev. Ugotovili sta najmočnejšo vzročno-posledično povezavo pri otrocih v starosti 12-15 mesecev; značilno večkrat so zboleli dečki. Ta post-cepilna bolezen naj bi se po ugotovitvah študije pojavila na vsakih 40.000 cepljenj. Avtorji opozarjajo na pristranskost zdravnikov pri diagnosticiranju vzrokov obolenja, saj so pri pregledu dokumentacije ugotovili, da zdravniki starše obolelega otroka izprašajo o nedavnih okužbah in jemanju zdravil, le redko pa vprašajo tudi, ali je otrok nedavno prejel cepivo MMR. Avtorji ne vidijo potrebe po spremembi praks cepljenja, ker bolezen večinoma hitro izzveni, ne zanikajo pa možnosti, da lahko bolezen postane tudi kronična.

Zgodnja otroška cepljenja, tveganje za krvno bolezen:

Thrombocytopenic Purpura Following Vaccination in Early Childhood: Experience of a Medical Center in the Past 2 Decades (2010)
Študija je analizirala pojav post-cepilne trombocitopenične purpure (krvne bolezni prehitrega razpadanja krvnih ploščic, ki se kaže kot pojav kožnih krvavitev) pri 12 otrocih. En tak primer navaja pri enomesečnem dojenčku po cepivu proti hepatitisu B, štiri primere pri 2-3 mesečnikih po cepivu proti davici, tetanusu in oslovskem kašlju (DTaP), dva primera po cepivu proti ošpicam, mumpsu in rdečkam (MMR) v starosti 16 mesecev, en primer po cepivu proti noricam pri 14 mesecih. Študija potrjuje, da so cepiva dejavnik tveganja za pojav te krvne bolezni. Navaja še, da se lahko post-cepilna bolezen pojavi tudi mesece ali leta kasneje in da se pozdravi okoli 85% obolelih otrok. Omenja tudi neenotne poglede glede zdravljenja s steroidnimi zdravili (ki jih nekateri za otroke odsvetujejo) in opozarja na neustrezne prakse, da pediatri pri otroku s krvno boleznijo včasih prehitro dozirajo nadaljnja cepiva.

Meningitis

Mumps, meningitis po cepivu:

The risk of aseptic meningitis associated with the Leningrad-Zagreb mumps vaccine strain following mass vaccination with measles-mumps-rubella vaccine, Rio Grande do Sul, Brazil, 1997 (2002)
Leta 1997 je v Braziliji potekala kampanja množičnega cepljenja otrok v starosti od enega do 11 let s cepivom proti ošpicam, mumpsu in rdečkam (MMR). Posledično se je pojavil izbruh primerov aseptičnega meningitisa, in sicer en primer meningitisa na vsakih 3.390 doz cepiva. Tveganje meningitisa je bilo prek 12-krat večje kot v dveletnem obdobju pred tem. Študija je ugotovila, da je cepljenje statistično značilno povzročilo izbruhe aseptičnega meningitisa, in priporočila, naj se preuči varnostne dileme v zvezi z uporabljenim cepivom MMR.

Mumps, neučinkovitost cepiva, meningitis po cepivu:

Mumps Outbreaks in Canada and the United States: Time for New Thinking on Mumps Vaccines (2007)
Po številnih epidemijah mumpsa v cepljeni populaciji ZDA in Kanade ta študija preverja učinkovitost petih različnih sevov cepiva proti mumpsu. Kot navaja, so zgodnje študije seva, imenovanega Jeryl Lynn, poročale o njegovi 95% učinkovitosti, vendar je sev v času epidemije dejansko deloval zgolj v 62% primerov. To je bistveno bolje kot pri sevu Rubini, katerega učinkovitost je v času epidemije blizu ničle. Sev Urabe naj bi bil 54-87% učinkovit, a povzroča aseptični meningitis v znatnem številu primerov. Sev Leningrad-Zagreb, ki je izjemno poceni in zelo razširjen v tretjem svetu, je v eni od študij pokazal 95% učinkovitost, toda tudi tu obstaja vrsta poročil o pojavu aseptičnega meningitisa po vnosu cepiva. Med učinkovitejšimi naj bi bil sev Leningrad-3, ki prav tako povzroča meningitis. Študija ugotavlja, da sevi cepiva proti mumpsu z boljšimi varnostnimi podatki niso dovolj učinkoviti ali pa so povsem neučinkoviti, učinkovitejši sevi pa so varnostno oporečni.

Norice, herpes zoster in meningitis po cepivu:

Herpes Zoster with Skin Lesions and Meningitis Caused by 2 Different Genotypes of the Oka Varicella-Zoster Virus Vaccine (2008)
Študija opisuje primer zdravega dečka, ki je po cepivu noric dobil okužbo z virusom herpes-zoster in tudi meningitis. Mutirani virus noric, ki ga prej še nikoli niso zaznali v povezavi z resnimi stranskimi učinki cepiva, so odkrili v kožnih lezijah in možganski tekočini. Avtorji navajajo, da delovanje cepilnega virusa noric oz. njegovih oblik ni povsem jasno. Do tedaj znani stranski učinki so večinoma reakcije na mestu vboda in post-cepilni izpuščaj, ki kaže na razmnoževanje cepilnega virusa v telesu. Manj običajni stranski učinki so obolenja sklepov, jeter, pljuč in centralno-živčnega sistema. V bazi VAERS so do leta 2005 poročila o 39 primerih meningitisa in 16 primerih obolenj možganov po cepivu noric. Znan je tudi zaplet, ko se latentni cepilni virus varicella-zoster reaktivira, kako pogosto se to zgodi, pa so mnenja deljena; kljub odsotnosti teh študij je cepivo leta 1995 dobilo uporabno dovoljenje, navaja študija. Primeri virusnega meningitisa so se pojavili dolgo časa po cepljenju, v dveh primerih pa je bila pri pregledu možganske tekočine tudi potrjena prisotnost cepilnega virusa. Študija opiše enega od obeh primerov, ko je bil pri imunološko zdravem 8-letnem otroku iz hrbtenjačne tekočine potrjen Merckov cepilni virus noric (sev Oka). Deček je imel kožno okužbo, hud glavobol, bruhanje, ni prenašal svetlobe, v bolnici so mu večkrat odvzeli tekočino iz hrbtenjače (nekateri vzorci so pokazali prisotnost virusa, drugi ne). Deček se je pozdravil. Avtorji navajajo, da cepilni virus lahko povzroči hudo obliko meningitisa in da se zagon bolezni lahko ponovi, in to kljub diagnostično ugotovljeni odsotnosti virusa v možganski tekočini.

Norice, meningitis in drugi resni stranski učinki po cepivu:

Safety of Varicella Vaccine after Licensure in the United States: Experience from Reports to the Vaccine Adverse Event Reporting System, 1995–2005 (2008)
Množična uporaba cepiva proti noricam v ZDA omogoča prepoznavanje redkih stranskih učinkov, ki prej niso bili poznani. Avtorji so pregledali bazo stranskih učinkov VAERS za leta 1995-2005 in ugotovili 25.306 prijavljenih reakcij (53 na 100.000 doz). Stranski učinki, kjer so dokazali prisotnost cepilnega virusa noric varicella-zoster, so kronično vnetje kože, vnetje ušes, alergije, od resnih stranskih učinkov se navajajo očesni herpes zoster, pljučnica, vnetje možganov, krvna bolezen trombocitopenija, vnetje žil (vaskulitis), vnetje jeter (hepatitis) in kot hud zaplet meningitis. Napadi (epileptični in vročinski krči) so zabeleženi 852-krat (1,8 primerov na 100.000 doz cepiva). Smrtnih primerov po cepljenju je bilo v preučevanem obdobju 60; 23 od teh po cepivu noric, ki so ga dozirali samostojno, ostali v kombinaciji z drugimi cepivi. Do smrti je prišlo najpogosteje po septičnem šoku (zastrupitvi krvi s patogenimi organizmi) in zaradi odpovedi organov, 10 smrti pa je označenih kot sindrom SIDS (smrt v zibelki). Študija navaja primera dveh otrok (3 in 8 let), ki sta dobila resne motnje ravnotežja in gibanja (ataksija) in druga obolenja možganov (encefalopatija), simptomi so se pričeli 14 oz. 30 dni po cepljenju, en otrok je umrl mesec dni kasneje, drugi se je sprva pozdravil, a je zaradi ponovnih zapletov umrl šest let kasneje. Avtorji omenjajo smrtni primer, povezan z divjim virusom noric, pri 9-letnem otroku, ki pa je bil cepljen proti noricam pri 12 mesecih; 3-4 leta kasneje je dobil vnetno ledvično obolenje. Pri dveh otrocih so potrdili prisotnost cepilnega virusa noric Prvi primer je zdrav 2,5-letni otrok, ki je 19 mesecev kasneje utrpel akutno levkemijo (prejemal kemoterapijo) in meningitis, virus noric iz cepiva pa so izolirali iz hrbtenjače in kožnih lezij. Drugi primer je zdrav 4-letnik, ki je 2 leti in 8 mesecev po cepljenju proti noricam dobil izpuščaj na levi rami, tri dni kasneje pa meningitis; tudi pri njem so potrdili cepilni virus. Post-cepilne norice so v vrsti primerov izbruhnile (in bile potrjene) od nekaj dni do 8,5 let po cepljenju. Znani so primeri laboratorijsko potrjene sekundarne okužbe prek cepljene osebe, npr. okužba pri zdravem očetu imunsko zelo šibkega enoletnega dečka, ki je dobil post-cepilne norice po cepljenju. Avtorji ocenjujejo, da ima cepivo odličen varnostni profil in da so hudi stranski učinki redki. Ugotavljajo še, da se meningitis, ki je hud zaplet po cepljenju, pojavlja vendarle tudi pri zdravih posameznikih, čeprav je bilo sprva mišljeno, da se pojavlja le pri imunsko šibkih.

MMR

MMR, tveganost cepiva, etičnost cepiva:

Vaccination Against Mumps, Measles, and Rubella: Is There a Case for Deepening the Debate? (2001)
Odločitev, ali otroka cepiti s cepivom proti ošpicam, mumpsu in rdečkam (MMR), je povezana s kompleksnimi etičnimi in vrednostnimi dilemami, beremo v članku. Splošni zdravnik Tom Heller ni prepričan v znanstvene dokaze o varnosti tega cepiva. Skupaj z epidemiologom Dickom Hellerjem in strokovnjakom za etična vprašanja Stephenom Pattisonom raziskuje in analizira dejavnike, ki vplivajo na zdravnikovo odločitev, cepiti ali ne.

MMR, tveganost cepiva:

Pediatric MMR Vaccination Safety (2003)
Študija podatkov o stranskih učinkih po cepljenju v ZDA analizira pojavnost resnih nevroloških motenj (trajne poškodbe možganov, avtizem, okvare gibanja in ravnotežja, umska zaostalost) po cepljenju s cepivom proti ošpicam, mumpsu in rdečkam (MMR) v primerjavi z nevrološkimi posledicami po cepivu proti davici, tetanusu in oslovskem kašlju (DTP), v obdobju 1994-2000. Odkrije, da je statistično značilno več tovrstnih posledic po cepivu MMR. Avtorji apelirajo na potrebo po izboljšanju varnostni cepiva MMR.

MMR, mumps in gluhost po cepivu:

Unilateral Deafness as a Complication of the Mumps, Measles, and Rubella Vaccination (1988)
V Britanski medicinski reviji je opisan primer 7-letne zdrave deklice, ki je po cepljenju s cepivom proti ošpicam, mumpsu in rdečkam (MMR) dobila rahlo vročino in nato postala gluha na levo uho. Po 11 tednih so pri deklici odkrili protitelesa na virus mumpsa. Nikoli ni imela simptomov mumpsa, ki je sicer možen povzročitelj slušnih težav pri otrocih. Posledice je povzročilo cepivo, navaja revija. Komentira, da se zdi tak zaplet redek, v literaturi sta namreč dva primera oglušelosti po cepivu mumpsa, vendar se je treba zavedati, da tako tveganje v prvih letih cepljenja obstaja. Pojasnjuje, da je posledice mogoče odkriti zgolj pri večjih otrocih, pri mlajših pa so opazne šele kasneje, ko je povezavo s cepivom težko dokazati.

MMR, izbruh mumpsa v cepljeni populaciji:

Ongoing Mumps Outbreak in a Student Population With High Vaccination Coverage, Netherlands, 2010 (2010)
Študija analizira 172 primerov mumpsa, ki so se kljub več kot 93-odstotni precepljenosti pojavili pri otrocih in odraslih (starost 4-46 let) od decembra 2009 do aprila 2010 na Nizozemskem. Prek 80% obolelih je bilo cepljenih proti mumpsu; 12% moških je dobilo vnetje testisov. Avtorji poročajo o upadanju učinkovitosti cepiva, čeprav dobijo nizozemski otroci drugo dozo cepiva MMR pozno, pri 9 letih (ne pri 4-5 letih kot večinoma v drugih državah). Avtorji ugotavljajo, da so izbruhi mumpsa v precepljeni populaciji znani, niso pa dovolj dobro znani dejavniki tveganja in učinkovitost cepiva, posebej pri ljudeh, ki so že prejeli dve dozi cepiva in torej veljajo za polno in ustrezno cepljene. Študija ni našla jasnih vzrokov za izbruh niti ni priporočila tretje doze cepiva MMR. Tak ukrep so sprejeli zdravstveni uradniki v ZDA ob podobnem in prav tedaj aktualnem izbruhu mumpsa v cepljeni populaciji otrok in mladih odraslih (od 7-18 let) v New Yorku. Študija zaključi, da zaradi visoke precepljenosti Nizozemski ne pretijo epidemije mumpsa.

MMR, izbruh mumpsa in vnetja testisov po cepivu:

Mumps caused by an inadequately attenuated measles, mumps and rubella vaccine (2001)
Študija je ugotavljala pojavnost kliničnih znakov mumpsa in vnetja testisov (orhitis) pri šolarjih v Surinamu po cepljenju s cepivom ošpice-mumps-rdečke (MMR, sev Leningrad-Zagreb). Odkrila je povečano pojavnost mumpsa po tem, ko so v geografski regiji izvedli kampanjo množičnega cepljenja s tem cepivom. Isti pojav so po kampanji množičnega cepljenja s tem cepivom zaznali v drugi, geografsko ločeni regiji. Od 315 otrok iz treh šol jih je 15,1% po cepljenju s cepivom MMR dobilo post-cepilni mumps. V tistih šolah, kjer ni bilo množičnega cepljenja, je zbolelo 4,7% otrok. Pri dečkih je bila pojavnost vnetja testisov 32%. Študija je potrdila, da je izbruh mumpsa povzročilo cepivo MMR, ki so ga nato umaknili iz uporabe.

Mumps, meningitis po cepivu:

The risk of aseptic meningitis associated with the Leningrad-Zagreb mumps vaccine strain following mass vaccination with measles-mumps-rubella vaccine, Rio Grande do Sul, Brazil, 1997 (2002)
Leta 1997 je v Braziliji potekala kampanja množičnega cepljenja otrok v starosti od enega do 11 let s cepivom proti ošpicam, mumpsu in rdečkam (MMR). Posledično se je pojavil izbruh primerov aseptičnega meningitisa, in sicer en primer meningitisa na vsakih 3.390 doz cepiva. Tveganje meningitisa je bilo prek 12-krat večje kot v dveletnem obdobju pred tem. Študija je ugotovila, da je cepljenje statistično značilno povzročilo izbruhe aseptičnega meningitisa, in priporočila, naj se preuči varnostne dileme v zvezi z uporabljenim cepivom MMR.

MMR, hudo vnetje oči in ožilja po cepivu:

Panuveitis and dermal vasculitis following MMR vaccination (2007)
Dekle (17-let) je utrpelo hude stranske učinke po cepivu proti ošpicam, mumpsu in rdečkam (MMR). V prvih dveh dneh je začela izgubljati vid, dobila je visoko vročino, mrzlico, post-cepilni izpuščaj, artritis v kolenih in kožno vnetje krvnih žil. Oči so postale rdeče in boleče, razvilo se je hudo vnetje, videla je lahko le še premike dlani pred očmi. Vnetje so zdravili en mesec, po šestih mesecih zdravljenja se ji vid ni povrnil v celoti, prišlo je do atrofije šarenice in do drugih trajnih očesnih poškodb. Študija ob navajanju sorodnih primerov post-cepilnih okužb potrjuje, da sta vnetje oči in vnetje ožilja verjetni posledici cepljenja in da so po cepivu MMR možne tudi resne posledice ter trajne poškodbe oči z izgubo vida. Avtorji pozivajo na povečano pozornost glede zgodnjih znakov tovrstnih obolenj po cepljenju s cepivom MMR.

