Pnevmokokne okužbe

Pnevmokokna pljučnica je zelo resna bolezen, resno pa je tudi vprašanje, ali je cepljenje proti njej potrebno in koristno. (Foto: Shutterstock)

Pnevmokokne bakterije je mogoče najti v gornjem delu grla pri desetih odstotkih zdravih odraslih in pri štiridesetih odstotkih zdravih otrok. V večini primerov ne povzročajo nobenega vnetja in oseba, pri kateri je bakterija prisotna, ne bo nujno zbolela, saj so za množični izbruh bakterij vedno potrebne določene okoliščine v telesu.

Bolezni, povezane z izbruhi pnevmokoknih bakterij, so med drugim bakterijska vnetja ušes, bakterijske pljučnice, bakterijski meningitis, pa tudi sepsa (zastrupitev krvi). Pljučnica je resno obolenje spodnjih dihal, ki nevarno prizadene pljuča in lahko vodi tudi v hude zaplete, med drugim smrt. Po poročilu Unicefa iz leta 2006 Pljučnica: Pozabljeni ubijalec otrok zapleti te bolezni med otroci v svetovnem merilu povzročijo več smrti kot AIDS, malarija in ošpice skupaj. Po ocenah vsako leto zaradi pljučnice v svetu umre dva milijona otrok, vsak peti pa je mlajši od petih let. Več kot polovica smrti se zgodi v Južni Aziji in Podsaharski Afriki. Kar 98 odstotkov smrti zaradi pnevmokoknih okužb nosi tretji svet, do njih pride med podhranjenimi, higiensko in zdravstveno zanemarjenimi otroci.

Ključni ukrepi: dojenje, dobra prehranjenost, cink, čist zrak

Ni vprašanje, ali je pnevmokokna pljučnica resno stanje ali ne. Gre za nevarno bolezen. Pomembno vprašanje pa je, kateri ukrepi so tisti, ki bi jih morali izvajati na ravni družine in države, da do teh okužb ne bi prihajalo oz. da bi bilo ogroženih otrok čim manj.

Trije ukrepi veljajo za daleč najpomembnejše:

Cink je preprosta, poceni in učinkovita prehranska intervencija. Znanstveniki Univerze John Hopkins v ZDA in predstavniki Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) so leta 1999 po pregledu znanstvenih študij s tega področja poročali, da cink kot prehranski dodatek tveganje pljučnice sam po sebi zniža kar za 41 odstotkov! Hrana, bogata s cinkom, je predvsem morska hrana (npr. ostrige), meso organov (npr. jetra), jajca, mleko, meso (npr. govedina, jagnjetina, piščanec), buče in bučna semena, gobe, špinača, oreščki in drugo. Kritično pomanjkanje cinka je pogosto v populacijah, ki trpijo zaradi slabe prehranjenosti, kar ne velja le za države v razvoju, pač pa tudi za moderna okolja, kjer prevladuje uživanje procesirane industrijske hrane, navaja študija iz leta 2000 Dietary factors influencing zinc absorbtion. Avtor izpostavi, da pomanjkanje cinka ni le posledica prenizkega vnosa cinka, ampak tudi uživanja hrane, v kateri so prisotni inhibitorji (zaviralci vsrkanja hranilnih snovi); ti so posebej aktivni denimo v žitih. Pšenica, kot jo uživamo v moderni družbi, kljub znatni vsebnosti cinka povzroča čedalje slabši status tega minerala in povečuje tveganje za okužbe s pnevmokoki. Razlog je v tem, da je industrija zavrgla tehnike nevtralizacije prehranskih zaviralcev v žitih – namakanje, kaljenje, fermentacijo. Starejše generacije so laže prišle do cinka in drugih mineralov, saj so uživale tradicionalno pripravljeni kisli kruh in druge fermentirane žitne jedi.

Čanek Origano in druga eterična olja uničijo celice streptokone pljučnice navaja, da nekateri holistični zdravstveni pristopi za preprečevanje okužb dihal, kot je pljučnica, uporabljajo eterična olja, posebej origanovo, timijanovo olje in olje rožnega lesa. Ta olja ustvarjajo t. i. avtolitično reakcijo, pri kateri pride do razkrajanja mikrobov, kot je Streptoccocus pneumonia. Skoraj 40 podobnih naravnih pristopov, ki jih konvencionalna medicina ne uporablja, čeprav so visoko učinkoviti, v svojem poročilu How to Survive in the World Without Antibiotics (Kako preživeti v svetu brez antibiotikov) opisuje zdravnik prof. dr. Keith Scott Mumby.

Je cepivo res potrebno?

