O cepivih

O cepivih - povzetek |  Zgodovina nalezljivih bolezni |  Čredna imunost |  Varnost cepiv |  Sestavine cepiv  |  Stranski učinki cepiv

Sestavine cepiv

Cepiva si večina ljudi predstavlja kot tekočino, v kateri plavajo mikroorganizmi, bakterije ali virusi oz. njihovi deli, ki niso sposobni sprožiti bolezni. Redki vedo, da lahko neželene vplive na imunski sistem, tudi resne bolezni in življenjsko ogrožajoče reakcije, sprožijo druge, manj znane snoviv cepivih oz. kombinacija teh snovi. Nekatere od njih kot poslovna skrivnost niti niso razkrite.

Poleg mikroorganizmov ali njihovih delov, povezanih z boleznijo, ki naj bi jo cepivo preprečilo, vsebujejo cepiva naslednje sestavine:

  1. Medij za gojenje; sterilna voda, fiziološka raztopina ali raztopina, ki vsebuje različne beljakovine tujih organizmov
  2. Konzervansi in stabilizatorji; namenjeni so temu, da cepivo ostane nespremenjeno
  3. Pomožna sredstva in adjuvansi (spodbujevalci); namenjeni so temu, da izzovejo ali povečajo imunsko reakcijo

Mediji

Ali vemo, katere snovi so v cepivih in kako delujejo? Vsega zaradi poslovnih skrivnosti proizvajalcev ne vedo niti regulatorji, za prisotnost nekaterih (npr. morebitnih virusnih kontaminantov) pa niti proizvajalci sami. (Foto: Shutterstock)
Jajčne beljakovine so prisotne v raztopinah tistih cepivih, ki jih proizvajalci pridobivajo na tkivih kokošjih jajc (npr. cepiva proti gripi, ošpicam, rumeni mrzlici). Beljakovine, ki jih vbrizgajo neposredno v telo in niso zaužite po običajni prebavni poti (kjer se lahko razgradijo), so sporne zaradi tveganja blagih ali resnih alergijskih reakcij. Vbrizganje lahko privede do senzitizacije, prebije lahko celo toleranco imunskega sistema na »samega sebe«. Kadar imunski sistem dobiva napačne signale, kaj je lastno ali tuje, to vodi v razvoj alergij in avtoimunskih bolezni.

Delci živalskih tkiv in krvi (piščančji zarodki, goveji in prašičji možgani, opičje celice, goveja, konjska, prašičja kri, idr.) so v cepivih prisotni zato, ker lahko cepilne viruse vzgojijo le na živih celicah. Poleg teh celic cepiva vsebujejo številne druge živalske viruse, ki nimajo nobene zveze z boleznijo, proti katerim je narejeno cepivo, ampak jih iz omenjenih tkiv v proizvodnem procesu ni bilo mogoče odstraniti ali sploh niso bili ugotovljeni.

Živalski virusi,ki s cepivi zaidejo v telo, so posebej nevarni človeškemu organizmu. Najbolj znan primer je opičji virus SV40. Za opice ni nujno škodljiv, vbrizgan v človeško telo s cepivom pa lahko povzroči možganski tumor, pa tudi tumor na kosteh (multipli mielom), pljučih (mezoteliom), limfnem tkivu (limfom). Rakava obolenja se v povezavi s tem virusom pri ljudeh pojavljajo v zadnjih treh desetletjih, poroča Journal of Infectious Diseases. V cepivu proti rota-virusnim okužbam za dojenčke so leta 2010 odkrili prašičja virusa PCV1 in PCV2. PCV2 povzroča imunsko supresijo, oslabitev imunskega sistema, zaradi katere se prizadeta oseba ni sposobna ustrezno odzvati na večino običajnih bolezni ali celo na nobeno – sledi odpoved imunskega sistema.

Splavljeni človeški zarodki so eden od virov za proizvodnjo cepiv. Človeška tkiva so v industriji cepiv začeli uporabljati namesto živalskih tkiv zaradi strahu pred okužbami z živalskimi virusi. Za gojišče cepilnih virusov uporabijo celice splavljenih človeških zarodkov (označene kot humane diploidne ali embrionalne celice); na celicah človeških zarodkov so gojena naslednja cepiva: proti rdečkam (cepivo OMR), nekatera cepiva proti otroški paralizi, hepatitisu, noricam in steklini. Zadržki proti uporabi teh cepiv so etične in zdravstvene narave. Vbrizgano tkivo drugega človeka je tujek in alergen. Polemike segajo vse do preučevanja, ali je prisotnost tujih človeških celic v cepivih eden od sprožilcev epidemije avtizma.

