Zgodovina otroške paralize

Cepljenje proti otroški paralizi velja za enega največjih dosežkov v zgodovini medicine, toda zgodovina kaže, da je za največje izbruhe te bolezni odgovorna medicina, njeni tvegani posegi, zmotni ukrepi in množične cepilne kampanje.

O cepivu proti otroški paralizi obstajajo številne študije, dokumenti in statistike, ki jih današnja vsiljena zgodovina te bolezni načrtno ignorira. Če bi jih upoštevala, bi morala priznati, da Jonas Salk ni bil heroj in da cepivo ni pripomoglo k izkoreninjenju otroške paralize na Zahodu, ampak da jo je kvečjemu v znatnem deležu povzročalo. V tretjem svetu jo še vedno povzroča.

Kakšna bolezen je otroška paraliza

Največje epidemije otroške paralize so se zgodile v 40. in 50. letih minulega stoletja, ko je bilo dojenih le 25 odstotkov dojenčkov in še ti le kratek čas. Polno dojene otroke je ta bolezen praviloma zaobšla. (Foto: Shutterstock)

Po podatkih ameriškega centraza nadzor bolezni CDC v dobi pred cepivom 95 odstotkov okuženih z virusom otroške paralize ni imelo nobenih simptomov, 4-8 odstotkov blage (vročina, utrujenost, slabost, glavobol, otrdel vrat in hrbet, boleče oči), pri manj kot 1 odstotku primerov pa se je razvila trajna paraliza udov, najpogosteje nog, od tega je 5-10 odstotkov ljudi umrlo, ker je paraliza prizadela dihalne mišice. Poznate katerokoli bolezen, proti kateri obstaja cepivo, ki pri 95 odstotkih okuženih ljudi poteka brez simptomov? Glavno vprašanje je, zakaj se bolezen v manj kot odstotku primerov zaplete in kako bi te zaplete preprečili. Uradna medicina nanj nikoli ni odgovorila, čeprav so študije razloge in okoliščine zapletov odkrile in analizirale. »Herojsko« se oklepa preživete in zmotne trditve, da je »kriv virus« in da je »cepivo reševalo življenja«.

Obstaja več domorodskih populacij, ki so gostile vse tri seve virusa otroške paralize, pa niso poznale otroške paralize v nobeni obliki. Eno obsežnih raziskav so leta 1964 izvedli Neel in kolegi pri plemenu Xavante v brazilskem deževnem gozdu. To pleme je imelo enake bolezni kot mi (npr. ošpice, gripo, salmonelo), vendar se bolezni pri njih niso tako hitro širile in ljudje zaradi njih niso umirali. Pri testiranju so ugotovili, da je populacija 100-odstotno imuna na vse tri tipe virusa otroške paralize, vendar pleme te bolezni sploh ne pozna. V moderni industrializirani družbi se je očitno dogajalo nekaj, kar je sprožalo zaplete paralitičnega poliomielitisa.

Otroška paraliza je torej bolezen, poimenovana po svojem zapletu, kot v video predavanju (del 8 /2min40sek in del 9 /prva minuta/) kratko predstavi biologinja in raziskovalka cepiv mag. Karin Rižner. Medicinski izraz poliomielitis pomeni vnetje sive snovi, notranjega jedra hrbtenjače, kjer so motorični nevroni, ki upravljajo z mišicami obraza, vratu, trupa in udov. Virus vstopa skozi prebavno pot, naseli se v sluznicah in limfnih vozlih, kjer ga izloči imunski sistem. V nekaterih primerih se prenaša po krvi in teorija pravi, da pri zapletih nadaljuje pot do centralnega živčevja.

Strašna epidemija 1916

Podatki kažejo, da je bila sprva pojavnost otroške paralize zelo nizka. O majhnih izbruhih so v ZDA poročali že leta 1843 (to je čas, ko so se pojavile velike spremembe v kmetijstvu in negi dojenčkov). Leta 1916 je prišlo do najbolj uničujoče epidemije v zgodovini ZDA s 23.000 obolelimi in 5.000 smrtmi. Leta 1952 je bolezen dosegla še en vrh z 21.000 primeri.

