Tetanus

To je risba bolnika v mrtvičnem krču (vir: Wikipedia). Zagotovo si nihče ne želi dobiti tako strašne bolezni, zato smo, da bi se ji izognili, kot družba pripravljeni narediti marsikaj. Smo pripravljeni vzeti tudi placebo ali dovoliti vbrizganje nevarnih snovi, za katere kljub pomanjkanju dokazov menimo, da nas bodo pred njo obvarovali?

To je fotografija teden dni starega dojenčka, ki je žrtev neonatalnega tetanusa. S to vrsto tetanusa se v razvitem svetu ne srečujemo več, kar ne moremo trditi za tretji svet, saj tam še vedno obstajajo vzroki, ki vodijo v tako hude oblike zbolevanja otrok: nesterilni oz. okuženi instrumenti, s katerimi ob porodu prerežejo popkovnico in neustrezna nega popka. V državah v razvoju je tetanus odgovoren za 14 odstotkov smrti novorojenčkov; umrlo naj bi 90 odstotkov obolelih otrok.

Kako pride do bolezni oz. okužbe

Tetanus ni nalezljiva bolezen v smislu, da bi se prenašala s človeka (ali živali) na človeka, pač pa je infekcijska bolezen oz. okužba. Povzroča jo razrast bakterije Clostridiumtetani v posebnih pogojih; bakterija se namreč lahko razmnožuje le v anaerobnih razmerah (v tkivih, kjer ni dostopnega kisika). Njene spore najdemo tako rekoč povsod okoli nas, v zemlji in živalskem gnoju, tudi v črevesju živali in človeka. V črevesju ni nevarna in lahko po utemeljevanju imunologinje dr. Tetyane Obukhanych povzroči celo učinek naravno pridobljene imunosti na lastni toksin.

Človek se okuži prek globoke rane, ki ne krvavi oz. ni bila ustrezno oskrbljena. Kadar rana krvavi in je ustrezno očiščena, v njej ne nastanejo anaerobne razmere. V nasprotnem primeru se lahko C. tetani začne razraščati in izločati toksin, ki prek krvnih poti zajame celotno telo in pride tudi do osrednjega živčnega sistema. Tetanusa ne povzroča bakterija, pač pa njen izloček, nevrotoksin, ki v centralnem živčnem sistemu povzroči krče, ti so najprej vidni na obrazu (okorela čeljust), ob napredovali hudi obliki bolezni pa lahko sledi tudi nevarno oteženo dihanje in požiranje. Drugi simptomi so še razdražljivost, pretirano potenje, pospešen srčni utrip, moten krvni tlak, zožene žile. V najhujših primerih krči zajamejo celotno telo, predvsem skeletne mišice (kar vidimo na slikah). Smrtnost je v razvitih državah od 20 do 33-odstotna, v tretjem svetu pa kar 135-krat pogostejša, v članku navaja zdravnik Kris Gaublomme. Največji delež statistike smrtnosti so primeri neonatalnega tetanusa, ki se bi jim bilo mogoče izogniti z izboljšanjem higienskih razmer pri porodih in v prvih dneh po rojstvu.

O preprečevanju tetanusa

Poleg izboljšanja higienskih razmer, zaradi katerih v razvitem svetu že desetletja ni več neonatalnega tetanusa, se je izboljšala tudi oskrba globokih ran, v katerih se najpogosteje razvije okužba z bakterijo C. tetani. To je posebej pomembno pri ljudeh, starejših od 60 let, saj se tetanus prej razvije, kadar so tkiva slabše prekrvavljena. Bolezen moramo vsekakor jemati skrajno resno in odgovorno, toda o tem, ali smo kot družba razvili prave pristope k njenemu preprečevanju in zdravljenju, je mogoče prek soočenja študij in mnenj strokovnjakov resno podvomiti.

Danes za najprimernejši javno zdravstveni ukrep proti tetanusu velja cepljenje, četudi njegova učinkovitost ni bila potrjena s klinično študijo. Kot v svoji knjigi opiše Obukhanycheva, imunološka znanost danes ne ve, ali vbrizganje cepiva, v katerem so spremenjeni tetanusni toksini, imenovani toksoidi (ki naj bi telo pripravili na obrambo pred tetanusom), zares lahko ustavijo bolezen ali pa so morda povsem nekoristni. Da to zmorejo, je le domneva, saj »nimamo eksperimentalnega dokaza za tako pomemben postulat«, pravi imunologinja. Postulat se je »razvil v dogmo, ne da bi jo kdorkoli poskušal pravilno testirati«.

Študija iz leta 1926, ki so jo šele nedavno, v dobi informacijskih medicinskih baz, »izkopali« iz starih arhivov, je pokazala osupljivo značilnost, da obstaja naravna imunost na tetanus, ki so jo pri živalih dosegli s hranjenjem s tako hrano, ki je vsebovala spore C. tetani. Tako hranjene živali so razvile protitelesa na bakterijo, nekatere pa tudi na njen toksin.

V začetku minulega stoletja, natančneje v študijah leta 1922 in 1923, so znanstveniki ugotovili tudi to, da so protitelesa oz. aglutinine na to bakterijo ter protitelesa na toksin razvili ljudje, ki še nikdar niso zboleli za tetanusom, pač pa so v črevesju gostili spore C. tetani.

