Oslovski kašelj

Najbrž ne boste našli zdravnika ali zdravilca, ki bi trdil, da je oslovski kašelj mila in nenevarna bolezen. Zlasti pri dojenčkih je smrtno nevarna. Dr. Suzanne Humphries v članku Vitamin C for Whooping Cough – Vitamin C za oslovski kašelj poudari, da so ob oslovskem kašlju poleg staršev prestrašeni tudi zdravniki, iz preprostega razloga, ker večina ne ve, kako to bolezen sploh zdraviti.

Oslovski kašelj najbolj ogroža mlajše dojenčke, toda tudi cepljenje vseh v družini tega ne more spremeniti, so ugotovili v Avstraliji, ko so nekaj časa brezplačno cepili starše. S tem so posredno priznali, da cepljenje ne ustvarja čredne imunosti. (Foto: Shutterstock)

Oslovski kašelj povzroča bakterija B. pertussis, ki izloča nevarne toksine, zaradi katerih pride do tako težkih simptomov. Bolezen ima, kot opisuje Humphriesova, dve stopnji. Prva je kolonizacija bakterij, kar je videti kot prehlad z vročino, ki je v obdobju desetih dni iz dneva v dan resnejši. Sledi t.i. toksemična stopnja z nenavadnim lajajočim kašljem, ki se po dveh tednih poslabša; pojavijo se dihalne stiske oz. dihalni odmori, po katerih oboleli hlastajoče zajema sapo. Praviloma traja hud kašelj tudi ponoči.

Konvencionalni protokol predpisuje zdravljenje z antibiotiki, dr. Suzanne Humphries (zdravnica internistka in nefrologinja) pa opozarja na izsledke raziskav in prakso, ki kažejo, da antibiotiki simptomov pravzaprav ne ublažijo niti malo, kaj šele da bi to bolezen zdravili. Študija iz leta 2007 Antibiotics for whooping cough ugotavlja, da antibiotiki bolezen celo poslabšajo, saj s tem, ko poskušajo pomoriti bakterije, povzročijo stranske učinke njihovega odmrtja in močno poslabšanje črevesne flore, kar deluje imunosupresivno (zavira delovanje imunskega sistema), zdravo črevesje pa predstavlja vsaj 70 odstotkov delovanja imunskega sistema.

Kot navaja Humphriesova, sta najpomembnejša toksina, ki ju izloča bakterija, pertussis toksin (Ptx), ki organizmu prepreči pošiljanje nevtrofilcev (imunskih celic), da bi uničile bakterijo, in toksin Adenilat Ciklasa (ACT), ki zavre delovanje imunskih celic in zastruplja imunski odziv tako, da naredi ščit okoli bakterije, nato pa uničuje povrhnjico epitelijskih celic. Zapiše tudi, da cepljenim otrokom protitelesa v boju s toksinom ACT ne koristijo in da lahko toksine nevtralizira vitamin C, kadar se telo pravilno imunsko odzove. Nevtralizacija traja več tednov.

Delovanje vitamina C

Vitamin C, pravi Humphriesova, nevtralizira katerikoli toksin v krvi, ne more pa pokončati bakterij. Prav tako mobilizira nevtrofilce in fagocite (to so imunske celice, ki se bojujejo z infekcijo), ki bi brez vitamina C kot lastnega goriva omagale. Vitamin C uniči ščit okoli bakterije in imunskemu sistemu omogoči, da jo začne odstranjevati. Vitamin C ne skrajša trajanja bolezni (imunski sistem se s to bakterijo ukvarja okoli sto dni), vendar močno olajša simptome (dušeči kašelj), saj sistem ostaja prehoden in imunske poti pravilno delujejo.

Ugotovljeno je, da se vitamin C vede podobno pri lajšanju drugih bolezni, ki jih povzročajo toksini (tetanus, davica, zlati stafilokok, streptokok A, pri invazivnih meningokoknih boleznih itd.). Najpomembnejše funkcije vitamina C so tri: ojačanje vezi celičnega in žilnega kolagena, razstrupljanje organizma in skrb za pravilno delovanje mitohondrijev.