Zdravnica dr. Suzanne Humphries (International Medical Council on Vaccination) je pozorno raziskala epidemijo v letu 1916. Umrlo je 25 odstotkov obolelih. Humpriesova razloži: »Tedaj so odgovornost pripisali otrokom italijanskih imigrantov, ki so pripotovali v mesto New York, toda natančen pregled imigracijskih evidenc je razkril, da to ni mogoče, saj so ti imigranti prispeli šele po izbruhu. Dr. H. V. Wyatt, poznavalec, ki je pisal o različnih vidikih te bolezni vse od njenih zgodnjih dni, je v reviji »The Open Vaccine Journal« leta 2011 objavil precej drugačno razlago. Po njegovi teoriji bi lahko ta epidemija nastala zaradi unikatnega nevrotropnega seva, ki so ga kultivirali le nekaj kilometrov stran od epicentra izbruha, v Rockeffelerjevih laboratorijih. Tam so znanstveniki eksperimentirali z mutiranim virusom otroške paralize, ki so ga imenovali sev MV in je zelo rad napadal živčne celice. Nameni znanstvenikov so bili dokumentirani: izdelati so hoteli čim bolj virulenten sev. Epidemija 1916 ni bila navadna epidemija, saj je bila smrtnost najvišja zabeležena vseh časov. Edinstven je bil tudi njen začetek – v začetku maja. Izbruhi otroške paralize se ne začenjajo pred koncem poletja ali zgodnjo jesenjo, dogajati se je torej moralo še nekaj drugega. Predstavljajte si stanje v državi ob taki epidemiji. Ljudi je bilo strah in so bili pripravljeni narediti karkoli, da bi se znebili strašne bolezni in da bi ustavili grozni virus.«

Sredi prejšnjega stoletja je potekalo razvijanje cepiva, podprto z močno medijsko kampanjo. Množično so se objavljale fotografije prizadetih ljudi, ki so zbujale občutja strahu in nelagodja, zaradi česar je javnost začela cepljenje čustveno podpirati. Ljudje so verjeli napačni domnevi medicine, da lahko otroško paralizo povzroči en sam virus in da proti njemu ne obstaja noben drug ukrep. Številni zdravniki so nasprotovali, vendar so jih oblasti označile za blebetače. Dr. John Paul, eden izmed razsvetljenih zdravnikov tistega časa in vodja zdravljenja otroške paralize v Minneapolisu, je leta 1975 v intervjuju povedal, da se je veliko zdravnikov v 40. letih prejšnjega stoletja zavedalo, da nacionalni propagandni vzvodi povzročajo nepotrebni teror.

Po sledi vzrokov

Morda tedanji zdravniki res niso dobro vedeli, katere okoliščine povzročajo hude zaplete, toda danes vemo. Prav v istem času so se zgodile velike spremembe glede dojenja. To je bil tudi čas množičnih rutinskih operacij mandljev pri otrocih. Spremenil se je način rafiniranja sladkorja in moke, ki je vseboval uporabo zelo nevarnih kemikalij. V proizvodnji, kmetijstvu in posebej v gospodinjstvih so začeli v strahu pred namišljenimi povzročitelji otroške paralize (insekti) množično uporabljati najhujše znane strupe, kot sta DDT in arzenik. Te vzroke natančno razloži dr. Suzanne Humphires v svojem predavanju (angleški članek, angleški video, slovenski video).