MMR, krvna bolezen:

Risk of Immune Thrombocytopenic Purpura After Measles-Mumps-Rubella Immunization in Children (2008)
¸ Študija je na manjšem številu primerov ugotovila močno vzročno-posledično povezavo med cepivom proti ošpicam, mumpsu in rdečkam (MMR) in trombocitopenično purpuro, tj. boleznijo prehitrega razpadanja krvnih ploščic, ki se kaže kot pojav kožnih krvavitev. Ta in še ena študija, ki jo navajajo avtorji, sta analizirali primere obolenj pri malčkih od 12-23 mesecev. Ugotovili sta najmočnejšo vzročno-posledično povezavo pri otrocih v starosti 12-15 mesecev; značilno večkrat so zboleli dečki. Ta post-cepilna bolezen naj bi se po ugotovitvah študije pojavila na vsakih 40.000 cepljenj. Avtorji opozarjajo na pristranskost zdravnikov pri diagnosticiranju vzrokov obolenja, saj so pri pregledu dokumentacije ugotovili, da zdravniki starše obolelega otroka izprašajo o nedavnih okužbah in jemanju zdravil, le redko pa vprašajo tudi, ali je otrok nedavno prejel cepivo MMR. Avtorji ne vidijo potrebe po spremembi praks cepljenja, ker bolezen večinoma hitro izzveni, ne zanikajo pa možnosti, da lahko bolezen postane tudi kronična.

MMR, avtoimunska krvna bolezen:

MMR vaccine and idiopathic thrombocytopaenic purpura (2003)
Študija izračuna tveganje, da bodo malčki, stari 13-24 mesecev, v šestih tednih po vnosu cepiva proti ošpicam, mumpsu in rdečkam (MMR) dobili idiopatsko (avtoimunsko) trombocitopenično purpuro, tj. krvno bolezen prehitrega razpadanja oz. avtoimunskega uničevanja krvnih ploščic, ki se kaže kot pojav kožnih krvavitev. Študija je pri cepljenih otrocih potrdila povečano tveganje za to bolezen v primerjavi z necepljenimi otroci. Izračunala je verjetnost, da se bo pojavil en tak zaplet na vsakih 25.000 cepljenj.

Rdečke, MMR, povečano tveganje za obolenja sklepov:

Joint and limb symptoms in children after immunisation with measles, mumps, and rubella vaccine (1992)
Študija potrjuje, da je uporaba cepiva proti ošpicam, mumpsu in rdečkam (MMR) povezana s povečanim tveganjem za pojav sklepnih obolenj in bolečin v udih, predvsem pri deklicah in otrocih, mlajših od pet let, čeprav so bili najtežji primeri vendarle opaženi pri dečkih. Avtorji so na podlagi medicinske literature ocenili, da je tveganje artritisa nižje po cepivu kot po naravni okužbi z rdečkami, vendar ob upoštevanju dejstva, da je artritis po rdečkah značilen zaplet obolelih odraslih, zelo redko pa se pojavlja pri otrocih, ki so naravno preboleli rdečke. Pojavi artritisa po cepljenju so že znani, pišejo avtorji, saj so leta 1974 npr. umaknili cepivo proti rdečkam, ki je pri 10% cepljenih otrocih povzročilo artritis. Dotedanje študije kažejo na 9-14% pojavov post-cepilnega artritisa (vnetja sklepov) in na 10-41% pojavov post-cepilne artralgije (bolečin v sklepih).

Avtizem in MMR:

MMR and Autism in Perspective: The Denmark Study (2004)
Komentar strokovno in poglobljeno razkrije, kako je znana danska študija odkrila vzročno-posledično zvezo med cepivom MMR in epidemijo avtizma, nato pa zaradi hudih kritik in pritiskov iz določenih medicinskih krogov pred javno objavo priredila rezultate študije in jih brez znanstvene podlage pojasnila v nasprotju s statističnimi dejstvi. Danska študija ugotavlja, da je v letih 1980-2002 število avtističnih otrok, starih 5-9 let, naraslo od 8 do 71 na 100.000. Večletni podatki sugerirajo časovno povezanost uvedbe MMR z rastjo avtizma na Danskem, natančneje 45% povečano tveganje pri otrocih, ki so prejeli MMR. Ko so dansko študijo predložili medicinski reviji Vaccine, je ta naletela na sovražen odziv recenzentov, med drugim ameriške agencije za nadzor nad boleznimi CDC, ki je zahtevala naknadne posege in popravke. Komentatorji pojasnijo, kakšne umetne »korekcije« so izvedli avtorji, da bi vnesli dvom in nato zatrdili, da MMR nima nič opraviti z avtizmom. Pozorni bralec študije bo ugotovil, da njen naslov (Autism and measles, mumps, and rubella vaccine: no epidemiological evidence for a causal relationship) zavaja, saj podatki iz študije jasno potrjujejo statistično značilno kopičenje primerov 6 mesecev po cepljenju s cepivom MMR, vendar je vzročno-posledična povezava zakrita in v naslovu izražrno mnenje avtorjev namesto rezultatov, dobljenih na podlagi statističnih dejstev. Kljub izdatnim poskusom »korekcij« je ta študija potrdila alarmanten trend, da je zaradi cepiva MMR prišlo do skokovitega porasta primerov avtizma pri otrocih na Danskem, trdijo komentatorji.

Avtizem in cepivo ošpice:

Detection of Measles Virus Genomic RNA in Cerebrospinal Fluid of Children with Regressive Autism: a Report of three Cases (2004)
Študija analizira primer treh otrok, ki so po cepivu MMR utrpeli avtistično encefalopatijo, t. j. skupek nevroloških obolenj in možganskih okvar, ki se kažejo kot razvojna regresija v avtizem. Že prej so pri teh otrocih odkrili vnetje črevesja in obolenje limfnih končičev. Pri vseh otrocih so v hrbtenjači in črevesju našli cepilni virus ošpic. Avtorji omenjajo nasprotujoče si študije glede vpliva cepiva MMR na pojav avtizma, a navajajo, da je tako povezavo nedavno potrdilo tudi poročilo, ki analiza uradne podatke ZDA o stranskih učinkih cepiv iz baze VAERS. Literatura potrjuje, da cepilni virus ošpic v redkih primerih povzroča vnetje možganov (encefalitis). Znan je primer encefalitisa ob dokazani prisotnosti cepilnega virusa ošpic pri otroku 8,5 meseca po cepljenju. Avtorji spomnijo na študije, da lahko ošpice, mumps in rdečke v svoji naravni obliki povzročijo razvojne in avtistične motnje predvsem pri otrocih, ki so bili izpostavljeni že pred rojstvom. Ena od študij je dokazala prisotnost cepilnega virusa ošpic pri avtističnih otrocih in nastajanje protiteles proti cepilnem virusu, ki so povzročila avtoimunsko obolenje. Opozarjajo tudi, da epidemiološke študije, ki so doslej iskale povezavo med avtizmom in cepivi, niso testirale ustreznih hipotez. Ugotovitve o encefalopatiji ob prisotnosti virusa ošpic po cepivu MMR zahtevajo natančno preučitev problema s ciljem, da bi bila v prihodnje cepiva lahko bolj varna, pozivajo avtorji.

Avtizem, MMR in živo srebro:

A Comparative Evaluation of the Effects of MMR Immunization and Mercury Doses from Thimerosal-containing Childhood Vaccines on the Population Prevalence of Autism (2004)
Študija je potrdila, da je cepivo MMR statistično značilno prispevalo k porastu avtizma v ZDA, in utemeljila tesno vzročno-posledično povezanost med številom doz živega srebra v otroških cepivih in pojavom avtizma od poznih 1980. do sredine 1990. let v ZDA. Avtorja opozarjata na upad avtizma v letih, ko je prišlo do zmanjšanja vnosa živega srebra iz cepiv. Pojasnita, da so taki rezultati skladni s številnimi objavljenimi študijami, ki so podale biološke in epidemiološke dokaze, da obstaja neposredna povezava med povečevanjem števila doz živega srebra v otroških cepivih in nevrološko-razvojnimi motnjami ter med cepivi proti ošpicami in resnimi nevrološkimi posledicami po cepljenju. Priporočata, da se substance živega srebra popolnoma odstranijo iz vseh cepiv in da se s pomočjo dodatnih raziskav izboljša varnostni profil cepiva MMR.

Mumps

MMR, mumps in gluhost po cepivu:

Unilateral Deafness as a Complication of the Mumps, Measles, and Rubella Vaccination (1988)
V Britanski medicinski reviji je opisan primer 7-letne zdrave deklice, ki je po cepljenju s cepivom proti ošpicam, mumpsu in rdečkam (MMR) dobila rahlo vročino in nato postala gluha na levo uho. Po 11 tednih so pri deklici odkrili protitelesa na virus mumpsa. Nikoli ni imela simptomov mumpsa, ki je sicer možen povzročitelj slušnih težav pri otrocih. Posledice je povzročilo cepivo, navaja revija. Komentira, da se zdi tak zaplet redek, v literaturi sta namreč dva primera oglušelosti po cepivu mumpsa, vendar se je treba zavedati, da tako tveganje v prvih letih cepljenja obstaja. Pojasnjuje, da je posledice mogoče odkriti zgolj pri večjih otrocih, pri mlajših pa so opazne šele kasneje, ko je povezavo s cepivom težko dokazati.

MMR, izbruh mumpsa v cepljeni populaciji:

Ongoing Mumps Outbreak in a Student Population With High Vaccination Coverage, Netherlands, 2010 (2010)
Študija analizira 172 primerov mumpsa, ki so se kljub več kot 93-odstotni precepljenosti pojavili pri otrocih in odraslih (starost 4-46 let) od decembra 2009 do aprila 2010 na Nizozemskem. Prek 80% obolelih je bilo cepljenih proti mumpsu; 12% moških je dobilo vnetje testisov. Avtorji poročajo o upadanju učinkovitosti cepiva, čeprav dobijo nizozemski otroci drugo dozo cepiva MMR pozno, pri 9 letih (ne pri 4-5 letih kot večinoma v drugih državah). Avtorji ugotavljajo, da so izbruhi mumpsa v precepljeni populaciji znani, niso pa dovolj dobro znani dejavniki tveganja in učinkovitost cepiva, posebej pri ljudeh, ki so že prejeli dve dozi cepiva in torej veljajo za polno in ustrezno cepljene. Študija ni našla jasnih vzrokov za izbruh niti ni priporočila tretje doze cepiva MMR. Tak ukrep so sprejeli zdravstveni uradniki v ZDA ob podobnem in prav tedaj aktualnem izbruhu mumpsa v cepljeni populaciji otrok in mladih odraslih (od 7-18 let) v New Yorku. Študija zaključi, da zaradi visoke precepljenosti Nizozemski ne pretijo epidemije mumpsa.

MMR, izbruh mumpsa in vnetja testisov po cepivu:

Mumps caused by an inadequately attenuated measles, mumps and rubella vaccine (2001)
Študija je ugotavljala pojavnost kliničnih znakov mumpsa in vnetja testisov (orhitis) pri šolarjih v Surinamu po cepljenju s cepivom ošpice-mumps-rdečke (MMR, sev Leningrad-Zagreb). Odkrila je povečano pojavnost mumpsa po tem, ko so v geografski regiji izvedli kampanjo množičnega cepljenja s tem cepivom. Isti pojav so po kampanji množičnega cepljenja s tem cepivom zaznali v drugi, geografsko ločeni regiji. Od 315 otrok iz treh šol jih je 15,1% po cepljenju s cepivom MMR dobilo post-cepilni mumps. V tistih šolah, kjer ni bilo množičnega cepljenja, je zbolelo 4,7% otrok. Pri dečkih je bila pojavnost vnetja testisov 32%. Študija je potrdila, da je izbruh mumpsa povzročilo cepivo MMR, ki so ga nato umaknili iz uporabe.

Mumps, meningitis po cepivu:

The risk of aseptic meningitis associated with the Leningrad-Zagreb mumps vaccine strain following mass vaccination with measles-mumps-rubella vaccine, Rio Grande do Sul, Brazil, 1997 (2002)
Leta 1997 je v Braziliji potekala kampanja množičnega cepljenja otrok v starosti od enega do 11 let s cepivom proti ošpicam, mumpsu in rdečkam (MMR). Posledično se je pojavil izbruh primerov aseptičnega meningitisa, in sicer en primer meningitisa na vsakih 3.390 doz cepiva. Tveganje meningitisa je bilo prek 12-krat večje kot v dveletnem obdobju pred tem. Študija je ugotovila, da je cepljenje statistično značilno povzročilo izbruhe aseptičnega meningitisa, in priporočila, naj se preuči varnostne dileme v zvezi z uporabljenim cepivom MMR.

Mumps, neučinkovitost cepiva, meningitis po cepivu:

Mumps Outbreaks in Canada and the United States: Time for New Thinking on Mumps Vaccines (2007)
Po številnih epidemijah mumpsa v cepljeni populaciji ZDA in Kanade ta študija preverja učinkovitost petih različnih sevov cepiva proti mumpsu. Kot navaja, so zgodnje študije seva, imenovanega Jeryl Lynn, poročale o njegovi 95% učinkovitosti, vendar je sev v času epidemije dejansko deloval zgolj v 62% primerov. To je bistveno bolje kot pri sevu Rubini, katerega učinkovitost je v času epidemije blizu ničle. Sev Urabe naj bi bil 54-87% učinkovit, a povzroča aseptični meningitis v znatnem številu primerov. Sev Leningrad-Zagreb, ki je izjemno poceni in zelo razširjen v tretjem svetu, je v eni od študij pokazal 95% učinkovitost, toda tudi tu obstaja vrsta poročil o pojavu aseptičnega meningitisa po vnosu cepiva. Med učinkovitejšimi naj bi bil sev Leningrad-3, ki prav tako povzroča meningitis. Študija ugotavlja, da sevi cepiva proti mumpsu z boljšimi varnostnimi podatki niso dovolj učinkoviti ali pa so povsem neučinkoviti, učinkovitejši sevi pa so varnostno oporečni.

Narkolepsija

Gripa, nova, narkoklepsija po cepivu:

Post-H1N1 Narcolepsy-Cataplexy (2010)
Bolezen narkolepsijo-katapleksijo povzroča izguba celic v hipotalamusu v možganih, odgovornem za uravnavanje funkcije spanja. Gre za nenadne bolezenske napade spanja, oboleli lahko tudi ohromi in se zgrudi. Dotlej zelo redka bolezen, najverjetneje avtoimunska, se je začela pogosteje pojavljati po cepivu proti novi gripi. Da bi šlo lahko v 6 primerih za stranski učinek cepiva H1N1, je bilo prvič naznanjeno avgusta 2010 na Švedskem, dodatnih 14 primerov so zabeležili tudi na Finskem, zato sta državi cepivo umaknili. Avtorji so raziskali primere iz treh skupin virov v Franciji, Kanadi in ZDA in ugotavljali, ali so oboleli prejeli cepivo proti novi gripi in kdaj pred zagonom omenjene bolezni. Kot poročajo, je presenetila izjemno huda in nenadna oblika napadov po cepljenju. V preučevanih primerih se je bolezen pojavila 2 dni do 5 mesecev po cepljenju, pri večini pa 2-8 tednov po cepljenju. Avtorji navajajo, da cepivo proti novi gripi lahko sproži to bolezen, zato pozivajo k nujnim raziskavam. Analizirajo tudi možno povezavo z adjuvantom v cepivu proti gripi in opozarjajo, da se bo verjetno pojavilo še več primerov v prihodnje, saj je čas od cepljenja do zagona bolezni pogosto dolg.

Nevrološka obolenja

Oslovski kašelj, nevrološki zapleti po cepivu:

Neurological Complications of Pertussis Inoculation (1974)
Študija analizira 36 primerov otrok, ki so imeli nevrološke zaplete 24 ur po tem, ko so prejeli cepivo proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju (DTP), kar po mnenju avtorjev prej kaže na vzročno posledično zvezo kot na naključje. Dajanje cepiva proti oslovskemu kašlju avtorji odsvetujejo otrokom s kakršnokoli okužbo ali zgodovino nevroloških napadov, otrokom z nevrološkim primanjkljajem, reakcijo na prejšnja cepiva ali pri nevroloških boleznih v ožji družini.

Oslovski kašelj, nevrološke reakcije na cepivo:

Toxicity of Pertussis Vaccine: Frequency and Probability of Reactions (1979)
Študija preuči večje število primerov možganskih poškodb po cepivih z antigenom oslovskega kašlja. Večina otrok s kontraindikacijo na to cepivo in znaki, kot so epileptični napadi, hudo kričanje, kolaps, običajno 24 ur po cepljenju, je kljub temu prejela nadaljnje doze cepiv. Študija izračuna, da epileptični napadi niso naključni, ampak dvakrat pogostejši pri cepljenih glede na necepljene otroke, kar potrjuje, da gre za vzročno-posledično povezavo med cepivom oslovskega kašlja in nastalimi hudimi poškodbami možganov pri vsaj enem od 50.000 cepljenih britanskih otrok.

Oslovski kašelj, nevrološke bolezni po cepivu:

Pertussis Immunization and Serious Acute Neurological Illness in Children (1981)
Študija je pokazala statistično značilno povezavo med resnimi nevrološkimi obolenji in cepivom proti oslovskemu kašlju. Od 35 otrok, ki so imeli resne nevrološke simptome v prvih 7 dneh po cepljenju, sta dva umrla, devet jih je postalo umsko zaostalih, ostali pa so se pozdravili.

