Dokumentarni film Mi ne cepimo!

Mi ne cepimo! (Wir impfen nicht!) je dokumentarni film Michaela Leitnerja, ki so ga v nemško govoreči Evropi prvič predvajali sredi leta 2014. V pol leta si ga je ogledalo več deset tisoč ljudi.

V filmu javno spregovori vrsta izšolanih zdravnikov z dolgoletno prakso. Pri svojem delu so spoznali, da cepiva povzročajo resne posledice na zdravju tako otrok kot odraslih, toda te posledice žal niso ne priznane ne zajete v državne registre stranskih učinkov. V filmu svoje zgodbe opisujejo tudi starši necepljenih otrok in starši otrok, poškodovanih po cepljenju, socialni pedagogi, porodna babica in raziskovalna novinarja, ki informacije pridobivata kljub močni cenzuri.

Film si lahko ogledate podnaslovljen v slovenščino. Slovenske podnapise vklopite s klikom na okvirček desno spodaj na videu.

Napovednik, 4 minute:


Film, 1 ura 38 minut:


Reportaža, 7 minut (s posnetki iz filma):

Podatki o filmu

Avtor: Michael Leitner
Producent: Daniel Trappitsch
Uradna spletna stran: http://www.wir-impfen-nicht.eu/
Facebook stran: https://www.facebook.com/FilmprojektWirImpfenNicht
Premiera v tujini: junij 2014
Slovenski prevod: Naravna imunost, januar 2015
Dolžina: 1 ura 39 minut

Izjave iz filma

Franziska Schmidthauser, mati necepljene dojenčice: »Moja mama je zdravnica in že pred leti naju je posvarila, da lahko po cepljenju nastopi veliko stranskih učinkov in poškodb. Tako težkih posledic ne želiva tvegati.«

Johan Loibner, dr. med.: »Po vsakem cepljenju pride do rahlega vnetja možganov, nato otrokom predpišejo sredstva za zniževanje vročine. Te snovi napadejo imunska telesa. Pri določenih ljudeh se zgodi, da zaradi zniževanja vročine imunska telesa še prej povzročijo vnetje možganov. Tako je bilo nedavno v Gornji Avstriji, ko je otrok umrl po cepljenju proti klopnemu meningoencefalitisu.«

Klaus Hartmann, dr. med.: »Domneva se, da pride do encefalitisa, vnetja možganov … zaradi pritoka tekočine možgani otečejo, to povzroča strašne bolečine, zato ti otroci nagibajo glavo vznak in neutolažljivo kričijo. To je znan pojav po cepljenju proti oslovskemu kašlju, nekoč tudi po cepljenju proti črnim kozam.«

Rolf Kron, dr. med.: »Od znanstvenega spoznanja, da cepivo škoduje – in BCG cepivo škoduje, še nikoli ni koristilo – so potrebovali 25 let, da so ga končno izbrisali s cepilnega programa. Že ob tem je jasno, kakšni interesi stojijo zadaj.«

Bert Ehgartner, raziskovalni novinar, avtor filma Dosje aluminij: »Zavladalo je veliko razburjenje, saj je študija TOKEN odkrila trikratno povečano tveganje smrti po cepljenju. Toda ti bedaki z državnega Inštituta Roberta Kocha so dovolili, da študijo plačajo proizvajalci cepiv. Naredili so pogodbo, po kateri je bilo treba industrijo cepiv kot sponzorja seveda nemudoma obvestiti o vseh nenavadnih in izstopajočih podatkih. Prišlo je do dveletne zamude pri javnem razkritju rezultatov. V tem času so prevrednotili podatke in povezavo s cepivi s statističnimi pomagali preprosto odstranili.«

Marion Kammer, socialna pedagoginja: Lahko si predstavljam, da se za nekaterimi primeri »travme zaradi stresanja otroka« skrivajo posledice vnetij možganov zaradi cepljenja, nedolžnim staršem pa otroke odvzamejo ali jih ti za vedno izgubijo. Pogosto, predvsem očetom, nato grozi še zaporna kazen.«

