O cepivih

O cepivih - povzetek |  Zgodovina nalezljivih bolezni |  Čredna imunost |  Varnost cepiv |  Sestavine cepiv  |  Stranski učinki cepiv

Stranski učinki cepiv

Dr. Paul Offit, avtor cepiva proti rotavirusu, zatrjuje, da je v medicinski znanstveni bazi Pub Med prek 20 tisoč študij, ki ne najdejo povezave med cepljenjem in hudimi stranskimi učinki. Dr. Offit je glede varnosti cepiv v konfliktu interesov, saj je pospeševalec prodaje cepiv in tesen sodelavec farmacevtske industrije, ki mu avtorske pravice do uporabe cepiva proti rota virusu, prinašajo milijonske zaslužke.

Dr. Larry Palevsky, newyorški pediater, ki je dobršen del svoje kariere pediatra cepil otroke, danes javno prizna, da se je motil. Kot pravi, morda res obstaja 20 tisoč študij, ki govorijo, da so cepiva varna in učinkovita, vendar je med njimi težko najti verodostojne. Pred branjem študij se je vedno treba vprašati, opozarja, kdo je finančno podprl njihov nastanek, kako so študije zastavljene, kakšne so kontrolne skupine, kolikšno je dejansko število udeležencev in kako so dokazovali varnost cepiva.

Navodila in poročanje

Uradni viri v razvitih državah ocenjujejo, da baze stranskih učinkov zajamejo zgolj okoli enega do desetih odstotkov vseh stranskih učinkov, ki se dejansko zgodijo v praksi, od tega je več kot desetino resnih (v ZDA npr. 13 odstotkov). (Foto: Shutterstock)
O stranskih učinkih cepiv predstavniki uradne medicine ne govorijo radi, prav tako neradi jih beležijo ali raziskujejo. Pacientom praviloma zatrdijo, da cepivo, ki ga priporočajo, nima omembe vrednih stranskih učinkov, kar ne drži. Prav vsa cepiva imajo navodila za uporabo, na katerih so navedeni razmeroma dolgi seznami blagih in resnih stranskih učinkov. Kadar do stranskega učinka pride, se ta redko prijavi, še redkeje razišče, običajno pa vnaprej zavrne kot naključje in ne obravnava kot možna posledica cepljenja.

Dobra praksa bi morala biti povsem drugačna. Navodilo bi morali prebrati že pred cepljenjem, saj so v njem navedene situacije, ko je potrebna previdnost, ko je cepivo odsvetovano ali ko sploh ne bi smelo biti vbrizgano (resnekontraindikacija). Navodilo, kot navaja proizvajalec, je treba skrbno spraviti, da bi vanj v primeru stranskih učinkov lahko ponovno pogledali, jih pravočasno prepoznali in se po potrebi zatekli po pomoč k zdravniku.

Ob besedah stranski učinki najprej pomislimo na vročino, rdečino na mestu vboda, bolečino. Toda kot stranske učinke lahko razumemo tudi tiste, ki prizadenejo cepljene generacije kot celoto: uničenje čredne imunosti, onemogočenje prenosa imunosti z mater na dojenčke prek placente in materinega mleka, povečanje malignosti bolezni zaradi imunosupresije (zavrtega imunskega sistema), zamikanje nalezljivih bolezni v najstništvo in odraslost, ipd..

Je res, da cepiva le redko povzročajo hujše stranske učinke?

V mednarodnem medicinskem prostoru med strokovnjaki ni enotnega mnenja o trditvi, da cepiva le redko povzročajo resne stranske učinke. Zdravniki, ki javno opozarjajo na to, da cepljenje povzroča tudi zelo resne posledice, so povezani v International Vaccination Council, v The Pandemic Response Project in sodelujejo z drugimi organizacijami, kot je ameriški National Vaccine Information Center ali denimo avstrijski Aegis.