Mlečne formule namesto dojenja

Pred poznim 19. stoletjem so bili vsi dojenčki dojeni (če ženske niso dojile, so najele dojiljo), nato pa so patentirali kondenzirano mleko in dojenčke začeli hraniti s kondenziranim mlekom, kravjim mlekom in mlekom v prahu. V 20. stoletju so 30. in 40. leta prinesla velik porast uporabe mlečnih formul, saj so zdravniška združenja tako hranjenje odobravala in zdravniki verjeli, da gre za varen nadomestek materinega mleka. Največje epidemije otroške paralize so se zgodile v 40. in 50. letih, ko je bilo dojenih le 25 odstotkov dojenčkov in še ti le kratek čas nekaj tednov ali mesecev. V mnogih epidemijah so opazili, da je polno dojene otroška paraliza zaobšla. Razlogi, da so umetno hranjeni dojenčki zbolevali za otroško paralizo, so:

Odstranjevanje mandljev

Odstranitev mandljev je oblika provokacije organizma, ki lahko povzroči otroško paralizo. Od začetka 20. stoletja in vse do konca obdobja otroške paralize je bila to najpogostejša in najbolj donosna operacija pri otrocih. Do 50. let so jo opravili do 85 odstotkom zdravih otrok! Tveganje za vstop virusa naraste zaradi poškodb perifernega živčevja, ki so se pri odstranjevanju mandljev pogosto dogajale. Otroška paraliza je bila dvakrat pogostejša pri otrocih, ki so jim odstranili mandlje. V 30. in 50. letih je bila bulbarska otroška paraliza (ta povzroča obolenja v možganskem deblu in respiratorno smrt) pri otrocih, starih 1-10 let, ki so jim odstranili mandlje, 6-krat pogostejša kot nebulbarska otroška paraliza. Bulbarska otroška paraliza je bila pri otrocih brez mandljev 16-krat pogostejša kot v preostali populaciji. Takrat so priporočali, naj se otrokom ne odstranjuje mandljev v sezoni otroške paralize. Leta 1971 je dr. Ogra v New England Journal of Medicine analiziral bistveno poslabšanje imunskega sistema po operaciji mandljev – lokalni titri protiteles so upadli za 68-krat. Znanstveniki so že v 50. letih ugotovili, da so zaradi odstranjenih mandljev tveganja otroške paralize večja ne le po operaciji, ampak še vsaj 5-10 let po njej.

Beli sladkor

Van Meer je leta 1992 objavil poročilo, da so žrtve otroške paralize ljudje, ki zaužijejo veliko sladkorja. Ali so se posamični primeri sprevrgli v epidemije, je bilo statistično gledano odvisno tudi od lokalnih porastov porabe rafiniranega sladkorja. Pri rafiniranju so uporabljali nevarne kemikalije (dezinfekcijska sredstva, belila, živo apno), kar je po mnenju van Meera prispevalo k problemu. Dr. Benjamin Sander je leta 1948 v Severni Karolini, ki je imela drugo največjo obolevnost za otroško paralizo v ZDA, organiziral eksperiment v zvezi z uživanjem sladkorja. Nastopal je na radijskih in TV postajah in prek časopisov širil teorijo, ki temelji na mehanizmu hipoglikemije (ta povzroči, da prizadete celice postanejo dovzetne za virus). Napovedal je, da bo delež otroške paralize med prebivalstvom upadel, če bodo ljudje zmanjšali porabo rafiniranega sladkorja. Ljudje so bili tako prestrašeni, da so ga dejansko poslušali, kar ga je presenetilo. Število primerov otroške paralize je v Severni Karolini v enem letu upadlo za 90 odstotkov – s 66,3 na 6,3 primera na 100.000 prebivalcev.

Množična uporaba DDT

S tem časopisnim oglasom so ljudi prepričevali k čim širši uporabi insekticida DDT, za katerega so tedaj verjeli, da varuje pred boleznimi, v resnici pa je povzročal hude zastrupitve živčnega sistema, tudi otroško paralizo.
DDT so prvič sintetizirali leta 1874, a njegovih lastnosti niso odkrili vse do leta 1939. Kot insekticid je bil v uporabi v drugi polovici 2. svetovne vojne pri zatiranju malarije in tifusa pri civilnem prebivalstvu in vojakih, po vojni pa v kmetijstvu in splošni rabi gospodinjstev. Leta 1962, ko je ameriška biologinja Rachel Carson napisala knjigo Tiha pomlad, se je začelo obdobje zavedanja mnogovrstne toksičnosti DDT.