Humphriesova navede še druge funkcije vitamina C pri zdravljenju oslovskega kašlja:

  1. Vitamin C se veže na toksine in jih prek ledvic odstrani iz organizma. Zanimivo je, da imajo otroci, ki trpijo zaradi skorbuta (hudo pomanjkanje vitamina C), bistveno oslabljeno možgansko-krvno pregrado, zaradi česa toksini prodirajo v možgane.
  2. Če organizmu primanjkuje vitamina C, dobijo otroci rdeče obrobljene dlesni, kar je prvi znak skorbuta. Kašelj se močno poslabša, ker nevtrofilci ne morejo več napadati bakterije. Bakterija tako začne uničevati bronhialne dlake, te ne morejo več pomagati pri premikanju sluzi navzgor, zato se sluz steka na dno pljuč.
  3. Vitamin C ojača znotrajcelične kolagenske vezi. Če oslabijo, otrok dobi rožnate oči, pljuča se zamašijo, krvno-možganska pregrada postane prehodna…
  4. Vitamin C je, kot kaže ta študija, imeniten antioksidant, brez njega se nevtrofilci in jetra niso sposobni spopasti s prostimi radikali, ki skupaj s toksini preplavijo organizem.
  5. Vitamin C ima pomembno vlogo pri mitohondrijski funkciji. Brez vitamina C namreč maščobne kisline ne prodrejo v celico in ta proizvede manj energije.

Humphriesova predlaga protokol uživanja vitamina C v dovolj veliki količini, ki pa je odvisna od vrste vitamina C. V svojem članku to natančno opiše in navede, da se ob pravilni uporabi kašelj bistveno zmanjša že po 12 urah. Vitamin C je treba jemati do tri mesece. Z njegovo pomočjo je mogoče preprečiti tudi sekundarne okužbe zaradi sluzi, ki se nabira v pljučih. Poleg tega zdravnica priporoča odstranitev sladkorja in enostavnih ogljikovih hidratov iz prehrane, izogibanje mleku in mlečnim izdelkom ter pšenici in glutenu. Za hidracijo priporoča denimo kokosovo vodo.

Vplivi cepljenja

Seznaniti se je treba s stranskimi učinki cepljenja v navodilih o cepivu in jih primerjati z učinkovitostjo cepiva. Podatki kažejo, da je zlasti acelično cepivo, ki je v uporabi dobro desetletje, vprašljivo učinkovito. Za oslovskim kašljem pogosto zbolevajo popolnoma cepljeni otroci. Kot v tem znanstvenem članku ugotavlja prof. dr. Maxwell Witt, acelično cepivo nudi slabo zaščito, povečano incidenco oslovskega kašlja pa je opaziti v starostnem obdobju 8-12 let. Dodaja, da niso opravljene ustrezne študije o dolgoročni imunogenosti aceličnega cepiva, in poudari, da necepljeni in nepopolno cepljeni otroci ne doprinesejo prav veliko k povečani pojavnosti oslovskega kašlja. Ta študija pa ugotavlja, da oslovski kašelj pri šolskih otrocih v 86 odstotkih prizadene cepljene.

Vitamin C je izjemen antioksidant, razstrupljevalec in nevtralizator bakterijskih toksinov. Pri oslovskem kašlju zdravnica Suzanne Humphries zato predlaga in pojasni protokol uživanja velikih količin tega vitamina. (Foto: Shutterstock)

Cepljenje nekateri strokovnjaki krivijo za uničenje prave čredne imunosti, ki nastane po prebolevanju bolezni in jo matere prenesejo prek placente in dojenja na svoje otroke v najbolj občutljivi starosti, ko je oslovski kašelj resnično nevaren (pri dojenčkih). Materina zaščita seveda ni dolgotrajna, a pri oslovskem kašlju tudi prebolela bolezen ne daje vseživljenjske imunosti. Še manj je karkoli od tega mogoče doseči s cepljenjem. Študije, kot je ta irska iz leta 1996, kažejo, da imajo tisti, ki kljub cepljenju zbolijo za oslovskim kašljem, slabši imunski odziv in slabše čistijo bakterije v primerjavi z necepljenimi, kajti cepivo, kot ugotovi študija iz leta 2001, oslabi bronhialno in celično imunost. Če cepivo uspe zagotoviti imunost, ta zelo hitro izzveni, zato so potrebna tako pogosta osvežitvena cepljenja. Ameriška študija iz leta 2009 je ugotovila, da naravna imunost, ki nastane po prebolevanju oslovskega kašlja, traja zelo dolgo, vsaj 30 let. Podatki kažejo celo na možnosti, da cepiva oslovski kašelj širijo, namesto da bi ga preprečevala, saj virusi, ki jih cepiva vsebujejo, v okolju mutirajo (glej članek o mutacijah iz leta 2012).