Dr. Larry Palevsky razlaga, kako je spoznal, da cepiva niso to, za kar se izdajajo: »Ko sem študiral, so me na medicinski fakulteti učili, da so cepiva popolnoma varna in popolnoma učinkovita. Nobenega razloga nisem imel, da tega ne bi verjel. Vse informacije, ki sem jih pridobil, so bile standardizirane v vseh medicinskih šolah in programih ter v znanstveni literaturi po vsej državi. Razloga za dvom ni bilo.Več let sem prakticiral medicino, uporabljal cepiva in mislil, da je moj pristop k cepljenju na isti ravni, kot vse ostalo, česar sem se kot zdravnik naučil. Bolj in bolj pa sem spoznaval, da se moja izkušnja sveta, moja izkušnja uporabe cepiv in branja o cepivih ter poslušanje tega, kar mi o cepivih govorijo starši, bistveno razlikuje od naučenega na medicinski fakulteti in med stažiranjem. … Ob branju raziskav, poslušanju staršev in deljenju svojih skrbi s kolegi mi je postajalo čedalje bolj jasno, da na podlagi literature, ki jo imamo danes na voljo, pri cepivih niso dokazali ne varnosti ne učinkovitosti. Zaključki študij o varnosti in učinkovitosti cepiv ne ustrezajo znanstvenim standardom, ki veljajo med študijem medicine in medicinsko prakso.«

Pod pojmovanjem »cepivo je varno« se največkrat razume to, da cepivo ne more povzročiti bolezni, proti kateri učinkuje. Cepiva ne vsebujejo živih mikroorganizmov, ampak oslabljene, mrtve mikroorganizme ali njihove dele. Proces slabitve virusov včasih spodleti in cepivo, namesto da bi preprečilo okužbo,le-to povzroči. To se pogosto dogaja oralnemu živemu cepivu proti otroški paralizi (OPV), ki je povzročalo množično post-cepilno otroško paralizo v ZDA že takoj po uvedbi sredi 50. let. V razvitem svetu so cepivo OPV v 80. letih začeli zamenjevati z inaktiviranim cepivom iz delov mrtvega virusa (IPV). OPV je še v uporabi v tretjem svetu. Leta 2011 je povzročilo 47.500 primerov otroške paralize po cepljenju pri otrocih v Indiji, leta 2008 in 2009 pa več izbruhov v Nigeriji. S problemom povzročene otroške paralize se ukvarjajo številni znanstveni članki, npr. članek v British Medical Journal, katerega avtorica trdi, da bi le takojšnje prenehanje cepljenja proti otroški paralizi izkoreninilo to bolezen.

Cepiva, ki ne vsebujejo živih, oslabljenih virusov,so sestavljena iz kombiniranih delov virusov ali bakterij in običajno aluminijevega adjuvansa. Resda deli patogena niso sposobni povzročiti te bolezni, poudarjajo zdravniki (to npr. velja za cepivo proti hepatitisu B ali cepivo proti humanim papiloma virusom), toda to ne pomeni, da je cepivo varno tudi v drugih pomenih te besede in da ne more povzročiti kakšne druge bolezni. Kot v 7. poglavju knjige Iluzije o cepivih piše imunologinja dr. TetyanaObukhanych, lahko dojenčki zaradi vbrizganja cepiva proti hepatitisu B tudi umrejo, kar dokumentira več virov (npr. tukaj in tukaj). Prav tako so (predvsem v ameriški) statistiki zabeležene smrti in resna nevrološka obolenja najstnic po cepljenju proti HPV (npr. tukaj in tukaj). Kot razlaga Obukhanycheva, se nevarnost cepiv, ki vsebujejo aluminij, skriva v senzibilizaciji, ki jo ta kovina povzroča. Gre za tih proces s simptomi, ki jih ne opazimo nujno takoj in se lahko razvijejo v hudo alergijo, avtoimunsko bolezen ali nevrološke okvare. Trditev, da je cepivo varno samo zato, ker ne vsebuje živega povzročitelja in ker ta povzročitelj ne more povzročiti bolezni, proti kateri cepimo, je torej prenagljena in z vidika pacienta varnostno pomanjkljiva.

Pri cepljenju proti gripi se je kot problematičen pokazal še en moment. Čeprav ustrezno inaktivirano cepivo praviloma ne povzroči gripe, lahko povzroči kaj drugega, denimo stanje t. i. antigenskega greha. Vbrizganje cepiva lahko vodi do imunosupresije (potlačitve imunskega odziva), zaradi česar ima določen virus neoviran vstop v imunski sistem. To je lahko vzrok za hudo bolezen v prihodnosti, proti kateri se imunski sistem ne bo boril, saj je zavrt; vede se, kot da bolezni sploh ne zazna. Imunologinja Obukhanycheva v svoji knjigi opozori, da je do sproženja antigenskega greha zelo verjetno prišlo leta 2009 pri virusu nove gripe H1N1, kar je dokumentirala kanadska epidemiološka študija. Izkazalo se je, da so bili tisti, ki so bili leta 2008 cepljeni proti sezonski gripi, dovzetnejši za virus gripe H1N1 kot oni, ki cepiva niso prejeli (še ena študija tukaj). Prezrti stranski učinek cepiva proti gripi je bil torej v opisanem primeru ta, da lahko vsako cepljenje proti sezonski gripi ustvari razmere, v katerih naslednja gripa za cepljene osebe postane veliko hujša ali celo smrtna bolezen.