Oslovski kašelj, huda nevrološka bolezen po cepivu:

Pertussis Immunisation and Serious Acute Neurological Illness in Children (1993)
Študija analizira dolgoročne nevrološke posledice pri otrocih v povezavi s cepivom proti davici, tetanusu in oslovskem kašlju (DTP). Kljub majhnemu številu ugotovljenih primerov in kljub domnevi, da bi lahko šlo za naključja ali druge neznane vzroke, avtorji ne morejo izključiti, da je to cepivo povzročilo smrti in hude akutne nevrološke bolezni z resnimi dolgoročnimi posledicami. Pri otrocih kot posledico navajajo različne oblike učnih, vedenjskih, nevroloških in fizičnih motenj.

Nevrološki zapleti po cepljenju:

Neurological Complications of Immunisation (2003)
Nevrolog in prof. nevrologije dr. Poser s harvardske medicinske fakultete v članku navaja, da so nevrološki zapleti po cepljenju že leta zabeleženi v medicinski literaturi, a jih mnogi zdravniki vseeno ne odkrijejo in ne prepoznajo. Opisuje mehanizem, kako po cepljenju pride do prekomerne imunske stimulacije, oteklin in krvavitev v možganih; vnetje možganov s propadanjem mielinske živčne ovojnice (encefalomielitis) je, kot navaja dr. Poser, najpogostejši zaplet. O novodobnem raziskovalnem modelu, da morajo biti vsa klinična in eksperimentalna patološka opažanja v zvezi s posledicami cepiv statistično potrjena, avtor trdi in razloži, da je za medicino zgrešen. Navaja, da mnogi zdravniki pred vnosom cepiva pozabijo vprašati o nevroloških zapletih po preteklih cepljenjih oz. so vnaprej prepričani, da so cepiva popolnoma varna. Avtor opozori tudi na konflikt interesov, kadar varnost cepiv testirajo proizvajalci sami ali vladne agencije, zadolžene za nadzor nad varnostjo cepiv.

Oslovski kašelj, nevrološki zapleti po cepivu:

Workshop on Neurologic Complications of Pertussis and Pertussis Vaccination (1989)
Gre za krajši povzetek medicinske delavnice, ki navaja, kako prepoznati tipične nevrološke znake možganskih poškodb po cepivu oslovskega kašlja. Dokument pojasnjuje tudi načine, kako pride do takih posledic. Pri tem izpostavi soglasje zdravnikov, sodelujočih na tej delavnici, da obstaja dovolj eksperimentalnih podatkov, ki dokazujejo vpletenost cepiva proti oslovskemu kašlju v povzročitev resnih nevroloških posledic.

MMR, tveganost cepiva:

Pediatric MMR Vaccination Safety (2003)
Študija podatkov o stranskih učinkih po cepljenju v ZDA analizira pojavnost resnih nevroloških motenj (trajne poškodbe možganov, avtizem, okvare gibanja in ravnotežja, umska zaostalost) po cepljenju s cepivom proti ošpicam, mumpsu in rdečkam (MMR) v primerjavi z nevrološkimi posledicami po cepivu proti davici, tetanusu in oslovskem kašlju (DTP), v obdobju 1994-2000. Odkrije, da je statistično značilno več tovrstnih posledic po cepivu MMR. Avtorji apelirajo na potrebo po izboljšanju varnostni cepiva MMR.

Avtizem:

A Review - The Danger of Excessive Vaccination During Brain Development: the Case for a Link to Autism Spectrum Disorders (ASD) (2008)
Avtor, nevrolog in nevrokirurg, navaja dramatično povečanje regresivnega avtizma v otroštvu od sredine 80. let dalje, kar so številne študije pripisale porastu otroških cepiv in vzroke našle v vplivih na imunski sistem, nenormalni sintezi organskih kislin, zastrupljenosti z živim srebrom in poškodbah možganskih struktur. Ta študija prva pojasni povezavo v smislu centralnega vzročnega mehanizma. Navaja, da cepiva v razvijajočih se možganih (prvih 6 let je najbolj kritičnih) stimulirajo mikroglijo (oporno živčno tkivo, ki skrbi za ravnotežje, hranjenje nevronov in tvorbo mielinskih ovojnic), zaradi prekomerne stimulacije s cepivi pa pride do močne reakcije v teh celičnih strukturah, izgube sinaps (ki prenašajo električne signale) in dendritov (izrastkov živčne celice, odgovornih za prevzem informacij prek sinaps) in nenormalnega razvoja možganov. Mikroglija je pri otrocih s simptomi avtizma kronično aktivirana, oboleli možgani pa začno izločati vnetne citokine in snovi, zaradi katerih pride do okvar, ki so jasno prepoznane pri avtističnih otrocih. Avtor dokazuje, da se oblasti zavedajo nevroloških posledic cepiv, a skrbijo, da informacije ne pridejo v javnost. Opozarja, da imajo pediatri le malo znanja o delovanju imunskega sistema možganov in ne poznajo patoloških vplivov množice cepiv na možgane; o tem se široko razpravlja v nevro-znanstveni literaturi, a le redki otroški zdravniki jo berejo. Znanstveni dokazi ne podpirajo programov cepljenja z velikim številom cepiv pri enem samem obisku, znanstveno je dokazano, da cepiva sprožajo vnetje možganov, ki traja leta, celo desetletja, kaže pa se v hudem kričečem joku, napadih, hudi letargiji in oslabelosti, motnjah vedenja, npr. jezi, razdražljivosti, depresiji in avtističnih znakih. Z veliko cepivi hkrati dobi otrok visoke doze nevrotoksičnega aluminija, ki trajno aktivira imunski sistem možganov in povzroči nevrološke motnje. Za avtistično poškodovane otroke so posebej nevarna živa cepiva, ki se lahko trajno naselijo v tkivih, posebej v možganih (npr. cepilni virusi ošpic, mumpsa, rdečk, noric), pravi avtor. Študija navaja še druge snovi in prehrano, ki bi se je morali zaradi negativnega delovanja na možgane avtistični otroci izogibati. Cepljeni otroci so zaradi zavrtega imunskega sistema v nevarnosti za hujše bakterijske okužbe (Hib, pnevmokok, meningitis), še utemelji avtor in starše ozavešča, da jim zdravstvene oblasti zavestno lažejo (pojavljanje novih bolezni, ki jih povzročajo cepiva, pa rešujejo z glasnimi pozivi po še več cepivih), med tem ko so pediatri žrtve desetletij propagande in večinoma resnično verjamejo v noro politiko cepljenja, ki jo priporočajo staršem.

Avtizem, pojavni mehanizem:

A Possible Central Mechanism in Autism Spectrum Disorders 1. del (2008)
Avtor, nevrolog in nevrokirurg, razloži, da je avtizem posledica ekscitotoksičnosti, t. j. toksične okvare oz. prekomerne vzburjenosti imunskega sistema možganov, zaradi česar začno odmirati nevroni v možganih. Do tega pojava v veliki meri pride zaradi pretiranega vnosa cepiv, uporabe aluminija in živega srebra v cepivih, posledica pa so nevrodegenerativne bolezni in nenormalen razvoj možganov. Pri avtističnih osebah, starih od 4-44 let, je potrjena kronična aktivacija mikroglije, opornega živčnega tkiva. Avtor vpelje pojem imunoekscitotoksičnost. Med drugim pojasni povezanost prekomerne stimulacije možganov in pogostih alergij pri današnjih otrocih, saj pogoste ponavljajoče se okužbe ali pogosta ponavljajoča se cepljenja zgodaj v otroštvu vplivajo na drastičen imunski odziv možganov nato tudi v zvezi s prehrano, gre za reakcije na t. i. peptide v hrani, ki lahko v okvarjenem imunskem sistemu postanejo nenehen vir možganske imunske stimulacije.

Avtizem, pojavni mehanizem:

A Possible Central Mechanism in Autism Spectrum Disorders 2. del (2009)
V drugem delu članka nevrolog in nevrokirurg podrobneje razišče učinke živega srebra in vnetij na tiste procese v možganih, ki so med drugim povezani tudi z androgeni (moškimi spolnimi hormoni), in ugotavlja vpliv na večjo pojavnost avtizma pri dečkih. Ugotovi, da imunska stimulacija, živo srebro in povišana raven androgenov stimulirajo možganske mikroglije (oporna živčna tkiva). Pojasni, kako sta toksičnost živega srebra in ekscitotoksičnost (prekomerna aktivacija možganov) povezani z nenormalnim delovanjem mitohondrijev (celičnih tovarn energije). Razpravlja o tem, kako povišana raven živega srebra in kronično vnetje v možganih okvarita mehanizme razstrupljanja pri otrocih na avtističnem spektru, in poudari, da je večina študij doslej močno podcenila vpliv živega srebra na pojav avtizma.

Živo srebro v cepivih:

An Assessment of the Impact of Thimerosal on Childhood Neurodevelopmental Disorders (2003)
Študija je preučila, ali timerosal (ki vsebuje za možgane zelo strupeno živo srebro) v otroških cepivih vpliva na pojav nevrološko-razvojnih motenj, kot je avtizem. Tako po podatkih uradne ameriške baze VAERS, v katero se beležijo stranski učinki cepiv, kot po podatkih ameriškega ministrstva za šolstvo se pokaže statistično značilno naraščanje deleža nevroloških razvojnih motenj v tesni linearni povezavi z dozami živega srebra v otroških cepivih, ki vsebujejo to izjemno strupeno težko kovino. Podobne povezave so bile iz istega nabora podatkov ugotovljene tudi za pojavnost avtizma. Študija opozarja, da so doze, ki jih prek cepiv prejemajo otroci, bistveno previsoke glede na varnostne standarde ameriške agencije za hrano in zdravila FDA. Avtorja navajata, da pridobljeni dokazi kažejo, da nevrološko-razvojne motnje otrok po cepljenju s cepivi z vsebnostjo živega srebra niso videti naključne, in pozivata, da se živo srebro nemudoma popolnoma odstrani iz otroških cepiv.

Gripa, nevrološka bolezen po cepivu:

Influenza Vaccination and Guillain-Barre Syndrome (2003)
Avtorji preučujejo pojav sindroma Guillain-Barre po cepljenju proti gripi v letih 1991-99. V ameriški bazi VAERS je 382 prijav tega hudega nevrološkega obolenja, ki se je pojavil v 7-21 dneh po cepljenju. Primerjava s kontrolno skupino, ki je prejela cepivo proti davici in tetanusu za odrasle, je pokazala, da je tveganje sindroma Guillain-Barre po cepivu gripe značilno večje, povišano število teh obolenj pa se je pojavilo vsako tretje leto. Avtorji so analizirali cepiva različnih proizvajalcev in našli velike razlike v vsebnosti endotoksinov v cepivu proti gripi (gre za strupene snovi odmrlih mikroorganizmov). Študija ugotavlja, da bi lahko biološki mehanizem sindroma Guillain-Barre zajemal vzajemno delovanje endotoksinov in avtoimunskega odziva, povzročenega s cepivom. Avtorji svetujejo pretehtano odločanje o cepljenju proti gripi glede na podatke o varnosti in učinkovitosti cepiva. Zdravnikom priporočajo, da dosledno prijavljajo primere post-cepilnega sindroma Guillain-Barre, s čimer bodo omogočili nadaljnje ocenjevanje varnosti tega cepiva.

HPV, hudo vnetje živčnega pleteža po cepljenju:

Brachial Plexux Neuritis Following HPV Vaccination (2008)
Študija opisuje primer 19-letnega dekleta, ki je mesec dni po cepljenju s cepivom Gardasil proti raku na materničnem vratu (HPV) dobila hudo vnetje glavnega živčnega pleteža, ki skrbi za delovanje leve roke. To je hudo nevrološko obolenje, ne nujno povezano z vbodom z injekcijsko iglo, saj se pojavi tudi v predelu, kjer cepivo ni bilo vbrizgano. Gre za dolgotrajne hude bolečine, ki ohromijo vsakdanje življenje, traja pa lahko, navaja študija, tudi 5-8 let. Pri dekletu so se bolečine poslabševale, segale so prek ramena do komolca in leve dojke, osem mesecev je vsak dan potrebovala močna protibolečinska zdravila. Post-cepilni nevritis brahialnega pleteža je v literaturi znan po cepivih proti črnim kozam, tetanusu, kombiniranemu cepivu DTP, gripi in rekombinantnemu (gensko spremenjenemu) cepivu proti hepatitisu B. Študija poziva k previdnosti, saj lahko nadaljnji vnosi cepiva obolenje še poslabšajo.

Norice

Norice, cepiti najstnike ali malčke:

Costs and benefits of routine varicella vaccination in German children (1996)
Študija je primerjala stroške in koristi cepljenja zdravih otrok v različnih starostih proti noricam v Nemčiji. Ekonomska primerjava je dala sicer prednost cepljenju tistih najstnikov, ki bolezni dotlej še niso preboleli, toda ker to z vidika medicinske organizacije, kot navajajo avtorji, ni najprimernejše, v študiji kot drugo ekonomsko možnost podajo množično cepljenje 15-mesečnih malčkov. Ekonomske prednosti nastanejo le, če je cepljenje proti noricam obvezno in pridruženo cepivu MMR, s čimer bi dosegli 70% precepljenost, in če bodo otroci dobili osvežilno dozo cepiva pri 11 letih, trdijo. Izračunana korist velja le za Nemčijo, navajajo avtorji, kjer so stroški zdravljenja zapletov proti noricam relativno visoki. Kot pravijo, bi rutinsko cepljenje v teh pogojih v zdravstvenem sektorju sprostilo nekatere vire, ki bi se lahko uporabili drugje. Študija še ugotavlja, da gre za blago bolezen, zaradi česar se prej ni pomišljajo o potrebi po cepljenju, da pa se cepivo zdaj podpira kot zaščita za imunsko šibke osebe, novorojenčke, noseče ženske in odrasle, ki noric niso preboleli. Študija pričakuje, da se pojavnost bolezni pasavca (povezanega z istim virusom) po uporabi cepiva proti noricam naj ne bi povečala. V ZDA so izračunali, navajajo avtorji, da ima družba zaradi uvedbe tega cepiva ekonomske prihranke, čeprav so prisotna tudi opozorila, da bo cepivo vplivalo na večjo pojavnost noric pri starejših, ko je bolezen bistveno resnejša.

Norice, hude posledice cepiva pri dečku s HIV:

Disseminated Vaccine Strain Varicella as the Acquired Immunodeficiency Syndrome-Defining Illness in a Previously Undiagnosed Child (2001)
Leta 1995 je ameriška agencija za prehrano in zdravila odobrila uporabo živega cepiva proti noricam. Pri testiranju so bili stranski učinki minimalni, v času večje uporabe pa so se pojavila dotlej še neopažena tveganja. Študija predstavi primer hospitalizacije 16-mesečnega fantka, ki je imel težave z dihanjem. Ugotovili so tudi dotlej neprepoznano okužbo s HIV. Malček je cepivo MMR-V (ošpice, mumps, rdečke in norice) prejel 3 mesece pred tem, mesec in pol prej pa je imel izpuščaj, pojavila se je oslabelost, težave s hojo. Že prej je v starosti 6-13 mesecev slabše napredoval. Preiskave so pokazale prisotnost cepilnega virusa noric v otrokovih pljučih, sledili so še drugi, tudi nevrološki zapleti. Fantek je bil po 39 dneh zdravljenja odpuščen iz bolnišnice. Avtorji na podlagi analize ugotavljajo, da so ti zapleti posledica cepljenja. Navajajo še, da so po cepivu proti noricam znani stranski učinki izpuščaj, glavobol, okužbe zgornjih dihal, pljučnica, nenormalno znižanje števila belih krvničk (nevtropenija) in krvnih ploščic (trombocitopenija), časovno so po cepivu noric zabeleženi še hudi kožni izpuščaji (eritrema multiform), motnje ravnotežja in koordinacije (ataksija), vnetje možganov (encefalitis), epileptični napadi, Steven-Johnsonov sindrom (huda redka bolezen odmiranja kože) in smrt.

Norice pri cepljenih otrocih:

Outbreak of Variccela at a Day-care-center despite vaccination (2002)
V enem od ameriških vrtcev je od decembra 2000 do januarja 2001 za noricami zbolelo 25 od 88 otrok, preučuje študija. Prvi je zbolel zdrav otrok, ki je bil proti noricam cepljen tri leta prej, virus pa se je prenesel na več kot 50% otrok v skupini. Cepivo je delovalo le v 44% primerov (čeprav naj bi bilo 71-100% učinkovito). Avtorji ugotavljajo, da je cepivo predstavljajo slabo zaščito, tveganje obolenja in neuporabnost cepiva pa sta naraščala z oddaljenostjo od časa, ko ga je otrok prejel. Avtorji navajajo, da je bilo med otroki sicer več blagih okužb, vendar izpostavijo, da je lahko izbruh noric pri otroku, cepljenem proti noricam, enako nalezljiv kot norice, ki jih naravno dobijo necepljeni otroci.