Dojenje znižuje tveganja za vnetje ušes in najrazličnejše oblike drugih vnetij. Mehanizme protivnetnega delovanja materinega mleka na vnetja ušes, gornjih in spodnjih dihal, vključno s pnevmokokno pljučnico, in na druge bolezni, povzema dr. Sears. V večini razvitih držav vodilne klinične ustanove najranljivejšim otrokom ponujajo donirano materino mleko, kadar njihove matere ne morejo dojiti. (V Sloveniji te možnosti ni, matere na banko doniranega mleka čakajo že leta.)

Polno dojenje (brez dodatkov umetnega mleka in drugih tekočin) v prvi polovici prvega leta, ob gosti hrane pa še dlje, je daleč najpomembnejši javnozdravstveni ukrep za preprečevanje pljučnice, vnetij ušes in nevarnih bakterijskih okužb. Koliko denarja namenjamo njegovi podpori? (Foto: Shutterstock)

Mednarodne organizacije, kot je Unicef, za vsemi navedenimi ukrepi kot dejavnik preprečevanja pnevmokoknih okužb poudarjajo tudi cepljenje. Razvite države uvrščajo cepiva proti pnevmokoknim okužbam v programe cepljenja. To cepivo je v državah EU v prostovoljnem programu. Po podatkih iz leta 2012 stroške zanj krijejo zdravstvene zavarovalnice v Švici, Veliki Britaniji, na Irskem, Švedskem, Norveškem, Danskem, Nizozemskem, Madžarskem, v Luksemburgu, Grčiji in na Cipru, drugod pa si stroške bodisi delijo starši in država bodisi jih država krije le za otroke z visokim tveganjem (Slovenija). Cepljenja s pnevmokoknimi cepivi v omenjenem letu niso potekala v Bolgariji, Estoniji, Latviji, Litvi, na Poljskem, Portugalskem in v Romuniji.

Uradno torej cepljenje ne velja za najpomembnejši dejavnik preprečevanja teh bolezni niti v krogu mednarodnih organizacij, ki ga sicer spodbujajo. Veliko vprašanje, na katerega si zaslužimo pošten odgovor, pa se glasi, ali je cepljenje proti tem boleznim sploh potrebno in koristno.

Proti pnevmokokom cepijo populacijo majhnih otrok, starih od šest tednov do pet let. V ZDA je v uradni bazi stranski učinkov VAERS v letih 2000-2012 zbranih prek 34.000 poročil o stranskih učinkih po cepljenju s 7- in 13-valentnima cepivoma, od tega prek tisoč poročil o smrti po cepljenju in prek dva tisoč poročil o nevroloških napadih. Številke predstavljajo okoli 1-10% vseh posledic po cepljenju, kolikor jih baza VAERS po uradnih podatkih uspe zajeti. V njej so zabeleženi številni primeri astme, pljučnice in sindroma nenadne smrti v zibki po tem cepljenju. Medicinske študije sprožajo dodatno nelagodje, saj vrsta raziskovalcev ugotavlja, da cepljenje ne zmanjšuje pojavnosti bakterijskih okužb, ampak povzroči zamenjavo bakterijskih tipov, razraščanje nevarnih bakterij, odpornih na antibiotike, in povečano obolevnost otrok.

Madeži nedavne preteklosti

Cepiva proti pnevmokokom imajo v kratki zgodovini uporabe kar nekaj madežev. Nizozemski zdravstveni inštitut RIVM je novembra 2009 s trga odstranil »vroči lot« cepiva Prevenar družbe Pfizer, ko so v nekaj dneh po cepljenju umrli trije dojenčki.

Na Japonskem so leta 2011 umaknili cepivi Prevenar in Acthib zaradi smrti štirih otrok, ki so jih cepili proti nekaterim oblikam pljučnice in meningitisa. Tri dni po cepljenju z obema cepivoma so umrli trije otroci, mlajši od dveh let, enoletni otrok pa je umrl dan po cepljenju proti pljučnici, ko je hkrati prejel še odmerek cepiva proti davici, oslovskemu kašlju in tetanusu.