Drugo orožje moderne medicine so humani tetanusni imunoglobulini (TIG), ki jih vbrizgajo v mišico potem, ko že oskrbijo pacienta z globoko rano oz. ob sumu na pojav te bolezni. Imunoglobulini prav tako vsebujejo tetanusni toksoid (obdelani toksin) in naj bi povzročili razrast protiteles na tetanusni toksin, še preden bi ta dosegel centralni živčni sistem. Tudi za učinkovitost te metode v imunologiji ni kliničnih dokazov. Kot razloži Obukhanycheva »domneva o obstoju mehanizma zaščite s protitelesi sploh ni smiselna, saj toksin deluje v osrednjem živčevju, ne v krvi. Protitelesa preprosto ne morejo doseči imunsko privilegiranega osrednjega živčnega sistema. Le kako bi torej tam mogla nevtralizirati toksin?«

Če bi bilo cepljenje s tetanusnim cepivom brez stranskih učinkov, bi verjetno lahko prenesli tudi tako resno pomanjkanje znanstvenih dokazov o njegovem delovanju, toda zdravnik Kris Gaublomme v članku Tetanus Toxoid Vaccination opozori na številne varnostne probleme tega cepiva, med katerimi so tudi najresnejše nevrološke reakcije in bolezni. V svoji dokumentaciji je zbral tudi primere, ki kažejo, da so za tetanusom zboleli popolnoma precepljeni ljudje in da bolezni ni mogoče preprečiti niti pri tistih, ki so jo že enkrat preboleli. V zaključku svoje razprave zapiše: »Neobvladljiva količina medicinske literature o stranskih učinkih toksoidnega tetanusnega cepiva in resnosti njegovih zapletov ne dopušča nobene možnosti, da bi se tem posledicam posmehovali, češ da so redke in benigne. Na ta način bi zgolj pokazali globoko pomanjkanje poznavanje tovrstne literature.« Avtor meni, da »s posegom, ki je verjetno neučinkovit, tvegamo življenje, zato da bi se izognili bolezni, ki se verjetno ne bo nikoli zgodila«, to pa ni zdravorazumska medicinska praksa. »Vse, kar bi bilo treba storiti na svetovni ravni, da bi se izognili večini primerov tetanusa, je uporaba čistih škarij za prerezovanje popkovnice. Informacije, milo in peroksid bi utegnili opraviti to delo veliko bolje kot tetanusno cepivo.«

Zdravljenje z vitaminom C

Obstaja preliminarna študija iz leta 1984, ki kaže, da je intravenozno vbrizganje enega grama vitamina C bistveno učinkovitejša terapija proti tetanusu kot terapija z imunoglobulini. Leta 2008 so na Helsinški univerzi naredili podobno študijo, v kateri so ugotovili, da intravenozna aplikacija vitamina C bistveno zmanjša smrtnost zaradi tetanusa. Žal to obetavno odkritje doslej ni prineslo sprememb glede priporočil za zdravljenje te bolezni v okvirih konvencionalne medicine. Treba bi bilo opraviti še nadaljnje (dvojne slepe) študije, s katerimi bi to metodo zdravljenja natančno preverili in utemeljili, vendar se raziskovalci tega niso lotili.

Znani zdravnik Fred R. Klenner je o zdravljenju tetanusa z antitoksinom leta 1954 v članku zapisal, da je splošno znano, da to ne pomaga, ampak kvečjemu škodi. Zdravniki so antitoksin po njegovem prepričanju predpisovali zgolj zato, da bi »si krili hrbet« oz. da jih ne bi mogli obtoževati za smrt pacienta, če te možnosti niso uporabili. Klenner poroča o uspešnem intravenoznem injiciranju vitamina C na stotinah primerov pacientov, kar je dramatično izboljšalo stanje tetanusnih bolnikov. Kot pravi, je splošno znano, da antitoksin ne more vstopiti v centralni živčni sistem, zato tam ne more zdraviti mrtvičnega krča.

Uporaba vitamina C se je pri zdravljenju tetanusa izkazala za zelo uspešno tudi pri živalih. To je pokazala študija, ki jo je maja 2012 objavil raziskovalec Harri Hemila z Univerze Helsinki. Vitamin C je uspešen zato, ker deluje kot antihistaminik, pomembni pa so tudi njegov diuretičen učinek, sposobnost nevtralizacije toksinov in pozitiven vpliv na formiranje protiteles. Pri več poskusih na živalih so dokazali, da vitamin C varuje pred vrsto virusnih in bakterijskih okužb, ki jih povzročajo paraziti. Opazili so tudi, da tetanus zavira metabolizem vitamina C, kajti tetanusni bolniki so imeli več kot polovico znižano razpoložljivo količino vitamina C. Ugotovili so še, da imajo ti bolniki večjo možnost preživetja, višji kot je status vitamina C v njihovem telesu. Zanimivo je, da status vitamina C igra pomembno vlogo pri zastrupitvah nasploh, npr. pri ugrizih kač in pri drugih bakterijskih toksinih, kot je recimo toksin davice.