Bärbel Engelbertz, biologinja, logopedinja in mama, ki je 30 let negovala sina s posledicami cepljenja in se borila za priznanje na sodiščih: »Kolikor vem, se je najdaljši proces vlekel 40 let, zaradi poškodbe po cepivu proti črnim kozam. To je ekstremno, toda 20 do 30 let je kar pravilo. Upam si zlobno trditi, da čakajo na zastaranje oz. da oškodovanci ne bodo dočakali razpleta lastnih procesov.«

Christof Plothe, osteopat: »Državni zdravstveni inštitut in njegovi sodni izvedenci bi poškodbo najbrž zanikali tudi, če bi cepljeni, ki je bil pred tem zdrav kot dren, umrl na stolu v ordinaciji s še zapičeno injekcijsko iglo v sebi.«

Johann Loibner, dr. med.: »Klopi si so prvotno divjali le po Avstriji, nato so prešli nemško mejo. Dvajset let je trajalo, da so dospeli do francoske meje, ker so se Francozi seveda čutili odgovorne narediti lastno cepivo. Prosim vas, to je bila čudovita marketinška poteza. Prav cepivo proti KME je vzorčni primer dobrega marketinga. Vzeli so klopa, to ogabno žival, ki je krvoses. Pred krvosesi so imeli ljudje vedno globok strah. In to so napihnili.«

Hans U. P. Tolzin, publicist in raziskovalni novinar: »Obstajajo raziskave o tem, imenujejo se raziskave strahu in apela pri ljudeh, kjer gre za to, koliko lahko ljudi prestrašimo, ne da bi se zadeva sprevrgla v svoje nasprotje. Pri svinjski gripi so pretiravali.«

Rolf Kron, dr. med.: »Edini dokaz, da neko cepivo deluje, je serokonverzija, torej nastanek protiteles. Medicina na področju imunologije že 40, 50 let ve, da protitelesa, ki krožijo po telesu, niso isto kot zaščita pred boleznijo.«

Christian Fiala, dr. med., ginekolog: »Nimamo ne laboratorijskih parametrov niti nobenih funkcionalnih testov ali eksperimentalnih dokazov, da virusi HPV povzročajo raka. Posel z ustrahovanjem pa je v tem primeru deloval, čeprav se ve, da naj bi veliko vlogo v ozadju imela korupcija. Na komiteju Nobelove nagrade je preiskavo izvajalo celo državno tožilstvo, zato lahko domnevamo, da je bilo v igri za uveljavitev cepiva kar nekaj denarja.«

Friedrich P. Graf, dr. med.: Živimo v svetu bolne normalnosti. Vsak peti otrok ima motnje pozornosti in hiperaktivnost. Zakaj neki so otroci tako prekomerno stimulirani? Vse to laže razumemo, če se posvetimo zgolj toksikološkim vplivom aluminija, kaj ta naredi z živčnim sistemom…

Petra Cortiel, analitičarka: V vsakem razredu naj bi sedela v povprečju en do dva otroka s sindromom motenj pozornosti in hiperaktivnosti, kar bi bilo okoli 15%. Med 1.433 popolnoma necepljenimi v naši raziskavi je takih otrok le okoli 0,8 odstotka.

Rolf Kron, dr. med.: »Avstralija ima skoraj stoodstotno precepljenost s cepivom proti oslovskemu kašlju, obolevnost za oslovskim kašljem pa ima višjo kot v petdesetih letih, imajo torej več primerov kot tedaj, ko so cepljenje uvedli.«

Claus Köhnlein, dr. med., oče štirih necepljenih otrok: »Vsekakor imamo zdravniki lahko deljena mnenja, kajti nalezljive bolezni so občutno upadle že pred uvedbo množičnega cepljenja. Celotno cepilno paradigmo, da je prišlo do upada teh bolezen po uvedbi cepljenja, je mogoče postaviti pod vprašaj. To vprašanje bi morali zastaviti na novo in zadevo ponovno raziskati.«

Johann Loibner, dr. med.: »Danes so težke bolezni otrok debelost, revma, psihične motnje, alergije, zasvojenost z zdravili. To so današnje epidemije.«