Argentinska vlada je januarja 2012, kot navaja ta članek , s 93.000 dolarji oglobila farmacevtsko družbo zaradi nepravilnosti pri kliničnem testiranju cepiva, v katerem je umrlo 14 dojenčkov, in razkrila sporne prakse velikih farmacevtov v državah v razvoju. V testiranju cepiva proti pnevmokokom je v obdobju 2007-2008 sodelovalo 13.000 argentinskih otrok, po smrtih 14 od njih pa se je izvedelo, da je proizvajalec v testiranja načrtno vabil revne paciente iz javnih bolnišnic in da so nekateri starši soglasje k izvajanju testov, ki ga sploh niso razumeli, podpisali pod pritiskom tamkajšnjih zdravnikov. »Ti zdravniki so zlorabili številne nepismene starše, ki so svoje otroke pripeljali na zdravljenje, tako da so nanje pritiskali in jih prisilili v podpis 28-stranske izjave o soglasju, s katero so jih vključili v teste,« je za časopis Buenos Aires Herald povedala pediatrinja Ana Marchese. Prav ona je neetične in kaznive naveze med farmacevti in nekaterimi zdravniki prijavila.

Brez študij upravičenosti in posledic za javno zdravje

Raziskovalci iz držav, kjer cepiva proti pnevmokokom uporabljajo že več kot desetletje, poročajo o njegovih slabih posledicah za javno zdravje in zdravje cepljenih otrok. Medicinske študije, ki jih navajamo v nadaljevanju, nazorno kažejo, kaj se je zgodilo v letih po rutinski uvedbi pnevmokoknih cepiv v programe cepljenja otrok ZDA, Nizozemske, Španije in drugih držav.

V ZDA so začeli množično cepiti leta 2000. Kot so ugotovile zdravstvene oblasti, se je po začetku uporabe cepiva bistveno povečalo število akutnih vnetij srednjega ušesa s to razliko, da so iz ušesne tekočine otrok pred letom 2000 pogosteje izolirali bakterijo S. pneumoniae, po letu 2000 pa so zabeležili velik porast druge bakterije, H. influenzae. Cepivo, ki ga dojenčki in malčki prejmejo v starosti 2-15 mesecev, je sprva vsebovalo 7 sevov, leta 2010 pa 13. Vseh znanih sevov je več kot 90.

Izkazalo se je, da so otroci, ki prejmejo cepiva za zaščito pred vnetjem ušes in sinusov, bolj verjetne žrtve nevarnih in na antibiotike odpornih super-okužb. Leta 2010 je študija, objavljena v znanstveni reviji Journal of American Medical Association (JAMA), preučila delovanje 7-valentnega cepiva proti pnevmokokom in ugotovila, da so dojenčki, ki so rutinsko cepljenji pri 2, 4 in 11 mesecih, bistveno pogosteje kot necepljeni otroci zbolevali za nevarno pnevmokokno okužbo z enim od sevom (gre za sev 19A), ki ga tedaj ni bilo v cepivu. O tem sevu so znanstveniki poročali kot o super-bakteriji pnevmokoka, odporni na številne antibiotike, ki se je razvila tekom minulega desetletja prav zaradi uporabe 7-valentnega cepiva. Kot je v navedeni študiji poročala nizozemska ekipa z Univerzitetnega Medicinskega centra v Utrechtu, je serotip 19A v ZDA postal vodilni vzrok invazivnih pnevmokoknih okužb pri otrocih, pa tudi najpogosteje prisotna bakterija te vrste v grlu in nosni votlini otrok. Nizozemski tim je raziskal, ali je super-bakterija prisotna tudi pri zdravih nizozemskih dojenčkih in malčkih, starih do dve leti. Primerjali so več kot tisoč necepljenih in cepljenih otrok ter odkrili, da je tveganje bakterijske super-okužbe skoraj dvakrat višje pri otrocih, cepljenih proti pnevmokokom. Sporno super-bakterijo 19A so proizvajalci nato vključili v novo cepivo, kljub zavedanju, da se bodo bakterijske mutacije nadaljevale, saj bakterije v svojem ekosistemu spretno nadomeščajo ena drugo. Nizozemski znanstveniki so pozvali k izdelavi cepiva širšega spektra, a posvarili, »da se utegnejo razmnožiti drugi tipi bakterije s podobnimi lastnostmi in podobnim bolezenskim potencialom«.

Svež zrak in zmanjšanje onesnaženosti bivalnih prostorov je poleg dojenja in zadostnega vnosa cinka bistven dejavnik zmanjševanja obolelosti za pljučnico. (Foto: Shutterstock)

»Izplen« množičnega cepljenja je zelo neugoden in medicinskim oblastem povzroča resno zadrego. Ameriške zdravstvene oblasti so ves čas vedele, da se je zaradi zatona sevov, prisotnih v cepivih, za 70% povečala invazivnost drugih sevov, ki jih v cepivu ni, kar je Center za nadzor bolezni (CDC) objavil na svoji spletni strani.

To vodi v nenehni lov cepilne industrije za bakterijami, ne glede na posledice za javne zdravstvene blagajne. Kot navaja članek Sizif in konjugirana cepiva, je nemogoča misija bojevanja z bakterijami zgolj v korist industrije, saj lahko nove in nove seve dodajajo do neskončnosti.