Norice, resni stranski učinki spregledani:

Adverse effects of varicella vaccination are under-reported in VAERS, mitigating against discovery of the true-cost benefit (2005)
Avtor ugotavlja, da cepivo proti noricam velja za varno, čeprav literatura vsebuje presenetljivo veliko število pojavov resnih reakcij po cepljenju, vključno s pojavom cepilnega virusa herpes-zoster pri otrocih in odraslih. Oceni, da je pojav stranskih učinkov verjetno podcenjen in da je v bazo VAERS vpisanih morda le 5-10% vseh reakcij. Avtor oceni, da se zdi analiza stroškov in koristi programa cepljenja proti noricam optimistična, posebej ker se povsem zanemarijo ali izključijo resni stranski učinki cepiva. V bazi VAERS je povprečno največ poročil o stranskih učinkih po cepivu proti hepatitisu B (3.000 na leto), sledi cepivo proti noricam (2.350 na leto). Prvo poročilo je iz leta 1995 pri 3,5-letnem zdravem dečku, ki je dan po cepljenju proti noricam dobil epileptične napade. Ker so norice relativno blaga bolezen, že majhno število stranskih učinkov ne odtehta več prednosti cepljenja, navede avtor. Med drugim omeni novo odkritje, da imajo odrasli, ki se niso srečali z virusom varicella , večje tveganje za pojav možganskih tumorjev. Naveden je tudi primer 35-letne matere, ki ji je zdravnik svetoval nujno cepljenje proti noricam; dve uri po vnosu cepiva pa je dobila vnetje limfnih kanalov, v 8 dneh še vročino, vnetje grla, slabost, bruhanje, omotičnost, srčne težave, opazila je modrice in bolečine v kolenih, na dlaneh in stopalih, kljub prejemanju zdravil sta se slabost in bruhanje nadaljevala tri mesece, vodila sta v dehidracijo in izgubo teže. Pojavili so se kašelj, utrujenost, občutljivost na svetlobo in zvoke, moten spanec, resna izguba apetita, 6 mesecev kasneje pa sta nevrolog in psihiater ocenila, da bi lahko šlo za sindrom Guillian-Baree. Napadi bolečin v sklepih so postali periodični. Moški, ki ga opisuje študija, je po cepivu noric dobil vnetje možganov in poškodbe možganskih živcev ter ostal trajno prizadet. Zdravstvena delavka je bila zaradi cepiva proti noricam hudo prizadeta, saj je po drugi dozi cepiva postala precej bolna s črevesnimi težavami, nato so po preiskavah ugotovili avtoimunsko vnetje debelega črevesa. Mati 17-mesečne deklice ni želela, da bi deklica prejela cepivo (dekličin brat je namreč po cepivu MMR utrpel pozni zagon avtizma), a ji je zdravnik zagotovil, da je cepivo varno in obvezno (zadržal je informacijo, da mati lahko uporabi zakonsko izjemo). Kmalu po cepljenju je deklica dobila bolečine v sklepih, ekcem in alergije, simptomi so se še poslabšali pri 6 letih, ko se je razvila avtoimunska bolezen ščitnice; zdravnik je ocenil, da je virus verjetno sprožil avtoimunski odziv. Pri 4-letnem dečku se je dve leti po cepljenju pojavil izbruh zelo srbečih noric, pri 5 letih je imel na vratu 45 dni izbruh pasovca (ki ga povzroča isti virus), 9 mesecev kasneje pa še bolj boleč izbruh pasavca na levi strani na prsih in hrbtu, ki je pustil brazgotine. Dva meseca kasneje se je pasavec tam ponovil in trajal mesec dni. Avtor opozarja, da pri analizi stroškov in koristi cepiva niso bili upoštevani stranski učinki cepiva, posebej pojav pasavca, proti kateremu naravno deluje prav naravna okužba z noricami.

Norice, herpes zoster in meningitis po cepivu:

Herpes Zoster with Skin Lesions and Meningitis Caused by 2 Different Genotypes of the Oka Varicella-Zoster Virus Vaccine (2008)
Študija opisuje primer zdravega dečka, ki je po cepivu noric dobil okužbo z virusom herpes-zoster in tudi meningitis. Mutirani virus noric, ki ga prej še nikoli niso zaznali v povezavi z resnimi stranskimi učinki cepiva, so odkrili v kožnih lezijah in možganski tekočini. Avtorji navajajo, da delovanje cepilnega virusa noric oz. njegovih oblik ni povsem jasno. Do tedaj znani stranski učinki so večinoma reakcije na mestu vboda in post-cepilni izpuščaj, ki kaže na razmnoževanje cepilnega virusa v telesu. Manj običajni stranski učinki so obolenja sklepov, jeter, pljuč in centralno-živčnega sistema. V bazi VAERS so do leta 2005 poročila o 39 primerih meningitisa in 16 primerih obolenj možganov po cepivu noric. Znan je tudi zaplet, ko se latentni cepilni virus varicella-zoster reaktivira, kako pogosto se to zgodi, pa so mnenja deljena; kljub odsotnosti teh študij je cepivo leta 1995 dobilo uporabno dovoljenje, navaja študija. Primeri virusnega meningitisa so se pojavili dolgo časa po cepljenju, v dveh primerih pa je bila pri pregledu možganske tekočine tudi potrjena prisotnost cepilnega virusa. Študija opiše enega od obeh primerov, ko je bil pri imunološko zdravem 8-letnem otroku iz hrbtenjačne tekočine potrjen Merckov cepilni virus noric (sev Oka). Deček je imel kožno okužbo, hud glavobol, bruhanje, ni prenašal svetlobe, v bolnici so mu večkrat odvzeli tekočino iz hrbtenjače (nekateri vzorci so pokazali prisotnost virusa, drugi ne). Deček se je pozdravil. Avtorji navajajo, da cepilni virus lahko povzroči hudo obliko meningitisa in da se zagon bolezni lahko ponovi, in to kljub diagnostično ugotovljeni odsotnosti virusa v možganski tekočini.

Norice, meningitis in drugi resni stranski učinki po cepivu:

Safety of Varicella Vaccine after Licensure in the United States: Experience from Reports to the Vaccine Adverse Event Reporting System, 1995–2005 (2008)
Množična uporaba cepiva proti noricam v ZDA omogoča prepoznavanje redkih stranskih učinkov, ki prej niso bili poznani. Avtorji so pregledali bazo stranskih učinkov VAERS za leta 1995-2005 in ugotovili 25.306 prijavljenih reakcij (53 na 100.000 doz). Stranski učinki, kjer so dokazali prisotnost cepilnega virusa noric varicella-zoster, so kronično vnetje kože, vnetje ušes, alergije, od resnih stranskih učinkov se navajajo očesni herpes zoster, pljučnica, vnetje možganov, krvna bolezen trombocitopenija, vnetje žil (vaskulitis), vnetje jeter (hepatitis) in kot hud zaplet meningitis. Napadi (epileptični in vročinski krči) so zabeleženi 852-krat (1,8 primerov na 100.000 doz cepiva). Smrtnih primerov po cepljenju je bilo v preučevanem obdobju 60; 23 od teh po cepivu noric, ki so ga dozirali samostojno, ostali v kombinaciji z drugimi cepivi. Do smrti je prišlo najpogosteje po septičnem šoku (zastrupitvi krvi s patogenimi organizmi) in zaradi odpovedi organov, 10 smrti pa je označenih kot sindrom SIDS (smrt v zibelki). Študija navaja primera dveh otrok (3 in 8 let), ki sta dobila resne motnje ravnotežja in gibanja (ataksija) in druga obolenja možganov (encefalopatija), simptomi so se pričeli 14 oz. 30 dni po cepljenju, en otrok je umrl mesec dni kasneje, drugi se je sprva pozdravil, a je zaradi ponovnih zapletov umrl šest let kasneje. Avtorji omenjajo smrtni primer, povezan z divjim virusom noric, pri 9-letnem otroku, ki pa je bil cepljen proti noricam pri 12 mesecih; 3-4 leta kasneje je dobil vnetno ledvično obolenje. Pri dveh otrocih so potrdili prisotnost cepilnega virusa noric Prvi primer je zdrav 2,5-letni otrok, ki je 19 mesecev kasneje utrpel akutno levkemijo (prejemal kemoterapijo) in meningitis, virus noric iz cepiva pa so izolirali iz hrbtenjače in kožnih lezij. Drugi primer je zdrav 4-letnik, ki je 2 leti in 8 mesecev po cepljenju proti noricam dobil izpuščaj na levi rami, tri dni kasneje pa meningitis; tudi pri njem so potrdili cepilni virus. Post-cepilne norice so v vrsti primerov izbruhnile (in bile potrjene) od nekaj dni do 8,5 let po cepljenju. Znani so primeri laboratorijsko potrjene sekundarne okužbe prek cepljene osebe, npr. okužba pri zdravem očetu imunsko zelo šibkega enoletnega dečka, ki je dobil post-cepilne norice po cepljenju. Avtorji ocenjujejo, da ima cepivo odličen varnostni profil in da so hudi stranski učinki redki. Ugotavljajo še, da se meningitis, ki je hud zaplet po cepljenju, pojavlja vendarle tudi pri zdravih posameznikih, čeprav je bilo sprva mišljeno, da se pojavlja le pri imunsko šibkih.

Oslovski kašelj

Oslovski kašelj, hudi zapleti in smrtni primeri po cepivu:

Neurological Complications of Pertussis Immunization (1958)
Hude nevrološke posledice po cepivu oslovskega kašlja so znane od leta 1933, ko so se začela vrstiti številna poročila o epileptičnih napadih, hudih prizadetostih in smrtih otrok zaradi posledic cepljenja. Ta študija je pregledala 107 tovrstnih primerov iz medicinske literature in opisala primer zdravega 8-mesečnega dojenčka s hudimi napadi po cepljenju s cepivom proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju (DTP) in s posledično umsko prizadetostjo. Navedeni so različni stranski učinki (izguba zavesti, epilepsija, paralize idr.) v vseh starostih in po več različnih cepivih, ne glede na prisotnost teh bolezni v družini. Več zapletov je bilo zabeleženih pri dečkih. Umrlo je 15-odstotkov otrok z nevrološkimi posledicami, polovica se je pozdravila, tretjina je ostala prizadeta. Avtorji opozarjajo na nevarnosti nadaljnjega cepljenja pri otrocih z nevrološkimi reakcijami na cepiva.

Oslovski kašelj, epileptični napadi po cepivu:

Pertussis Vaccine and Convulsive Disorders in Childhood (1974)
S starim cepivom proti oslovskemu kašlju se povezujejo pojavi epileptičnih in ne-epileptičnih napadov, ki se značilno pojavijo v starosti, ko otroci prejmejo prva cepiva DTP, navaja študija. Zanimivo je, pojasni, da so sprva zaradi pomanjkanja informacij tovrstne napade pripisovali rasti prvih zob. Študija glede pomena teh pojavov v povezavi s cepljenjem pravi, da gre lahko tudi za naključja. Kot posledico delovanja cepiv prizna tiste napade, ki se zgodijo v prvih 24 urah po cepljenju. Zanimiva je navedba, da so lahko posebej reaktivna tista cepiva DTP, ki so izdelana brez aktivnega stabilizatorja timerosala (ki vsebuje živo srebro).

Oslovski kašelj, nevrološki zapleti po cepivu:

Neurological Complications of Pertussis Inoculation (1974)
Študija analizira 36 primerov otrok, ki so imeli nevrološke zaplete 24 ur po tem, ko so prejeli cepivo proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju (DTP), kar po mnenju avtorjev prej kaže na vzročno posledično zvezo kot na naključje. Dajanje cepiva proti oslovskemu kašlju avtorji odsvetujejo otrokom s kakršnokoli okužbo ali zgodovino nevroloških napadov, otrokom z nevrološkim primanjkljajem, reakcijo na prejšnja cepiva ali pri nevroloških boleznih v ožji družini.

Oslovski kašelj, nevrološke reakcije na cepivo:

Toxicity of Pertussis Vaccine: Frequency and Probability of Reactions (1979)
Študija preuči večje število primerov možganskih poškodb po cepivih z antigenom oslovskega kašlja. Večina otrok s kontraindikacijo na to cepivo in znaki, kot so epileptični napadi, hudo kričanje, kolaps, običajno 24 ur po cepljenju, je kljub temu prejela nadaljnje doze cepiv. Študija izračuna, da epileptični napadi niso naključni, ampak dvakrat pogostejši pri cepljenih glede na necepljene otroke, kar potrjuje, da gre za vzročno-posledično povezavo med cepivom oslovskega kašlja in nastalimi hudimi poškodbami možganov pri vsaj enem od 50.000 cepljenih britanskih otrok.

Oslovski kašelj, nevrološke bolezni po cepivu:

Pertussis Immunization and Serious Acute Neurological Illness in Children (1981)
Študija je pokazala statistično značilno povezavo med resnimi nevrološkimi obolenji in cepivom proti oslovskemu kašlju. Od 35 otrok, ki so imeli resne nevrološke simptome v prvih 7 dneh po cepljenju, sta dva umrla, devet jih je postalo umsko zaostalih, ostali pa so se pozdravili.

Oslovski kašelj, močan upad cepljenja, a bolezen se ni vrnila:

Severity of whooping cough in England before and after the decline in pertussis immunisation (1984)
V Angliji in Walesu se je v obdobju zatona cepljenja proti oslovskemu kašlju, nepričakovano, zmanjšalo število hospitalizacij in smrti zaradi te bolezni. Razloga sta po ugotovitvah študije boljša nega in večje število blažjih primerov oslovskega kašlja. Za hujše oblike oslovskega kašlja so bili še vedno dovzetni slabše negovani otroci iz depriviligiranih socialnih okolij, navaja študija. Navkljub priznanju o pomenu nege pri zdravljenju te bolezni poziva k cepljenju.

Oslovski kašelj, huda nevrološka bolezen po cepivu:

Pertussis Immunisation and Serious Acute Neurological Illness in Children (1993)
Študija analizira dolgoročne nevrološke posledice pri otrocih v povezavi s cepivom proti davici, tetanusu in oslovskem kašlju (DTP). Kljub majhnemu številu ugotovljenih primerov in kljub domnevi, da bi lahko šlo za naključja ali druge neznane vzroke, avtorji ne morejo izključiti, da je to cepivo povzročilo smrti in hude akutne nevrološke bolezni z resnimi dolgoročnimi posledicami. Pri otrocih kot posledico navajajo različne oblike učnih, vedenjskih, nevroloških in fizičnih motenj.

Oslovski kašelj, izbruh v cepljeni populaciji:

Pertussis in the Netherlands: an Outbreak Dispite High Levels of Immunization with Whole-Cell Vaccine (1997)
Študija poroča o izbruhu oslovskega kašlja v cepljeni populaciji, na Nizozemskem (v letih 1995 sta zbolela dva, v letu 1996 pa 18 ljudi na vsakih 100.000 prebivalcev). Poziva k ugotavljanju vzrokov za neučinkovitost tega cepiva, opisuje težavnost diagnostike oslovskega kašlja in opozarja na pristranskost zdravnikov pri postavljanju diagnoze pri cepljeni populaciji.

Oslovski kašelj, nevrološki zapleti po cepivu:

Workshop on Neurologic Complications of Pertussis and Pertussis Vaccination (1989)
Gre za krajši povzetek medicinske delavnice, ki navaja, kako prepoznati tipične nevrološke znake možganskih poškodb po cepivu oslovskega kašlja. Dokument pojasnjuje tudi načine, kako pride do takih posledic. Pri tem izpostavi soglasje zdravnikov, sodelujočih na tej delavnici, da obstaja dovolj eksperimentalnih podatkov, ki dokazujejo vpletenost cepiva proti oslovskemu kašlju v povzročitev resnih nevroloških posledic.

Ošpice

Ošpice, huda obolenja in smrt po cepivu:

Disgammaglobulinaemia Complicated by Disseminated Measles (1971)
Študija predstavi primer dojenčka, ki je umrl 7 tednov po vnosu živega cepiva ošpic. Otrok je bil od šestega tedna starosti pogosto bolan. Do starosti 8 mesecev je prejel tri doze cepiva proti davici, tetanusu in oslovskem kašlju (DTP) in živo cepivo proti otroški paralizi, 56 dni kasneje pa še živo cepivo proti ošpicam, po katerem so se razvile post-cepilne ošpice in pljučnica. Avtorji izpostavijo veliko nevarnost živih cepiv za imunsko nekompetentne otroke.

Ošpice, vnetje možganov po cepivu:

Measles Inclusion-Body Encephalitis Caused by the Vaccine Strain of Measles Virus (1999)
Študija poroča o vnetju možganov ob prisotnosti virusa ošpic, do česar je prišlo osem mesecev in pol po vnosu cepiva ošpice-mumps-rdečke (MMR) pri prej zdravem 21-mesečnem otroku. Preiskave so potrdile, da je bil otrok prizadet s cepilnim, ne z divjim virusom. Avtorji študije navajajo: primer jasno dokazuje, da lahko cepilni virus ošpic povzroči resno nevrološko obolenje. Ogradijo se od potrebnosti glede sprememb cepilnih praks.