Otroke v bazenu pršijo z DDT
Mati po navodilu stroke prši DDT po svojem otroku
Leto 1945, DDT je v uporabi vsak dan - radi ga imajo, ker mislijo, da je dober zanje.
Pred tem so verjeli, da mrčes prenaša in širi virus otroške paralize znotraj in zunaj domov. Po nasvetu zdravnikov so prestrašeni starši uporabljali DDT po vsej hiši, ga pršili po predalih, okenskih policah, škatlah za malico, neposredno na sendviče, ga dodajali v vodo za izplakovanje perila, na posteljnino, vzmetnice, v tapete in k barvi, s katero so pleskali otroške sobe. Objavljali so reklame, da je DDT nadvse koristen. Na videu (od 36:20 do 37 minute) vidimo posnetke, kako otroci hodijo za traktorjem, ki prši DDT po polju, kako malicajo, plavajo v bazenu injih pršijo z DDT, kako tovornjak pride na plažo in poškropi ljudi. Mislijo, da je dober zanje! DDT je povsod, v kateremkoli gospodinjskem izdelku. Razmere opisuje članek iz leta 2004, oglejte si tudi oglas, ki slavi in spodbuja k uporabi DDT.

Leta 1951 so med ameriškimi vojaki na Filipinih ugotovili neverjetno visoke deleže obolelih za otroško paralizo (eden od 79 vojakov). To je bila velika uganka, posebej ker so Filipinci nanjo gledali kot na bolezen belcev. Vojaški poster iz 2. svetovne vojne prikazuje, kako so vojake ob sprejemu razkužili z DDT. Razrahljali so oblačila, dvigniti so morali roke in poškropili so jih okoli vratu, skozi rokave, znotraj hlač, v sedečem položaju so jih dobro poprašili po glavi in v razkorak. Vasi v bližini vojaških baz otroška paraliza ni prizadela, čeprav se je v mnogih primerih lokalno prebivalstvo družilo z vojaki in njihovimi družinami.

Otroška paraliza je imela v ZDA sloves zlobne bolezni, dokler ni bil DDT slučajno odstranjen iz kmetijske proizvodnje. Do tega je prišlo šele po tem, ko je bilo cepivo proti otroški paralizi v letu 1954 že splošno sprejeto kot rešitelj človeštva.

Janis Gabliks je leta 1967 odkrila, da DDT povečuje znotraj-celično množenje virusov otroške paralize in njihovo oddajanje v okolico. Tvorba virusov otroške paralize se je v humani celici (ne v petrijevki, ampak pri ljudeh) ob prisotnosti DDT povečala za 37-90 odstotkov!

Simptomi zastrupitve z DDT se ne razlikujejo od zapletov otroške paralize: akutni gastroenteritis s slabostjo in bruhanjem, bolečine v trebuhu in driska, po navadi povezano z izjemno šibkostjo udov, izcedek iz nosu, kašelj, trdovratno boleče grlo, pogosto občutek zožitve grla ali »gmote«v grlu (za ljudi, ki so jih v bolnišnico sprejeli z občutkom zožitve ali gmote v grlu, so menili, da so zboleli za bulbarsko otroško paralizo), občutek krčev v hrbtu, lahko s spremljajočimi hudimi bolečinami v katerikoli roki (tudi bolečina v roki je bil znan simptom otroške paralize), bolečine v sklepih, splošna mišična oslabelost, zaskrbljenost in izjemna izčrpanost (včasih je utrujenost v akutni fazi tako huda, da so jo nekateri pacienti kasneje opisali kot paralizo). Kako bi zdravniki sploh lahko razlikovali med simptomi zastrupitve z DDT in otroško paralizo? Niso mogli.