V študiji iz leta 2007 Vaccine Escape Recombinants Emerge after Pneumococcal Vaccination in the United States so znanstveniki priznali, da ne gre le za nadomestitev enega seva bakterije z drugim, ampak da je prišlo do genske mutacije naravnih bakterijskih sevov s sevi rekombinantnih (gensko spremenjenih) sevov, ki so s prek cepiva ušli v naravno okolje. Značilnost novih mutiranih sevov je, da so odporni na penicilin. Od leta 2003 so, kot navaja študija, odkrili 37 pobeglih cepilnih sevov, nekateri so se dokazano razvijali dalje, leta 2005 pa so zaznali dva nova tipa pobegle bakterije. Študija zatrjuje, da gre za prvi znani primer genske mutacije, ki je povzročila mutacijo bakterijskega seva in hkratno odpornost na antibiotike. Avtorje so rezultati presenetili. Opozorili so, da se mutacije ne odzivajo na cepljenje in da lahko znižajo učinkovitost obstoječega ter bodočih cepiv proti pnevmokokom.

Več otrok zboleva zaradi cepljenja

To igro bi bilo (ob neskončno globoki vreči javnega denarja) celo mogoče utemeljiti, če ne bi izkušnje drugih držav kazale porazno bilanco množične uvedbe cepljenja proti pnevmokokom. Španska študija Emergence of Invasive Pneumococcal Disease Caused by Nonvaccine Serotypes in the Era of 7-Valent Conjugate Vaccine iz leta 2008 navaja alarmantne ugotovitve, da več otrok zboleva za okužbami s pnevmokoki kot pred uvedbo cepljenja. Zbolevanje za pnevmokokno pljučnico, posebej gnojno, se je značilno povečalo. V obdobju 2002-2006 (v primerjavi z obdobjem 1997-2001, ko se cepivo še ni uporabljalo), se je pri otrocih, mlajših od dveh let, delež invazivnih pnevmokokih okužb povečal kar za 58% (z 32 na 51 primerov na 100.000 prebivalcev), pri otrocih, starih 2-4 leta, za 135% (z 11 na 27 primerov na 100.000 prebivalcev), pri otrocih do starosti pet let pa je raziskava potrdila 320% povečanje primerov invazivnih pnevmokoknih okužb po cepljenju. Za povečanje so bili krivi drugi tipi bakterij, ki jih cepivo ni zajelo; ti niso samo prevzeli mesta cepilnih sevov, ampak so delovali aktivneje in povzročili pogostejše in resnejše posledice za zdravje španskih otrok.

Leta 2007 je študija Invasive pneumococcal disease caused by nonvaccine serotypes among Alaska native children with high levels of 7-valent pneumococcal conjugate vaccine coverage pokazala podobne učinke množičnega cepljenja proti pnevmokokom na Aljaski. V prvih treh letih po uvedbi rutinskega cepljenja s 7-valentnim cepivom je pojavnost invazivnih pnevmokoknih okužb pri otrocih do dveh let, rojenih na Aljaski, upadla za 67% (s 403 na 134 primerov na 100.000 prebivalcev), vendar je v naslednjih letih prišlo kar do 82% porasta. V treh letih pred objavo te študije so invazivne pnevmokokne okužbe porasle za 140% v primerjavi z obdobjem pred uvedbo cepiva, kajti cepilne bakterijske seve so nadomestili drugi sevi.

Pregledni znanstveni članek Impact of Pneumococcal Conjugate Vaccination on Otitis Media: A Systematic Review iz leta 2012 razkriva, da medicina pozna zaskrbljujočo neučinkovitost cepiva proti pnevmokokom. Znanstveni podatki so namreč pokazali, da je bilo cepivo pri odpravljanju akutnih vnetij srednjega ušesa ali pri preprečevanju obiskov zdravnika zaradi teh obolenj učinkovito le v 0-9% primerih, ko je šlo za slučajni vzorec (in v 17-23% primerov pri neslučajno zbranih podatkih).

Študija iz leta 2009 Pneumococcal vaccination and otitis media in Australian Aboriginal infants: comparison of two birth cohorts before and after introduction of vaccination med avstralskimi Aboridžini kaže, da otroci, ki so v prvem letu prejeli 7-valentno cepivo proti pnevmokokom, nato pa (kot poživitveni odmerek) še 23-valentno cepivo, niso imeli statistično značilno nič manj vnetij ušes, ki naj bi jih cepiva preprečevala. Cepivo se je izkazalo kot nepotrebno in neuporabno.

