Vnetje grla in angina

Bi vas presenetilo, da mnogo zdravnikov alternativne medicine, pa tudi del zdravniki konvencionalne medicine, ne misli, da je angina nevarna bolezen, ki nujno potrebuje antibiotično terapijo?(Foto: Shutterstock)

Vnetje grla ne velja za posebej resno bolezen, pa vendar je neprijetno že za odrasle, kaj šele pri otrocih. Starše je pogosto tudi strah, da bi se razvilo v angino ali še resnejše bolezni. Včasih otrok že ima ponavljajoče se zdravstvene težave z vnetjem grla, mandljev in žrelnice.

Veliko ljudi si z naravnimi pripravki hitro pomaga ublažiti boleč, pekoč in skeleč občutek v grlu, dokler telo ne ozdravi. Temu so namenjeni nekateri zeliščni čaji in pastile, pomirjevalni učinek na vnetje grla pa dosežemo tudi s hrano in napitki, ki imajo antiseptične, protimikrobne in protivnetne lastnosti.

Ste že poskusili počasi popiti napitek iz soka sveže iztisnjene limete, vode, domačega medu in žlice jabolčnega kisa? Trem decilitrom čiste vode dodajte sok limone, dve do tri žlice prvovrstnega medu in manjšo količino jabolčnega kisa (vinski kis ne deluje enako). Ker je domač kis včasih blag, drugič močan, ga odmerite po občutku, npr. eno veliko žlico oz. toliko, da napitek rahlo zapeče v grlu, nikakor pa ne preveč. Za otroke (starejše od treh let) je primerna koncentracija 1-3 male žličke jabolčnega kisa, pol limete in dovolj medu. (Bolnim dojenčkom pri vnetju grla takšnih napitkov ne dajemo, saj jim najbolj koristi materino mleko.) Preden napitek ponudite otroku, ga poskusite, ali bi ga zmogli brez težav popiti tudi sami. Če so koncentracije ustrezne in napitek ni premočan, a tudi ne preveč voden, v grlu najbrž že po nekaj požirkih čutite olajšanje. Napitek preizkušajte na sebi, da boste pripravljeni, če ga bo potreboval otrok. Če nimate limet, uporabite sok sveže iztisnjene limone. Limeta je bolj priporočljiva, kadar sumimo na možnost razraščanja bakterij v grlu. Sveži sok limete namreč zavira prekomerno množenje bakterij. Napitek pijemo čim večkrat tekom dneva.

Ste vedeli, da grlo pomirja tudi surovo maslo? Nepredelane maščobe, predvsem nasičene, dobro pomirijo bolečino in pekoč občutek v ustni votlini. Žličko do dve (npr. masla, sladke ali kisle smetane, hladno stisnjenega kokosovega olja) ob bolečinah počasi pojemo večkrat na dan. Maslo še bolj pomirja v kombinaciji z medom, saj je med (kadar je preverjeno naraven in nesegret) naravni »antibiotik«. Z encimi, minerali, vitamini in drugimi snovmi podpira zdravljenje, preprečuje vnetja prebavne poti in krepi imunski sistem. Iz surovega masla ali kokosovega olja in medu zamešamo nekaj kreme in jo vsakih 20 minut, ko smo budni, vzamemo v usta, zadržimo in počasi pojemo.

Naturopatski pristopi poleg jabolčnega kisa uporabljajo tudi sesekljan česen. Tudi ta je protivneten in protimikroben. Lahko ga naložite na tanek kos kruha, bogato premazanega z maslom. Prigrizek je všeč tudi nekoliko večjim otrokom.

Učinkovita pri zdravljenju vnetja grla ali angine je homeopatija. (Foto: Shutterstock)

Kako starši ravnamo ob otrokovem vnetju grla, je odvisno od več dejavnikov. Prvi dejavnik so izkušnje; te zmanjšujejo strah in olajšajo odločanje. Nekateri starši se prestrašijo, če je otrok še majhen ali dotlej ni zboleval. Skrbi jih, ali ima angino, za katero so slišali, da je nevarna, če ni zdravljena s farmacevtskimi antibiotiki. Nekateri starši vedo, da antibiotikov ne izdelujejo le v tovarnah, ampak jih najdemo v naravi, le vedeti je treba, kdaj in kako jih uporabljati ali pa pri tem imeti strokovno podporo. Drugi dejavnik pri odločanju o zdravljenju je zato poznavanje in dostopnost metod alternativne medicine. Če iščete informacije o tovrstnih načinih ravnanja, preberite Poti do imunosti in Antibiotiki ter poročilo prof. dr. Keitha Scotta-Mumbyja How to Survive in the World Without Antibiotics (Kako preživeti v svetu brez antibiotikov), kjer predstavi uporabo skoraj 40 naravnih antibiotikov in antibiotičnih terapij, ki jih je kljub visoki učinkovitosti izrinil komercialni interes. Poučite se prej, preden vas bolezen prisili v naglo branje in neustrezno ravnanje iz strahu.