Množična uporaba arzenika

Arzenik so v 50. letih uporabljali sočasno z DDT, tudi zanj so mislili, da je varen, učinkovit in zelo primeren za otroke. Uporabljali so ga v gospodinjskih (npr. v barvah za dom), kmetijskih pridelkih, za razkuževanje živine (namakali so jo v arzenikovo vodo, da bi se znebili mrčesa), dodajali so ga tudi k tobaku in kadili. Krave so kazale identične simptome kot ljudje, čeprav niso dovzetne za virus otroške paralize. Nekatere družine so mislile, da imajo otroci kravjo bolezen. Zdravniki so arzenik predpisovali za zdravljenje težav s pljuči in kolere, zobozdravniki so z arzensko kislino uničevali živce v propadajočih zobeh. Leta 1939 je Ameriško medicinsko združenje AMA potrdilo zdravilo Tryparsamide na osnovi arzenika, ki ga je izdelal Merck po licenci Rockefellerjevega inštituta za medicinske raziskave. Uporabljali so ga za zdravljenje sifilisa; študije beležijo, da so enemu pacientu pogosto dali sto injekcij tega zdravila (poleg injekcij bizmuta in živega srebra), sledila je lahko ponovitev bolezni paretičnega tipa (pareza pomeni nepopolno ohromelost). Temu so v 30. letih rekli zdravljenje. Leta 1981 je ruski zdravnik dr. Popov eksperimentiral z arzenikom na živalih. Videl je klinično sliko otroške paralize. Pri obdukcijah je opazil, da arzenik povzroči identične nevrološke spremembe kot otroška paraliza, in odkril, da lahko arzenik nekaj ur po zaužitju povzroči akutno otroško paralizo (poliomielitis/central myelitis).

Injiciranje in paraliza po cepljenju

Splošno znano je, da vsaka injekcija v mišico, zlasti če vsebuje toksine in dražeče snovi, odpre dostop do perifernega in prek tega do centralnega živčevja. Medicinska literatura je polna primerov paraliz, izzvanih z vbodi, tudi v okoljih, ker pred dobo injekcij otroške paralize sploh niso poznali.

Leta 1954 je prišlo na trg cepivo Jonasa Salka. Licenco je dobilo v dveh urah, kar je najhitrejši premislek o koristnosti kateregakoli cepiva v zgodovini. Cepivo je povzročilo, da so primeri otroške paralize v ZDA porasli, ne upadli. Vsaj 220.000 ljudi se je okužilo z najbolj virulentnim sevom živega cepilnega virusa otroške paralize; poleg številnih paraliziranih in nekaj mrtvih je bila posledica okoli 40.000 primerov abortivnega poliomielitisa. Oblasti so težavo zanikale in vzroke prikrile. T. i. Cutterjev incident, kot so zadevo poimenovali, opisuje dr. Viera Scheibner v hrvaškem prevodu članka Slabo znana dejstva o cepljenju proti otroški paralizi. Šele leta 1962 so prvič javno priznali njegov obstoj. Scheibnerjeva navaja, da sta tako oslovski kašelj kot otroška paraliza v ZDA narasla za 3-krat, ko je cepljenje proti boleznima postalo obvezno. Opisuje tudi številne epidemije otroške paralize v 60. do 90. letih (npr. Tajvan, Nizozemska, Romunija, Oman, Gambija, Namibija), kjer je prišlo do izbruhov zaradi cepiva. Tajvan je doživel hudo epidemijo, ko so vsaj z dvema dozama trivalentnega oralnega cepiva cepili vsaj 80 odstotkov dojenčkov; 65 odstotkov cepljenih je dobilo paralizo v 28 dneh od prve doze. Pred tem 7 let ta otok ni imel večjih epidemij. Razmere so bile za zagovornike cepljenja šokantne, saj jih ni bilo mogoče pomesti pod preprogo. Znanstvena revija Lancet je pisala, da so argumenti, s katerimi so nekateri poskušali okriviti skupine necepljenih, neprepričljivi.