Wired Science poroča, da je mednarodni tim strokovnjakov v letih 1984-2008 opazoval spreminjanje sevov bakterije Streptococcus pneumoniae in dešifriral celotni genetski odtis 240 vzorcev, ki so jih pridobili od bolnikov iz 22 držav. Za sev, imenovan klon 1 oz. PMEN1, ki naj bi se prvič pojavil leta 1984 v Barceloni, so ugotovili, da se je pojavil že leta 1970. Britanski mikrobiolog Stephen Bentley, soavtor študije iz leta 2009, objavljene v medicinski reviji Lancet, pravi, da se je ta sev začel širiti zaradi prepogoste uporabe penicilina; penicilin je uničil večino drugih sevov, PMEN1 pa se je posledično prekomerno razmnožil. Študija navede 14,5 milijona primerov zelo resnih obolenj otrok, starih 1-5 let, med njimi 826.000 smrti. Pri tem je opazovani sev PMEN1 svojo DNK spremenil približno vsakih 15 tednov, podobno kot se dogaja pri znani, na antibiotike odporni bakteriji MRSA. Znanstveniki so opozorili, da bakterije občasno spremenijo svoj DNK zapis tudi zaradi srečanja z drugo bakterijo, kar je s stališča odpornosti na zdravila zaskrbljujoče.

Ker torej znanost ve, da industrija bakterijsko selekcijo podobno kot z zdravili intenzivno izvaja tudi s cepivi, je legitimno vprašanje, kako nevarna je ta igra za zdravje in življenje otrok. Garth Ehrlich, bakterijski patolog z Raziskovalnega inštituta Allegheny-Singer iz Pitsburga v ZDA, poudarja, da tako uporaba antibiotikov kot uporaba cepiv povzročata enormni selekcijski pritisk na bakterije, katerega rezultat so rekombinirane bakterije, ki imajo ob eliminaciji starih sevov (prek antibiotikov ali cepiv) veliko večjo priložnost, da se razcvetijo, saj ni konkurence manj nevarnih bakterij.

Že videno pri cepivih proti Hib in oslovskemu kašlju

Otroci, cepljeni proti vnetjem ušes in sinusov, so verjetnejše žrtve super-okužb z bakterijami, odpornimi na antibiotike, že desetletje sistematično potrjuje znanost. (Foto: Shutterstock)

Za razliko od laične javnosti, ki ji ugotovitve medicinskih raziskav praviloma niso znane, za zdravnike zamenjave bakterijskih tipov niso nič novega. V Sloveniji smo leta 2000 po vzoru drugih držav uvedli obvezno cepljenje proti bakteriji Hemophilus influenzae tipa B, ki je po uradnih podatkih povzročilo upad bakterijskih okužb tipa b, toda povečalo se je število invazivnih bakterijskih okužb z drugimi tipi. Imunologinja Tetyana Obukhaynch navaja študije, ki pojasnjujejo, zakaj cepivo proti Hib nikjer v svetu ni zamejilo teh okužb, ampak je le prerazporedilo njihovo pojavnost.

Pri današnjem aceličnem cepivu proti oslovskemu kašlju je znanost ugotovila še resnejše posledice. Pri poskusnih živalih, ki so jih cepili s tem cepivom, je pobudo prevzel drug bakterijski sev, dotlej znan kot povzročitelj blagega oslovskega kašlja. Po uvedbi aceličnega cepiva je prišlo do 40-krat močnejše okužbe z bakterijo, ki je cepivo ni zajelo. Cepivo proti oslovskemu kašlju je, kot pravi Obukhanycheva, ogrozilo gostiteljev imunski odziv in ojačalo okužbo, namesto da bi jo preprečilo. Kot pravi imunologinja, »z uporabo teh cepiv zmagujemo v bitkah in izgubljamo vojno.«

Vnetja ušes – kje so argumenti

Staršem cepivo proti pnevmokoku svetujejo v primerih, ko ima otrok ponavljajoča se vnetja ušes. Kje so argumenti? Študija, objavljena v medicinski reviji Lancet (2003), Effect of conjugate pneumococcal vaccine followed by polysaccharide pneumococcal vaccine on recurrent acute otitis media: a randomised study, je na podlagi podatkov o cepljenju otrok s 7-valentnim in 23-valentnim cepivom ugotovila, da podatki »ne podpirajo uporabe pnevmokoknega konjugiranega cepiva, ko gre za preprečevanje vnetij ušes pri malčkih in otrocih z zgodovino ponavljajočih se vnetij ušes.« Ta dvojno slepa randomizirana študija pri 383 otrocih, starih 1-7 let, ni pokazala nobene razlike v pojavnosti vnetij ušes, če so otroci cepljeni ali necepljeni. Avtorji navajajo, da se je po cepljenju delež bakterij, ki so zajete v cepivu, v zgornjih dihalih otrok močno znižal, toda prišlo je do takojšnje in popolne zamenjave cepilnih z ne-cepilnimi tipi pnevmokoknih bakterij.