Učinkovita pri zdravljenju vnetja grla ali angine je homeopatija. Homeopat na podlagi simptomov izbere homeopatsko zdravilo, ki nima stranskih učinkov in ne povzroča novih neravnovesij v telesu. Na povezavi Antibiotiki za angino? svoj pristop pojasnjuje Randall Neustaedther, priznani homeopat in pediater, avtor knjige Child Health Guide: Holistic Pediatrics for Parents (Vodnik o zdravju otroka: holistična pediatrija za starše; 2005). Homeopat Dana Ullman v članku Homeopathic Medicines for Sore Throats opisuje simptome v povezavi s homeopatskimi zdravili pri teh boleznih.

Vas preseneča, da v krogu alternativne medicine precej zdravilcev in zdravnikov ne misli, da je angina nevarna bolezen, ki nujno potrebuje antibiotično terapijo, ampak morda le v izjemnih primerih? Zakaj je toliko staršev in konvencionalnih zdravnikov strah angine, ki je ne bi zdravili s farmacevtskimi zdravili? Dobro je poznati izvor takšnih strahov in prepričanj ter argumente obeh strani, saj se tako laže odločamo za svojega otroka. V nadaljevanju si preberite prevod iz knjige priznanega (že pokojnega) ameriškega pediatra Roberta S. Mendelsohna, ki je skupaj s svojim mentorjem na tisoče otrokom več desetletij zapored uspešno svetoval zdravljenje vnetja grla in (tudi bakterijske) angine brez uporabe antibiotikov. Ta sestavek ne nadomešča zdravniškega nasveta. Namenjen je pregledu argumentov in informacij, ob katerih starši laže razmislimo, si pomagamo sami ali se pogovorimo o potrebah svojega otroka, kadar je zdravniška pomoč potrebna.

Pediater Robert S. Mendelsohn:

Miti in grožnje o vnetju grla in angini

Prevod 11. poglavja How to Raise a Healthy Child … In Spite of Your Doctor, 1984 (str. 123-139)

Nenavadno je, kadar otrok, ki živi v zmernem temperaturnem pasu, zimo preživi brez vsaj enega vnetja grla. Praskajoče in razdraženo grlo je lahko zoprno in boleče – tako za starše kot za otroke. Pogosto ovira hranjenje, govorjenje, požiranje, pa tudi spanje, zato se pojavi ponavljajoče se jadikovanje po olajšanju.

Kadar to doleti vašega otroka, se boste mora nagonsko odzvali, da je treba poklicati oz. obiskati zdravnika. Če impulzu podležete, preprosto povedano tlakujete pot medicinskim intervencijam, namenjenim zdravljenju angine (angl. strepthroat; bakterijsko vnetje grla s streptokoki; op. prev.). Zdravnik bo skoraj zagotovo vzel bris grla, in če bo ta pokazal prisotnost streptokoka, bo najbrž predpisal antibiotik. To utegne malenkost skrajšati potek bolezni, hkrati pa se bo povečalo tveganje, da vaš otrok izkusi ponavljajoča se vnetja grla, ki bodo trajala vso zimo; zakaj do tega pride, bom pojasnil kasneje.

Zdravniki niso neposredno odgovorni za večino vnetij grla, so pa odgovorni za zaskrbljenost, ki jo čutijo starši, ko se takšni simptomi pojavijo. Zaskrbljenost izvira iz prepričanja, ki ga netijo zdravniki, da je vnetje morda povzročila streptokokna okužba in da ima to stanje, če ga ne bi zdravili, lahko hude posledice. Med posledicami omenjajo akutno vnetje ledvic ali revmatično mrzlico in vseživljenjsko srčno obolenje, pri čemer je oboje legitimen razlog za starševsko anksioznost. Prav nič presenetljivo torej ni, da starši takoj, ko otrokovo nelagodje postane akutno, želijo k zdravniku.

Kot starš morate vedeti, kako si lahko olajšate takšne strahove, ne da bi se brez potrebe zatekali k dragi in potencialno škodljivi profesionalni pomoči. Potrebujete znanje o dejstvih, ki jih vaš zdravnik pri zdravljenju angine in vnetij grla morda zanemari.

Prvič, zavedati se morate, da vnetje grla v večini primerov povzročajo virusi, za katere Moderna Medicina nima zdravila. Edino ustrezno zdravljenje, ki ga zdravnik lahko predpiše, vnetega grla ne bo pozdravilo, ampak bo zgolj nekoliko olajšalo simptome, ti ukrepi pa so tako preprosti, da jih starši lahko izvajajo brez znanja medicinskih šol.

Drugič, vedeti morate, da je jemanje kultur za ugotavljanje prisotnosti streptokokov metanje denarja skozi okno in zapravljanje zdravnikovega časa. Test namreč ne bo nedvoumno dokazal, ali vaš otrok ima angino ali je nima. Kljub temu je na to vprašanje mogoče precej zadovoljivo odgovoriti s kliničnim pregledom; pregled je tako preprost, da bi ga lahko informirani starši izvedli tudi sami.

Tretjič, tveganje, da bo otrok dobil revmatično mrzlico, tudi če ima res angino, je izjemno majhno. V četrt stoletja sem v pediatrični ordinaciji, ki je imela ne leto več kot 10.000 pacientov, videl le en primer revmatične mrzlice. V resničnem življenju v večini populacij grožnja revmatične mrzlice ne obstaja. Bolezen je zelo redka, razen pri podhranjenih otrocih, živečih v prenaseljenih območjih, kjer vlada brezupna revščina.