Humana molekula DNA je resna težava. Tkivo drugega človeka je našemu telesu tuje in potencialno škodljivo (kar je očitno iz primerov transfuzij krvi in presaditev organov). Raziskave kažejo, da so ostanki DNA iz tujega človeškega tkiva možen povzročitelj genskih mutacij in vzrok določenih obolenj. Leta 2010 so bili na Mednarodnem srečanju o raziskavah avtizma v Seattlu predstavljeni izsledki študije o vplivu človeške DNA splavljenih zarodkov na pojavnost avtizma. Da tuja DNA prodre v človekove možgane, se vključi v lastno DNA, jo spremeni ali uniči (torej lahko pride do uničenja lastnih živčnih celic), navaja tudi pregledni znanstveni članek Theoretical aspets of Autism: Causes – A Review

Cepilni virusi, ki so v proizvodnji gojeni na različnih živalskih ali človeških tkivih, so po zagotovilih proizvajalcev »mrtvi«, »inaktivirani« ali »oslabljeni«, kar pomeni, da ne morejo povzročiti bolezni, proti kateri se cepi. Najpogosteje se uporablja inaktivacija cepilnega virusa s formaldehidom. Medicinske študije potrjujejo, da se v praksi »onesposobljenim« cepilnim virusom zaradi različnih vzrokov virulenca lahko povrne; takrat cepiva postanejo virulentna in povzročajo bolezni, proti katerim naj bi bila narejena.

Konzervansi in stabilizatorji

Antibiotikiso dodani cepivom, da bi preprečili razraščanje mikrobov med proizvodnjo in shranjevanjem. V uporabi sogentamicin, neomicin, streptomicin, polimiksin B, amfotericin B, klortetraciklin. Ob njihovi uporabi so dokumentirani resni stranski učinki: med drugim poškodbe in odpovedi ledvic, jeter, srca, nevrološke okvare, zastoj dihanja, motnje gibanja, epilepsija, vnetja prebavil, motnje strjevanja krvi in slabokrvnost, izguba vida in sluha, šok, smrt.

Neomicin velja za najbolj nevarnega iz družine aminoglikozidnih antibiotikov in sploh ni priporočljiv za otroke do 18. leta. Zahtevana je skrajna previdnost, saj je pri sistemski uporabi tudi v skrbno priporočenih odmerkih toksičen za živčni sistem (nevrotoksičen), ledvice (nefrotoksičen) in sluh (ototoksičen). Čeprav lahko povzroči vplive na možgane (živčno-mišične blokade) in zastoje dihanja (respiratorne paralize), delno ali popolno gluhost, poškoduje center za ravnotežje in orientacijo in je izjemno nevaren za osebe z okrnjenim delovanjem ledvic, saj lahko povzroči odpoved ledvic, se še vedno uporablja v proizvodnji cepiv za otroke (vsebujejo ga cepivo OMR proti ošpicam, mumpsu in rdečkam, nekatera cepiva proti otroški paralizi, mumpsu, steklini, gripi). Velja za učinkovit antibiotik, ki je hkrati poceni. Študija iz leta 1993 analizira alergične reakcije na neomicin v cepivu OMR in primer reakcije pri zdravem 7-letnem otroku. Neomicin lahko povzroči tudi zapoznele toksične posledice: do okvare osmega možganskega živca in izgube sluha lahko pride še leta po njegovem doziranju. Neomicin je problematičen tudi za pravilno absorpcijo vitamina B6; motnje vodijo v epilepsijo in mentalno zaostalost. Vitamin B6 je eden od ključnih vitaminov pri predelavi aminokislin (gradnikov beljakovin). Neomicin lahko poleg slabšega vsrkanja tudi poveča izločanje hranilnih snovi, kot so ogljikovi hidrati, maščobe, kalcij, železo, magnezij, dušik, kalij, natrij, folna kislina, vitamini A, B12, D in K. Viri o neomicinu in vplivih na zdravje ploda, plodnost, mutagenost in rakotvornost so tudi tukaj.

Alkoholi so antiseptiki, ki jih uporabljajo za preprečevanje razraščanja mikroorganizmov v cepivih. Alkoholi so visoko toksični in lahko povzročijo: slabo počutje, slepoto, acidozo (ki povzroči plitvo dihanje), hipoglikemijo (nizek krvni sladkor), hiperlipidemijo (visok nivo maščob v krvi), depresijo centralnega živčnega sistema, poškodbe prebavil, komo, smrt.