Proizvajalci poudarjajo, da je treba navodilo o uporabi cepiva prebrati in skrbno shraniti, da bi v primeru stranskih učinkov vanj lahko ponovno pogledali, znake pravočasno prepoznali in se po potrebi zatekli po pomoč k zdravniku. V praksi to ne deluje, ker navodila praviloma niso izročena.
Septembra 2012 so v znanstveni reviji Human and Experimental Toxicology objavili raziskavo, v kateri so na podlagi prijavljenih stranskih učinkov cepiva proti novi in sezonski gripi primerjali podatke in ugotavljali, ali je mogoče, da je cepljenje proti gripi povezano s spontanimi splavi, o katerih so poročale cepljene nosečnice. Raziskava je povezavo potrdila.

Leta 2007 so v znanstveni reviji Toxicological and Environmental Chemistry objavili študijo, ki je primerjala dečke, cepljene proti hepatitisu B, z necepljenimi dečki. Pri cepljenih dečkih so odkrili kar devetkrat večje tveganje za pojav razvojnih, predvsem učnih motenj, kot so motnje pozornosti, težave z motoričnim in grafomotoričnim razvojem, zaradi česar bodo ti v šoli bolj verjetno potrebovali posebno učno pomoč.

V Franciji (2012) so starši po 17 letih sodnih bitk dokazali, da je petvalentno cepivo proti oslovskemu kašlju, davici, tetanusu, Hib in otroški paralizi pri njihovi tedaj petmesečni hčerki povzročilo nevrološko bolezen akutni rombomielitis in 95-odstotno invalidnost. Škodo bodo plačali francoski davkoplačevalci v višini tri milijone evrov.

Kaj pretehta, tveganje bolezni ali tveganje cepiva?

Posebno poglavje so cepiva, ki vsebujejo oslabljene žive oz. neaktivne viruse (npr. proti ošpicam, mumpsu, rdečkam, noricam, rota virusu, otroški paralizi). Učinkovanje teh cepiv razmeroma hitro upada in dovzetnost za bolezni se zgolj prenese v višjo starost, iz otroštva v mladost ali odraslost, ko je prebolevanje lahko bistveno bolj nevarno. Hkrati ostanejo brez edine možne zaščite (materinih protiteles) dojenčki, za katere cepivo ni primerno.

Sistem množičnega cepljenja naj bi po mnenju oblasti ustrezno deloval in varoval otroke pred najresnejšimi zapleti ošpic – to je pred SSPE (subakutnim sklerotičnimpanencefalitisom), redkim, a zelo hudim in usodnim obolenjem možganov. Toda v visoko precepljeni populaciji ZDA so v 90. letih zaznali večje tveganje za ošpice pri dojenčkih, ki so jih rodile cepljene matere, v primerjavi z dojenčki mater, ki so ošpice same prebolele. Kot priznava študija iz leta 2005, je v 90.letih v slabem desetletju kar desetkrat poraslotveganje za SSPE, ki v glavnem prizadene dojenčke. Po nekaterih podatkih je bil porast celo 25-kraten. Razlog so bili izbruhi ošpic v ZDA, ob katerih so dojenčki cepljenih mater ostali brez zaščite, ki jo je predvidela narava. Avtorji so sicer ugotovili, da cepljenje prepreči več primerov SSPE od pričakovanj, a to ni spremenilo poraznih spoznanj o nedelovanju čredne imunosti in osupljivem povečanju tveganj za dojenčke v sistemu množičnega cepljenja.

Poleg opisanih trendov strokovnjaki pri teh cepivih opozarjajo na stranske učinke, ki jih stroka zaradi pomanjkanja raziskav ne more predvideti. Najbolj sporni so vplivi na delovanje možganov. »Ta cepiva lahko povzročijo sindrom Guillain-Barre, epileptične napade, encefalopatijo in podobno, kar je enakovredno mogočim zapletom, ki lahko sledijo naravni bolezni pri tistih, ki so podhranjeni in imajo imunske pomanjkljivosti,« piše imunologinja dr. Tetyana Obukhanych.