Zdaj pa poglejmo, zakaj lahko tako prepričano podajam takšne trditve, ki verjetno nasprotujejo vsemu, kar ste doslej slišali od svojega zdravnika, če vam je ta, seveda, sploh karkoli pojasnil.

Ker večino vnetij grla povzročajo virusi, jih zdravnik uradno ne more zdraviti, saj za to ne obstaja nobeno uradno zdravilo. Takšna bolezen se odziva na običajno delovanje telesne obrambe, simptomi pa največkrat izginejo v treh do štirih dneh.

Manj pogost vzrok vnetja grla je bakterijska okužba, skoraj vedno z bacili streptokoka. Angina oz. s streptokoki okuženo grlo se v 24–48 urah odzove na zdravljenje s penicilinom. Brez zdravljenja pa se bo angina vdala tistim antibiotikom, ki nastajajo v krvnem obtoku, in bo običajno izginila v manj kot tednu dni. Antibiotično zdravilo proces le malce skrajša.

Tretji vir vnetega grla so tri bolezni, ki takrat, kadar se pojavijo, upravičeno vodijo v zaskrbljenost staršev. Prva in relativno pogosta je infekcijska mononukleoza. Druga, davica, je bila nekoč strašljiva bolezen, a do danes je tako rekoč izginila. Tretja, levkemija, je dokaj redka, toda te nas je od vseh najbolj strah. Vse te bolezni zahtevajo pediatrovo pozornost in obiskati bi ga morali takoj, če po diagnostičnih navodilih zaslutite, da bi lahko šlo za katero od njih. Mononukleozo in davico podrobno opisujem v poglavju 19.

VZROKI VNETEGA GRLA, KI JIH LAHKO OBVLADUJETE

Presenetljivo število primerov vnetega grla povzročajo zunanje okoliščine, ki jih vi kot starši lahko v znatni meri nadzorujete. Te okoliščine ustvarijo draženje membran v grlu, posledica česar je občutek bolečine. Ključni dejavniki so suhost, ki jo povzroča pomanjkanje vlage v zimskem zraku; antihistaminiki, ki ste jih odmerili otroku (po navodilu zdravnika ali sami), da bi ublažili simptome prehlada; kajenje ali izpostavljenost zadimljenemu zraku; kemična onesnaženost notranjih prostorov ali zunanjega zraka v okolju, kjer živite; ter celo preveč kričanja in vpitja, kar lahko razdraži glasilke.

Vnetja grla, ki jih povzročajo virusi, se običajno diagnosticirajo z metodo izločitve. Če simptomi, ki se povezujejo z drugimi boleznimi, niso prisotni in če vaš zdravnik ne more najti druge razlage za otrokovo stanje, pripiše obolenje virusu. V večini primerov je takšna diagnoza pravilna.

Nobeno zdravljenje ni na voljo, ki bi lahko pozdravilo virusno vnetje grla, in zdravnik bi vam to moral povedati. Nekateri zdravniki raje, kot da bi priznali nemoč, vzamejo bris grla in predpišejo takojšnje jemanje penicilina, ker »lahko da gre za angino«.

Najlažji način, da se izognete takšni intervenciji, je ta, da se izognete obisku zdravnika, razen če so jasni znaki, da vaš otrok potrebuje zdravnikovo pomoč. Da bi lahko sprejeli takšno odločitev, morate vedeti naslednje:

Za virusno okužbo je značilno, da se razvije postopno v dnevu do dveh. Prvi znak bližajočega se virusnega vnetja grla je običajno blago mravljinčenje okoli mehkega neba, ki postane izrazitejše ob požiranju. V dnevu do dveh se razvije zoprno boleče grlo, spremljajo pa ga lahko tudi izcedek iz nosu (običajno prozoren, voden in tekoč), blaga vročina, kašelj in otekle vratne žleze. Če je potek dogodkov takšen, lahko razumno domnevate, da ima vaš otrok virusno vnetje grla. Le če simptomi vztrajajo več kot en teden ali če se pojavijo težave z dihanjem, nastane potreba po obisku zdravnika.

Bakterijske okužbe se v nasprotju s tem pojavijo naglo in v nekaj urah (raje kot v nekaj dneh). Povzročajo visoko vročino, otekle limfne žleze na področju pod čeljustjo ter ekstremno bolečino grla. Morda ne bo nobenega izcedka iz nosu, kašlja in drugih znakov prehlada.

Pozitiven bris ne pomeni nujno, da ima otrok angino, saj ima petina zdravih otrok v grlu vedno prisoten streptokok, a so morda razvili naravno imunost nanj. (Foto: Shutterstock)
ANGINA NI RESNO STANJE

Večino primerov angine je pri otrocih, starih štiri leta in več, mogoče diagnosticirati z opazovanjem simptomov, znanih kot »klasična triada«: gnoj na mandljih in v grlu, otekle vratne bezgavke in telesna temperatura nad 39°C. Gnoj je prisoten, kadar običajno rožnato grlo postane ognjeno rdeče z belimi ali rumenimi madeži, ki so pogosto videti kot kakšna skuta. Če je vaš otrok mlajši od štirih let, se ne morete zanesti na klinični pregled za določanje prisotnosti streptokokov. Odvzeti bris bi to lahko potrdil, toda jemanje kulture je nesmiselno zaradi razlogov, povezanih z imunskim odzivom; in otroci, mlajši od štirih let, tako ali tako ne dobijo revmatične mrzlice.