Leta 2004 je ameriška študija Community-wide vaccination with the heptavalent pneumococcal conjugate significantly alters the microbiology of acute otitis media preučila vpliv cepiva pri otrocih, mlajših od dveh let, v ruralnem okolju zvezne države Kentucky. Tri ali štiri doze 7-valentnega cepiva proti pnevmokoku je prejelo 94% opazovane populacije. Študija primerja otroke, rojene v obdobjih 1992-1998 in 2000-2003 ter ugotovi, da se je pojavnost bakterije Streptococcus pneumoniae zaradi cepljenja sicer zmanjšala z 48% na 31%, vendar je hkrati porasla prisotnost netipičnih bakterij Haemophilus influenzae, z 41% na 56%. Med tem ko prej prevladujoča bakterija ni povzročala vnetij ušes tako pogosto, so pobudo po uvedbi množičnega cepljenja prevzele druge bakterije in postale dvakrat pogostejše.

Še ena ameriška študija iz leta 2006, Effect of Pneumococcal Conjugate Vaccine on Nasopharyngeal Bacterial Colonization During Acute Otitis Media, kaže zaskrbljujoče posledice. Pri otrocih, cepljenih s 7-valentnim cepivom proti pnevmokoku, je poraslo tveganje vnetij ušes, ker so bile v bistveno večji meri prisotne prej neznačilne bakterije Haemophilus influenzae in Moraxella catarrhalis. Otroci, ki so prejeli cepivo, so se kolonizirali s temi bakterijami, poleg tega pa so imeli v povprečju značilno več prisotnih patogenih bakterij, ki lahko povzročajo vnetja ušes. Znanstveniki so ugotovili, da uporaba cepiva značilno povečuje vsesplošno prisotnost patogenih bakterij, kar pomeni teoretično večje tveganje okužb pri otrocih, cepljenjih s tem cepivom, in tudi večje tveganje okužb z odpornimi bakterijami, ki jih ni mogoče pozdraviti z antibiotiki.

Strokovno javnost je osupnil tudi rezultat študije iz leta 2004 v znanstveni reviji JAMA, Association Between Carriage of Streptococcus pneumoniae and Staphylococcus aureus in Children, ki je ugotavljala epidemiolške spremembe v zgornjih dihalih otrok in vzroke za okužbe z MRSA, bakterijo odporno na antibiotike. Avtorji so dokazali, da je »nosilstvo bakterije Streptococcus pneumoniae, še posebej tipov, zajetih v cepivih, v negativni povezavi z nosilstvom bakterije Staphilococcus aureus,« torej da je tveganje okužbe z drugo bakterijo večje pri otrocih, ki so prejeli cepivo proti prvi bakteriji, t. j. pnevmokokno cepivo. Študija sklene, da »posledice teh odkritij v dobi uporabe pnevmokoknih cepiv zahtevajo nadaljnje raziskave«.

Avtoriteta, profesor otorinolaringologije E. Cantekin

Študije kažejo, da množično cepljenje v minulem desetletju nikjer v svetu ni zamejilo bakterijskih okužb, ampak je sprožilo razrast nevarnih bakterij, odpornih na antibiotike, in večjo obolevnost otrok. (Foto: Shutterstock)

Da cepivo proti pnevmokokom ni nikakršna zgodba o uspehu, že leta opozarja dr. Erdem Cantekin, profesor otolaringologije z ameriške Univerze v Pittsburghu, mednarodno priznani strokovnjak s 35 leti prakse na področju ugotavljanja vzrokov in zdravljenja vnetji ušes in sinusov, avtor več kot 150 člankov v medicinski literaturi. Leta 2000, ko so ZDA uvedle obvezno cepljenje dojenčkov proti pnevmokokom, je govoril na mednarodni konferenci in se obrnil na ameriško pediatrično akademijo. »Domnevne prednosti novega cepiva so močno pretirane in tveganja so bistvena,« je opozoril, saj je pnevmokokov več kot 90 vrst, kdaj, pri katerih otrocih in zakaj povzročajo vnetja, ne vemo natančno, prav tako ni znana njihova vloga v mikrobiološkem ravnovesju telesa. Zato je cepljenje dojenčkov s cepivi proti pnevmokokom po njegovem mnenju v najboljšem primeru medicinski eksperiment, s katerim starši niso seznanjeni.