Ošpice, sindrom toksičnega šoka po cepivu:

Toxic Shock Syndrome: An Unforseen Complication Following Measles Vaccination (1991)
Študija poroča o hudih stranskih učinkih po cepljenju s cepivom proti ošpicam pri otrocih v Indiji, starih od nič do 18 mesecev. Tri ure po cepljenju so štirje otroci dobili hudo drisko in bruhali, trije so kmalu umrli. Visoka vročina, znaki zastrupljenosti, dehidracija in drugi simptomi kažejo na sindrom toksičnega šoka. Prek tisoč primerov toksičnega šoka je znanih tudi v ZDA, pišejo avtorji, ki menijo, da je vzrok za resne reakcije in smrti po cepljenju lahko neustrezno hranjeno oz. kontaminirano cepivo.

Ošpice, visoka umrljivost, nevarno testiranje cepiv v tretjem svetu:

Child Mortality After High-titre Measles Vaccines: Prospective Study in Senegal (1991)
Cepivo Edmondston-Zagreb se je uporabljalo v okoljih z visoko pojavnostjo ošpic pri dojenčkih predvsem v državah tretjega sveta. Ta študija opozori, da je o dolgoročnih stranskih učinkih živih cepiv proti ošpicam, ki so jih utrpeli otroci zgodaj v življenju, zelo malo znanega. Testiranje dojenčkov v Senegalu kaže, da je to cepivo nevarno – ima statistično značilno višjo smrtnost od drugih cepiv in ga je treba umakniti iz uporabe v državah tretjega sveta.

Avtizem in cepivo ošpice:

Detection of Measles Virus Genomic RNA in Cerebrospinal Fluid of Children with Regressive Autism: a Report of three Cases (2004)
Študija analizira primer treh otrok, ki so po cepivu MMR utrpeli avtistično encefalopatijo, t. j. skupek nevroloških obolenj in možganskih okvar, ki se kažejo kot razvojna regresija v avtizem. Že prej so pri teh otrocih odkrili vnetje črevesja in obolenje limfnih končičev. Pri vseh otrocih so v hrbtenjači in črevesju našli cepilni virus ošpic. Avtorji omenjajo nasprotujoče si študije glede vpliva cepiva MMR na pojav avtizma, a navajajo, da je tako povezavo nedavno potrdilo tudi poročilo, ki analiza uradne podatke ZDA o stranskih učinkih cepiv iz baze VAERS. Literatura potrjuje, da cepilni virus ošpic v redkih primerih povzroča vnetje možganov (encefalitis). Znan je primer encefalitisa ob dokazani prisotnosti cepilnega virusa ošpic pri otroku 8,5 meseca po cepljenju. Avtorji spomnijo na študije, da lahko ošpice, mumps in rdečke v svoji naravni obliki povzročijo razvojne in avtistične motnje predvsem pri otrocih, ki so bili izpostavljeni že pred rojstvom. Ena od študij je dokazala prisotnost cepilnega virusa ošpic pri avtističnih otrocih in nastajanje protiteles proti cepilnem virusu, ki so povzročila avtoimunsko obolenje. Opozarjajo tudi, da epidemiološke študije, ki so doslej iskale povezavo med avtizmom in cepivi, niso testirale ustreznih hipotez. Ugotovitve o encefalopatiji ob prisotnosti virusa ošpic po cepivu MMR zahtevajo natančno preučitev problema s ciljem, da bi bila v prihodnje cepiva lahko bolj varna, pozivajo avtorji.

Otroška paraliza (polio)

Transverzni mielitis in paraliza po cepivu DP+Polio:

Transverse Myelitis After Dephteria, Tetanus, and Polio Immunisation (1977)
Študija opisuje primer zdrave 7-mesečne dojenčice, ki je po cepljenju proti davici, oslovskemu kašlju (DP) in otroški paralizi (polio) dobila vročino, neutolažljivo kričala, po nekaj dneh se je pojavila paraliza nog in spodnjega dela trupa z izgubo funkcije odvajanja urina, 6-7 dni po cepljenju pa so ugotovili transverzni mielitis, tj. hudo nevrološko obolenje z znaki propadanja živcev hrbtenjače. Po zdravljenju in odpustu iz bolnice se deklica ni pozdravila, plazila se je tako, da je vlekla prizadete okončine za sabo s pomočjo rok in trupa.

Transverzni mielitis, propadanje živcev hrbtenjače po cepivih kolere, tifusa in paralize:

Transverse Myelitis After Cholera, Typhoid and Polio Vaccination (1990)
Mlada ženska z okužbo dihal je dan po cepljenju s cepivom kolere in tifusa, s katerima so tedaj cepili popotnike v določene države, ter z živim cepivom proti otroški paralizi zaznala mravljinčenje in šibkost nog. Zaplet se je nadaljeval v paralizo nog, dela trupa in izgubo funkcije odvajanja urina. Po zdravljenju – ugotovili so transverzni mielitis, hudo nevrološko obolenje z znaki propadanja živcev hrbtenjače – je okrevala. Preiskave so pokazale, da je njena obolenja povzročilo cepivo.

Polio, izločki cepilnega virusa:

Trial of type 1 oral poliomyelitis vaccine (Sabin) in Nigerian children (1963)
V 60. letih je bilo napisanih veliko poročil o izločanju virusa otroške paralize v blatu dojenčkov in malčkov, ki so prejeli Sabinovo oralno živo polio cepivo. Virus so na ta način lahko prenesli na svoje sorojence. Študija analizira blato 238 polno (ali ob gosti hrani) dojenih otrok v Nigeriji, mlajših od 2 let, in jih primerja z necepljenimi otroci. Za necepljene študija pokaže, da jih vse do 6 mesecev pred otroško paralizo zavaruje že pasivna imunost (protitelesa v materinem mleku), do starosti 3-4 leta pa vsi otroci pridobijo naravno imunost z okužbo (v večini primerov nenevarnega) virusa otroške paralize (bolezen ima namreč ime po redkem zapletu). Študija ni uspela dokazati, da ima cepljenja skupina otrok imunološke prednosti glede potencialne okužbe, pokazala pa je na problem neučinkovitosti cepiva in na to, da je materino mleko pri dojenčkih preprečevalo okužbo z naravnim virusom. Študija je pokazala tudi to, da je materino mleko pri cepljenih dojenčkih v veliki meri nevtraliziralo delovanje oz. vplivanje samega cepiva.

Pnevmokok

Pneumokok, cepilni virus ušel, odporen na penicilin:

Vaccine Escape Recombinants Emerge after Pneumococcal Vaccination in the United States (2007)
Avtorji ocenjujejo, da je 7-valentno cepivo proti pnevmokoku, ki so ga ZDA uvedle leta 2000, zgodba o uspehu, čeprav je bila z njim vedno povezana tudi zaskrbljenost, da bo prišlo do povečanja obolevnosti za tistimi sevi virusa, ki jih ni v cepivu. To se je v ZDA zdaj tudi zares zgodilo. Z uvedbo cepiva je prišlo do pojava novega invazivnega pnevmokoknega obolenja, k čemur so pripomogli pobegli sevi cepilnega virusa. Študija ugotavlja, da je prišlo do genske mutacije naravnih virusov (odkritih jih je 91 tipov) s sevi rekombinantnega (gensko modificiranega) cepilnega virusa (teh je 7), ki so s prek cepljenja ušli v naravno okolje. Značilnost novih mutiranih virusov je, da so odporni na penicilin. Od leta 2003 je bilo odkritih 37 pobeglih cepilnih sevov, nekateri so se dokazano razvijali dalje, leta 2005 pa so zaznali dva nova tipa pobeglega virusa, navajajo avtorji in dodajajo, da gre za prvi znani primer genske mutacije, ki je povzročila tako spremembo tipa virusa kot tudi odpornost na antibiotik. Avtorji rezultate navajajo kot presenetljive, pri tem opozarjajo, da se mutacije ne odzivajo na cepljenje in da mutacije lahko znižajo učinkovitost obstoječega in bodočih cepiv proti pnevmokoku.

Prenos prek cepiva

Črne koze, prenos okužbe prek cepiva:

Severe Eczema Vaccinatum in a Household Contact of a Smallpox Vaccinee (2008)
Študija poroča o prvem primeru ekcema zaradi cepiva črnih koz (eczema vaccinatum) po letu 1972, ko je bilo v ZDA ukinjeno rutinsko cepljenje proti črnim kozam. Malček, star 28-mesecev, z diagnosticirano alergijo (atopičnim dermatitisom) je dobil post-cepilni izpuščaj s t. i. bakterijsko super-okužbo. Otrok ni bil cepljen, ampak izpostavljen cepivu proti črnim kozam, ki ga je 21 dni prej prejel njegov oče, pripadnik ameriške vojske v Iraku. Kontaktni post-cepilni izpuščaj je dobila tudi otrokova mati. Otroka, ki je bil več dni v kritičnem stanju, so zdravili z intravenoznimi imunoglobulini in drugimi zdravili, dotlej še nikoli uporabljenimi v pediatrični praksi oz. za zdravljene takega zapleta, v bolnišnici je bil 48 dni, potreboval je med drugim oskrbo kot pri opeklinah, vključno z operativnimi posegi zamenjave kože. Opisani stranski pojav je hud in posebej pri otrocih je pogosto smrten. Primer po mnenju avtorjev prikazuje potrebo po skrbnem analiziranju tveganj cepiva pri posameznikih in osebah, s katerimi so ti posamezniki v stiku. Avtorji opozarjajo na potrebo po varnejšem cepivu in zavedanju zdravnikov o resnih stranskih učinkih v okviru potekajočega programa cepljenja proti črnim kozam. V ZDA so cepljenje vojakov proti črnim kozam sicer že ukinili leta 1990, a so ga nato leta 2002 spet uvedli, do maja 2007 pa so vojakom vbrizgali prek 1,2 milijona doz cepiva, navaja študija.

Rdečke

Rdečke, zapleti po cepivu:

Complications of Rubella Immunization in Children (1971)
Študija analizira bolečino, občutljivost in vnetje v sklepih (artralgijo, artritis), zbadanje in mravljinčenje (parestezijo) po cepivu rdečk pri otrocih v Kaliforniji v ZDA. Simptome je imelo 7% cepljenih otrok. Dvakrat več prizadetih je bilo deklic. Prav tako dvakrat več prizadetih je bilo v starostni skupini 5-6 let v primerjavi s starejšimi otroci. Hujši so bili stranski učinki pri dečkih. Bris grla je pri dveh deklicah pokazal prisotnost cepilnega virusa rdečk. Najvišja stopnja zapletov je bila med najmlajšimi otroci. Študija omenja še druge primere in izkušnje iz kliničnih testiranj, ko je do vnetij sklepov prišlo po več različnih cepivih proti rdečkam. Navaja, da so mnoge reakcije najbrž tudi zgrešili, ker so opazovali le obdobje 25-30 dni po cepljenju. Avtorji menijo, da bi te ugotovitve lahko zavrle program cepljenja proti rdečkam in pozivajo k informiranju strokovnjakov in javnosti. Sprašujejo se, ali visoka pojavnost resnih stranskih učinkov po tem cepivu pomeni, da je bilo doslej mnogo primerov morda prezrtih in da so ti zapleti veliko pogostejši po cepivu proti rdečkam kot po naravni otroški bolezni. Ena od britanskih študij je npr. razkrila primere vnetij sklepov po prebolelih rdečkah pri odraslih, ni pa mogla najti takega zapleta pri otrocih, ki so rdečke preboleli naravno.

Rdečke, MMR, povečano tveganje za obolenja sklepov:

Joint and limb symptoms in children after immunisation with measles, mumps, and rubella vaccine (1992)
Študija potrjuje, da je uporaba cepiva proti ošpicam, mumpsu in rdečkam (MMR) povezana s povečanim tveganjem za pojav sklepnih obolenj in bolečin v udih, predvsem pri deklicah in otrocih, mlajših od pet let, čeprav so bili najtežji primeri vendarle opaženi pri dečkih. Avtorji so na podlagi medicinske literature ocenili, da je tveganje artritisa nižje po cepivu kot po naravni okužbi z rdečkami, vendar ob upoštevanju dejstva, da je artritis po rdečkah značilen zaplet obolelih odraslih, zelo redko pa se pojavlja pri otrocih, ki so naravno preboleli rdečke. Pojavi artritisa po cepljenju so že znani, pišejo avtorji, saj so leta 1974 npr. umaknili cepivo proti rdečkam, ki je pri 10% cepljenih otrocih povzročilo artritis. Dotedanje študije kažejo na 9-14% pojavov post-cepilnega artritisa (vnetja sklepov) in na 10-41% pojavov post-cepilne artralgije (bolečin v sklepih).

Rdečke, artritis in drugi stranski učinki cepiva:

Vaccination Against Rubella of Susceptible Schoolgirls in Reading (1971)
Britanska študija analizira stranske učinke cepiva proti rdečkam pri 255 neimunih 13-letnih dekletih. Mnoge so po cepljenju proti rdečkam dobile vnetje grla, nekatera vnetje sklepov, predvsem tista, ki so imela močnejši imunski odziv (več protiteles). Izstopali sta dekleti z oteklino kolenskega sklepa. Zaplete, ugotavlja študija, je verjetno povzročilo cepivo. Pogost pojav je bila oteklost bezgavk, ki se je značilno pojavila 11. dan po cepljenju in je bila večinoma še vedno prisotna po 21 dneh, ko so študijo končali. Pojavil se je tudi cepilni izpuščaj, tipično 13-16 dni po cepljenju. Avtorji opažajo, da je delež stranskih učinkov po cepivu visok, a menijo, da je cepljenje deklet smiselno, četudi ne zagotavlja popolne varnosti pred naravno okužbo. Priporočajo testiranje deklet pred cepljenjem in ne cepljenja celotne populacije. Študija se pohvali tudi s sistemom občutljivega dnevnega beleženja simptomov po cepljenju, ki so ga na domu izvajali starši deklet. S tem so bolje merili pojavnosti stranskih učinkov v primerjavi s kliničnimi pregledi, kjer bi po mnenju avtorjev prišlo do prenizke stopnje poročanja o stranskih učinkih cepiva.

Rdečke, akutni artritis po cepivu:

Acute Arthritis Complicating Rubella Vaccination (1971)
Študija piše o obsežnem testiranju cepiva proti rdečkam (pri 11.758 otrocih), po katerem je 329 otrok dobilo bolečine in otrdelost sklepov (koleno, zapestje, komolec, gleženj idr.). Juvenilni revmatoidni artritis je povzročilo cepivo. Znano je, da rdečke povzročajo artritis predvsem pri odraslih, redko pri otrocih, in da so artritis pri odraslih pogosto opazovali tudi kot stranski učinek cepiva, prav tako pri otrocih, le da v manj primerih. V študiji je artritis po cepljenju trajal do mesec in pol, pri dveh otrocih pa so se močne bolečine s šepanjem in negibljivostjo kolena ponavljale mesečno. Poslabševanje bolezni je opisano pri dečku, ki je imel tritedensko vročino in post-cepilni izpuščaj, s testiranjem dečka so pri njem dokazali prisotnost cepilnega virusa. Avtorji primerjajo, da se ti zapleti pri naravni bolezni ne pojavijo kasneje kot 6 dni po izpuščaju, po cepivu pa lahko tudi dva meseca kasneje, ko zdravnik na cepljenje kot možni vzrok pogosto pozabi, razen če se o tem posebej ni poučil.

Rotavirus

Rotavirus, nevarno uvihanje črevesja po cepivu:

Intussusception Among Recipients of Rotavirus Vaccine: Reports to the Vaccine Adverse Event Reporting System (2001)
Študija analizira 98 primerov stranskih učinkov cepiva proti rotavirusu v prvih letih (1998-99), ko je bil uveden v program otroškega cepljenja. Preučuje resen zaplet – intususepcijo (uvihanje črevesja vase ali v sosednjo črevesno vijugo). Prvi primer opisuje 4-mesečnega dojenčka z vročino, nemirom in krvavim odvajanjem tri dni po cepljenju z rotavirusnim cepivom (prejel je tudi 6 doz drugih cepiv). Drug primer navaja hud črevesni zaplet po cepljenju z enakimi 7 cepivi pri 4-mesečnem dojenčku, ki je posledično potreboval operacijo. Tretji zaplet pri 5-mesečni deklici po rotavirusnem in 6 drugih cepivih se je razvil v hudo črevesno vnetje, deklica je padla v šok in umrla med čakanjem prevoza na intenzivno enoto, avtopsija je med drugim pokazala uvihanje črevesja. Pri 60 prej zdravih otrocih je do zapleta prišlo v tednu dni po cepljenju z rotavirusnim cepivom, česar po izračunih avtorjev ni mogoče pripisati naključju. Študija je ugotovila, da gre glede na pričakovanja za vsaj štirikratni porast tega zapleta teden dni po prejetju cepiva. Priporočilo o cepljenju dojenčkov z rotavirusnim cepivom je bilo umaknjeno, prav tako je bilo to cepivo umaknjeno s trga. Avtorji navajajo, da postaja urnik cepljenja dojenčkov čedalje bolj kompleksen in da dodajanje vsakega novega cepiva pomeni izziv za nadzorovanje njegove varnosti.