Če simptomi bolečega grla pri vašem otroku vztrajajo več kot teden dni, kar presega normalni potek običajnih virusnih ali bakterijskih okužb, ga peljite k zdravniku. To je zgolj previdnostni ukrep, s katerim si zagotovite, da nima infekcijske mononukleoze ali levkemije, ki ju je treba diagnosticirati s krvnimi testi, kakršnih ne morete izvesti sami. Časovni zamik obiska pri zdravniku ne bo povečal otrokovega tveganja, kajti v zgodnji fazi vnetja grla zdravnik tako ali tako ne bo izvajal in ne bi smel izvajati teh testov. Zdravljenje mononukleoze je namreč zgolj počitek, ki bi ga moral biti bolan otrok deležen v vsakem primeru, torej zgodnje odkrivanje vzroka nima posebne vrednosti. Levkemija je tako redka, da je nediskriminatorno testiranje bolezni neprimerna poteza, da ima vaš otrok davico, pa je še manj verjetno. Če do tega pride, boste vedeli, kajti boleče grlo se bo razvilo v resne dihalne težave, povezane z občutkom dušenja. V kolikor takšnih simptomov ni, zdravnik ne bo sumil na davico, primera davice pa verjetno niti videl še ni.

Boleče grlo, ki nastane zaradi razmer v okolju, poziva k uporabi vaše zdrave presoje. Če otrok poleg bolečega grla nima vročine, otekanja žlez, gnoja ali drugih simptomov, najprej pomislite na suh zrak. Pozimi se v severnejših krajih vlažnost zraka v povprečnem domu giba okoli 15 odstotkov. Številka dobi večji pomen, če veste, da je normalna stopnja vlažnosti v Sahari – 18 odstotkov! Če je suh zrak težava, ki pesti vašega otroka, porabite denar za nakup dobrega vlažilca zraka namesto za klice in obiske zdravnika. Podoben razmislek lahko uporabite pri drugih okoljskih vzrokih.

BRIS GRLA, PENICILIN IN ANGINA

Starši, učitelji in drugi laiki so se od zdravnikov naučili verjeti, da če angina ni zdravljena, otrok tvega hudo bolezen, revmatično mrzlico. Ta bolezen je prvenstveno razlog za zaskrbljenost zato, ker lahko povzroči revmatično srčno obolenje. Ko se tipični pediater sooči z otrokom z bolečim grlom, vam bo kot staršem povedal, da bo odvzel bris bakterijskih kultur za ugotavljanje, ali ima otrok streptokok. Morda bo svojo odločitev utemeljil s tem, da bo omenil nevarnost revmatične mrzlice. Ne bo pa vam povedal vseh tistih razlogov, zaradi katerih je jemanje brisa le redko smiselno.

Ne bo vam na primer povedal, da boleče grlo največkrat povzroča virus in da je jemanje brisa brezplodna vaja, kadar klasična triada simptomov ni prisotna in kadar ni kliničnih znakov angine.

Ne bo vam povedal, da tudi če je bris pozitiven, to nujno ne pomeni, da ima vaš otrok angino. V povprečju je namreč 20 odstotkov popolnoma zdravih šolarjev vso zimo nosilcev streptokoka v grlu, toda bolezni ne razvijejo – zaradi naravne imunosti, ki so jo razvili v svojih telesnih sistemih.

Vaš zdravnik vam verjetno ne bo povedal, da v najboljših okoliščinah zgolj 85 odstotkov primerov angin, odkrijejo z analizo bakterijskih kultur. Kadar test opravijo kar v zdravnikovi ordinaciji namesto v usposobljenem laboratoriju, pa se povprečna zanesljivosti zniža zgolj na 50 odstotkov. To je zato, ker osebe, ki v zdravnikovi ordinaciji izvajajo takšne teste, pogosto niso dobro usposobljene, morda so neizkušene ali redko dobijo priložnost za izvajanje takšnih testov.

Vaš zdravnik vam skoraj zagotovo ne bo povedal, da bo penicilin morda skrajšal potek simptomov za tri ali štiri dni, toda povzročiti utegne zaporedne angine, ki se lahko ponavljajo vso zimo. Antibiotiki sicer razbijejo bacile streptokoka, a hkrati preprečijo razvoj protiteles, ki jih telo uporablja kot naravno zaščito pred boleznijo. Če angine ne zdravimo, ampak ji dovolimo, da izzveni sama, bo telo tvorilo zaščitna protitelesa, ki lahko varujejo otroka pred ponovitvijo angine ves preostanek zime. Posledica antibiotičnega zdravljenja pa je, da bodo mandlji otroka, ki so mu v začetku zimske sezone odvzeli bris in predpisali penicilin, v prihodnjih mesecih nenehno hodil po brise. Če je vaš otrok preživel zimo ob nenehno ponavljajočih se zdravljenjih angine, potem je vzrok težav najbrž zdravljenje samo, in ne bacil.