Cantekin je opozoril na hude nepravilnosti v nekaterih znanstvenih študijah, ki so z manipulacijo podatkov skušale prikazati uspeh tega cepiva, čeprav ga niso zares odkrile. »Prevnar ni učinkovit pri preprečevanju vnetij srednjega ušesa, podatki o preprečitvi meningitisa so nezadostni. Zakaj torej ameriška akademija pediatrov zahteva cepljenje otrok s tem cepivom? Zakaj so vsi ti strokovnjaki navdušeni nad cepivom? Bojim se, da odgovora ni mogoče najti v kraljestvu znanosti,« je oster profesor Cantekin. Opozarja tudi na nedopustne manipulacije glede vrednotenja stranskih učinkov. »Varnostne študije so pokazale, da cepivo povzroča 4-krat več nevroloških izpadov, 4-krat več vnetij črevesja, statistično značilno več otrok po cepljenju dobi astmo, en otrok je umrl, ko so pri testiranju cepivo primerjali s kontrolno skupino. V kontrolni skupini je bilo začuda dvakrat več sindroma smrti v zibelki, toda,« svari Cantekin, »kontrolna skupina ni prejela placeba, pač pa drugo eksperimentalno cepivo«.

Domnevno preprečevanje vnetij in obljube o »reševanju otrok« so marketinška strategija, ki neetično prepričuje starše, naj cepijo svoje otroke, čeprav gre pri vnetju ušes za bolezen, ki se, kot pravi Cantekin, ustavi sama, pri cepljenih otrocih pa se je zdaj spremenila v resno nadlogo, ki jo je težko zdraviti. »Preprosto dejstvo o vnetju srednjega ušesa je, da je 60% primerov vnetij virusnih, manj kot 40% pa je bakterijskih in 25% teh je povezanih s pnevmokoki. V dveh dneh se 90% vnetij ušes razreši samih brez zdravljenja. Kljub tem dejstvom strokovnjaki minuli dve desetletji priporočajo agresivne ukrepe, kot so dolgotrajne antibiotične terapije in zdravila, antibiotike za preprečevanje vnetij in agresivne kirurške posege. Klinična praksa, ki jo na dokazih utemeljena sodobna znanost ne podpira, napaja pet milijard dolarjev vreden tržni segment vnetih ušes v ZDA. Če bi cepivo lahko ustavilo cikel ukrepov 'drogiraj in reži', bi bil to krasen javni dosežek. Toda to se ne dogaja.« Cantekin je prepričan, da bi lahko država davkoplačevalcem prihranila ves denar, vložen v cepljenje, če bi se le zdravniki v praksi držali priporočil za zdravljenje vnetij ušes.

Pnevmokokno cepivo bo imelo na dolgi rok enake negativne učinke kot zloraba antibiotikov, saj oboje povzroča nadomeščanje običajnih bakterij z drugimi sevi, nevarnejšimi in odpornimi na antibiotike, pravi Cantekin. Dodaja, da je to cepljenje odličen prikaz delovanja zdravstva, ki ga žene dobiček in kjer se izdajajo čeki brez kritja, glavni stebri odločanja o javnem zdravju pa so v rokah institucij, v katerih so ljudje na odgovornih mestih v hudih konfliktih interesov in povezani z interesnimi skupinami proizvajalcev. Po njegovem bi morali ljudje jasno zahtevati od vlade, da zavaruje njihovo zdravje in njihove denarnice pred konflikti interesov in zlorabami.

Kako utemeljeno lahko ob vsem tem zveni izjava slovenskega Inštituta za varovanje zdravja, zapisana v poročilo za leto 2011: »Uvedba cepljenja proti pnevmokoknim okužbam v program za otroke bi gotovo pripomogla tudi k zmanjševanju odpornosti proti antibiotikom.« Do kod prepričanje, da cepivo proti pnevmokoku »gotovo pripomore« k zmanjševanju odpornosti proti antibiotikom, ko vrsta medicinskih študij na kliničnih podatkih obolevanja otrok že leta dokazuje nasprotno?

Cepiva, ki povzročajo vnetja ušes

Zaradi pnevmokokov zboleva več otrok kot pred uvedbo cepljenja proti njim, so leta 2007 in 2008 ugotovili raziskovalci na Aljaski in v Španiji. Je rutinsko cepljenje res prava pot? (Foto: Shutterstock)

Prakse množičnega preprečevanja in zdravljenja vnetij ušes s cepivi in zdravili so etično sporne zaradi še enega problema. Razlog, da imajo posebej dojenčki in malčki tako pogosta vnetja ušes, so namreč vsaj delno tudi posledica programov množičnega cepljenja. Vrsta cepiv kot stranski učinek namreč povzroča vnetja srednjega ušesa, do katerih ne pride nujno takoj po cepljenju, temveč tudi kadarkoli kasneje.