Fenol je visoko toksična snov, ki lahko povzroči sistemsko zastrupitev, poškodbe ledvic, krče, odpoved srca in jeter ter smrt. Deluje korozivno (razjeda), znano je, da je strupen za vse celice v telesu. Fenol, vbrizgan kot sestavina v cepivih, zavira primarni celični proces odstranjevanja tujih oz. bolezenskih delcev (fagocitozo), s čimer zavira imunski odziv telesa. Zaradi dražljivih in toksičnih učinkov so ga v medicini prenehali uporabljati kot splošno razkužilo (antiseptik), nadaljevanje njegove uporabe v cepivih in nasploh v farmacevtskih izdelkih, četudi v majhnih količinah, pa sproža resno etično dilemo, ali je mogoče zakonsko zahtevati vbrizganje znanega toksina v telo otrok in ali ni tako delovanje nelegalno oz. oblika medicinskega eksperimentiranja, ki bi ji morali oporekati in zahtevati varne alternative, navaja ta časopisni članek. Uradni dokument ameriškega Centra za nadzor nad boleznimi CDC Vaccine Excipient & MediaSummary (stran 7): »Ta snov je sistemski strup in predstavlja resno nevarnost za zdravje. Pri uporabi v laboratoriju je treba pred začetkom dela zelo dobro oceniti tveganje. Povzroča mehurje. Zgornji prag je 5 ppm. Akutna zastrupitev je mogoče prek zaužitja, vdihavanje ali stik s kožo lahko povzročita smrt. Fenol se zlahka vsrka skozi kožo.«

2-fenoloksietanol vsebuje fenol in je zato strupen za vse celice. Uporablja se kot stabilizator v cepivih za zaščito pred svetlobo, vročino, kislostjo in vlažnostjo. Vpleta se v metabolizem celic in onemogoča primarni odziv imunskega sistema. V nekaterih cepivih je nadomestil živosrebrni konzervans tiomersal. Povzroči lahko sistemsko zastrupitev, šok, glavobol, splošno oslabelost, nevrološke izpade (konvulzije), dermatitis, ekcem, poškodbe ledvic, odpoved ledvic in srca, tudi smrt. Fenol je sestavina glavnega bazičnega cepiva za cepljenje dojenčkov. Več podatkov o toksičnosti in cepivih, ki vsebujejo fenol je tukaj. Študija iz leta 1999 je ugotovila nevrotoksični potencial 2-fenoksietanola, prav tako študija iz leta 1990, ki je preučila tri primere poklicne izpostavljenosti tej kemikaliji in posledične poškodbe kognitivnih (miselnih) funkcij možganov.

Metanol je zelo hlapen, vnetljiv in strupen alkohol. V industriji se uporablja kot topilo in antifriz v gorivih. V telesu se metabolizira v formaldehid.

Formaldehid farmacevtska industrija uporablja za inaktivacijo bakterij, uporabljenih v cepivih, in za ubijanje nezaželenih virusov in bakterij, ki bi lahko kontaminirale cepivo med proizvodnjo. V procesu očiščevanja cepiva večino formaldehida odstranijo, toda ne vsega. Toksikološka poročila formaldehid obravnavajo kot zelo strupen – varen ni v nobenem odmerku. Od leta 2011 je uradno naveden na seznamu snovi, ki so za človeka rakotvorne, je teratogen (povzroča okvare ploda) in mutagen (povzroča genske mutacije). Oksidira v mravljično kislino, kar vodi v acidozo in poškodbe živcev, jeter, ledvic, prebavil, dihal in imunskega sistema. Kot navaja zdravnica Sherri Tenpenny, obstaja dovolj študij, ki pri ljudeh, izpostavljenih formaldehidu, ugotavljajo razvoj raka dihal in tudi raka belih krvničk (levkemije). Formaldehid v merljivih količinah vsebujejo cepiva proti oslovskemu kašlju za najstnike, poživitveni odmerki cepiva proti davici in tetanusu, cepiva proti hepatitisu A in gripi, eno od cepiv proti otroški paralizi, cepivo proti HiB, vsa pediatrična cepiva za dojenčke (DTaP); nadpovprečno veliko tega plina je v cepivih proti antraksu in japonskem encefalitisu – tudi 100 mikrogramov na odmerek. Čeprav vemo, da je vdihavanje in dotikanje te snovi potencialno rakotvorno, obstaja izjemno malo navedb ali znanstvenih študij, ki bi analizirale varnost formaldehida ob neposrednem vbrizganju otrokom prek cepiv. Ni znanstvenih študij, ki bi potrjevale, da je vbrizganje te snovi varno za dojenčke, posebej v primeru genetskih motenj, za katere so študije ugotovile povečano tveganje tudi pri majhnih odmerkih. Kot trdi toksikolog, imunotoksikolog in fetalni toksikolog dr. Jack Trasher, zaradi genetske variabilnosti ne more obstajati nobena varnostna meja formaldehida. Ocenjuje se, da je 10-20 odstotkov populacije preobčutljive na formaldehid, česar pred vbrizganjem otroku ne moremo vedeti. Cepitelji se sklicujejo na podatke, da je količina formaldehida v cepivih bistveno manjša od količine, ki jo v metabolnih procesih tvori telo samo, toda nobenih varnostnih študij ni o razliki med lastnim in vbrizganim formaldehidom, pragom toksičnosti in razgradnji formaldehida po vbrizganju.