Zdravnik vas bo morda vprašal, ali je otrok alergičen na penicilin; ker se najbrž zelo boji tožb zaradi napačnega zdravljenja, bo skoraj zagotovo postavil to vprašanje. Toda verjetno vam ne bo povedal, kakšne so potencialne posledice alergijske reakcije na zdravilo. Penicilin lahko povzroči drisko in izpuščaje, v redkih primerih tudi anafilaktično reakcijo, šok in smrt. Če vaš otrok penicilin prejema prvič, se prepričajte, da je zdravnik s tem dejstvom seznanjen in da otroka pozorno spremlja, ali bo imel kakšno reakcijo, ki lahko vodi do usodnega šoka. Zapomnite si tudi to: četudi penicilin ne bo izgubil svoje učinkovitosti pri zdravljenju angine, lahko njegova indiskriminatorna in nepotrebna uporaba zmanjša učinkovanje pri drugih, nevarnejših bakterijskih okužbah, ki se utegnejo pojaviti v otrokovem življenju. Pacient lahko razvije tudi penicilinsko odporne seve bakterij, zaradi česar zdravilo ne bo delovalo, ko bi moralo reševati življenje.

Če vam zdravnik izstavi recept za oralni penicilin, vas utegne opozoriti, da bo zdravilo neučinkovito pri preprečevanju revmatične mrzlice, v kolikor ga otrok ne bo jemal vestno vsake štiri ure polnih deset dni. Toda v praksi se pogosteje kot ne dogaja, da ljudje nasveta ne upoštevajo. Zlahka razumemo, zakaj je tako. Značilno je, da antibiotik olajša simptome bolečega grla v nekaj dneh, kar bi Materi Naravi verjetno uspelo tudi brez zdravil, bolnik pa domneva, da je zdravilo opravilo svoje delo. Pri angini to drži, toda popolne učinkovitosti pred revmatično mrzlico ne bo, če zdravila ni jemal do konca.

Kljub tovrstnemu zavedanju bodo le izjemno vztrajni starši zahtevali, naj otrok jemlje zdravilo vsake štiri ure še osem dni za tem, ko se ne počuti več bolan. Več študij je pokazalo, da je pri predpisovanju penicilina stopnja upoštevanja navodil bistveno nižja od 50 odstotkov. To preprosto pomeni, da v več kot polovici primerov pacient penicilina ni jemal dovolj dolgo, da bi ta lahko učinkoval na bolezen – na revmatično mrzlico, ne angino – ki naj bi jo preprečeval.

REVMATIČNA MRZLICA PRI VEČINI OTROK NI GROŽNJA
Revmatična mrzlica, ki lahko povzroči revmatično srčno obolenje, komaj še obstaja; bila je bolezen prenatrpanih stanovanj, sirotišnic in hude revščine, medtem ko se je iz dobro situiranih in prehranjenih družin umaknila že pred 50. leti in brez antibiotikov. (Foto: Depositphotos)

Če bi bili otroci v resni nevarnosti, da dobijo revmatično mrzlico, bi bilo takšno neupoštevanje zdravnikovih navodil razlog za skrb. V resničnem življenju je to razlog za skrb zgolj v skupini z najvišjim tveganjem – med otroci v gospodinjstvih, ki jih je prizadela revščina, a tam je najmanj verjetno, da bodo deležni medicinske oskrbe, in ko so jo deležni, je najmanj verjetno, da bodo jemali zdravila tako dolgo, kot bi jih morali.

Kljub prevladi dokazov, da je revmatična mrzlica tako rekoč izginila, razen v nižjih družbenoekonomskih slojih, zdravniki pacientom le redko povedo, da je tveganje minimalno. Starše se napeljuje ali pa se jim vsaj dovoli verjeti, da sta revmatična mrzlica in njeno spremljajoče tveganje vseživljenjske srčne bolezni neizbežno tveganje vsakega otroka z vnetim grlom. Takšnemu zaključku nasprotuje že preprosta logika, pa tudi statistična dejstva.

Prvič, tako rekoč vse študije o pojavnosti revmatične mrzlice med žrtvami angine so bile izvedene v zaprtih populacijah znotraj vojaških baz ali sirotišnic. Dobro je znano, da epidemiologija zaprtih populacij ni takšna kot pri odprtih populacijah. Kljub temu so te ugotovitve prenesli kar na vso populacijo in milijone otrok začeli zdraviti zaradi angine, da bi preprečili bolezen, ki komaj obstaja. Na mestu je vprašanje, ali ni škoda, povzročena s takšnim zdravljenjem, presegla tveganje, zaradi katerega se posega po penicilinu. Zdravniki so hitri v opozarjanju nevarnost revmatične mrzlice, ne poznam pa jih veliko, ki svoje paciente opozorijo na tveganja, povezana s predpisanim zdravljenjem!

Če bi bila revmatična mrzlica resna grožnja, bi domnevali, da se bo v mestu, ki je tako veliko in gosto naseljeno kot New York, pojavilo nešteto primerov, sploh ker toliko prebivalcev živi v razmerah revščine. Takšna domneva bi bila težko dlje od resnice. Dejansko se je v letih 1970–77 v slavni bolnišnici Bellevue v New Yorku pojavilo le 57 primerov revmatične mrzlice, leta 1978 (do tedaj imam podatke) pa niso zabeležili nobenega primera.