Leta 2012 je italijansko sodišče v Riminiju razsodilo, da je cepivo OMR (ošpice, mumps, rdečke) povzročilo avtizem pri dečku, ki je prejel to cepivo. Nekatera medicinska združenja so obsojala razsodbo sodišča, toda takih primerov ni več malo in v njih za dokaze poskrbijo sami medicinski izvedenci (zaradi česar odločitve sodišč niso samovoljne ali politične). Možnost povzročitve vnetja možganov (encefalitisa) in sorodnih nevroloških okvar, ki lahko vodijo (ne samo, ampak tudi) v motnje avtističnega spektra, je zapisana tudi v navodilih skoraj vseh cepiv. V nekaterih (na primer tukaj) je avtizem neposredno naveden kot možen stranski učinek. Pred tem sta znani dve podobni zgodbi: primer deklice Hannah Polling in dečka Baileyja Banksa, čeprav so slednjega vodilni mediji bolj kot ne ignorirali. Italijanski primer je odmeval v Veliki Britaniji, kjer so mu mediji namenili precej pozornosti.

Vrsta študij je potrdila, da živosrebrni konzervans tiomersal v cepivih (zaradi uničenja razstrupljevalnih mehanizmov in motenj vgradnje številnih vitaminov in mineralov, med drugim izjemno pomembnega vitamina B12) povzroča poškodbe živčevja, posledično pa tudi avtizem. Mehanizem delovanja je opisala npr. ta študija. Tiomersal, kot je bilo ugotovljeno, povzroča hud oksidativni stres, B12 pa ta oksidativni stres zmanjšuje; raziskavo o tem je leta 2010 objavil Journal of Biological and Medical Research.

Razprava o povezavi med avtizmom in cepivi je veliko širša in se zaostruje. Konec aprila 2012 je politika množičnega cepljenja dojenčkov (v čedalje večjem obsegu in čedalje nižji starosti) doživela resen opomin s študijo, izvedeno na univerzi v Pittsburgu, kjer so v poskusih na opičjih mladičih ugotovili, da ameriški urnik cepljenja dojenčkov pri mladičih primatov povzroča vidne spremembe v razvoju možganov in simptome avtističnega spektra.

Uničevanje bakterij ali ustvarjanje odpornih super-bakterij?

Ko gre za cepiva proti bakterijam, naleti koncept cepljenja na novo težavo, raznovrstnost bakterijskih sevov. Sevi, ki jih zajame cepivo, so resda oslabljeni in skorajda uničeni, toda znanost je ugotovila, da se namesto njih razrastejo drugi sevi, ki prevzamejo izpraznjeno mesto in pobudo pri povzročanju invazivnih bakterijskih okužb. Novi sevi lahko postanejo bistveno invazivnejši in odporni na antibiotike.

Največji problem množičnega cepljenja je, da nekaterih stranskih učinkov (npr. epileptični napadi, encefalopatija, paralize), ni mogoče predvideti. Zdravniki vedo, da gre za zaplete, enakovredne tistim, ki lahko sledijo po prebolevanju teh isti bolezni, kadar so oboleli podhranjeni oz. imajo imunske pomanjkljivosti. (Foto: Shutterstock)
Po uvedbi cepiva proti bakterijskemu meningitisu hemofilus influence tipa b (Hib) je število invazivnih okužb, ki jih povzroča ta bakterija (edina tarča cepiva Hib) upadlo, toda študije kažejo, da so porasli drugi tipi te bakterije.

Podoben primer je cepljenje proti oslovskemu kašlju. Zaradi slabega varnostnega profila je bilo pred leti staro polnocelično cepivo proti oslovskemu kašlju t reba zamenjati z drugačnim, aceličnim cepivom. Prvo cepivo je zajelo dva bakterijska seva, drugo le enega. Znanstveni model je pokazal, da se je drugi, šibkejši sev bakterije (ki ga v novem cepivu ni in je praviloma povzročal blag oslovski kašelj) zmogel močno okrepiti in pri eksperimentalnih živalih, če so bile cepljene, povzročil tudi do 40-krat hujšo bolezen. Poskus je pokazal, da je cepivo spremenilo imunski odziv cepljenih živali in namesto preprečenja ojačalo okužbo z nadomestnim sevom.