Leta 2000, ko so cepivo proti pnevmokokom uvedli v redni program cepljenja otrok v ZDA, je poročilo z naslovom Prevnar – kritični pregled novega otroškega cepiva navedlo, da vsaj šest proizvajalcev cepiv med stranskimi učinki navaja vnetje ušes. Iz referenc (op. 33) je razvidno, da vnetje ušes kot stranki učinek cepiv razkrivajo proizvajalci cepiv proti ošpicam, mumpsu in rdečkam (MMR), proti hepatitisu B (Engerix B), proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju in Hib (Tetramune), proti bakteriji Hib (Hiberix), proti rdečkam in mumpsu (Biavax) in proti noricam (Varivax). V navodilih so bolečine in vnetja ušes navedena kot otitis media, otitis, parotitis ali earache.

Da je cepljenje povezano z večjo obolevnostjo ušes, je potrdila tudi novozelandska študija iz leta 1992. Na vzorcu skoraj 500 otrok (226 cepljenih in 269 necepljenih) je ugotovila, da je imelo 6% necepljenih otrok ponavljajoča se vnetja srednjega ušesa, med tem ko so bila ta obolenja med cepljenimi otroci kar 4-krat pogostejša (25%).

Povezava med cepljenjem in invazivnimi okužbami (Hib, meningitisom, pnevmokoki) se je pokazala tudi v letih 1988-1990, ko so izvedli testno študijo na populaciji 5.000 dojenčkov indijanskega plemena Navaho. V prvi skupini so dojenčki prejeli cepivo DTP, oralno cepivo proti otroški paralizi in cepivo Hib, v drugi skupini pa prvi dve cepivi in injekcijo laktoze. Čeprav je bila po cepljenju v prvi skupini registrirana le ena okužba z bakterijo Hib (v drugi pa 22), je bilo invazivnih pnevmokoknih okužb skupaj 19 (v drugi skupini 13), v obeh pa še 15 oz. 13 primerov aseptičnega meningitisa. V prvi skupini je bilo 9 primerov epileptičnih napadov, v drugi pa 7 (kar je 4,4 oz. 3,3 na tisoč otrok). V vsakih skupini je 8 otrok po cepljenju umrlo (kar je skoraj 4 na tisoč in dvakrat več od tedanje uradne številke smrti v zibelki). Od vseh otrok so jih 104 oz. 106 hospitalizirali, 8 oz. 28 je bilo virusnih okužb po cepljenju,… Poskus se je, kot navaja dr. Viera Scheibner predčasno, po vbrizganju druge doze, končal zaradi varnostnih razlogov povzročitve smrti in številnih invazivnih okužb (Vaccination: 100 Years of Orthodox Reserach Show That Vaccines Represent a Medical Assault on the Immune System, 1993, str. 129-130).

Še dve študiji, Smith and Haynes (1972) in Bjune et al (1991), sta ugotovili, da porast invazivnih okužb v razvitih državah sovpada z agresivno uvedbo množičnega cepljenja. Prva študija navaja 399% povečanje bakterijskih invazivnih okužb s Hib v obdobju 1942-1968. Druga študija piše, da se število teh okužb ni povečalo pri dojenčkih, mlajših od treh mesecev. Pri njih je celotno preučevano obdobje ostalo nespremenjeno.

Slovenija nima študije o upravičenosti uvedbe množičnega cepljenja proti pnevmokokom, pač pa sledi drugim razvitim državam. Ali pri tem upošteva vsa dejstva in klinične izkušnje ter izsledke znanstvenih raziskav? Kako, če sploh, dajemo pri nas poudarek na ključnih in najpomembnejših preventivnih ukrepih: koliko denarja je namenjeno spodbujanju dojenja, doniranju materinega mleka, preverjanju prehranskega statusa cinka pri otrocih in drugim neinvazivnim ukrepom?

Mediji so nagli, ko gre za svarila pred nalezljivimi boleznimi, kar je prav, toda bistveno redkeje javno poročajo o tveganjih, povezanimi s cepivi poroti tem istim boleznim, in le redko polemizirajo, koliko resnične zdravstvene koristi in škode, glede na znanstvena spoznanja in klinično prakso iz tujine, povzroča rutinsko cepljenje neke populacije.