Zdravniki ob pritisku priznajo, da pojavnost revmatične mrzlice upada, toda nagnjeni so k temu, da upadanje pripišejo dostopnosti penicilina za preprečevanje te bolezni. Trditev ne zdrži vode, saj se je pojavnost revmatične mrzlice začela upadati veliko prej, preden se je na sceni pojavil penicilin. Konec 50. let 20. stoletja so v metropolitanski regiji Chicaga poskušali vzpostaviti register primerov revmatične mrzlice, vse zdravnike pa so prosili, naj poročajo o primerih, ki so jih zdravili. Poskus beleženja so opustili, ker v premožnejših soseskah in predmestjih Chicaga niso mogli najti nobenih primerov. O nekaj primerih so poročali iz obubožanega mestnega središča, kar je vnovič dokazalo, da so zgolj otroci iz revnih družin izpostavljeni resnemu tveganju.

Študije so pokazale, da je pojavnost revmatične mrzlice povezana z gostoto otrok na sobo, kar bi lahko pojasnilo tudi rezultate, pridobljene pri študijah v vojaških bivališčih in sirotišnicah. Revmatična mrzlica je vsekakor družbenoekonomska bolezen in ni verjetno, da bi nanjo bistveno vplivala uporaba penicilina, celo med revnimi ne. Učinkovitost penicilina se spreminja glede na prehranski status pacienta, dobra prehranjenost pa ni značilnost revščine.

Medtem ko je jasno, da število diagnosticiranih primerov revmatične mrzlice upada, je manj jasno, ali je bila ta bolezen kdaj koli resnična zdravstvena grožnja. Študija primerov, ki so jih 40 let prej diagnosticirali kot revmatično srčno obolenje, je razkrila, da so v 90 odstotkih primerov zaradi napačne uporabe klasičnih diagnostičnih meril postavili napačno diagnozo. Devet od desetih domnevnih žrtev te bolezni torej sploh ni imelo. Torej utegne biti zavajajoče govoriti, da revmatična srčna bolezen ni več grožnja, ker dejansko nikoli ni zares bila. To je pomembno za tiste, ki so jim pred mnogimi leti postavili takšno diagnozo in jih odtlej zaradi te bolezni nenehno skrbi.

Še zadnje vprašanje za vašega zdravnika, če še kar vztraja, da je revmatična mrzlica razlog za skrb: ob dejstvu, da 15–50 odstotkov primerov angine sploh ne dobi diagnoze in torej ti ljudje niso posebej zdravljeni, in da poleg tega polovica tistih, ki so zdravljeni, zaradi nizke stopnje sodelovanja pri zdravljenju ni v prednosti, kje so vsi tisti ljudje, ki bi morali zaradi angine dobiti revmatično mrzlico?

TRIJE POGLEDI NA ZDRAVLJENJE ANGINE

Večina zdravnikov je glede ustreznega zdravljenja angine razdeljena na dva tabora. Obstaja tudi tretji tabor, bolj osamljen, v katerega sodimo redki zdravniki.

Ena skupina zdravnikov vztraja, da bi morali penicilin predpisati takoj v vseh primerih bolečega grla, ne da bi čakali na rezultate brisa bakterijskih kultur grla. Kot omenjajo, in to pravilno, penicilin morda ne bo preprečil revmatične mrzlice, če ga bolnik ne bo prejel v 48–72 urah po pojavu simptomov. Ker so simptomi običajno prisotni že nekaj časa, preden zdravnik odvzame bris, odmikanje jemanja penicilina med 24- do 48-urnim čakanjem na rezultat testiranja lahko povzroči, da antibiotiki ne bodo učinkovali.

Druga skupina zdravnikov trdi, da bi morali s penicilinom počakati, dokler ne izvemo rezultatov brisa bakterijskih kultur v grlu. Pri tem se sklicujejo na tveganost penicilina, na nevarnosti njegove vsesplošne uporabe in na to, da pacientom ne bi smeli nalagati zapravljanja denarja za recepte, ki jih morda sploh ne potrebujejo.

Tretji tabor, v katerega se prištevam sam, je prepričan, da bi se morali izogibati obojemu, brisom grla in antibiotikom, saj nevarnosti zdravljenja presegajo zelo oddaljeno možnost, da bo vaš otrok utrpel kakršnekoli trajne posledice, tudi če ima bakterijsko angino.

Moj pogled je preprosto rezultat izkušenj in opazovanja skozi četrt stoletja. Ko sem končal medicinsko izobraževanje, sem deloval v pediatrični praksi, ki je skrbela za klientelo premožnejših predelov Chicaga. Starejši partner v ordinaciji je bil izobražen in vesten zdravnik dr. Ralph Kunstadter. Kmalu sem presenečeno ugotovil, da je le redko vzel bris grla, in ko sem ga povprašal o tem, je povedal, da so po njegovem mnenju ti testi irelevantni in nepotrebno zapravljanje denarja.