Razvoj bakterij v super-bakterije je ugotovljen tudi po vnosu cepiva proti pnevmokokom. Cepljeni otroci so sodeč po študiji v Journal of American Medical Association dvakrat pogosteje zbolevali za nevarno pnevmokokno okužbo, odporno na antibiotike, ki se je razvila zaradi uporabe sedemvalentnega cepiva. Sporni sev so nato vključili v cepivo, ki je zajelo več sevov, toda z zavedanjem, da bodo bakterije tudi v prihodnje nadomeščale ena drugo.

So stranski učinki pod nadzorom, jih lahko predvidimo?

Kako strokovnjaki ugotavljajo obseg stranskih učinkov? Eden od načinov bi bil skrbno beleženje vseh stranskih učinkov po cepljenju vsakega otroka, toda sistem, ki obstaja, je pasiven. Pritiska na zdravnike v tej smeri ni, zaradi splošnega prepričanja, da so cepiva »varna in učinkovita« se vrsta stranskih učinkov, posebej resnih, ne zabeleži, kar priznavajo tudi mnoge oblasti – potrjeno je, da je v večini razvitih držav prijavljenih komaj desetina ali celo zgolj odstotek stranskih učinkov cepiv. Starši stranskih učinkov tako rekoč ne morejo ustrezno prepoznati, saj praviloma ne prejmejo navodil za uporabo cepiv, kjer bi se lahko o tem deloma poučili. Če pomislimo še na to, da so stranski učinki najbolj natančno navedeni v navodilih tistih držav, kjer je pravni sistem oster in verjetnost tožb velika (anglosaksonski svet), drugod pa se morda dogaja izločanje nekaterih stranskih učinkov, je naloga z vidika staršev, pa tudi zdravnikov, še težja. Pasivni sistem spremljanja stranskih učinkov vodi v začaran krog resno pomanjkljivega beleženja in domnevnega neobstoja vrste stranskih učinkov.

Nihče ne ve, koliko stranskih učinkov v praksi zajame sistem sporočanja v Sloveniji. Da so razmere zaskrbljujoče, lahko sklepamo iz primerjav s sistemi drugih državah, ki uporabljajo identična cepiva in v določenih primerih zaznajo znatno višjo pojavnost stranskih učinkov. Enega boljših sistemov so uvedle ZDA. V njihovo bazo VAERS lahko stranske učinke vpiše vsakdo, podatki so standardizirani in javno dostopni; so tudi pomemben vir znanstvenega raziskovanja. Iz te baze denimo izhajajo zaskrbljujoči podatki o posledicah po cepljenju s cepivi proti HPV pri ameriških najstnicah (med njimi tudi o smrti in invalidnosti). Američani na leto prijavijo okoli 30.000 stranskih učinkov cepljenja, od tega 13 odstotkov resnih, vendar kljub dobri organizaciji ocenjujejo, da je to le desetina vseh, ki se v praksi zgodijo. Baza VAERS ne podpira trditev oz. ocen nekaterih strokovnjakov, da je resnih stranskih učinkov zgolj eden na milijon cepljenih.

Kaj je placebo v študijah stranskih učinkov?

Iz podatkov ameriške FDA, agencije za hrano in zdravila (ki daje dovoljenja za uporabo zdravil, kamor sodijo tudi cepiva), je razvidno, da je npr. pri cepivu proti HPV testiranje stranskih učinkov potekalo tako, da so v kontrolni skupini vbrizgali testnim osebam aluminijeve soli (adjuvans, ki sproža imunski odziv telesa na cepivo), nato pa so rezultate primerjali tudi s pravim placebom (slano vodo oz. fiziološko raztopino). Problem primerjanja stranskih učinkov v večini študij je prav to, da primerjave izvajajo bolj ali manj le med cepljenimi osebami in osebami, ki so dobile določen koktejl snovi v cepivu. Od četrte tabele dalje, kot kaže povezava, primerjave s pravim placebom ne vidimo več. Tako primerjanje ima seveda svoj namen, da bi čim bolj zmanjšali razliko med cepljeno in kontrolno skupino, ki je dobila »placebo«. Kadar je razlika majhna, je mogoče zaključiti, da cepivo ne povzroča bistveno resnejših stranskih učinkov kot »placebo« in naj bi bilo torej »varno«.

Da aluminijeve soli ne morejo biti placebo, stroka sicer že dolgo ve, posebej od leta 2000, ko čedalje večje število študij ugotavlja negativne posledice vbrizganja aluminija na imunski sistem. Zelo resni so npr. rezultati študije iz leta 2012 o mehanizmu delovanja aluminijevega adjuvanta na avtoimunska obolenja otrok.