Splošno prepričanje je, da lahko s cepljenjem zaščitimo druge. V Avstraliji so nekaj časa proti oslovskemu kašlju brezplačno cepili starše dojenčkov, s čimer so želeli dojenčke v prvih mesecih življenja, ko še ne morejo biti cepljeni (cepljene matere pa jim tudi ne morejo več dostaviti nobene zaščite), obvarovati pred to boleznijo. Ovrednotenje te prakse je pokazalo, da je cepljenje za zaščito drugih neučinkovito, s čimer so posredno priznali, da ne ustvarja čredne imunosti. Julija 2012 so s tako prakso prenehali.

Iz tujih virov lahko izvemo, da tudi v Sloveniji oslovski kašelj izbruhne v popolnoma cepljeni populaciji otrok. To se je, kot opisuje študija primera o izbruhu oslovskega kašlja v nedavno cepljeni populaciji otrok, zgodilo leta 2004 v enem od vrtcev v Ljubljani. Taki primeri pri nas niso redkost. O težavah oz. neuspehu cepiva proti oslovskemu kašlju poročajo tudi iz Pariza in Irske.

Poleg vprašljive učinkovitosti se cepljenje proti oslovskemu kašlju sooča z dilemami glede varnosti oz. resnih stranskih učinkov. O tem se je v 80. letih prejšnjega stoletja razpisal prof. Gordon Stewart. Več študij o tovrstnih zapletih tudi tukaj.

O izbruhih oslovskega kašlja kljub precepljenosti prebivalstva in kljub povečevanju števila doz cepiv lahko berete tudi v članku Pertussis vaccine Failure Should be a Wake-up Call – Odpoved cepiva proti oslovskemu kašlju bi nas morala zbuditi.

Cepljenje proti bakterijskim boleznim lahko za kratek čas onemogoči določene seve bakterij (tiste, ki jih vsebuje cepivo), vendar omogoči razrast drugim sevom, ki kolonizirajo območje prej dominantnih sevov. Pretirano se torej razširijo sevi, ki prej niso imeli možnosti za razvoj. Cepivo s tem odpre pot manj znanemu in nevarnejšemu sevu neke bakterije, piše članek Whooping Cough Epidemic Caused by Virulent New Pertussis Strain—And It’s the Result of Vaccine. O stranpoteh praks cepljenja proti oslovskemu kašlju piše tudi 11. poglavje knjige Iluzije o cepivih.

Reference in viri za raziskovanje
1. Altunaiji S et al. (2007) Antibiotics for whooping cough. Cochrane Database Syst Rev. Jul 18:(3).
2. Carbonetti NH et al. (2005) Pertussis Toxinand Adenylate Cyclase Toxin Provide a One-Two Punch for Establishment of Bordetella pertussis Infection of the Respiratory Tract. Infect Immun. 73(5):2698-703.
3. Goodwin MS(1990) Adenylate Cyclase Toxin Is Critical for Colonization and Pertussis Toxin Is Critical fo rLethal Infection by Bordetella pertussis in Infant Mice. Infect Immun. 58(10):3445-7.
4. Chatterjee et al. (2008) Ascorbatesustainsneutrophil NOS expression, catalysis, andoxidativeburst. FreeRadic Biol Med. 45(8):1084-93.
5. Witt et.al. (2012) Unexpectedly Limited Durability of Immunity Following Acellula rPertussis Vaccination in Pre-Adolescents in a North American Outbreak. Clin Infect Dis. 54(12):1730-5.
6. Harnden, Anthony (2006) Whooping cough in school age children with persistent cough: prospective cohort study in primarycare.BMJ. 333
7. Barnard A, et al. (1996) Th1/Th2 celldichotomy in acquiredimmunity to Bordetellapertussis: variables in the in vivoprimingand in vitro cytokine detection techniques affect the classification of T-cellsubsets as Th1, Th2 or Th0.Immunology. 87(3):372–380.
8. Mills K. (2001) Immunity to Bordetella pertussis.Microbes and Infection. (3)655−677.
9. Wearing, HJ, Rohani P. (2009) Estimating th eDuration of Pertussis Immunity Using Epidemiological Signatures.PLoSPathog. 5(10).