Dr. Kunstadter je medicinsko fakulteto končal 20 let pred mano, še preden je ta povsem zavrgla Mater Naravo, jaz pa sem bil prežet z vsem, kar sem se naučil o medicinskih intervencijah. Nekaj časa sem kolegovemu zgledu navkljub jemal brise grla. Končno sem jih tudi sam opustil, ko sem odkril, da rezultati, ki sem jih dobil za tem, ko sem pacientom naprtil ta strošek, niso bili nič boljši od rezultatov dr. Kunstadterja. V 15 letih skupne prakse sva imela okoli 150.000 pacientov. Pojavil se je le en primer revmatične mrzlice. Nalaganje tveganja, povezanega s predpisovanjem penicilina, še vsem ostalim otrokom z bolečim grlom, da bi preprečila en sam primer revmatične mrzlice, bi bil očitno slaba praksa.

ZAKAJ BI SE MORALI IZOGIBATI IZREZOVANJU MANDLJEV

Na koncu še beseda o mandljih vašega otroka – prestrezniku bakterij, ki vstopajo v grlo in ki se lahko vnamejo, medtem ko se otrokovo telo bori z bakterijsko boleznijo. Postavite se v bran otroku, če vas skuša zdravnik prepričati, da je vnetje mandljev indikacija za njihovo odstranitev, kajti to je le redko potrebno.

Tonsilektomije so bile desetletja najdobičkonosnejše operacije v kirurški in pediatrični praksi. V 30. letih 20. stoletja so zdravniki izvedli 1,5–2 milijona odstranitev mandljev na leto. Le redki otroci so zrasli v najstnike z nedotaknjenimi mandlji, čeprav so bili razlogi za operacijo le redko medicinsko utemeljeni. Za milijone otrok so bile posledice te brezsmiselne operacije čustvena travma, izguba naravne obrambe pred boleznimi in, v nekaterih primerih, smrt.

Edina absolutna indikacija za tonsilektomijo ali za odstranitev žrelnice je malignost tkiva ali zapora dihanja, kadar mandlji tako močno otečejo, da je dihanje pri otroku tako rekoč nemogoče. In vendar so zdravniki takšne posege več desetletij izvajali rutinsko, svoje neracionalno vedenje pa branili z nedokazano trditvijo, da bi neodstranitev vnetih mandljev otroka podvrgla možni izgubi sluha ali, ne nazadnje, vodila k ponavljajočim vnetjem grla.

Prisiljevanje s strani pediatrov in kirurgov, da je treba otrokom brez upravičenega razloga odstraniti mandlje, je prikazala eksperimentalna študija, ki so jo izvedli sredi 40. let. Skupino pediatrov so prosili, naj pregleda 1.000 otrok, rezultat pa je bil, da je treba 611 otrokom izrezati mandlje. Ostalih 389 otrok so nato peljali k drugi skupini pediatrov, ki so svetovali, naj mandlje odstranijo še 174 otrokom. Od izvornih tisoč je ostalo 215 otrok, ki jih je pregledala tretja skupina pediatrov. Čeprav sta vsakega od teh otrok pregledala že dva pediatra, so 89 otrokom svetovali tonsilektomijo! Če bi se šli to šarado še kakšen krog ali dva, bi operacijo verjetno priporočili tudi preostalim 126 otrokom.

Mandlji in žrelnica so limfoidno tkivo, primarno mesto imunske aktivnosti, ki v telesu poteka proti boleznim. Ker gre za prestreznike bakterij, ki vstopajo v otrokovo grlo, je neizogibno, da kdaj postanejo vneti ali otekli. Če mandlje odstranite, otrokova prva obrambna črta proti okužbam odpove, odgovornost za te naloge pa se prenese na limfne vozle v vratu. Imunska kompetenca telesa je zmanjšana in lahko se poveča tveganje, da otrok postane žrtev Hodgkinove bolezni.

Zaradi starševskega odpora, ki se je pojavil na podlagi medijske kritike brezobzirnega odstranjevanja mandljev, je število tonsilektomij v 80.letih upadlo na tretjino prejšnjih. Še vedno se jih izvede bistveno preveč in vaš otrok je potencialna žrtev tega posega. Dvomim, da takšno operacijo potrebuje več kot en otrok na 10.000, toda v ZDA vsako leto še vedno izvedejo na stotisoče tonzilektomij. Posledica je 100 do 300 smrtnih primerov, stopnja zapletov je 16-odstotna na 1000 posegov.

Že davno sem zaključil, da je najbrž edina napaka v tej zgodbi napaka Boga, ki je mandlje umestil na dosego kirurgovega noža! Če mandlji vašega otroka niso tako otekli, da ovirajo dihanje, ne dovolite zdravniku, da bi izvedel tonzilektomijo, za to naj vam ponudi prepričljive razloge. Tudi tedaj bi vam priporočil, da si pridobite še drugo mnenje.

