Zgodovina črnih koz

Črne koze so ena najhujših bolezni vseh časov. Za njen uradni konec velja 8. maj 1980 ko jo je Svetovna zdravstvena organizacija razglasila za izkoreninjeno. Zasluge za to se pripisujejo cepljenju.

Danes virus črnih koz hranijo v laboratorijih, iz njega izdelujejo tudi cepivo, za primer bio-terorizma oz. biološkega vojskovanja. Pediater dr. Bob Sears na svoji spletni strani piše o bolezni in cepivu ter tudi o tem, zakaj ni verjetno, da bi virus črnih koz uporabili kot biološko orožje. Znanstveniki intenzivno raziskujejo potencialne stranske učinke tega cepiva, če bi z njim vseeno precepili celotno populacijo. Te študije večinoma opozarjajo, da gre za nevarno cepivo, ki bi imelo danes (pri alergijsko obremenjeni in imunsko šibki populaciji) še veliko več pričakovanih resnih stranskih učinkov in smrti kot kdajkoli.

Še vedno proti črnim kozam cepijo ameriške vojake. Da se ta virus lahko prenaša s cepljene osebe na izpostavljene posameznike, kaže ta primer obolelega dveletnega malčka, ki je komaj preživel po prenosu cepilnega virusa z očeta (vojaka) nanj in na njegovo mater.

Posli z zdravili oz. cepivi proti črnim kozam v ZDA intenzivno potekajo. Njihove finančne in politične dimenzije je marca 2013 opisal članek v York Timesu.

Da je potrebna pri uporabi cepiva velika previdnost, kot piše tudi študija iz leta 2003 Smallpox Vaccine: The Good, the Bad, and the Ugly, so vedeli zdravniki že pred sto in več leti. Britanski imunolog prof. dr. George Dick se je boril proti cepljenju in argumentiral, da je cepivo nevarnejše in da ubije več otrok kot bolezen sama.

Ni enotnega mnenja, ali se je konec črnih koz res zgodil tako, kot trdijo vrhovi mednarodnih organizacij oz. medicinski funkcionarji. Ti naj bi javnosti prikrili pomembna dejstva. Drugo plat te zgodbe opisuje članek Smallpox was declared eradicated, yet still infects humans today biologinje dr. Viere Scheibner. Podobno je stališče dr. Raymonda Obosawina v članku WHO smallpox eradication success reconsidered.

Eden najodmevnejših člankov o Jennerju, črnih kozah in drugi plati cepljenja proti tej bolezni je napisala profesorica na medicinski fakulteti in medicinska zgodovinarka dr. Jennifer Craig, Smallpox vaccine madness. Objavljen je na spletni strani International Medical Vaccination Council. Z njihovim dovoljenjem objavljamo prevod tega članka.

Od kod izvirajo nore prakse cepljenja

Nekje v času medicinskega izobraževanja se je v glavah študentov zasidrala ideja, da so cepiva izkoreninila črne koze, in od tedaj je ostala tam. Pa bi se tako vztrajno obdržala tudi bolj natančna informacija? Celo zdravniki, ki so cepljenje raziskovali, dalje verjamejo, da je vbrizganje gnojnega izcedka iz rane, nastale pri bolezni kravjih koz, preprečilo črne koze. Cave in Mitchell, Česa vam vaš zdravnik morda ne pove o cepljenju otrok, na strani 10 na primer zapišeta: “V poznem 18. stoletju je bil uporabljen bolj znanstven pristop, ko je Edward Jenner odkril, da ljudje postanejo imuni na smrtonosno človeško bolezen črnih koz, če se jih okuži z živalsko boleznijo kravjih koz. To je bil zanimiv koncept in na Jennerjevo srečo je pomagal reševati življenja…« (1) Sta se omenjena kdaj vprašala, kako neki bi lahko nanos gnoja iz bolne živali pri ljudeh preprečil namesto povzročil bolezen? Ta članek razišče zgodovino cepljenja proti črnim kozam in predstavi dokaze, da cepljenje ljudi z gnojem kravjih koz ni preprečilo črnih koz, ni reševalo življenj in ni izkoreninilo črnih koz. Namesto tega je povzročalo smrti in zagnalo za človeštvo pogubno miljardno cepilno industrijo.

Črne koze

Črne koze se angleško imenujejo »smallpox«. Beseda koza, angl. »pox«, je množinska oblika besede »pocke« (vrečka). Črne koze pustijo majhne vdolbine oz. razjede po vsem telesu, posebej na obrazu. Ime »smallpox« (majhne koze) se je prvič pojavilo leta 1571 v Holinsheadovi kroniki, da bi bolezen ločili od sifilisa, ki so ga tedaj imenovali »great pox« (velike koze).

Michael Nightingale, zdravnik tradicionalne kitajske medicine, piše: “O tem, kdaj se je bolezen prvič pojavila, je mogoče zgolj špekulirati, vendar je malo verjetno, da se je to zgodilo pred nastankom velikih mest, v katerih so vladali slaba prehrana, prostorska stiska, pomanjkanje čistoče in neustrezna higiena ljudi. Morda je bilo držanje ljudi, kot so sužnji in zaporniki, v ogabnih in nečloveških razmerah, nujna sestavina za nastanek virusa, skoraj nobenega dvoma pa ni, da so bile omenjene slabe razmere odgovorne tako za epidemije črnih koz kot tudi za njihovo endemično pojavljanje na nekaterih območjih, vse do njihovega nedavnega izginotja. Bolezen je zabeležena v zgodovini Kitajske in se je zagotovo razširila na Zahod do 16. stoletja«. (2)