Rotavirus, črevesne okužbe in uvihanje črevesja po cepivu:

An Analysis of Rotavirus Vaccine Reports to the Vaccine Adverse Event Reporting System: More Than Intussusception Alone? (2004)
Rotavirusno cepivo, gojeno na opičjem tkivu, je bilo avgusta 1998 v ZDA priporočeno za rutinsko cepljenje dojenčkov in malčkov, po milijon prejetih doz pa so odkrili nepričakovano visoko tveganje za intususepcijo (resno prizadetost črevesja, kjer pride do uvihanja črevesja samega vase ali v sosednjo črevesno vijugo). Cepivo so umaknili s trga. Študija analizira dolgoročne posledice tega stranskega učinka po cepljenju. Pojave uvihanja najprej loči od drugih stranskih učinkov; ti zajemajo vročino, različne gastrointestiranlne simptome, ki so večinoma zahtevali hospitalizacijo prizadetih dojenčkov, najbolj pogosto so imeli krvavo blato, bruhanje, drisko, trebušno bolečino, vnetje črevesja, nenormalno blato in dehidracijo. Od vseh stranskih učinkov so zaznali 32% primerov uvihanja in suma na uvihanje, še 7% je bilo obolenj, ki so kazala znake vnetja črevesja ali uvihanja. Navedenih je 96 smrti dojenčkov v povezavi s tem cepivom (v 54 primerih so pripisane SIDS, sindromu nenadne smrti v zibelki). Primer v študiji opisuje dojenčka z alergično reakcijo, pljučnico in krvavo drisko, trajajočo dva meseca. Drug primer opisuje dojenčka z neutolažljivim jokom, krvavim blatom, drisko, bruhanjem, vročino, anoreksijo. Otroci so obolevali 3-7 dni po cepljenju. Avtorji navajajo, da je ugotavljanje vzročne povezanosti s tem cepivom težavno, poročanje v bazi VAERS pa pomanjkljivo, zaradi česar je primerov verjetno več, kot jih je zabeleženih, in pozivajo k razvoju varnejših rotavirusnih cepiv.

Sindrom smrti v zibki (SIDS)

SIDS, nenadne smrti dojenčkov po cepljenju:

An investigation of infant deaths following initial hepatitis B vaccination based on the Vaccine Adverse Event Reporting System (VAERS), 1992-2002 (2007)
Študija vsebuje šokanten opis vrste konkretnih primerov smrti dojenčkov po vnosu cepiva proti hepatitisu B, ki se v ZDA rutinsko izvaja takoj po rojstvu. Te primere je mogoče pojasniti, torej ne gre za nepojasnjene smrti v zibelki (SIDS), utemeljujejo avtorji in opozarjajo, da bi morali vse smrti dojenčkov, ki se zgodijo kmalu po cepljenju, prijaviti kot take. Avtorji pozivajo, da bi morali zaradi naraščanja števila cepiv, ki jih prejmejo dojenčki, tudi bolje raziskati vpliv nizke ravni vitamina C v krvi dojenčkov, na kar opozarjajo znane študije dr. Archieja Kalokerinosa o množičnih nenadnih smrtih dojenčkov po cepljenju pri avstralskih Aboridžinih.

Sindrom stresanja dojenčka (SBS)

SBS, sindrom stresanja otroka ali vnetje možganov zaradi cepiva

Shaken Baby Syndrome or Vaccine Induced Encephalitis? (2001)
Dr. Buttram je, da bi pomagal po krivem obsojenemu očetu umrlega novorojenčka Alanu Yurku, objavil 25 dotlej še neznanih primerov, pri katerih so bili starši obtoženi stresanja dojenčkov. V opisanih primerih je v 12 dneh po vnosu cepiv pri 2, 4 oz. 6 mesecih starosti otroka prišlo do hudih nevroloških in drugih poškodb. Opisani so značilni vplivi cepiv, ki so se in se še vedno zmotno diagnosticirajo kot sindrom stresanja dojenčka (SBS) in okrivi starše. Avtor poziva k takojšnjim preiskavam imunoloških in nevroloških vplivov cepiv v danih primerih. Alan Yurko je s pomočjo žene, dr. Buttrama in vrste drugih strokovnjakov pridobil možnost ponovnega sojenja in na sodišču dokazal, da je njegovega otroka ubilo cepivo. Bil je oproščen vseh obtožb.

SBS, krvavitve v možganih po cepljenju, ne stresanje otroka:

Analysis of causes that led to baby Jackie Ray's developmental delay and intracranial bleeding (2008)
Očeta 3-mesečnega dojenčka, ki je dobil krvavitve v možganih, so obtožili stresanja dojenčka (sindrom SBS – Shaken Baby Syndrome). Avtor študije, patolog in toksikolog, je po preiskavi okoliščin ugotovil in zapisal, da je otrok utrpel hude posledice za zdravje in razvoj zato, ker so ga cepili bolnega pri dveh mesecih starosti s 7 cepivi hkrati, obtožbe o sindromu SBS pa so v tem primeru napačne.

Smrt

Število cepiv, toksičnost in smrtnost:

Infant Mortality Rates Regressed Against Number of Vaccine Doses Routinely Given: Is There a Biochemical or Synergistic Toxicity? (2011)
Ta študija je potrdila statistično značilno razliko v umrljivosti med cepljenimi in necepljenimi majhnimi otroci. Umrljivost je značilno manjša v tistih državah oz. pri tistih narodih, kjer majhni otroci prejmejo manjše število cepiv, večjo umrljivost pa imajo, kjer je število doz cepiv bistveno (tudi dvakrat) večje.

SIDS, nenadne smrti dojenčkov po cepljenju:

An investigation of infant deaths following initial hepatitis B vaccination based on the Vaccine Adverse Event Reporting System (VAERS), 1992-2002 (2007)
Študija vsebuje šokanten opis vrste konkretnih primerov smrti dojenčkov po vnosu cepiva proti hepatitisu B, ki se v ZDA rutinsko izvaja takoj po rojstvu. Te primere je mogoče pojasniti, torej ne gre za nepojasnjene smrti v zibelki (SIDS), utemeljujejo avtorji in opozarjajo, da bi morali vse smrti dojenčkov, ki se zgodijo kmalu po cepljenju, prijaviti kot take. Avtorji pozivajo, da bi morali zaradi naraščanja števila cepiv, ki jih prejmejo dojenčki, tudi bolje raziskati vpliv nizke ravni vitamina C v krvi dojenčkov, na kar opozarjajo znane študije dr. Archieja Kalokerinosa o množičnih nenadnih smrtih dojenčkov po cepljenju pri avstralskih Aboridžinih.

SBS, sindrom stresanja otroka ali vnetje možganov zaradi cepiva

Shaken Baby Syndrome or Vaccine Induced Encephalitis? (2001)
Dr. Buttram je, da bi pomagal po krivem obsojenemu očetu umrlega novorojenčka Alanu Yurku, objavil 25 dotlej še neznanih primerov, pri katerih so bili starši obtoženi stresanja dojenčkov. V opisanih primerih je v 12 dneh po vnosu cepiv pri 2, 4 oz. 6 mesecih starosti otroka prišlo do hudih nevroloških in drugih poškodb. Opisani so značilni vplivi cepiv, ki so se in se še vedno zmotno diagnosticirajo kot sindrom stresanja dojenčka (SBS) in okrivi starše. Avtor poziva k takojšnjim preiskavam imunoloških in nevroloških vplivov cepiv v danih primerih. Alan Yurko je s pomočjo žene, dr. Buttrama in vrste drugih strokovnjakov pridobil možnost ponovnega sojenja in na sodišču dokazal, da je njegovega otroka ubilo cepivo. Bil je oproščen vseh obtožb.

SBS, krvavitve v možganih po cepljenju, ne stresanje otroka:

Analysis of causes that led to baby Jackie Ray's developmental delay and intracranial bleeding (2008)
Očeta 3-mesečnega dojenčka, ki je dobil krvavitve v možganih, so obtožili stresanja dojenčka (sindrom SBS – Shaken Baby Syndrome). Avtor študije, patolog in toksikolog, je po preiskavi okoliščin ugotovil in zapisal, da je otrok utrpel hude posledice za zdravje in razvoj zato, ker so ga cepili bolnega pri dveh mesecih starosti s 7 cepivi hkrati, obtožbe o sindromu SBS pa so v tem primeru napačne.

Oslovski kašelj, hudi zapleti in smrtni primeri po cepivu:

Neurological Complications of Pertussis Immunization (1958)
Hude nevrološke posledice po cepivu oslovskega kašlja so znane od leta 1933, ko so se začela vrstiti številna poročila o epileptičnih napadih, hudih prizadetostih in smrtih otrok zaradi posledic cepljenja. Ta študija je pregledala 107 tovrstnih primerov iz medicinske literature in opisala primer zdravega 8-mesečnega dojenčka s hudimi napadi po cepljenju s cepivom proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju (DTP) in s posledično umsko prizadetostjo. Navedeni so različni stranski učinki (izguba zavesti, epilepsija, paralize idr.) v vseh starostih in po več različnih cepivih, ne glede na prisotnost teh bolezni v družini. Več zapletov je bilo zabeleženih pri dečkih. Umrlo je 15-odstotkov otrok z nevrološkimi posledicami, polovica se je pozdravila, tretjina je ostala prizadeta. Avtorji opozarjajo na nevarnosti nadaljnjega cepljenja pri otrocih z nevrološkimi reakcijami na cepiva.

Ošpice, huda obolenja in smrt po cepivu:

Disgammaglobulinaemia Complicated by Disseminated Measles (1971)
Študija predstavi primer dojenčka, ki je umrl 7 tednov po vnosu živega cepiva ošpic. Otrok je bil od šestega tedna starosti pogosto bolan. Do starosti 8 mesecev je prejel tri doze cepiva proti davici, tetanusu in oslovskem kašlju (DTP) in živo cepivo proti otroški paralizi, 56 dni kasneje pa še živo cepivo proti ošpicam, po katerem so se razvile post-cepilne ošpice in pljučnica. Avtorji izpostavijo veliko nevarnost živih cepiv za imunsko nekompetentne otroke.

Ošpice, visoka umrljivost, nevarno testiranje cepiv v tretjem svetu:

Child Mortality After High-titre Measles Vaccines: Prospective Study in Senegal (1991)
Cepivo Edmondston-Zagreb se je uporabljalo v okoljih z visoko pojavnostjo ošpic pri dojenčkih predvsem v državah tretjega sveta. Ta študija opozori, da je o dolgoročnih stranskih učinkih živih cepiv proti ošpicam, ki so jih utrpeli otroci zgodaj v življenju, zelo malo znanega. Testiranje dojenčkov v Senegalu kaže, da je to cepivo nevarno – ima statistično značilno višjo smrtnost od drugih cepiv in ga je treba umakniti iz uporabe v državah tretjega sveta.

Gripa, epileptični napadi po cepivu pri otrocih:

Adverse Events After Inactivated Influenza Vaccination Among Children Less Than 2 Years of Age: Analysis of Reports From the Vaccine Adverse Event Reporting System, 1990–2003 (2005)
Aprila 2002 so v ZDA izdali priporočilo o cepljenju 6-23-mesečnih otrok s trivalentnim cepivom proti gripi. Študija analizira 166 stranskih učinkov, prijavljenih v bazi VAERS v letih 1990-2003 za manj kot 2-letne otroke. Najpogostejši stranski učinki so bili vročina (59%), izpuščaj ali koprivnica (25%), epileptični ali vročinski napadi (17%) in reakcija na mestu vboda (17%). Poročila so zajela 14% resnih stranskih učinkov, predvsem epileptičnih napadov (dve tretjini se jih je pojavilo 2 dni po cepljenju, brez vidnega drugega vzroka) in en pojav sindroma Guillain-Barre pri 19-mesečnem fantku 10 dni po cepljenju. Zabeleženi so trije smrtni primeri: umrla je 9-mesečna zdrava deklica, 6-mesečni dojenček z več zdravstvenimi težavami je prenehal dihati 4h po cepljenju proti gripi, 12-mesečna deklica z astmo pa je 37 dni po cepljenju bruhala in izgubljala na teži, otekli so ji možgani, 45 dni po cepljenju je umrla. Število prijavljenih stranskih učinkov je naraščalo v kasnejših letih, po oceni avtorjev verjetno vsaj delno zaradi splošnega povečanja števila otroških cepiv. Avtorji menijo, da so ugotovitve v zvezi z varnostjo trivalentnega cepiva proti gripi kljub malo podatkom na splošno spodbudne in zagotavljajo nadaljnjo pozornost strokovnjakov v zvezi s pojavi epileptičnih napadov po cepljenju.

BCG, sepsa in smrt deklice po cepivu:

Severe disseminated BCG infection in an 8-year-old girl (2000)
Leto in 8 mesecev po ponovnem vnosu cepiva BCG je 8-letna deklica dobila post-cepilno tuberkulozo in posledično umrla zaradi zastrupitve krvi (sepse). Prvič je cepivo prejela, ko je bila stara tri mesece. Prejela je še druga otroška cepiva. Dva meseca po BCG cepljenju je bila hospitalizirana z visoko vročino, izpuščajem in upadom števila belih krvničk. Cepilni virus so odkrili v njenem kostnem mozgu, pljučih in krvnem obtoku. Kljub dolgotrajnemu zdravljenju v bolnišnici zdravila (med njimi antibiotiki) niso delovala, prišlo je do okužbe s streptokokom, do abscesa v pljučih in smrti. Avtorji niso prepričani, vendar domnevajo, da je ob odsotnosti drugih možnih vzrokov cepivo BCG lahko sprožilo nastanek resne imunske pomanjkljivosti. Da gre za resne motnje v delovanju imunskega sistema, se je pokazalo tudi v drugih primerih post-cepilne tuberkuloze.

Steklina, smrtni primeri po cepivu:

An outbreak of post-vaccinal rabies (rage de laboratoire) in Fortaleza, Brazil, in 1960: Residual fixed virus as the etiological agent (1965)
Študija opisuje izbruh cepilnega virusa stekline v Braziliji po cepljenju proti tej bolezni, vseh 18 prizadetih oseb pa je umrlo. Lokalno proizvedeni cepilni virus so potrdili v možganskih tkivih. Žrtve so imele glavobole, bolečine v vratu in mišicah, dobile so vročino in hud glavobol, nekateri so imeli epileptične napade, omrtvelosti in mišične krče, sledilo je bruhanje, paraplegija, urinska inkontinenca in drugi zapleti, dokazali so akutno vnetje možganov s propadanjem živčnih ovojnic (encefalomielitis), v 2-9 dneh sta sledili koma in smrt. Končna raztopina cepiva vsebuje 5% možganskega tkiva (ovčji možgani), na katerem je gojen originalni Pasteurjev sev cepilnega virusa stekline. Študija navaja, da je post-cepilna steklina med strokovnjaki znana kontroverzna tema, vse odkar je leta 1888 C. F. M. Peter v Parizu pred Medicinsko Akademijo podal obtožbe proti Louisu Pasteurju. Avtorji navajajo, da so pri rutinskem vnosu cepiva proti steklini sicer znani ti stranski učinki: lokalne in sistemske reakcije, post-cepilni šok z izgubljanjem zavesti, vnetje živcev s hudo bolečino na mestu oživčenja (nevritis in nevralgija; največkrat prizadeti so obrazni in očesni živci), propadanje živčnih ovojnic (mielitis) z omrtvelostjo in krči mišic ter znižanje mišičnega tonusa sfinktrov (npr. mišic odvajanja urina in blata) in post-cepilni encefalomielitis, znane so povezave tudi z multiplo sklerozo. Reakcija je odvisna od občutljivosti cepljene osebe oz. senzibilizacije mielinskega tkiva, kar je bilo v medicinski literaturi prvič ugotovljeno leta 1933. Avtorji so prepričani, da nekatera cepiva proti steklini nudijo slabo zaščito in povzročajo nezaželene stranske učinke za ljudi in živali, zaradi česar priporočajo aktivno iskanje varnega cepiva na podlagi bolj natančnih znanstvenih dognanj kot v preteklosti.

Črne koze, resni stranski učinki načrtovanega množičnega cepljenja:

Expected Adverse Events in A Mass Smallpox Vaccination Campaign (2002)
Teroristični napadi s prahom antraksa so v ZDA sprožili skrbi glede možnih napadov z virusom črnih koz, zaradi česar je bila predlaganih vrsta strategij, od karantene do rutinskega cepljenja prebivalstva, še preden pa bi se slednja strategija uporabila, je po mnenju avtorjev nujno treba razumeti, do kakšnih verjetnih posledic po cepljenju bi prišlo. Študija je iz zgodovinskih podatkov ocenila, da bi bila najpogostejša stranska učinka vročina in izpuščaj, redkeje, a pogosteje kot po vseh drugih redno priporočenih cepivih, bi prišlo do resnih stranskih učinkov vključno z vnetjem možganom in smrtjo. Če bi rutinsko cepili populacijo ZDA od 1-29 let (in če bi izključili visoko tvegane posameznike, ki ne bi smeli prejeti cepiva), avtorji ocenjujejo, da bi prišlo do okoli 1600 resnih stranskih učinkov po cepljenju in do 190 smrti, če bi cepili populacijo od 1-65 let, pa do 4600 resnih posledic in do 285 smrti zaradi cepiva. Študija opozarja, da kljub napredku medicine, ki bi lahko omilili nekatere od teh posledic, povečano število visoko-tveganih posameznikov (tistih z ekcemi in zavrtim imunskim sistemom) lahko še poveča pojavno stopnjo zapletov po cepljenju. Ugotavlja tudi, da ima cepivo proti črnim kozam višjo stopnjo zapletov kot katerokoli doslej uporabljeno cepivo.