Glutaraldehid je strupeno razkužilo, ki ga uporabljajo za preprečevanje razraščanja mikroorganizmov. Na poskusnih živalih je povzročil prirojene okvare.

Med najbolj spornimi sestavinami so nevrotoksini, npr. aminoglikozidni antibiotilki, kot je neomicin, aluminij, ki se lahko nalaga v možganih, polisorbat 80, ki lahko toksičnim snovem odpre prosto pot prek krvno-možganske pregrade,… (Foto: Shutterstock)
Natrijev glutamat se uporablja kot stabilizator za zaščito pred svetlobo, vročino, kislostjo in vlažnostjo. Sicer se uporablja v prehranski industriji (predvsem hitre prehrane) kot ojačevalec okusa. Poskusi na živalih so pokazali, da povzroča poškodbe možganskih živcev in epilepsijo. Znano je, da pretirano vzdraži možganske živčne celice, kar lahko vodi v njihovo odmiranje. Toksičen je za jetra. Leta 1978 so ga odstranili iz hrane za dojenčke. Glutamat negativno vpliva na tvorbo glutationa, ključnega antioksidanta, ki skrbi za izločanje strupenih snovi (med drugim težkih kovin) iz telesa.

Tiomersal je konzervans iz živega srebra. Dodajajo ga večodmernim cepivom z namenom preprečitve kontaminacije in rasti potencialno nevarnih bakterij. V telesu se pretvori v etil živo srebro in tiosalicilat. Obe organski obliki živega srebra (etil in metil živo srebro) sta nevrotoksični pri večjih odmerkih. Študije potrjujejo njegovo toksično delovanje v razvoju možganov; je najhujši znani nevrotoksin in drug najbolj strupen element (takoj za uranom in njegovimi derivati). Živci v njegovi prisotnosti hitro razpadajo. Odkrili so, da povzroča spremembe na kromosomih. Ni podatkov o najvišjem varnem odmerku tiomersala, prav tako ni podatka, da bi bil sploh v kateremkoli odmerku varen za ljudi. Obstaja veliko poročil o preobčutljivostnih reakcijah, ki jih povzroča tiomersal. Odličen slovenski strokovnjak za živo srebro dr. Alfred Bogomir Kobal ugotavlja pomemben vpliv živega srebra na patogenezo avtizma. Da je tiomersal znan povzročitelj alergij, potrjuje slovenski pravilnik o označevanju zdravil in navodilu za uporabo (UL RS 54/2006). Organske živosrebrove spojine imajo škodljive učinke predvsem na centralni živčni sistem in ledvice, pa tudi imunski sistem. Organsko živo srebro prehaja placento in krvno-možgansko pregrado. Metil-živo srebro se razporedi po vsem telesu, koncentrira se v krvi in možganih, izloča pa se izjemno počasi ali sploh ne. Živo srebro je izredno toksično za razvijajoče se možgane zarodka med nosečnostjo. Iz cepiv naj bi ga v minulem desetletju po uradnih podatkih večinoma odstranili, a popolnega zagotovila za to ni, saj ponekod ostaja prisoten v sledeh oz. ga proizvajalcem (če ga uporabijo le v določeni fazi proizvodnje) ni treba razkriti kot sestavine cepiva.

Polisorbat 80 je stabilizator oz. emulgator. V farmakologiji se uporablja tudi kot pomočnik, ki določena zdravila in druge agente pri zdravljenju spravi prek krvno-možganske pregrade. Vbrizgan s cepivom lahko povzroči anafilaktični šok, hudo alergijsko reakcijo z možnim smrtnim izidom, alergije, neplodnost in rakava obolenja. Obstajajo tveganja, da je povezan s prehajanjem določenih virusov, bakterij, gliv, težkih kovin in drugih toksičnih snovi v otroške možgane prek cepljenja, kamor te snovi ne bi smele priti.

Borax (natrijev tetraboratdekahidrat) se uporablja kot pesticid, strup za mravlje. Deluje tudi proti glivicam, kar je verjetno razlog, da se cepivom dodaja kot konzervans. Povzroča pordelost kože, omotico, bruhanje, drisko, kožne izpuščaje.