Črne koze so bile smrtonosna bolezen, čeprav ne tako zelo smrtonosna, kot meni medicinski zgodovinar Haggard. (3) Takole piše: »Angleška kraljica Mary II je leta 1694 umrla zaradi črnih koz. V stoletju, ki je sledilo njeni smrti, je v Evropi zaradi črnih koz umrlo 60 miljonov ljudi.« Leta 1762 je imela Evropa 130 milijonov prebivalcev, leta 1800 pa 175 miljonov. Stopnja smrtnosti zaradi črnih koz je bila v tistem obdobju 18,5-odstotna. Če bi prišlo do 60 miljonov smrtnih primerov ob stopnji smrtnosti 18,5 odstotka, bi moralo za črnimi kozami v Evropi zboleti 319.148.936 ljudi, kar bi bilo za 144.148.936 več obolelih, kot pa jih je konec 18. stoletja sploh živelo v Evropi. (4)

Inokulacija

Zamisel o vnašanju gnojnega izcedka v zarezno rano je Zahodu prvič predstavila Lady Mary Wortley Montagu (1689-1762), hčerka markiza iz Dorchestra, vodje politične stranke Whig, in žena britanskega odposlanca v Turčiji. Z možem sta nekaj časa preživela v Turčiji in ob povratku leta 1718 je Lady Mary nestrpno pričakovala, da bo Angliji predstavila zdravilo za bolezen črnih koz, za katero je zbolela, ko je bila stara 19 let. Lady Mary opisuje: »Ljudje si sporočajo, ali kdo v njihovi družini želi črne koze; v ta namen prirejajo zabave. Ko se srečajo, pride stara ženska z orehovo lupino, v kateri je materija najboljše vrste črnih koz, in vpraša, katero žilo želiš odpreti.« (Materija pomeni izcedek ali gnoj.) »Stara ženska z veliko iglo razpara veno, ki jo ponudiš, in vanjo vnese toliko strupa, kot ga je lahko zajela z iglo, in nato malo rano poveže z votlim koščkom lupine. Na tak način odpre štiri ali pet žil. Vsi so zdravi osem dni. Potem jih zajame vročina in v posteljah ostanejo dva dni, redko tri. Malokdaj se zgodi, da imajo več kot dvajset ali trideset postul na obrazu, ki jim ne pustijo nobenih sledi, in nato so tako zdravi, kot so bili pred cepljenjem.« (5)

V tistem času so novice o tej tehniki vstavljanja gnoja v rano, znani kot inokulacija, sprožile manj razprav od novic, da je Lady Mary s seboj domov pripeljala mumijo, da se je dolgočasila na večerji s sultanom ali da je obiskala lepo Fatimo, ženo mogočnega namestnika Vezirja.

Na princeso Caroline, snaho Georga I in kasnejšo angleško kraljico, pa so trditve Lady Mary naredile vtis in odločila se je, da inokulacijo preizkusi. Poleti 1721 so v zaporu Newgate šestim obsojencem dovolili, da prostovoljno sodelujejo v operaciji, v zameno pa bodo nagrajeni s prostostjo. Pet od šestih zapornikov je imelo blag napad črnih koz, eden, ki je črne koze že prej prebolel, pa ni kazal sprememb. Princesa se je opogumila in naročila inokulacijo skupine sirot. Za razliko od kriminalcev, ki so jih pomilostili, so sirote podale svoj prispevek k znanosti in v nekaterih primerih so bile nagrajene s slepoto, šepavostjo in smrtjo. (6)

Po resnem premisleku in po več kot le nekaj zgražajočih protestih so kraljeve otroke in hči Lady Mary okužili. Tako kot člani kraljeve družine in slavni ljudje danes postavljajo modne trende, tako so to počeli tudi v 18. stoletju, in ideja inokulacije se je razširila na bogati sloj. Nato sta dva človeka umrla: mladi Lordov služabnik in mali sin Earla Sutherlandskega. (7) Cerkev je poseg obžalovala, kot da je šlo z Božjo voljo, zdravniki so obžalovali vplivnost »neumne ženske« in javnost je obžalovala razširjanje bolezni.

Inokulacija seveda ni bila zdravilo ali preventiva proti črnim kozam, saj je običajno sprožila aktivno obliko bolezni. Žal ni zapisov, koliko ljudem so vnesli bolezen, koliko jih je posledično zbolelo za črnimi kozami in koliko ne. Težava je bila, da so bili inokulirani posamezniki v času svoje kratke bolezni sami kužni, in ker so bolezen prenašali, so povzročali tudi epidemije. Dr. Lettsom nam v svojih zapisih iz leta 1806 pove, da je zaradi črnih koz v 42 letih, preden so se začele inokulacije, umrlo 72 ljudi na tisoč, v 42 letih po začetku inokulacij pa je številka narasla na 89 na tisoč. (8) Še več, budni zdravniki so lahko videli povezavo med inokuacijami in povečano pojavnostjo še hujših bolezni, kot so bile črne koze, na primer sifilisa, tuberkuloze, bakterijske okužbe šen (erysipelas).

Svetnik Asbury, predsednik Zdravstvenega odbora v Sheffieldu, je leta 1927 zapisal: »Izračunano je, da so inokulacije črnih koz od 1721 do 1758 samo v Londonu povzročile smrt zaradi črnih koz pri nič manj kot 22.700 ljudeh. Zato ni presenetljivo, da so Jennerjeve ideje, ko je predlagal, da bi inokulacije z gnojem črnih koz opustili in zamenjali za inokulacije s kravjimi kozami, sprejeli vsi, ki niso bili vidno vpleteni v stari način zdravljena, saj je Jenner s tem (medicinski) profesiji pravzaprav omogočil umik iz nevzdržnega položaja.« (9)

Čez čas, leta 1840, je bil v britanskem parlamentu sprejet zakon, ki je prepovedoval inokulacijske prakse, v veliki meri zato, kot navaja Asbury, ker je Edward Jenner ponudil alternativo.