Črne koze, hudi stranski učinki množičnega cepljenja:

Risks of serious complications and death from smallpox vaccination: a systematic review of the United States experience, 1963–1968 (2003)
ZDA so uvedle nov načrt obveznega cepljenja celotne populacije proti črnim kozam v primeru, da bi se virus s terorističnim dejanjem vnesel med prebivalstvo. Namen študije je predstaviti, kakšni bi bili zapleti in smrtnost, povzročeni s kampanjo množičnega cepljenja. Zapleti lahko nastanejo ne le pri cepljenih, ampak tudi zaradi prenosa virusa cepiva na druge osebe, ki so bile v stiku s cepljenimi. Doslej znani stranski učinki so med drugim vnetje možganov, progresivno odmiranje tkiva na mestu vboda, razširjen cepilni izpuščaj, hud izpuščaj v povezavi z ekcemom (eczema vaccinatum), prenos virusa na druge dele telesa (npr. oči, usta) ... Tveganje, da pride do vnetja možganov, je skoraj trikrat višje pri otrocih, mlajših od enega leta. Avtorji so pri dojenčkih, ki so prejeli cepivo črnih koz, iz medicinskih virov izračunali, da pride do vnetja možganov v povprečno 6,8 primerih na milijon doz cepiv, čeprav je, opozarjajo, najbolj verjeten izsledek študije iz leta 1970, ki je ocenila, ki da je tveganje bistveno višje, in sicer 176,5 primerov na milijon doz cepiva. Stopnje smrtnosti zaradi zapletov so visoke. Avtorji opozarjajo, da so v današnji populaciji v primerjavi s preteklimi obdobji pogostejši pojavi atopičnega dermatitisa in da je več imunsko kompromitiranih oseb (vsi ti ne smejo biti cepljenji), zato ob ponovni uporabi cepiva proti črnim kozam pričakujejo več zapletov. Pri nedavnih testih cepiva so zaznali tudi visoko pojavnost vnetja srčne mišice (miokarditis), in sicer en primer tega zapleta na vsakih 1.700 cepljenj civilistov in en primer na vsakih 12.800 cepljenj vojakov. Ne za vnetje možganov ne za vnetje srčne mišice pa ni testiranj, ki bi vnaprej razkrila povečano tveganje za hudo reakcijo na cepivo. Avtorji navedejo še priporočilo, da bi bilo treba program cepljenja proti črnim kozam v ZDA zaustaviti, dokler tveganja in koristi cepljenja ne bodo natančneje raziskane.

Srčna obolenja

HPV, avtoimunsko živčno-srčno obolenje po ceplivu:

Postural tachycardia syndrome after vaccination with Gardasil (2010)
Študija opisuje 20-letno dekle, ki je 14 dni po prejeti prvi dozi cepiva Gardasil (proti raku na materničnem vratu) dobila hudo obolenje – posturalni ortostatski tahikardni sindrom (POTS), pri katerem oboleli ob običajnem premikanju telesa, npr. pri vstajanju iz sedenja ali dvigu rok, dobi hudo motnjo srčnega ritma in številne druge simptome, povezane z motnjami delovanja centralnega živčevja. Bolezen lahko povsem onemogoči delo in šolanje. Študija ugotavlja, da medicina zagona bolezni natanko ne pozna, v 14% primerih pa je bilo potrjeno, da gre za avtoimunsko obolenje. V navedenem primeru časovno sovpadanje cepljenja in zagona bolezni pri dekletu, kaže na verjetno povezanost, navaja avtor in opozarja na možnost, da so nekateri primeri POTS po cepivu proti HPV spregledani.

Črne koze, srčna obolenja po novem cepivu:

Smallpox vaccination and myopericarditis: a clinical review (2004)
Študija navaja zaplete pri 450.000 posameznikih, ki so v ameriški vojski od decembra 2002 do junija 2003 prejeli cepivo proti črnim kozam. Stopnja srčnih zapletov (mioperikarditis) je bila po cepljenju višja od pričakovane; za ta resen zaplet so sprva mislili, da je redek, a se je izkazalo, da je pogost. Študija navaja ukrepe, ki jih mora upoštevati vsak zdravnik pri cepljenih osebah, ki poročajo o bolečinah v prsnem košu: med drugim odvzem srčnega tkiva, uporabo protivnetnih zdravil, terapije s steroidnimi zdravili za zaviranje delovanja imunskega sistema in ukrepe za preprečitev odpoved srca. Če bo program cepljenja proti črnim kozam uveden množično, je mogoče pričakovati veliko več zapletov post-cepilnega mioperikarditisa, zdravniki pa se morajo zavedati, da je srčno obolenje po cepivu proti črnim kozam realen pojav in da je treba simptome ustrezno oceniti, o pojavih pa oddati poročilo v bazo stranskih učinkov po cepljenju VAERS, navajajo avtorji.

Steklina

Steklina, smrtni primeri po cepivu:

An outbreak of post-vaccinal rabies (rage de laboratoire) in Fortaleza, Brazil, in 1960: Residual fixed virus as the etiological agent (1965)
Študija opisuje izbruh cepilnega virusa stekline v Braziliji po cepljenju proti tej bolezni, vseh 18 prizadetih oseb pa je umrlo. Lokalno proizvedeni cepilni virus so potrdili v možganskih tkivih. Žrtve so imele glavobole, bolečine v vratu in mišicah, dobile so vročino in hud glavobol, nekateri so imeli epileptične napade, omrtvelosti in mišične krče, sledilo je bruhanje, paraplegija, urinska inkontinenca in drugi zapleti, dokazali so akutno vnetje možganov s propadanjem živčnih ovojnic (encefalomielitis), v 2-9 dneh sta sledili koma in smrt. Končna raztopina cepiva vsebuje 5% možganskega tkiva (ovčji možgani), na katerem je gojen originalni Pasteurjev sev cepilnega virusa stekline. Študija navaja, da je post-cepilna steklina med strokovnjaki znana kontroverzna tema, vse odkar je leta 1888 C. F. M. Peter v Parizu pred Medicinsko Akademijo podal obtožbe proti Louisu Pasteurju. Avtorji navajajo, da so pri rutinskem vnosu cepiva proti steklini sicer znani ti stranski učinki: lokalne in sistemske reakcije, post-cepilni šok z izgubljanjem zavesti, vnetje živcev s hudo bolečino na mestu oživčenja (nevritis in nevralgija; največkrat prizadeti so obrazni in očesni živci), propadanje živčnih ovojnic (mielitis) z omrtvelostjo in krči mišic ter znižanje mišičnega tonusa sfinktrov (npr. mišic odvajanja urina in blata) in post-cepilni encefalomielitis, znane so povezave tudi z multiplo sklerozo. Reakcija je odvisna od občutljivosti cepljene osebe oz. senzibilizacije mielinskega tkiva, kar je bilo v medicinski literaturi prvič ugotovljeno leta 1933. Avtorji so prepričani, da nekatera cepiva proti steklini nudijo slabo zaščito in povzročajo nezaželene stranske učinke za ljudi in živali, zaradi česar priporočajo aktivno iskanje varnega cepiva na podlagi bolj natančnih znanstvenih dognanj kot v preteklosti.

Toksičnost

Število cepiv, toksičnost in smrtnost:

Infant Mortality Rates Regressed Against Number of Vaccine Doses Routinely Given: Is There a Biochemical or Synergistic Toxicity? (2011)
Ta študija je potrdila statistično značilno razliko v umrljivosti med cepljenimi in necepljenimi majhnimi otroci. Umrljivost je značilno manjša v tistih državah oz. pri tistih narodih, kjer majhni otroci prejmejo manjše število cepiv, večjo umrljivost pa imajo, kjer je število doz cepiv bistveno (tudi dvakrat) večje.

Ošpice, sindrom toksičnega šoka po cepivu:

Toxic Shock Syndrome: An Unforseen Complication Following Measles Vaccination (1991)
Študija poroča o hudih stranskih učinkih po cepljenju s cepivom proti ošpicam pri otrocih v Indiji, starih od nič do 18 mesecev. Tri ure po cepljenju so štirje otroci dobili hudo drisko in bruhali, trije so kmalu umrli. Visoka vročina, znaki zastrupljenosti, dehidracija in drugi simptomi kažejo na sindrom toksičnega šoka. Prek tisoč primerov toksičnega šoka je znanih tudi v ZDA, pišejo avtorji, ki menijo, da je vzrok za resne reakcije in smrti po cepljenju lahko neustrezno hranjeno oz. kontaminirano cepivo.

Transverzni mielitis

Transverzni mielitis in paraliza po cepivu DP+Polio:

Transverse Myelitis After Dephteria, Tetanus, and Polio Immunisation (1977)
Študija opisuje primer zdrave 7-mesečne dojenčice, ki je po cepljenju proti davici, oslovskemu kašlju (DP) in otroški paralizi (polio) dobila vročino, neutolažljivo kričala, po nekaj dneh se je pojavila paraliza nog in spodnjega dela trupa z izgubo funkcije odvajanja urina, 6-7 dni po cepljenju pa so ugotovili transverzni mielitis, tj. hudo nevrološko obolenje z znaki propadanja živcev hrbtenjače. Po zdravljenju in odpustu iz bolnice se deklica ni pozdravila, plazila se je tako, da je vlekla prizadete okončine za sabo s pomočjo rok in trupa.

Transverzni mielitis, propadanje živcev hrbtenjače po cepivih kolere, tifusa in paralize:

Transverse Myelitis After Cholera, Typhoid and Polio Vaccination (1990)
Mlada ženska z okužbo dihal je dan po cepljenju s cepivom kolere in tifusa, s katerima so tedaj cepili popotnike v določene države, ter z živim cepivom proti otroški paralizi zaznala mravljinčenje in šibkost nog. Zaplet se je nadaljeval v paralizo nog, dela trupa in izgubo funkcije odvajanja urina. Po zdravljenju – ugotovili so transverzni mielitis, hudo nevrološko obolenje z znaki propadanja živcev hrbtenjače – je okrevala. Preiskave so pokazale, da je njena obolenja povzročilo cepivo.

Transverzni mielitis, propadanje živcev hrbtenjače po cepivih:

Transverse Myelitis and Vaccines: a Multi-Analysis (2009)
Avtorji so analizirali znane primere transverznega mielitisa, hudega obolenja hrbtenjače s propadanjem živčnih ovojnic, vse od leta 1970. Ugotovili smo, da lahko pri tej avtoimunski bolezni pride do poškodb živcev hrbtenjače tudi zaradi cepiv. Vpletenih je vrsta cepiv, omenjajo cepiva proti ošpicam, mumpsu in rdečkam (MMR), proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju (DTP), proti hepatitisu B in tudi druga cepiva za otroke in odrasle. Zapleti so se pojavljali od nekaj dni do treh mesecev po cepljenju, obstajajo pa poročila o teh pojavih tudi več let po cepljenju. Skupni imenovalec tega sindroma bi lahko bil adjuvant v cepivih, še navaja študija.

Tuberkuloza (BCG)

BCG, resni zapleti na mestu cepljenja:

Local complications of BCG vaccination in pre-school children and newborn babies (1954)
Študija kaže alarmantno pogostost stranskih učinkov, kot sta povečanje limfne žleze in nastajanje gnojnega abscesa po cepljenju proti tuberkulozi (cepivo BCG), zaradi česar je po mnenju avtorja ogrožen prestiž tega cepljenja. Med tem ko je resnih reakcij pri starejših otrocih malo, je pri mlajših otrocih od 2 let situacija nasprotna: 12% otrok je imelo post-cepilno povečanje žleze, 2,3% pa je utrpelo močno reakcijo limfne žleze. Rezultati so, navaja avtor, zelo zaskrbljujoči, saj traja zdravljenje gnojnega abscesa nekaj mesecev, včasih pride do večkratnega ponovnega gnojenja in matere je zato zelo težko prepričati v varnost tega cepiva. Študija je še ugotovila, da so imeli dojenčki z močnejšo reakcijo na cepivo tudi nekoliko večjo pojavnost alergije na tuberkulin.

BCG, neučinkovitost cepiva:

Evaluation of BCG Vaccination Among Puerto Rican Children (1974)
Obsežna dolgoletna ameriška študija o učinkovitosti cepiva proti tuberkulozi je ugotovila, da je imelo cepivo BCG komaj kakšen učinek na zmanjševanje pojavnosti tuberkuloze in da cepivo ni zmanjšalo resnosti obolenj. V Puerto Ricu je bila pojavnost tuberkuloze leta 1933 visoka, s stopnjo smrtnosti 300 primerov na 100.000. Do 1948 je smrtnost upadla za tretjino, do 1953 za šestkrat, leta 1969 so imeli še 12 primerov na 100.000. V taki situaciji, navaja študija, bi večina zdravnikov kot nujno priporočila uvedbo cepiva BCG in bi tudi pričakovala, da bo imelo cepivo močan učinek. V državi so v letih 1949-1951 tako zasnovali kampanjo testiranja in množičnega cepljenja otrok (z ameriškim cepivom, ki je povzročilo številne reakcije). Študija je bila zasnovana s kontrolno skupino. Zaradi negativnih informacij o cepivu se nekateri niso hoteli cepiti. Vseh 191.827 otrok v študiji so spremljali v povprečju 19 let. Ugotovili so, da je imelo prvih 5 let po cepljenju reakcije (gnojna vnetja) 93% cepljenih in 43% necepljenih, kar je kazalo na visoko alergenost in reaktivnost cepiva. Študija je dokazala, da bi cepivo v polno cepljeni populaciji preprečilo manj kot 9% potencialnih primerov tuberkuloze. Teorija, da cepivo povzroči blažji potek bolezni se je prav tako izkazala za netočno. Kljub razširjenim dokazom o neučinkovitosti cepiva in veliki verjetnosti, da so mnogi sevi cepiva povsem neuporabni, nekateri še vedno zagovarjajo njegovo potrebnost, navajajo avtorji in opozarjajo: Ker je cepivo v vseh, razen redkih zdravih razvitih državah glavna metoda nadzora nad tuberkulozo, je posebej tragično, da se mora dozirati v slepi veri.

BCG, gnojno vnetje kosti:

BCG Vaccination as a Course of Osteomyelitis and Subcutaneous Abcess (1984)
Gnojno vnetje kosti, povzročeno s cepivom BCG, je v Skandinaviji in drugod v Evropi dobro znan stranski učinek, navaja študija, ki opisuje primere gnojnega vnetja kosti in podkožnega abscesa. Obolenja je pri manj kot 3-letnih otrocih povzročilo cepivo proti tuberkulozi, ki so ga prejeli, ko so bili novorojenčki. Gnojenje se je pojavilo 6-31 mesecev po cepljenju, zdravljenje je bilo problematično, saj je bilo za post-cepilno gnojno okužbo značilno neodzivanje tudi na visoke doze antibiotikov, potrebne so bile operacije (z odstranitvijo mrtvih delov kosti), zdravljenje pa je bilo dolgotrajno, do 30 mesecev. Znani so primeri kasnejše nenormalne rasti kostnega tkiva, navajajo avtorji in poudarjajo, da je predvsem v državah z nizko pojavnostjo tuberkuloze priporočljivo tehtanje koristi in tveganj cepiva. Po letu 1971 se je pogostost post-cepilnih zapletov še povečala, kar kaže na večjo virulenco britanskega cepiva BCG, navajo avtorji. Izračuni so pokazali, da naj bi cepivo preprečilo 6-17 primerov drugih tipov tuberkuloze, povzročilo pa 20 primerov post-cepilne tuberkuloze z gnojnim vnetjem kosti (okoli en primer na 3-5 tisoč cepljenj), zato so rutinsko BCG cepljenje novorojenčkov na Švedskem leta 1975 opustili. (Op.: V Sloveniji je bilo v uporabi do leta 2005.)

BCG, gnojno vnetje kosti:

Osteitis Caused by BCG Vaccinations (1988)
Študija kaže 26 primerov post-cepilnega gnojnega vnetja kosti pri češkoslovaških dojenčkih in malčkih v letih 1981-86. Pojavili so se v obdobju do 17 mesecev po cepljenju. Pogostost stranskih učinkov se je povečala po začetku uporabe ruskega cepiva. Značilni so rahla vročina, bolečine, gnojenje in gnojni absces, prizadeti so bili sklepi in dolge kosti, tudi hrbtenica, otroci so imeli težave s premikanjem, hojo, sedenjem, stanjem, pri nekaterih je prišlo do blokad v hrbtenici, osteopenije (znižane kostne mase) vretenc, kot zaplet se je pojavil tudi artritis. Avtorji pišejo, da so na Švedskem cepljenje opustili leta 1975, ko se je 97% vseh tovrstnih okužb pojavilo po cepljenju. Na Finskem so cepili z britanskim cepivom, ki je povzročal manj post-cepilnih gnojnih obolenj, čeprav so se tudi po njihovem cepivu še vedno pojavljala. Omenjajo tudi smrtne primere po cepljenju, pozivajo k resnemu razmisleku glede tveganj cepiva BCG in navajajo poskuse, da bi cepili večje otroke, ko je tveganje takih stranskih učinkov manjše.