Kalijev tiocianat povzroča okvare centralnega živčevja, draži in neovirano vstopa v telo, je teratogen (povzroča okvare ploda, testirano na živalih), povzroča razjede, dermatitis, ekcem, meglen vir, zmedenost, delirij, halucinacije, epilepsijo, motnje dihanja in krvnega tlaka, odpoved srca. Doza 80 mg/kg velja za smrtno.

Lateks so delci embalaže, ki so lahko vbrizgani skupaj s tekočino cepiva. Povzroči lahko hude alergijske reakcije, kot je anafilaktični šok.

Ta študija priznava, da nobena snov, ki jo industrija cepiv uporablja kot konzervans v cepivih, ni idealna in ne ustreza vladnim regulatornim zahtevam ZDA, zato znanstveniki priporočajo, da bi morala biti prihodnja cepiva izdelana v enojnih odmerkih, s čimer bi odpravili potrebo po uporabi konzervansov in nepotrebna tveganja za paciente.

Pomožna sredstva, spodbujevalci

Aluminijev gel ali njegove soli so dodane z namenom, da bi okrepili imunski odziv na vbrizgani antigen. Pomožna snov spodbudi odziv, ki je hitrejši, močnejši in traja dlje. Aluminijeve spojine povzročajo resne stranske učinke in alergične reakcije. Vbrizgani aluminij ima preferenco do maščobnih tkiv (otrokovi možgani), dokazano je, da se v tkivih nalaga in tam vztraja tedne in celo leta v obliki podkožnih granulomov, ki oddajajo aluminij še leta po vnosu. Aluminij je nevrotoksičen in ga zato povezujejo z različnimi nevrološkimi okvarami, kot so encefalopatija, demenca, Alzheimerjeva bolezen, motnje spomina, hude alergije, epilepsija, skolioza (deformacije kosti), zastoj rasti, avtizem. Ameriški pediater Sears probleme natančno opiše in se vpraša, ali je aluminij v cepivih novi tiomersal.

Skvalen je naravno prisoten v rastlinah, živalih in ljudeh. Skvalen, ki se uporablja pri izdelavi cepiv, je destiliran iz jetrnih maščob morskega psa. Imunski sistem ga prepozna kot telesu lasten skvalen, čeprav to ni. Če ga zaužijemo (npr. v olivnem olju), imamo koristi zaradi njegovih antioksidativnih lastnosti. Razlika med dobrim in slabim skvalenom pa je v načinu vnosa v telo. Injiciranje je nenormalen način vnosa, ki spodbudi imunski sistem, da napade ves skvalen v telesu, ne zgolj tistega iz cepiva. Imunski sistem lahko uničuje molekule tudi na mestih, kjer se skvalen naravno pojavlja in kjer je ključnega pomena, npr. v živčnem sistemu.

Tuje beljakovine dodajajo v cepiva tudi kot adjuvanse z namenom spodbujanja imunskega odziva. Jajčni beljak in želatina sta v številnih cepivih s tem namenom. Dodajajo tudi kazein (mlečna beljakovina). Če beljakovine zaužijemo, te razpadejo na aminokisline še preden se absorbirajo. Vsi drugi načini vnosa so škodljivi za telo in sprožajo burne imunske (alergične) reakcije, saj telo prepozna, da gre za toksično snov. Beljakovine, injicirane v telo, povzročijo, da organizem postane nanje občutljiv, zato so alergije tako pogoste.

Mikoplazme so mikroskopski organizmi, ki jih prav tako dodajajo cepivom, da okrepijo imunski odziv na cepivo.

Obsežen ameriški vladni dokument Vaccine Excipients & Media summary obsega podatke o vseh cepivih, njihovih razkritih sestavinah, dodatkih in toksičnosti. Vse sestavine cepiv javno niso razkrite zaradi varovanja poslovnih skrivnosti proizvajalcev. Teh naj bi bilo več deset, tudi do sto, razkrite so le tiste, ki se dodajajo po končani proizvodnji in pred pakiranjem. Proizvajalci vedo za snovi, ki so jih dodajali sami, ne pa tudi za kontaminante na gojišču, če jih niso odkrili. Za vse snovi v proizvodnji cepiv ne vedo niti regulatorji, ki cepivom dodeljujejo dovoljenja.

Tabela: Sestavine cepiv, ki so bila v uporabi v Sloveniji v letu 2012 (podatki o cepivih so objavljeni na spletni strani Inštituta za varovanje zdravja (Cepiva in specifični imunoglobulini)).