Edward Jenner

Edward Jenner se je rodil leta 1749 in umrl 1823. (10) Kot sin uspešne cerkvene družine, ki je imela v lasti majhno posestvo, je odraščal na podeželju Glouchestershire in užival v študiju naravoslovja. Leta 1788 je bil izvoljen za člana strokovnega Kraljevega združenja, a ne zaradi eksperimentiranja s kravjimi kozami, kot nas želijo prepričevati nekateri avtorji, temveč zaradi članka »Naravna zgodovina ptice kukavice«.

S 14 leti je bil pripravnik pri apotekarju in kirurgu. Predhodniki današnjih farmacevtov so bili apotekarji, ki so začeli poslovati kot trgovci na debelo in uvozniki začimb. V Jennerjevem času kirurgi niso imeli nič skupnega s sodobnimi kirurgi. Leta 1540 je bilo ustanovljeno Združeno podjetje brivcev – kirurgov in njegovi člani so smeli uradno naravnavati kosti, zdraviti zunanje rane z nanosom preparatov, oskrbeti krvavitve in (v času, ko še ni bilo anestetikov) izvajati nekatere operacije, kot so amputacije in odstranitve sečnih kamnov. (11) Zaradi spoštovanja pretekle povezanosti z brivci se člani Britanske Kraljeve Kirurške Akademije odrekajo naziva 'doktor' v prid nazivu 'gospod'.

Jenner je svojo kirurško prakso odprl v mestu Berkley in, čeprav ga viri opisujejo kot podeželskega zdravnika, si naziva 'doktor' ni prislužil. Zdravnik Walter Hadwen, JP, MD, LRCP, MRCS, LSA (kraljevi pravni zastopnik, člane kraljeve akademije zdravnikov in kraljeve akademije kirurgov), je leta 1896 pojasnil: »Torej ta Jenner ni v svojem življenju nikoli opravil nobenega izpita iz medicine. Pripadal je dobrim starim časom, ko je bil kralj George III in ko izpiti iz medicine niso bili obvezni. Jenner je to videl kot nekaj nepotrebnega.« Šele 20 let po začetku opravljanja svoje prakse se mu je zazdelo priporočljivo pridobiti nekaj listin na svoje ime. Zato je kontaktiral Škotsko univerzo in pridobil diplomo doktorja medicine za vsoto 15£ in nič več.« (12)

Ko je živel v podeželskem Glouchestershiru, je slišal za lokalne vraže, da tisti, ki so dobili kravje koze, niso oboleli za črnimi kozami. Od kod se je to vraževerje vzelo, na dolgo razlaga dr. Charles Creighton v knjigi Jenner and Vaccination: a Strange Chapter of Medical History (Jenner in cepljenje: Čudno poglavje v zgodovini medicine), ki so jo izdali leta 1889 in nedavno ponatisnili. (13) V knjigi Creighton zapiše: »Edina vez, ki je povezovala kravje in črne koze, je besedica 'koze' v njunem imenu. Podoben zven in igra besed sta imela vpliv, kakršnega imata pogosto na lahkoverne ljudi, katerih poznavanje katerekoli tematike je bolj besedno kot resnično.« Creighton nadaljuje z opažanji: »Za patologa ali epidemiologa je resnično nesmiselno govoriti o kravjih kozah, ki postanejo črne koze, kot je legitimni nesmisel dokazovanje, da je divji kostanj, ki mu rečemo tudi konjski kostanj (ang. horse-chestnut), enak vrsti konja kostanjeve barve in imena, ki se imenuje kostanjev konj (angl. chesnut horse). Edwardu Jennerju je bilo namenjeno, da prevzame to presenetljivo legendo in jo spremeni v znanstveno sprejemljivo, kljub nepotrpežljivosti in posmehu, s katerima so jo pospremili njegovi suhoparni medicinski kolegi.

Kravje koze so bolezen, ki se pojavi na kravjih vimenih le, kadar so krave mlečne. Za povzročitelja je določen virus orthopox vaccinia; pojavijo se grde razjede, bolezen ni nalezljiva, najti jo je seveda mogoče le pri samicah. Ljudje, ki so molzli okužene živali, so po rokah dobili pustule, kar je posledično privedlo do otekanja žlez in splošnega slabega počutja.

Črne koze po drugi strani niso omejene na ženski spol niti na en sam del telesa. Za povzročitelja je določen virus orthopox variola; najdemo ga le pri človeku, je zelo nalezljiv. (14) Pravi znanstveniki so v Jennerjevem času dobro vedeli, da med kravjimi in črnimi kozami ni nobene povezave. Kljub temu je 14. maja 1796, na podlagi vraževerja mlekaric, Jenner izvedel slavni eksperiment, ki je temelj praks cepljenja. Če bi racionalen človek želel testirati teorijo, da predhodni odmerek kravjih koz prepreči črne koze, bi zagotovo izvedel raziskavo. Toda Jenner se je odločil za eksperiment in 8-letnemu dečku Jamesu Phippsu v rez na roki vnesel gnojni izcedek kravjih koz, ki jih je dobil od okužene mlekarice Sarah Nelmes.

Dva meseca kasneje, 1. julija 1796, je Jenner naredil še več rezov v roko Jamesa Phippsa, le da je tokrat v reze raznesel gnoj črnih koz. Fant ni dobil črnih koz. Ker v teh krajih tega niso dokumentirali, ni mogoče reči, da vnos gnoja črnih koz pod kožo nujno sproži bolezen črnih koz. Mnogi ljudje, tudi otroci, so bili tedaj imuni na črne koze, ker so se z njimi lahko srečali, ne da bi se pri njih sploh razvili bolezenski simptomi.