BCG, neučinkovitost in zapleti po cepljenju:

Occurrence of suppurative lymphadenitis after a change of BCG vaccine (1992)
Avstrijski raziskovalci ugotavljajo, da je tveganje zapletov po kontroverznem cepivu BCG večje kot tveganje tuberkuloze same. Navajajo, da je v petih mesecih uporabe cepiva BCG, ki se je izkazalo za posebej problematično, 1950 cepljenih novorojenčkov v 28 tednih po cepljenju dobilo hudo gnojno vnetje bezgavk (supurativni limfadenitis), ki ga je bilo treba zdraviti operativno. Avtorji s pomočjo analize ugotovijo, da splošno množično cepljenje novorojenčkov v Zahodnih državah ni upravičeno. (Op.: V Sloveniji je bilo cepivo BCG v uporabi do leta 2005.)

BCG, hudi primeri tuberkuloze zaradi cepiva:

Disseminated bacille Calmette-Guérin disease after vaccination: case report and review (1997)
Avtorji opisujejo primer post-cepilne bolezni po cepivu BCG pri 8-mesečni dojenčici in analizirajo dodatnih 27 od več kot 5000 primerov post-cepilne tuberkuloze iz let 1980-96. V Braziliji je bila hospitalizirana 8-mesečna dojenčica. Po cepivu BCG v starosti 10 dni se ji je pojavil čir, ki se ni zdravil. Imela je pogoste bolezni (bronhiolitis, pljučnica, kronične krvave driske), v bolnico je bila sprejeta zaradi tritedenske krvave driske, kašlja, vročine, težkega dihanja, v trebuhu je imela oteklo gmoto, pod pazduho zelo oteklo bezgavko, mesto cepljenja je bilo povečano, pordelo. Pri deklici so odkrili prekomerno povečanje vranice in jeter in diagnosticirali post-cepilno tuberkulozo. Deklica je umrla 29. dan zdravljenja. Po smrti so odkrili okužbe limfnega tkiva, granulome, obolenje vranice in jeter. Ko so analiziral še druge primere, so avtorji ugotovili, da je večina otrok s post-cepilno tuberkulozo stara manj kot 2 leti. Posledice in prisotnost cepiva so odkrili v limfnih žlezah, krvi, kostnem mozgu, pljučih, jetrih, vranici, koži, kosteh. Pri imunsko šibkih osebah je bila smrtnost zaradi post-cepilne tuberkuloze izjemno visoka, prek 70%. Avtorji opozarjajo na nevarnost cepljenja imunsko šibkih otrok, posebej z okužbo HIV, pa tudi na možnost napačne diagnoze. Pritrjujejo, da gre v primeru cepiva BCG za kontroverzno cepivo.

BCG, zdravljenje posledic cepiva:

Management of Adverse Reactions to Bacille Calmette-Guérin Vaccine (2000)
Avtorji ugotavljajo, da strokovni viri močno podcenjujejo pravi delež resnih stranskih učinkov po cepljenju s cepivom BCG proti tuberkulozi, najbrž zaradi pomanjkanja zavedanja in meril, kaj dejansko ti resni stranski učinki so. Študija navaja, da je že podaljšano gnojenje na mestu vboda in dolgotrajnejše vnetje lokalne limfne žleze nenormalna reakcija, praksa pa je pokazala, da so stranski učinki post-cepilnega BCG-itisa (vnetja) hujši, večje kot so doze in mlajši kot so otroci. Antibiotiki so za zdravljenje post-cepilnih gnojnih vnetij praviloma neučinkoviti. Avtorji svetujejo pomiritev staršev in zdravnikov, kadar do reakcije pride, ker da so take reakcije večinoma benigne in da zdravljenje otroka praviloma ni potrebno, operativni posegi pa so redko nujni.

BCG, sepsa in smrt deklice po cepivu:

Severe disseminated BCG infection in an 8-year-old girl (2000)
Leto in 8 mesecev po ponovnem vnosu cepiva BCG je 8-letna deklica dobila post-cepilno tuberkulozo in posledično umrla zaradi zastrupitve krvi (sepse). Prvič je cepivo prejela, ko je bila stara tri mesece. Prejela je še druga otroška cepiva. Dva meseca po BCG cepljenju je bila hospitalizirana z visoko vročino, izpuščajem in upadom števila belih krvničk. Cepilni virus so odkrili v njenem kostnem mozgu, pljučih in krvnem obtoku. Kljub dolgotrajnemu zdravljenju v bolnišnici zdravila (med njimi antibiotiki) niso delovala, prišlo je do okužbe s streptokokom, do abscesa v pljučih in smrti. Avtorji niso prepričani, vendar domnevajo, da je ob odsotnosti drugih možnih vzrokov cepivo BCG lahko sprožilo nastanek resne imunske pomanjkljivosti. Da gre za resne motnje v delovanju imunskega sistema, se je pokazalo tudi v drugih primerih post-cepilne tuberkuloze.

BCG cepivo nevarno za okužene s HIV:

Danish Bacille Calmette-Guérin Vaccine-Induced Disease in Human Immunodeficiency Virus-Infected Children (2003)
V Južni Afriki so začeli leta 1973 cepiti proti tuberkulozi. Leta 2000 so japonsko cepivo zamenjali z danskim, ki je povzročalo bistveno več resnih stranskih učinkov. Študija analizira dojenčke, okužene z virusom HIV, ki so razvili post-cepilno BCG bolezen. Ob rojstvu sicer niso imeli simptomov HIV, zato so bili na priporočilo Svetovne zdravstvene organizacije rutinsko cepljeni proti tuberkulozi. Avtorji ugotavljajo, da je pri HIV pozitivnih otrocih, čeprav na videz zdravih, visoko tveganje, da zbolijo zaradi cepiva, a jih je ob rojstvu zelo težko odkriti. Študija navaja med drugim primer iz medicinske literature, ko se je sistemska post-cepilna BCG bolezen pri bolniku z AIDS-om aktivirala 30 let po cepljenju s cepivom BCG. Opozarja, da gre verjetno za prenizko stopnjo poročanja o primerih, ko je prišlo do post-cepilne tuberkuloze, in da je težava tudi v tem, da se jo lahko zamenjuje s pravo tuberkulozo.

BCG, številne resne komplikacije po cepljenju:

Complications Associated with the Bacille Calmette‐Guérin Vaccination in Ireland (2006)
Študija postavi vprašanje, ali je cepivo BCG, ki se ga uporablja pri množičnem cepljenju irskih novorojenčkov, primerno, saj povzroča številne resne stranske učinke. V prvih 13 tednih po cepljenju je resne zaplete in obolenja zaradi cepiva dobilo 58 otrok, 26 od njih je potrebovalo eno ali več operacij. Pojavnost zapletov so ocenili na en zaplet na 931 cepljenj, kar se ujema z literaturo, zaskrbljujoče pa so po mnenju avtorjev predvsem številne hude reakcije, ki so kar v 45% zahtevale operativni poseg.

BCG, hude okužbe zaradi cepiva:

Disseminated Mycobacterium bovis infection after BCG vaccination (2006)
Študija opisuje zaplete po cepivu BCG v letih 1995-2004 pri 17 iranskih otrocih; 14 jih je bilo mlajših od enega leta, ostali pa mlajši od 10 let. Pri 10 otrocih so ugotovili hude motnje delovanja imunskega sistema, kronično granulomatozno bolezen, celične imunske motnje, zdravljenje pa ni bilo učinkovito in otroci so umrli (skoraj 60% obolelih). Študija navaja, da so stranski učinki redki, toda opozarja na uničujoče posledice zapletov po tem cepivu. Tveganje je izjemno visoko za imunsko šibke otroke, vendar, kot navajajo avtorji, obstajajo tudi poročila o pojavu post-cepilne tuberkuloze pri prej zdravih otrocih. Pozivajo k nujnemu razvoju učinkovitejšega in varnejšega cepiva z manj stranskimi učinki, posebej ker se to cepljenje opravlja praviloma že prej, preden se lahko diagnosticirajo imunske motnje pri otrocih.

Živa cepiva

Živa cepiva, nevarni vplivi na alergije in mutacije človeškega genoma:

Live bacterial vaccines – a review and identification of potential hazards (2006)
Živa cepiva, kakršni sta cepivi z bakterijo salmonele in kolere, lahko posnemajo naravno okužbo, doziranje oslabljenega cepiva pa je lahko oralno. Pri tem, pojasnjuje študija, obstajajo določena tveganja. Eno tveganje je že to, da gre za t. i. rekombinantna oz. gensko spremenjena cepiva, ki jih s cepljenjem nato izpustimo v naravno okolje, zato so taka cepiva vsebina vročih razprav o nevarnosti gensko spremenjenih organizmov. V članku je zajet pregled živih bakterijskih cepiv in opisan razvoj novih živih cepiv. Navedeni so pomisleki v zvezi z varnostjo teh cepiv, npr. zagon avtoimunskih bolezni, kot je artritis, primeri smrti, kakršne so živi sevi cepilnega virusa povzročili med živalmi, opisana je tudi nevarnost, da se bo v cepivu vsebovana DNA vgradila v genom cepljene osebe, kjer bo lahko povzročila trajne genske mutacije in rakava obolenja. Nevarnost uporabe tovrstnih živih cepiv je tudi ta, da lahko pride do poškodb črevesne sluznice in do potenciranja prehranskih alergij pri cepljenih osebah.

Živo srebro

Avtizem, MMR in živo srebro:

A Comparative Evaluation of the Effects of MMR Immunization and Mercury Doses from Thimerosal-containing Childhood Vaccines on the Population Prevalence of Autism (2004)
Študija je potrdila, da je cepivo MMR statistično značilno prispevalo k porastu avtizma v ZDA, in utemeljila tesno vzročno-posledično povezanost med številom doz živega srebra v otroških cepivih in pojavom avtizma od poznih 1980. do sredine 1990. let v ZDA. Avtorja opozarjata na upad avtizma v letih, ko je prišlo do zmanjšanja vnosa živega srebra iz cepiv. Pojasnita, da so taki rezultati skladni s številnimi objavljenimi študijami, ki so podale biološke in epidemiološke dokaze, da obstaja neposredna povezava med povečevanjem števila doz živega srebra v otroških cepivih in nevrološko-razvojnimi motnjami ter med cepivi proti ošpicami in resnimi nevrološkimi posledicami po cepljenju. Priporočata, da se substance živega srebra popolnoma odstranijo iz vseh cepiv in da se s pomočjo dodatnih raziskav izboljša varnostni profil cepiva MMR.

Živo srebro v cepivih:

An Assessment of the Impact of Thimerosal on Childhood Neurodevelopmental Disorders (2003)
Študija je preučila, ali timerosal (ki vsebuje za možgane zelo strupeno živo srebro) v otroških cepivih vpliva na pojav nevrološko-razvojnih motenj, kot je avtizem. Tako po podatkih uradne ameriške baze VAERS, v katero se beležijo stranski učinki cepiv, kot po podatkih ameriškega ministrstva za šolstvo se pokaže statistično značilno naraščanje deleža nevroloških razvojnih motenj v tesni linearni povezavi z dozami živega srebra v otroških cepivih, ki vsebujejo to izjemno strupeno težko kovino. Podobne povezave so bile iz istega nabora podatkov ugotovljene tudi za pojavnost avtizma. Študija opozarja, da so doze, ki jih prek cepiv prejemajo otroci, bistveno previsoke glede na varnostne standarde ameriške agencije za hrano in zdravila FDA. Avtorja navajata, da pridobljeni dokazi kažejo, da nevrološko-razvojne motnje otrok po cepljenju s cepivi z vsebnostjo živega srebra niso videti naključne, in pozivata, da se živo srebro nemudoma popolnoma odstrani iz otroških cepiv.

Živo srebro v cepivih:

Hair Mercury in Breast-fed Infants Exposed to Thimerosal-Preserved Vaccines (2006)
Po letu 2004 je konzervans timerosal, ki vsebuje nevrotoksično živo srebro, večinoma umaknjen iz otroških cepiv v ZDA in EU, vendar je še zelo razširjen v cepivih v drugih državah. Avtorji so preučili vsebnost celotnega živega srebra v laseh 82 dojenih otrok v Braziliji v prvih šestih mesecih življenja. Dojenčki so prejeli tri doze cepiva proti hepatitisu B (ob rojstvu, pri 1 in 6 mesecih) in tri doze cepiva DTP (pri 2, 4 in 6 mesecih). Ugotavljali so, koliko živega srebra so prejeli od mater prek dojenja in koliko iz cepiv. Izkazalo se je, da je pri materah živo srebro v laseh po 6 mesecih relativno upadlo (-57%), v laseh dojenčkov pa se je močno povišalo (+446%), kar kaže na asimetričnost spremembe in na značilen vpliv živega srebra v zgodnjem otroštvu prek cepiv.

Živo srebro, avtizem:

Možni vplivi živega srebra na patogenezo avtizma (2009)
Ta slovenska študija je plod dela enega največjih strokovnjakov za vplive živega srebra na človeka. Dr. Kobal ugotavlja, kako na spektroavtistično motnjo, eno od hudih razvojnih motenj zgodnjega otroštva, vpliva okoljski dejavnik živo srebro. Nekateri rezultati iz zadnjega obdobja zanikajo, drugi podpirajo hipotezo o vplivu etil-živega srebra v timerosalu v otroških cepivih, pravi avtor in predstavi raziskave, ki pri teh otrocih opozarjajo na presnovne motnje določenih aminokislin, oksidativni stres in imunske motnje. Osvetli osnovna spoznanja o mehanizmih delovanja živega srebra, ki bi lahko vplivali na razvoj avtizma. Zaključki te raziskave podpirajo domnevo, da lahko pri otrocih z določenimi presnovnimi in imunskimi motnjami etil-živo srebro v timerosalu povečuje oksidativno prizadetost možganskih celic, vpliva na imunsko odzivnost in moti ključne možganske aktivnosti. Pri otrocih s povečano občutljivostjo na učinke živega srebra je timerosal v cepivih lahko pomemben dejavnik v patogenezi spektroavtističnih motenj, sklene avtor.

Želite raziskovati več?

Vsestranski iskalnik po zdravilih, cepivih, boleznih, prehrani, kemikalijah, stranskih učinkih…
http://science.naturalnews.com/

Katalog študij na strani Filma The Greater Good – Za skupno dobro
http://www.greatergoodmovie.org/learn-more/science/

100 študij o nevarnosti cepiv:
http://www.activistpost.com/2011/09/100-compiled-studies-on-vaccine-dangers.html

200 študij o cepivih kot povzročiteljih bolezni:
http://preventdisease.com/news/pdf/Research_Citations_Linking_Vaccines_To_Disease.pdf

279 študij o nevarnosti cepiv:
http://www.verontrustemoeders.nl/test2/297%20studies%20over%20gevaar%20vaccins.pdf

Zbirka poročil o škodi, povzročeni s cepivi:
http://www.whale.to/vaccines/damage10.html

Iskalnik študij po vrstah cepiva in po boleznih:
http://www.greenmedinfo.com/anti-therapeutic-action/vaccination-all#start-article-section


Če vas zanimajo konkretna tveganja ali vzročno-posledične povezave med posameznimi resnimi obolenji in cepivi, vam priporočamo pregled podrobnih seznamov študij na spodnjih povezavah. Pregledujete lahko povzetke, celotna vsebina je v večini primerov plačljiva. Če naslov želene študije prenesete v spletni iskalnik, je mogoče, da boste o njej dobili več informacij ali morda celo odprto datoteko.

Nevrološke posledice po cepljenju:
http://www.thinktwice.com/s_neuro.htm

Paraliza po cepljenju:
http://www.thinktwice.com/s_polio.htm

Nevrološka obolenja, avtizem in cepiva (dr. Russel L. Blaylock)
http://web.mac.com/rblaylock/Russell_Blaylock_M.D./Published_Papers.html

Cepivo MMR in avtizem:
http://www.thinktwice.com/s_autism.htm

Cepivo MMR, vnetja možganov in avtizem (dr. Vijendra K. Singh)
http://www.americanchiropractic.net/autism/Findings%20in%20Immunology%20in%20Autism-Singh,PhD.pdf

Posledice cepiva MMR:
http://www.thinktwice.com/s_mmr.htm

Posledice cepiva proti mumpsu:
http://www.thinktwice.com/s_mumps.htm

Posledice cepiva proti rdečkam:
http://www.thinktwice.com/s_rubell.htm

Posledice cepiva proti hepatitisu B:
http://www.thinktwice.com/s_hepb.htm

Cepiva in avtoimunske bolezni:
http://www.thinktwice.com/s_immuno.htm

Cepiva in diabetes:
http://www.thinktwice.com/diabetes.htm

Cepiva in izguba sluha/vida:
http://www.thinktwice.com/s_deaf.htm

Polio cepivo in AIDS:
http://www.thinktwice.com/s_aids.htm

Drugo ( nepojasnjene bolezni, cepivo povzroči »preprečeno« bolezen, smrt zaradi cepiv, ledvične, kožne, jetrne in druge bolezni, šok kot posledica cepiv):
http://www.thinktwice.com/s_misc.htm