Čeprav je cepivo povzročalo hude posledice, so jih oblasti pred javnostjo prikrivale. Od vseh ljudi – tudi tistih, ki so jim z živim cepivom povzročili bolezen, na katero so nato postali imuni za vse življenje – so oblasti zahtevale, da se ponovno cepijo! Skoraj vsi so v strahu, privzgojenem z leti propagandnih kampanj, privolili. Od takrat so se ljudje navadili na nenehno spreminjajoče se cepilne protokole in danes več ne razmišljajo, kaj jim zdravniki svetujejo glede cepiv, ugotavlja dr. Suzanne Humpheries.

Preobrazba bolezni

Otroška paraliza je med letoma 1957 in 1958 narasla za 50 odstotkov, med letoma 1958 in 1959 za 80 odstotkov. Sramoto je bilo treba prikriti, zato so se spremenile definicije in diagnostika. Od 1958 so vse neparalitične primere otroške paralize, ki so kazali znake meningitisa (vnetja okoli hrbtenjače), preimenovali v aseptični meningitis. Tako so iz statistike izključili velik del otroške paralize. Njena naslednja oblika se danes imenuje transverzni mielitis. Javnost se ne zaveda, da bi tej bolezni pred 60 leti rekli otroška paraliza. ZDA imajo 1.300 novih primerov transverznega mielitisa vsako leto, skupaj pa 33.000.

V državah v razvoju, kjer še vedno potekajo množične cepilne kampanje (in proizvodnja DDT), npr. v Indiji in Pakistanu, številni otroci obolevanjo za post-cepilnim poliomielitisom, akutno flakcidno paralizo (AFP), Gullian Barre sindromom, transverznim mielitisom,… vsa to obolenja, ki jih nekoč obravnavali kot otroško paralizo, močno naraščajo, mednarodne ustanove pa slavijo, da so omejile divji virus otroške paralize. Vashisht in Puliyel v znanstvenem članku iz leta 2012 ironično pozivata, naj se čim prej razglasi zmago in odstopi od cepilnih kampanj, saj kampanje povzročajo od 25-krat do 35-krat večji delež AFP, umrljivost pa je 2,5-krat večja, kot če bi zboleli za otroško paralizo, ki jo povzroča divji virus!

Indijska znanstvenika v študiji iz leta 2012 ironično pozivata, naj čim prej razglasijo zmago nad otroško paralizo, da se cepilne kampanje lahko prenehajo, saj povzročajo 25- do 35-krat več paralize in 2,5-krat večjo smrtnost kot divji virus, ki ga želijo izkoreniniti.

Otroška paraliza od konca 19. stoletja do 1950 ni bila enotna virusna bolezen, zato je cepiva niso mogla odpraviti. Zapleti so značilni za družbe, hudo obremenjene z najhujšimi (industrijskimi, kmetijskimi, medicinskimi in drugimi) toksini, ki se nalagajo v centralno-živčni sistem človeka, posebej otrok, ki imajo bistveno bolj občutljive možgane in nižjo toleranco do teh toksinov. Tam te snovi povzročajo hudo bolezen, paralize in smrt. Medicinske oblasti niso nikoli raziskale pravih vzrokov; o razlogih, zakaj se to ni zgodilo, piše članek The Poison Cause of Poliomyelitis and Obstructions to its Investigation. Zdravnikov, ki so svarili pred posledicami in navajali druge pristope k zdravljenju, brez cepiv, medicinske oblasti niso poslušale. V 40. letih so nekateri zdravniki otroško paralizo uspešno zdravili z vitaminom C; ta je deloval ne glede na to, ali so kot vzrok odkrili virus ali toksin. Danes je otroška paraliza še vedno prisotna tudi v Zahodnem svetu, kjer naj bi bila izkoreninjena, le da pod drugimi imeni. »Če je imela vaša babica otroško paralizo, se je dejansko lahko okužila iz cepiva, ki ga je prejel nekdo drug,« pravi dr. Suzanne Humphries. Morda je bila vaša babica tudi žrtev vnosa toksičnih kemikalij, operacije mandljev in invazivnih medicinskih posegov, ki so bili v tistem času s strani medicine pojmovani kot »nujen, varen in učinkovit« način preprečevanja bolezni. Zveni znano?