Creighton nam pove, da je imel James Phipps, čeprav je bil po Jennerjevih zapisih »deveti dan popolnoma zdrav«, na rokah razjede, ki so se zdravile več tednov. Nekateri pisci zatrjujejo, da je James Phipps umrl zaradi tuberkuloze v starosti 21 let, en vir pa navaja, da naj bi si opomogel in živel do leta 1853. (15) Jennerjev sin, ki je bil prav tako cepljen, več kot enkrat, je umrl pri 21 letih zaradi tuberkuloze. Tuberkuloza je bolezen, ki so jo nekateri raziskovalci povezali s cepljenjem proti črnim kozam. (16) Dr. A Wilder, profesor patologije in nekdanji urednik časopisa New York Medical Times, si je drznil izjaviti: »Tuberkuloza sledi zgodnji dobi cepljenja tako zagotovo kot posledica sledi vzroku.« (17)

Jenner je nadaljeval s svojimi eksperimenti in leta 1798 vsakega do podrobnosti opisal, v besedilu, ki ga je poimenoval »Poizvedovanje o vzrokih in posledicah variolae vaccinae, bolezni, odkrite v katerih zahodnih okrajih, posebej v Glouchestershiru, znane pod imenom kravje koze«. Ta naslov je zanimiv, kajti variolae vaccinae pomeni 'črne koze pri kravi'. Tako poimenovanje ni v besedilu nikjer več omenjeno in nobene racionalne podlage tudi ni, da bi kravje koze označevali na ta način; s tako navedbo v naslovu pa so bili bralci napeljani k verjetju, da so kravje koze pravzaprav črne koze. Poleg tega bi bilo mogoče razpravljati tudi o uporabi besede 'odkrite', saj so bile kravje koze že leta dobro znane.

Svojo knjižico je Jenner predstavil Kraljevemu združenju, ki jo je zavrnilo. Zaničevan s strani kolegov znanstvenikov je knjižico nato izdal sam. Če bi raziskovalcu danes spodletelo v procesu medsebojnega ekspertnega znanstvenega ocenjevanja (angl. peer review) in bi svoje delo nato izdal v samozaložbi, kako bi bilo sprejeto njegovo delo?

Jenner je nadaljeval z eksperimentiranjem. Creighton eksperimente povzame vključno s tistim, ki ga je opravil 16. marca 1798. Vzel je gnojni izcedek iz okužene pete bolnega konja. Z njim je okužil petletnega fantka Johna Bakerja. Čeprav je bil osmi dan fantek zdrav, se je pojavila kožna razjeda. Jennerju nikoli ni uspelo testirati ali je John dobil črne koze, kajti »deček je postal nesposoben za inokulacijo, ker je žal postal truplo« (18).

Jenner je dalje promoviral idejo, da kravje koze preprečujejo bolezen črnih koz. »Bolezenska materija najrazličnejšega izvora, ki se absorbira v sistem, lahko ustvari do neke mere podobne učinke; toda kar naredi virus kravjih koz tako izjemno poseben, je to, da je oseba, ki je bila izpostavljena takemu vplivu, za vedno varna pred okužbo s črnimi kozami; ne izpostavljenost različnim odpadnim snovem niti vnos materije v kožo, ni povzročilo obolenja.« (19) Jenner ne uporabi besed »virus« v smislu mikroskopskega organizma, kot ga razumemo danes, temveč s tem misli na »strup ali toksično snov«; latinska beseda za »strup« je »virus«.

Vsi se niso strinjali z njim. Kot je delaj Hadwen: »Kravji zdravniki (veterinarji) bi mu lahko povedali za stotine primerov, ko so črne koze sledile kravjim kozam.« (20) V kasnejšem pismu je Janner zapisal: »Počaščen sem bil s pismom nadvse uglednega gospoda (Dr. Ingenhousza), ki me je seznanil, da je ob poizvedovanju o zadevi v okraju Wilts odkril, da se je kmet blizu kraja Calne okužil s črnimi kozami po tem, ko je imel kravje koze, in da je bila bolezen v vsakem primeru tako značilna, da so taka dejstva nesporno točna.« (21) V zanikanju, da bi bila njegova teorija lahko napačna, je Jenner te primer imenoval »lažne kravje koze«, toda kot piše Creighton, »lažnost ni imela nobene druge podlage razen nezmožnosti branjenja pred črnimi kozami«. (22) Jenner je neustrašno začel iskati nov vir cepiva in ga našel v gnojnem izcedku iz konjske pete. Njegova obrazložitev, zakaj je ta konjska okužba predhodnik kravjih koz, je nadvse zanimivo branje.

»Zaradi podobnosti simptomov, tako konstitucijsko kot lokalno, med kravjimi kozami in boleznijo, dobljeno iz bolne materije, ki izvira od konjev, ji navadni ljudje v tej soseski, kadar se s to boleznijo okužijo, ob čudni perverziji poimenovanj pogosto pravijo kravje koze. Domnevajmo torej, da se taka nadloga pojavi med nekaterimi služabniki na kmetiji in da v istem času med govedom izbruhnejo kravje koze; in domnevajmo še, da so se nekateri služabniki okužili na ta način, drugi pa so okužbo dobili od krav. Na kmetiji bi bilo zabeleženo, enako pa bi veljalo tudi med služabniki, ne glede na to, kako bi se utegnili kasneje razkropiti, da so vsi imeli kravje koze. Toda jasno je, da posameznik, ki bi se na ta način okužil od konja, ne bi mogel biti z gotovostjo varen pred črnimi kozami niti jih sam ne bi razširjal. Toda če bi se to zgodilo prej, preden bi javnost bolj zrelo razmislila o kravjih kozah, potem bi bilo moje dokaze o zadevi nepravično zavrniti.« (23)

Ob tem, ko je utemeljeval, da je vir kravjih koz v okužbi prek konjev, je hotel narediti cepivo iz konjskega gnojnega izcedka. Javnost je bila zgrožena in, če je lahko izbirala, je imela raje bolezenske izločke iz kravjih vimen kot izcejajoči se gnoj iz konjskih pet.