HITRI VODNIK DR. MENDELSOHNA PRI VNETEM GRLU
(Foto: Depositphotos)

Vneto grlo samo po sebi, čeprav lahko povzroči znatno nelagodje, ni resno zdravstveno stanje, tudi tedaj ne, ko ga povzroča okužba s streptokokom. Ne potrebuje medicinskega zdravljenja, razen če vztrajno poteka ob prisotnosti še drugih simptomov, ki lahko kažejo na resno obolenje. Moj nasvet staršem, katerih otrok dobi vneto grlo, je takšen:

1. Ne hitite z otrokom k zdravniku zgolj zato, ker ima blago vročino in boleče grlo. Zdravnika obiščite le, če simptomi vztrajajo več kot teden dni.

2. Nadomeščajte telesne tekočine, ki jih otrok izgublja s potenjem, kašljanjem, kihanjem, nosnim izcedkom, drisko, hitrejšim dihanjem in izgubo apetita. Otroku vsako uro, ko je buden, dajte dva decilitra tekočine. To je precej in morda več, kot jo bo želel sprejeti, zato ga spodbujajte tako, da mu na izbiro ponujate raznolike napitke. Tekočina je lahko čista voda, zeliščni čaj, sadni in zelenjavni sok, juha, kot izhod v sili pa celo kupljeni napitki, če je to edino, v kar ga lahko prepričate.

3. V otrokovi sobi vzdržujte ustrezno vlago, če je le mogoče, pa tudi v vsem stanovanju ali hiši. Vlažilniki, ki pihajo ohlajeno vodno paro, so odločni in varni. Ne pozabite, da mora biti vlažilnik zraka čist, sicer v njem začno krožiti dražljive snovi, ki lahko povzročijo napredovanje vnetja grla. V otrokovi sobi skušajte dvigniti vlago na vsaj 50 odstotkov, čeprav je v nekaterih okoliščinah to precej težko.

4. Če se otrok glasno pritožuje, boste morda želeli nekaj storiti, da mu olajšate simptome. Priporočeni odmerek preprostega anageltika, kot je paracetamol, je lahko ustrezna rešitev. Jemanje tega zdravila je povezano s tveganji, a majhne količine za trenutno olajšanje bolečine po mojem mnenju običajno niso nevarne.

5. Svoj pogled na zbijanje vročine sem v knjigi že predstavil, a naj vas še enkrat spomnim, da je vročina v povezavi z boleznijo mehanizem, ki ga telo uporabi zato, da se pozdravi. Nespametno se je vpletati vanj. Vročina pod 40,5°C ne pomeni izrazitega tveganja, razen pri otrocih, nagnjenih k vročinskim krčem. Krči so strašljiva izkušnja, a le redko so nevarni in verjetno se jih ni mogoče izogniti, saj niso povezani z višino telesne temperature, ampak s hitrostjo naraščanja.

6. Zaprepaden sem ob nagnjenju nekaterih zdravnikov, ki za zniževanje vročine predpisujejo aspirin ali druga zdravila, kar mnogi počno rutinsko. Vsak zdravnik se v predkliničnem izobraževanju na medicinski fakulteti nauči, da se z vsako stopinjo naraščanja telesne temperature, podvoji stopnja premikanja belih krvničk levkocitov, ki se v krvnem obtoku borijo proti bolezni. Ta proces je znan kot levkotaksa. Ne morem razumeti, zakaj bi zdravnik hotel namestiti zavore na mehanizem, ki si prizadeva, da bi telo ozdravelo.

7. Brez posebnega zdravljenja bi se moralo vneto grlo – tudi pri angini – izboljšati in izginiti v tednu dni ali prej. Če se to ne zgodi, obiščite zdravnika, saj situacija morda nakazuje prisotnost bolezni, ki ni angina, npr. infekcijska mononukleoza, zelo redko davica ali levkemija. Mononukleozo je mogoče zlahka ugotoviti s krvnim testom, običajno zdravljenje pa ne zajema nič drugega kot dobro prehrano in počitek v postelji. Resnejše primere včasih zdravijo s steroidnimi hormoni, toda to je radikalno in kontroverzno zdravljenje, ki bi smelo biti v uporabi le v ekstremno tveganih primerih. Davica se pojavi tako redko, da zdravnik nanjo najbrž sploh ne bo pomislil, razen če je otrokova bolezen dosegla točko ekstremnih dihalnih težav. Če se otrok začenja daviti in ni zmožen normalnega dihanja, ga takoj peljite na najbližjo urgenco.

8. Zdravniki uporabo penicilina pri zdravljenju angine opravičujejo zaradi preprečevanja revmatične srčne bolezni. To stanje je tako redka posledica bakterijske angine, da zdravljenje angine z uporabo antibiotika ni upravičeno. A če peljete otroka k zdravniku in mu ta za zdravljenje angine predpiše penicilin, bi morali simptomi izginjati v 24 do 48 urah. Če ne izginejo v tednu dni, sporočite zdravniku. Vnetje grla je lahko posledica neke druge bolezni in treba bi bilo izvesti ustrezne teste ter odkriti vzrok.

9. Če vaš otrok nima kroničnih dihalnih težav, ker je njegovo grlo pogosto zaprto zaradi oteklih mandljev, ne dovolite tonzilektomije, ne da bi pridobili še drugo mnenje, ki bo potrdilo, da je odstranitev mandljev res nujna. Otrokovi mandlji so ena od naravnih obramb pred boleznimi. Ne bi jih smel izgubiti, če za to ni zares jasno ugotovljene potrebe.