Variolacija, ki jo je predstavila Lady Mary, se je še vedno intenzivno dogajala, in Jenner je to priložnost izkoristil tako, da je ljudem prizanesel z »nevšečnostmi, negotovostmi, katastrofami in grozotami variolacije«. (24) Na House of Commons, spodnji dom britanskega parlamenta, je leta 1802 in ponovno leta 1807 naslovil pobudo za dodelitev velikih vsot denarja, da bi promovirali cepljenje proti črnim kozam, in obljubil, da ima njegov izdelek »edinstven dobrodejni učinek, ki inokulirani osebi za vse življenje omogoči popolno varnost pred okužbo s črnimi kozami«. (25) Parlament je njegovo prošnjo s 59 glasovi za in 56 proti odobril in mu namenil vsoto, enakovredno današnjemu znesku 300-400 tisoč evrov. Kako drugačno bi bilo danes javno zdravje, če bi bili glasovi obrnjeni.

Kampanje cepljenja

Kampanje cepljenja so se začele. Ni trajalo dolgo, da so se pojavili primeri črnih koz med cepljenimi. Prvi odziv je bilo zanikanje, a ko so bili cepljeni zelo očitno prizadeti, so Jenner in njegovi podporniki dejali, da pri njih bolezen poteka v milejši obliki. Ko pa so cepljeni dobivali bolezen in umrli, je bilo treba priti na plan z drugačno razlago. Uporabili so trik preimenovanja bolezni: cepljeni niso umrli zaradi črnih koz, umrli so zaradi preimenovane bolezni: lažnih kravjih koz.

Praksa se je nadaljevala kljub naraščajočim dokazom, da cepljenje z gnojem kravjih koz ni preprečilo črnih koz. Zdravniki so, prvič v zgodovini, obiskovali zdrave; zdaj so lahko zdravili 100 odstotkov ljudi na območju, za katerega so bili zadolženi, namesto samo 10 odstotkov, ki so zboleli za črnimi kozami. Dr. Hadwen je nadvse primerno pripomnil leta 1896: »Kar je Jenner odkril – čeprav bi težko rekli, da je bil v tem svojem uvidu originalen – je bilo to, da se bistveno bolj splača prestrašiti 100 odstotkov vseh bedakov na svetu, veliko večino, naj kupijo cepivo, kot se splača zdraviti manjšino, ki zboli za črnimi kozami in ki si ne more privoščiti niti plačila. To je bilo čisto zares veliko odkritje, vredno na tisoče milijonov. To je razlog, da se tovrstno izsiljevanje še kar nadaljuje.« (26) Več kot stoletje kasneje Hadwenove besede še vedno zvenijo resnično.

Ko je Jenner leta 1823 umrl, so bile v uporabi tri vrste cepiva proti črnim kozam: 1) iz kravjih koz, ki so ga promovirali kot »čisto telečjo limfo«, 2) iz konjskih kopit, ki so ga promovirali kot »resnično in pristno tekočino za ohranjanje življenja«, in 3) iz konjskih kravjih koz. (27)

Po Jennerjevi smrti je cepiteljska elita uporabljala en izgovor za drugim, da bi mogla pojasniti, zakaj cepljenje nenehno odpoveduje: število vbodov naj bi bilo napačno, potrebna naj bi bila revakcinacija, limfa naj bi bila nečista. Smrti zaradi črnih koz pri cepljenih pacientih so v bolnišnicah zabeležili kot »pustularni ekcem«.

Tebb je leta 1884 zapisal: »Cepljenje je postalo obvezno z zakonom, ki ga je parlament sprejel leta 1853; nato leta 1867; in s še strožjim zakonom leta 1871. Od 1853 smo imeli tri epidemije črnih koz, vsaka je bila hujša od prejšnje.« (28)

Trditve, da je cepljenje odgovorno za upad smrtnosti zaradi bolezni črnih koz, so prazno poenostavljenje. Nesporno dejstvo je, da se je smrtnost zaradi črnih koz s cepljenjem povečala in da se je zmanjšala z zmanjševanjem odstotka cepljenih.

Britanski Minister za zdravje je 16. julija 1923 na parlamentarno vprašanje predstavil podroben seznam podatkov o cepljenju in smrtih v letih 1872-1921. (29) Številke v preglednici so urejene v desetletna povprečja.

Iz teh številk lahko vidite, da je pristajanje prebivalstva na cepljenje upadalo, s tem pa so upadale tudi stopnje smrtnosti. Poročilo, ki ga je pripravil dr. William Farr (1807-1883), zbiralec statističnih podatkov Generalnega registrskega urada mesta London, ki velja tudi za prvega razvijalca ključnih statistik, navaja: »Črne koze so dosegle svoj vrh smrtnosti po tem, ko je bilo uvedeno cepljenje. V letih 1850-1869 je bila povprečna letna stopnja smrtnosti 2,04 na 10.000 prebivalcev, med tem ko je bila v letu 1871, po uvedbi obveznega cepljenja, 10,24 na 10.000 prebivalcev. Leta 1872 je bila stopnja smrtnosti 8,33, in to po nadvse hvalevrednih naporih, da bi z zakonodajnimi pristopi čim bolj razširili precepljenost.« (30)

Zakon o obveznem cepljenju je bil razveljavljen leta 1907. Do leta 1919 sta Anglija in Wales postali eni od najmanj cepljenih dežel, imeli sta le 28 smrti zaradi črnih koz v populaciji 37,8 milijona ljudi. (31) Po uradnih podatkih Generalnega registra Anglije je v letih 1910-1933 za črnimi kozami umrlo 109 otrok, mlajših od pet let. V istem obdobju je zaradi cepljenja umrlo 270 otrok. (32) V letih 1931-1961 ni bila zabeležena niti ena smrt zaradi črnih koz, toda 115 otrok, mlajših od pet let, je umrlo zaradi cepiva proti črnim kozam. (33)

Poleg tega, da je cepivo ubijalo ljudi, je v literaturi vse polno primerov, ko je cepivo odpovedalo oz. ni preprečilo bolezni.

Ena najhujših epidemij črnih koz se je zgodila v Angliji v letih 1870-1872, skoraj dve desetletji po tem, ko je bilo uvedeno obvezno cepljenje. Leicester, ki je imel skoraj 200.000 prebivalcev, je zaslovel po skoraj 95-odstotni rekordni precepljenosti, toda utrpel je več smrti kot manj precepljeni London. Soočeni s tem očitnim dokazom o neuporabnosti cepljenja so prebivalci Leicesterja zavrnili cepilni program in ga nadomestili s projektom čiščenja svojega mesta. Pod vodstvom mestnega svetnika in sanitarnega inšpektorja Jamesa Briggsa so cepilne brazgotine zamenjali čiste ulice, čisti trgi in mlekarne, učinkovit odvoz smeti, sanitarni ukrepi v gospodinjstvih in oskrba s čisto vodo. (34) V letih 1892-1893 je imel Leicester 19,3 primera črnih koz na 10.000 prebivalcev; podobno veliko mesto Warrington z 99,2-odstotno precepljenostjo pa 123,3 primera. (35)

Na Japonskem so leta 1885, 13 let po uvedbi obveznega cepljenja, sprejeli zakon, ki je zahteval revakcinacijo vsakih sedem let. V obdobju 1886-1892 so skupno zabeležili 25.474.370 revakcinacij. V tem istem obdobju je imela Japonska 156.175 primerov črnih koz z 38.979 smrtnimi primeri, kar je bila skoraj 25-odstotna stopnja smrtnosti. Počasi dojemljiva vlada je sprejela še en zakon, da mora biti vsak prebivalec cepljen in ponovno cepljen na pet let. Od 1889 do 1908 je bila stopnja smrtnosti 30-odstotna. Pred cepljenji je bila okoli 10-odstotna. (36)

Med neusmiljeno kampanjo, ki so jo leta 1905 Združene države Amerike izvajale na Filipinih, so večkratno prisilno cepili domorodsko populacijo. V obdobju 1918-1919, ko je bilo cepljene prek 95 odstotkov populacije, se je zgodila najhujša epidemija, kar so jo kdajkoli videli Filipini. V Kongresni dokumentaciji iz 21. decembra 1937 je William Howard Hay, dr. med., dejal: »Filipini so utrpeli najhujši napad črnih koz, trikrat hujši od najhujše epidemije, ki se je kdajkoli zgodila v zgodovini tega otoka, in ki je bila tudi skoraj trikrat bolj usodna. Stopnja smrtnosti se je na nekaterih področjih, kjer je bila pred tem 10- do 15-odstotna, povzpela vse do 60 odstotkov. (37)

Ta isti dr. Hay se je v zvezi z Lemkejevim zakonom obrnil na Združenje za medicinsko svobodo, da bi ukinili prisilno cepljenje. Izjavil je: »Velikokrat sem razmišljal o vseh norih stvareh, ki smo jih zagovarjali v medicini, in ena od najbolj norih je vztrajanje na cepljenju otrok, pa tudi kogarkoli drugega, da bi preprečili črne koze, kajti dejstvo je, da nikoli ne moremo dokazati, da je cepljenje pred črnimi kozami rešilo enega samega človeka.

»Norost je misliti, da lahko vbrizgaš gnoj in da ta gnoj običajno izvira iz pustule umrle žrtve črnih koz, nepredstavljivo je, da lahko to vbrizgaš v majhnega otroka in na kakršenkoli način izboljšaš njegovo zdravje. Kar velja za cepljenje, velja povsem enako tudi za vse oblike imunizacije s serumi - če bi mogli na kakršenkoli način dvigniti naravno odpornost na bolezen s tovrstnimi umetnimi ukrepi, bi sam to glasno odobraval, da bi odmevalo. A tega ne moremo.« (38)

Nasprotovanje cepljenju proti črnim kozam

Ugovori glede cepljenja proti črnim kozam so se nadaljevali v 20. stoletje. Dr. R. P. Garrow je januarja 1928 v medicinski znanstveni reviji British Medical Journal objavil članek, v katerem je pokazal, da je bila stopnja smrtnosti v Angliji in Walesu v letih 1923 in 1926 med osebami, starejšimi od 15 let, ki so zbolele za črnimi kozami, čeprav so bile cepljene, višja kot med necepljenimi. Članek je izzval številna pisma, med njimi tudi to, ki ga je napisal zdravnik dr. L. A. Parry. Izpostavil je vrsto vprašanj:

Dr. Parry je svoje pismo končal takole: »To je le nekaj poudarkov o tej temi, ki me begajo in na katere želim dobiti odgovore. Sem v dvomih in hočem vedeti resnico. Mi lahko kdo od strokovnjakov pri tem pomaga?«

Strokovnjaki, ki so zastopali časopis, so komentirali: »Menimo, da bi dr. Parry, v svoji želji po razsvetljenju, ravnal bolj modro, če v okvir svojih vprašanj ne bi vnesel predpostavk o dejstvih. (39)

Naslednji dve pismi sta posebej zanimivi. (40)

Julij, 1931
Dragi George Bernard Shaw,
zdi se mi, da ste pred nekaj leti izjavili, da nasprotujete cepljenju. Pravijo, da veliki možje pogosto spremenijo svoje mnenje, in rad bi vas vprašal, ali še vedno obsojate cepljenje? Mi boste oprostili, če vas vprašam, ali ste bili kdajkoli uspešno cepljeni? Tematika cepljenja je ta, ki zanima milijone ljudi, in to je moje opravičilo, da vam zastavljam tako osebna vprašanja. Z najboljšimi željami za dolgo, zdravo življenje.
Iskreno Vaš,
Chas. F. Pabst, dr. med.

In v odgovoru je pisalo: London, 19. julij, 1931
Dr. Pabst,
cepljen sem bil kot dojenček in imel sem 'prave brazgotine' od tega. V veliki epidemiji leta 1881 (rojen sem bil leta 1856) sem dobil črne koze. V času zadnje večje epidemije na prelomu stoletja sem bil član Odbora za zdravje v Svetu predelov mesta London in poučil sem se, kako se statistično povečuje zasluge cepljenja z diagnosticiranjem pustularnega ekcema, varioloida in vsega mogočega razen črnih koz, kadar gre za cepljene obolele osebe. Odkril sem zamolčano poročilo Odbora metropolitanskega azila o skupini revakcinacij, ki so povzročile še posebej katastrofične rezultate. Med tem sem študiral literaturo in statistiko s tega področja. Celo slavnega bakteriologa sem izzval, da je prebral Jennerja. Nikakršnega najmanjšega dvoma nimam, da je cepljenje neznanstvena grozota in bi jo morali razglasiti za kriminalno prakso.
G. Bernard Shaw

Preimenovanje črnih koz

Ideja o preimenovanju črnih koz, da bi ustrezale podatkom, ni nova. Hadwen je v svojem nagovoru leta 1886 med drugim dejal, da čeprav je bilo navedenih primerov črnih koz 275, je umrl le en cepljen otrok. Ostalih 93 je umrlo zaradi vodenih koz oz. noric. Ob poznavanju blage narave noric in dejstva, da je bilo zaradi te bolezni dotlej zabeleženih le malo smrti, je taka diagnoza izjemno neverjetna.

Praksa preimenovanja se danes nadaljuje. Leta 1967 je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) začela kampanjo za izkoreninjenje črnih koz, ki je bila skrbno nadzirana. Leta 1979 sta Arita in Breman zapisala: »Kaže, da se je medčloveški prenos črnih koz, ki je trajal več kot 3000 let, končal 26. oktobra 1977, ko se je v svetu pojavil zadnji znani primer tega izpuščaja v kraju Merca v Somaliji.« (41)

Bolezen so uradno razglasili za izkoreninjeno 8. maja 1980. Del izjave se je glasil, da »ker ni več humanega nosilca epidemiološke pomembnosti ali prepoznavnega živalskega rezervoarja te bolezni, je mogoče domnevati, da odsotnost klinično očitnih znakov pri človeku pomeni odsotnost naravnega pojavljanja črnih koz.« (poudarek dodan)

Da ni živalskega rezervoarja? Scheibnerjeva spremlja razpravo o nezmožnosti, da bi ločili med raznimi vrstami virusov koz – opičje koze, bele koze, kamelje koze – od virusa črnih koz, hranjenega v laboratoriju. Družina virusov koz je znana že dolga leta, toda javnosti je bilo zagotovljeno, da nimajo nič opraviti s črnimi kozami in da je človeška vrsta varna.

Od leta 1970 so bili virusi koz, ki so jih odkrili pri opicah v ujetništvu, izolirani pri ljudeh in nastala je nova bolezen, sprva imenovana »opičje koze«, zdaj pa »humane opičje koze«. Kakšna je torej razlika med črnimi kozami in opičjimi kozami? Članek iz leta 1977 v znanstveni medicinski reviji Lancet nas seznani: »Humane opičje koze so sistemski eksantem, podoben črnim kozam, ki se pojavlja kot sporadična zoonoza v ruralnih vaseh na območju deževnega gozda zahodne in centralne Afrike. Bolezen povzroča virus orthopox, ki se prek ravnanja z okuženimi živalmi prenaša na človeka; serumske analize so ga povezale z vevericami kot verjetnim rezervoarjem. Sekundarna okužba s človeka na človeka s prenosom po zraku ali neposrednim stikom se zgodi v 28 odstotkih. (42)

'Eksantem' pomeni izpuščaj in je v tem primeru podoben črnim kozam. Očitno je ta črnim kozam podobna zadeva tudi precej nalezljiva, saj so o 42 primerih, vključno s tremi smrtmi, poročali v vasi s komaj 346 prebivalci. (43)

Razlika med virusom črnih koz in virusom humanih opičjih koz je v zgradbi beljakovine. Glede na to, da oblasti ni nikoli skrbela razlika med virusom kravjih koz in virusom črnih koz, zakaj naj bi jih zdaj skrbelo to? Dovolj skrbelo torej, da rečejo, da opičje koze niso črne koze. Ne morejo imeti obojega: reči, da virus kravjih koz prepreči črne koze, a na drugi strani zanikati, da opičje koze lahko povzročijo črne koze.

Klinično sta bolezni enaki. Celo ameriški Center za nadzor bolezni (CDC) na svoji spletni strani prizna, da so znaki in simptomi opičjih koz takšni kot tisti pri črnih kozah. Nadaljujejo, da je stopnja smrtnosti v Afriki ena- do 10-odstotna, toda tveganje bi bilo v ZDA nižje, kjer sta prehrana in higiena boljši. Čudno, da dotlej niso nikdar priznavali vloge prehrani in higieni, toda to je bilo tedaj, ko so zagovarjali cepljenje.

Ena od koristi, ki je posledica razglasitve izkoreninjena črnih koz, je, da cepljenje proti tej bolezni ni več obvezno ali priporočeno. To pa je nekaj, za kar moramo biti hvaležni.

Povzetek

Besede dr. Beddowa Bailyja iz leta 1936 so tako resnične danes, kot so bile takrat: »Racionalnemu umu bi se zdelo nemogoče zamišljati, da umazani virus iz trupla obolelega za črnimi kozami, gnojnega vimena krave ali izcejajoče se rane bolne konjske pete, vzgajan na zagnojenih krastah telečjega trebuha, ne bi imel zmožnosti povzročiti katastrofalnih posledic, če bi s tem okužili človeško telo.« Kljub temu se taka zasnova nadaljuje še danes, s to razliko, da se gnojni izcedek v cepivih več ne uporablja. Namesto njega cepiva vsebujejo viruse, mrtve ali žive, formaldehid, fenol, živo srebro, aluminij in delčke dednega materiala DNA človeka in živali. Kakorkoli, za princip vbrizganja toksičnih substanc pod kožo se še vedno, brez vsakršnega najmanjšega dokaza, verjame, da zmanjšuje stopnjo umrljivosti zaradi nalezljivih bolezni.

Dr. Jennifer Craig, BSN, MA, PhD

Dr. Jennifer Craigh je znanstvenica z doktoratom iz medicinskih ved in diplomo iz medicinske nege. V mladih letih je bila odlična in odločna medicinska sestra, nato pa je postala profesorica na Medicinski fakulteti na univerzi British Columbia v Kanadi in raziskovalka medicinske zgodovine. Njena knjiga Jabs, Jenner and Juggernauts: a Look at Vaccination (Zbadanje, Jenner in Uničevalna sila: pogled na cepljenje) je izšla leta 2009.

Originalni članek, International Medical Council on Vaccinations

Viri

  1. Cave, S. & Mitchell, D. What Your Doctor may Not Tell You about Children’s Vaccinations. Warner Books, 2001
  2. Nightingale, M. Smallpox: Why all the Fuss? www.whale.to/vaccines/smallpox4.html
  3. Haggard, Howard.Devils, Drugs and Doctors. Harper, 1929. Pocket Book Edition 1946
  4. Hale, A.R. The Medical Voodoo. Gotham House, New York, 1935
  5. Barry, Iris.Portrait of Lady Mary Wortley Montagu. Ernest Menn Ltd. 1928
  6. Hale, AR. The Medical Voodoo. Gotham House Inc. 1935
  7. Halsband, Robert. The Life of Lady Mary Wortley Montagu. Clarendon Press, 1956
  8. Hadwen, W. The Case Against Vaccination., Verbatim report of an address given at Goddards Assembly Rooms, Gloucester, January 25, 1896
  9. Hale, AR. The Medical Voodoo.Gotham House Inc. 1935
  10. www.jennermuseum.com
  11. Tobyn, Graeme, Culpeppers’ Medicine.Element Books Ltd. 1997
  12. Hadwen, Walter.The Case Against Vaccination, Verbatim report of an address given at Goddards Assembly Rooms, Gloucester, January 25, 1896
  13. Creighton, C. Jenner and Vaccination: a Strange Chapter of Medical History.Swan Sonnerschein& Co. 1889. Reprinted by General Books, 2009
  14. O’Shea, T. The Sanctity of Human Blood: Vaccination I$ not Immunization. Two Trees, San Jose, California, 2004
  15. Cohn, DV. James Phipps. www.founderofscience.net/Phipps.htm
  16. Miller, N.Z. Vaccines: Are They Really Safe and Effective?New Atlantean Press, New Mexico, 1992
  17. Rattigan, P. Assault on the Species, Truth Campaign Magazine, 15
  18. Creighton,C. Jenner and Vaccination: a Strange Chapter of Medical History. Swan Sonnerschein& Co. 1889. Reprinted by General Books, 2009, p.32
  19. Jenner, E.An Inquiry into the Causes and Effects of the Variolae Vaccine. 1798. www.whale.to/a/jenner4.htm
  20. Hadwen, Walter. The Case Against Vaccination, Verbatim report of an address given at Goddards Assembly Rooms, Gloucester, January 25, 1896
  21. Jenner, E. Further Observations on the VariolaeVaccina, of Cow-pox. www.whale.to/a/jenner4.htm
  22. Creighton, C. Jenner and Vaccination: a Strange Chapter of Medical History.Swan Sonnerschein& Co. 1889. Reprinted by General Books, 2009, p.47.
  23. Jenner, E. Further Observations on the VariolaeVaccina, of Cow-pox. www.whale.to/a/jenner4.htm.
  24. Creighton, C. Jenner and Vaccination: a Strange Chapter of Medical History. Swan Sonnerschein& Co. 1889. Reprinted by General Books, 2009.
  25. Ibid.
  26. Hadwen, W. The Case Against Vaccination.,Verbatim report of an address given at Goddards Assembly Rooms, Gloucester, January 25, 1896
  27. Miller, NZ. Immunization: Theory vs. Reality. New Atlantean Press, Santa Fe, New Mexico, 1996
  28. Tebb, W. Compulsory Vaccination in England, 1884. Whale.to/
  29. Hadwen, Walter. The Fraud of Vaccination. Truth, January 3, 1923
  30. Susser, M &Adelstein, A. An introduction to the work of William Farr. American Journal of Epidemiology, June 1975
  31. Krasner, G. The Dangers of Vaccination. www.naturodoc.com
  32. Sinclair, I. Vaccination: The “Hidden” Facts, Australia, 1992
  33. Ransom, S. Lies, Damn Lies and Statistics. www.campaignfortruth.com
  34. Hale, AR. The Medical Voodoo.Gotham House Inc. 1935
  35. Ransom, S. Lies, Damn Lies and Statistics, campaignfortruth.com, 2003
  36. Sinclair, Ian. Vaccination: The Hidden Facts. Australia, 1992
  37. Ibid.
  38. Ibid
  39. Scheibner, V. Vaccination: 100 Years of Orthodox Research Shows that Vaccination Represents a Medical Assault on the Immune System. New Atlantean Press, 1993
  40. Hale, A.R. The Medical Voodoo.Gotham House, Inc. 1935
  41. Scheibner, V. Vaccination: 100 Years of Orthodox Research Shows that Vaccination Represents a Medical Assault on the Immune System. New Atlantean Press, 1993
  42. Mukinda, V.B.K.; et al Reemergence of human monkeypox in Zaire in 1996. Lancet, 1997; 349:1449-50
  43. Schreibner V. Vaccination: 100 Years of Orthodox Research Shows that Vaccination Represents a Medical Assault on the Immune System. New Atlantean Press, 1993